sreda, 24. februar 2016

SPOMLADANSKO ČIŠČENJE JETER



Zima je čas, ko sem fizično najmanj aktiven. Krajši dnevi in nižje temperature so pisane na kožo moji zapečkarski duši, zato obožujem preživljanje zimskih dni na toplem. Zima je za hrano mrtva sezona in zato so jedilniki sestavljeni iz ozimnice v kateri se najdejo stročnice, krompir, žita in ostala živila, ki so primerna za skladiščenje. Zimski jedilniki so sestavljeni iz močne, krepke hrane, saj je ta letni čas najtežji za preživetje človeka. Skozi zimo se v telesu nabirajo maščobe in s koncem tega letnega časa je zaželeno, da jih izločimo iz telesa.
Sam sem pred nekaj leti naletel na zdravstvene težave iz katerih se je razvrednotilo zaupanje v uradno medicino, alternativnim vedam pa sem začel pripisovati globji pomen. Skozi bioresonanco sem prišel do neuradne diagnoze in z upoštevanjem nasvetov in diet se je moje stanje učinkovito izboljšalo. Ena od prvih aktivnosti do zdravega telesa je čiščenje jeter.


Jetra so telesni filter, ki telesu služijo za razstrupljanje škodljivih snovi in čiščenje krvi. Zamaščenost tega organa vsekakor ni v domeni zdravega telesa in zato se spomladi poslužujem intenzivnejšega čiščenja jeter.
Jetra očistim po principu dr. Clark, ki je primeren za domačo rabo in verjetno že dobro uveljavljen tudi v širši javnosti. Tisti, ki še postopka ne poznate, pa so tukaj potrebščine in opis postopka:

Potrebščine
Opombe
50 g grenke soli (MgSO4)
Odvajalo, ki se dobi v lekarnah brez recepta; prvič zadostuje 30 g; mero prilagodite telesni teži in vitalnosti telesa.
800 ml mlačne vode

150 ml soka rdečih grenivk
V ajurvedski metodi se uporabljajo limone in z njimi je učinek približno enak, le okus je bolj zoprn; če ni rdečih, lahko uporabite tudi rumene grenivke.
150 ml olivnega olja
Najboljše je deviško hladno prešano.
Steklen kozarec z dobrim pokrovom

nekaj uspavalnih tablet
Uspavalo priporoča dr. Clarkova, ker so rezultati boljši, če je telo sproščeno; če zlahka zaspite, tablet ne potrebujete.

 Postopek
- Tisti dan, ki smo si ga izbrali za čiščenje, ne smemo jesti nič mastnega. Idealno je, če se zmoremo držati popolnega posta, sicer pa lahko dopoldne jemo sadje ali nemastno kuhano zelenjavo.
- Po 14. uri ne smemo več jesti ničesar. Tako bodo jetra zvečer spočita in polna žolča.
- Popoldne pripravimo raztopino grenke soli v 8 dcl vode.
- Ob 18. uri spijemo 2 dcl raztopine. Nekaterim se zdi hudo grenka, nekaterim pa sploh ne. Upam, da bo za vas držalo slednje. Če vam bo šla težko po grlu, se primite za nos in jo spijte "na eks", lahko pa ji dodate tudi malo citronke.
- Ob 20. uri spijemo druga 2 dcl raztopine. Grenka sol prepreči, da bi se voda vpila v črevesu, zato ne čutimo lakote.
- Ob 22. uri si v steklenem kozarcu pripravimo mešanico soka grenivke in olivnega olja. Kozarec pokrijemo z dobro tesnečo pokrovko in močno pretresemo, da nastane povsem gladka, belkasta emulzija. Hitro jo spijemo. Ne bi smelo biti težko, saj je mešanica presenetljivo okusna. Če mislimo, da bomo težko zaspali, spijemo s prvimi požirki nekaj uspavalnih tablet. Najbolje je leči na hrbet z blago dvignjenim vzglavjem in čimprej zaspati. Preden zaspimo, lahko razmišljamo o tem, kako se nečistoča kot vagončki steka iz jeter navzdol.
- Ob 6. uri zjutraj spijemo tretja 2 dcl raztopine grenke soli (če se zbudimo kasneje, pa takoj, ko vstanemo). V redkih primerih se utegne zgoditi, da čutimo blago omotičnost. V tem primeru malo počakamo, da omotičnost izgine in raztopino spijemo potem.
- Ob 8. uri spijemo zadnja 2 dcl raztopine.
- Kakšni dve uri po zadnjem kozarcu lahko spijemo naravni sok, še kasneje pa pojemo nekaj sadja. S kuhanimi obroki je dobro počakati do popoldneva in začeti počasi, s preprosto, lahko hrano. Do večera bi se morala prebavila že povsem umiriti.

Nečistoča začne prihajati iz črevesa zelo različno - pri nekaterih že takoj zjutraj, pri nekaterih pozno dopoldne; pri nekaterih gre naenkrat, pri drugih pa v petih ali šestih "paketih". Če izvajate čiščenje prvič, bodite vse jutro v pripravljenosti, občutek pri tem je namreč malo drugačen kot ob običajni veliki potrebi. Vsa tekočina, ki ste jo spili, se bo izločila pri zadnjični odprtini, tako da je driska blag opis tega, kar boste zjutraj prestajali. No, saj tako hudo spet ni, pa vendar je dobro biti pripravljen na neprijetnosti.
Da bi opravilo speljali do konca čim bolj gladko, vam svetujem, da pri prvem izločanju ostanete na stranišču malo dalj časa (lahko tudi 30 minut) in med posameznimi "curki" upogibate trup naprej, nazaj, levo, desno. Mogoče se sliši neumno, ampak pomaga tudi, če čepite in globoko dihate ter po vdihu zadržujete zrak (kar je po ajurvedski medicini tudi sicer pomoč za lažje izločanje blata).


Kot že omenjeno tovrstno čiščenje jeter opravim ob koncu zime ali v začetku pomladi in ga vsekakor priporočam vsakomur. S tako očiščenimi jetri je telo umirjeno in sproščeno, sam pa občutim zadovoljstvo in lahkotnost. Telo je pripravljeno na nov cikel in že čaka prvo sezonsko hrano.  


torek, 23. februar 2016

FAKS BREZ S


Danes so mi na misel ponovno potrkala leta šolskih klopi. Ne vem, mogoče samo klic prejšnjih objav o šoli v katerih se nisem navezal na preživljanje časa v višjih ustanovah šolstva. Po končani maturi je spet prišel čas odločanja o nadaljnji poti v šolanju. Takrat sem mislil, da v izobraževanju, ampak danes vem, da gre za šolanje, vzgojo, ki se mi je vedno upirala.

Takrat sem že nekaj časa delal v logistiki, v uspešnem podjetju za distribucijo. Ja, staršem je bilo dovolj obotavljanja in iskanja krivin, pa so zaprli moj proračun in so pač stroški šolanja postali moje breme. Za to izkušnjo sem več kot hvaležen, že takrat pa se nisem posebej obremenjeval z njo. Odločitev za izbiro fakultete je bila tako lažja, saj sem z delom precej spoznal branžo in vpisal sem se na fakulteto za logistiko v Celju.

Veljam za precej neučakano osebo in zato sovražim začetke z uvodnim seznanjanjem s pravili igre in potekom delo. Želim akcijo, potek pa spoznamo po poti, da ostanemo učinkoviti, hitri, agilni. Vsekakor prvine logistike, ampak ne na fakulteti. Dnevno smo premetavali čas z uvajanjem in premetavanjem informacij o poteku dela predem smo v štirinajstih dneh končno dosegli vsebine predmetov. Končno zanimive tematike, ki dajejo težo. V začetni vzhičenosti mi je bila snov precej zanimiva in sem v vsakem detajlu iskal uporabnost. Sedaj ne želim biti črno bel in moram povedati, da sem v snovi našel izredno uporabne definicije, ki sem jih prenesel v prakso vse do danes, ampak žal v manjšini. Manjšini, ki me nikakor ni bila sposobna zadovoljit. Med sošolci sem bil praktično edini, ki se mu je poglobljenost v snov zdela preplitka in kot vedno se je tudi tokrat oglasil dobro znani- Zakaj?

Osnovna šola, srednja šola, matura, fakulteta. V tem sosledju si sledijo nizi šolanja in bil sem edini z izkušnjami iz branže. To pojasni marsikaj, v prvi vrsti, da učenec sploh ni sposoben vrednotit vsebine, ker mu je popolnoma nejasna, takoj zatem, pa da se lahko razlaga marsikaj, samo nejasno mora biti in tako sem dobil vpogled ne sovpadanja šolstva in prakse. Takoj sem začel razmišljat o znanju, ki ga bom pridobil v času šolanja in kako mi bo koristilo v takratnem delu. Žal ne veliko, ampak ne znam si predstavljat kaj to pomeni za tiste, ki se šolajo in še sploh nimajo stika z branžo. Uvajalne dobe na delovnih mestih postanejo precej logične, saj te v treh mesecih naučijo pravzaprav vse o delu, ki ga opravljaš, ampak štiri, pet, sedem let študija pa ni ravno smiselnih.
 
 

Razmišljanje o koncu študija preden se je sploh prav začel je dobilo popolnoma nov smisel, ko sem po dobrih dveh mesecih predavanj v predavalnici srečal sosošolca iz prve generacije na gimnaziji. Deliti sva začela prevoz Maribor-Celje in nazaj, se počasi spoznala in ujela v zanimiv tandem. Brata drugih mater, neločljiva rit in srajca, ki sta večino dneva preživela skupaj. Sam sem bil v tistem obdobju obseden s plezanjem in hitro sva se našla tudi v tem segmentu. Izvoz na avtocesti sva podaljšala za naslednjega do največjega plezališča v Sloveniji, vsaj na začetku, potem sva se potikala kamorkoli naju je že odnesla dnevna vibracija. Plezanje, zabava, noro dober tok življenja in še enkrat plezanje naju je pripeljalo do prvega odhoda v svet. Nahrbtnika na ramah in letalske karte v žepu za potovanje v plezalsko Meko. Življenjska izkušnja, ki ji ni para, vsekakor ne v šolskih klopeh. Saj res, človek hitro pozabi na rdečo nit, še posebej če razlaga o nesmislih. Torej šola je ostala v mirovanju za tisto leto, pa tudi drugo, mogoče še kakšno, zamenjala so jo potovanja. Izkušnje sveta in raziskovanja domačih krajev, pa spoznavanje novih ljudi, druženja s starimi, spoznavanje narave in enostavnosti življenja, vse to je pretehtalo monotonost blebetanja in zrenja v praznino.

Od šolanja sem si vzel daljši premor in izkoristil čas za meni ljubše stvari. Tako sem živel svoj stil raziskovanja in sprejemanja izzivov življenja. Ostajal sem pomirjen in zadovoljen sam s sabo, ampak čez čas se pojavijo tudi drugačne misli. Misli o ciljih v življenju, misli o manjvrednosti, misli o nujnosti formalne izobrazbe. Odločil sem se, da poskusim še enkrat. Oziral sem se za najprimernejšim programom in pristal na višji šoli za oblikovanje. Rad ustvarjam, oblika mi pa tudi ne bo povzročala težav in ponovno sem gulil šolske klopi, tokrat celo bolj zavzeto. Redno sem obiskoval predavanja, zadostil zahtevanemu delu za šolo, postajal vse bolj aktiven v šolskem življenju in počasi je postajal tudi ta svet premajhen zame. Drobljenje tematike v detajle in prepoznavanje problematike je večkrat postalo prenaporno tudi za profesorje. Nedovzetnost za kompromise je bistrila sliko v kateri me ne najdeš v šolski klopi. Z nekaj več razuma sem se odločil da končam s formalnim izobraževanjem, verjetno za zmeraj, ker ne zadosti moji potrebi po izobrazbi. Če zato postajam ne kredibilen za delo in delovna mesta, ki me zanimajo, sprejmem, ampak svojo izobrazbo bom iskal na primernejših mestih zame, daleč stran od kvot učencev, kvot ur, daleč stran od robotskih razlag in apatičnih poslušalcev.

Skozi šolski sistem sem spoznal uporabna znanja, žal v manjšem obsegu kot bi želel, vsekakor pa so leta preživeta v šolskih klopeh prinesla v moje življenje drage ljudi. Ljudi, ki jih spoštujem in iskreno cenim. Z nekaterimi sem v stiku pogosteje, z drugimi redkeje, ampak srčno upam, da bo naš odnos ostal pristen in da bodo tudi globoko v življenju ostali razlogi za preživljanje skupnega časa. Počakajmo, da vidimo kaj nam bo prinesla prihodnost, sedaj pa zaključujem s hvaležnostjo za vse trenutke, ki sem jih preživel z vami.

ponedeljek, 22. februar 2016

VODA ZA ZAČETEK


Zadnjič sem opisal svoje stanje o lastnem zadovoljstvu in spoznanje, da je čas za spremembo. Ob vseh nivojih nezadovoljstva se vprašaš kje začeti medtem ko bi rad spremenil vse. To se ne da, pa tudi če poskusiš je možnost uspeha tako majhna, da se ne izplača. Večina ljudi se odloči za spremembo momentalno in želi spremenit celotno kvaliteto bivanja, ampak ker temu ni kos se po hitrem postopku vrne v stare tirnice življenja. Skoraj nemogoče se mi zdi iz nič začeti zadovoljevati vse nivoje hkrati.

Odločil sem se, da bom začel z delom na svojem telesu, torej fizično obliko sebe. Moje objave se bodo nanašale na fizično aktivnost in aktivnosti, ki efektirajo telo, zato bom danes nekaj besed namenil večinskemu gradniku našega telesa in znanilki življenja, vodi. Naše telo je v 75% sestavljeno iz vode, kar pomeni, da je kot večinski predstavnik našega telesu tudi izjemno pomembna za pravilno delovanje. Človek naj bi dnevno zaužil dva do tri litre tekočin, ampak pozor, ni vsaka tekočina v prid dnevnemu priporočilo. Sladke pijače, alkohol, kava so prej ovira na poti do primerne dnevne hidracije. Voda je nedvomno najbolj primerna tekočina za človeško telo, ampak kot mnogo drugih, tudi sam rad popestrim dan s pitjem kave. Kava veže iz telesa vodo in ga dehidrira, zato jo je potrebno primerno nadomestit. Sam po pitju kave zaužijem pol litra vode, pa se mi ta tema niti ne zdi toliko pomembma, ker je že pitje vode ob uživanju kave dobro uveljavljeno pravilo v gostinskih lokalih.

Koliko pa dejansko užijemo vode čez dan?

Iskreno povedano zase nisem prepričan, zato bom posvetil več pozornosti na količino vode, ki jo užijem čez dan. Primerno hidrirano telo se izžareva v vedrem obrazu in lepi, čisti koži, zato punce pozabite puder, pijte vodo. Sam bom dan začel z vodo. Torej prva stvar, ki si jo zjutraj privoščim bo kozarec naravne vode. Za dovolj uživanja vode skozi dnevne aktivnosti sem si priskrbel pol litrsko plastenko, torej jo moram vsak dan spraznit vsaj štiri krat. Mislim, da navada na primerno hidracijo ne bi smela biti prevelik zalogaj, zato bom o učinkih vsekakor v kratkem tudi poročal, sedaj pa bi nekaj več besed naklonil še kvaliteti vode.
 
 
Samoumevno je, da voda iz vodovoda vsebuje klor, čeprav nihče pravzaprav ne ve čemu v njej služi. Mene osebno razlaga o bakterijah in nekih varnostnih razlogih ne prepriča, vem pa, da je klor škodljiv vsem živim organizmom, tudi meni. Iz pohajkovanj vem, da se v naravi najde voda in čeprav vedno ni videti, je tudi pitna, brez klora. To me je naučila Kenija v sušni dobi in zato še z večjim veseljem pijem vodo mogočnih izvirov domačih krajev. Obožujem naravno vodo in sčasoma sem se navadil odhajat po zalogo k lokalnemu izviru. Razlog je predvsem razlika med vodnim izvirom v naravi in vodo, ki priteče po vodovodnih ceveh. Ja, sčasoma je ta razlika tako očitna, da je odpor do vodovodne vode prevelik, zato jo uporabljamo za kuhanje, pijemo pa izvirsko vodo. Vsekakor vsakomur priporočam, da se odpravi po vodo v naravo, tam kjer je voda doma in hitro se zna zgoditi, da bo telo protestiralo proti vodovodnim cevem.   

petek, 19. februar 2016

MOJ POGLED: TO NISI TI


V svojem krogu ljudi, pa verjetno tudi širše, se mi zdi, da veljam za precej odpaljenega človeka. Svojevrsten perfekcionist, analitik v detajle in podkrepljen s svojeglavostjo precej težko najdem naklonjenega sogovornika. Večinoma se moje mnenje razlikuje od okolice in potem se vedno krešejo argumenti. Tudi če so moji šibkejši mi ostaja vodilo odgovor na višjem nivoju, kakršnakoli je že tema. V družini večkrat najdem primernega sogovornika v svoji teti s katero si pustiva kritizirat, se spotikat in spoznavat širše obzorje in tokrat sva se lotila mojega bloga.

S pisanjem na svojem blogu se sedaj ukvarjam že nekaj časa, čeprav se meni verjetno zdi, da traja že mnogo dlje kot dejansko na koledarju. Moj blog je nastal iz čistega prebliska, ko te prešine in je to, to, brez razmišljanja in tehtanja o razlogih in ciljih. Seveda sem se pisanja lotil precej resno in tako je nastal niz objav, dan za dnem in še zdaleč, da bi mi zmanjkalo tematike, ko sledil udarec, direkt bum na nos!
 

Sediva na kavi in teta začne, Dejan brala sem tvoj blog, saj fajn in vidim kar nekaj objav, ampak to nisi ti. Ne zdi se mi, da te začutim.

Hmm… Spustiva se v debato o začetku moje blogerske kariere in seveda, nisem imel pojma o čem naj pišem. Pojavil se je klic in jaz sem se odzval. Nekje je treba začeti in tako sem začel obravnavat vsako temo, ki mi je šinila skozi glavo. Seveda so teme vezane na razmišljanja iz preteklosti, stvari katere sem obravnaval, spoznaval in razumel, ampak težava je spisat vso miselno navlako preteklih let v nekaj objav na blogu. Sedaj moji zapiski nimajo rdeče niti, kar je precej logično, sploh za mene, ki se mi vedno nekam mudi, še bolj kot vsebina bloga pa je pomembno naslednje spoznanje.

Ob jutranjem gledanju v ogledalu, čeprav tega ne počnem pogosto, ampak danes sem, se spomnim na včerajšnji pogovor in se spomnim na nasvet Steva Jobsa. Z zobno ščetko v ustih se zazrem globoko v ogledalo in se vprašam kaj če bi bil danes moj zadnji dan? Bi bil z njim zadovoljen? Kaj pa včerajšnji? In tisti nazaj?

Ne vem kdaj je zadnji dan, ki se ga spomnim in ne bi imel nič proti, da bi bil zadnji. Precej čudna reč, sploh če si prepričan, da ti gre odlično. Res odlično. Meni ob takih trenutkih zastane dah in potem utripajo rdeče luči, pa še tista nadležna sirena se oglasi zraven. Čisti kaos, ko se ti vse sesuje v nepomembnost in se sprašuješ kaj je sploh pomembno ob vsem pa se zdiš sam sebi idiot. Ampak tako je in tukaj sem, da postanem zadovoljen s svojim življenjem. Vsekakor se zame začnejo spremembe v mojem vsakdanu in verjetno me čaka daljša pot, da bo odsev v ogledalu spet brez obžalovanj.

Sedaj pa aktivno na pot in še en krat hvala za kritiko in hvala za namig!

četrtek, 18. februar 2016

VSAKO DELO ŠTEJE


Pred časom sem se udeležil podjetniškega dogodka na katerem so se podeljevala priznanja najuspešnejšim svežim podjetjem. C sklopu povezovalnega programa so se odvili nizi zgodb iz podjetniškega sveta med katerimi so se predstavili globalni predstavniki iz Slovenije, finančni vidiki poslovanja in aktualna start-up scena. Med start-upi sta fanta predstavljala zaključek zgodbe njihove ideje. Ustvarjali so platformo za pomoč pri učenju vožnje za katero so rešili večino problemov. V času razvoja so prejeli tudi nekaj deset tisoč visoko investicijo za nadaljevanje razvoja, ampak se je kljub temu ustavilo. Ustavilo se je v zadnji fazi razvoja , ko so ugotovili, da je tržišče premajhno za želeno rast. Enostavno trg, ki ga želiš ne obstaja. Odločili so se, da je nesmiselno porabljat sredstva za neperspektiven razvoj, zato so investicijo vrnili in ugasnili start-up. Vsekakor visok etičen vzor po katerem si lahko vzame zgled marsikatera entiteta iz bolj stabilnega sektorja. Fanta sta predstavila idejo, njihov problem, razlog prenehanja in pot naprej, kot skupina, kot posameznika ali kakorkoli drugače. Zelo zanimivo s kolikšno vnemo sta razlagala o razvoju ideje, reševanju problemov, prejemu investicije in v kakšno polje ne sigurnosti smo vstopili z vprašanjem kaj zdaj?

Trenutek zavedanja in občutek izgubljene priložnosti sta pričarala turobno vzdušje manjvrednosti. Trenutno delam v regularni službi je zvenelo kot poslovna skrivnost, čeprav smo kasneje izvedeli tudi naziv podjetja in ugotovili, da je eden od zgoraj omenjenih razvijalcev sedaj prodajalec športne opreme. Očitno je z distanco pristopal do sedanjega delovnega mesta. Prej si razvijal, bil del nečesa in verjel da spreminjaš svet. sedaj pa prodajaš športno opremo, nikakor ne zveni v skladu z uspešnim življenjem, ampak zakaj bi gledal iz te perspektive?

Sodili bodo, ampak sodijo nam v vsakem primeru in prodajalec športne opreme je samo še ena izmed sodb življenja. Spreminjanje sveta ni delo v start-upu, ampak ustvarjanje, razvoj, gonilna sila napredka na vsakem koraku. Kreiranje realnosti z razpoložljivimi sredstvi in če je regularna služba edino razpoložljivo sredstvo to ne sme zaustavit diha svobode. Gre za začasno  stanje, namenjeno bodisi rehabilitaciji po padcu ali pripravi na nov začetek. V neustavljivem duhu ni nobeno delo odveč za dosego cilja. Uspešnost je strogo pogojena z mentalno, fizično, čustveno in duhovno stabilnostjo posameznika, zato je popolnoma odveč izgubljat čas z nepomembnimi faktorji, kot kaj si mislijo drugi in kako to zgleda. Nihče ne vidi naše situacije bliže kot mi sami in zato je edina pomembna stvar prepoznavanje lastnih želja, definiranje ciljev in popolna predanost njihovemu uresničevanju.

V lastnem razvoju je ključna identifikacija situacije v kateri se nahajamo. Objektivno ocenjevanje okoliščin, ki smo jim priča in optimalno koriščenje sredstev dopušča manevrski prostor za razvoj, zato se je popolnoma brez pomensko lovit v pogledu drugih in ponižno pristopat do kakršnegakoli dela, vsako delo šteje, dokler obstaja prekleto dober razlog, da ga opravljate.

Delovno mesto ni in ne sme biti nad človekom, ampak mora obstajati, da se posameznik razvija in izpopolnjuje. Delo nas mora krepit in podpirat na poti do samoizpolnitve in s takšnim pristopom ni razloga za obsojanje sebe in drugih. To nam preprečuje razsodnost in z razsodnostjo se fokus usmeri v doseganje ciljev, zato jih izpolni ne glede na to kakšno delo boš opravljal na poti do uresničitve svojih želj. 

sreda, 17. februar 2016

KAKŠNA BO NASLEDNJA GENERACIJA?


Večkrat razmišljam o družbi in povezavah znotraj nje. Vedno smo razdeljeni na tri skupine, ki gradijo družbeno shemo. Tisti, ki še niso družbeno aktivni in so naslednja generacija, gradniki trenutnega stanja družbe, ki pravzaprav skrbijo za vse tri skupine in starejši, ki niso več ustvarjalci, ampak predstavljajo preteklo generacijo. Ne vem kdaj, ampak očitno se je nekam v družbo zasejal plevel, ki sili da se kolektivno samouničujemo. Rak rana, ki jo hranimo. Danes se nam zdi normalno, da so ljudje lačni, čeprav vemo, da je na svetu dovolj hrane. Da je dovolj hrane se nam zdi tako neverjetno, da spregledamo vso zavrženo hrano in ohranimo logiko, da je nemogoče vsem zagotovit obrok. Večina je prepričana, da je razlog za razlike v družbi prevelika populacija, da nas je preveč, čeprav lahko celotno človeško populacijo naselimo v Avstralijo, ki je najmanjši kontinent. Si znate predstavljat, da se to res zgodi? Verjetno bi se naša populacijo konkretno reducirala s podlago vseh nebuloz in predsodkov, ki jih nosimo v sebi in naša neumnost bi dobila lesk v ogledalu resnice.

Torej, družba ima lačne, ima revne, so bogati in tako pač je. Vsi želimo biti sprejeti in normalni in normalne je da hodiš v službo, danes že skoraj več ne, da plačuješ položnice, otroci se šolajo, v štirih letih oddaš en glas, pa trgovina, tankat avto, pokrit kredit in starci živijo v domovih starostnikov. Tako pač je. Mogoče res, ampak kam vodi pa ni ugodno za nikogar. Generacija naših staršev opravlja stvari po svoje in če pogledam kakšen svet nam puščajo mi je jasno, da nas čaka veliko dela. Pretekla generacija je ustvarjala svet v nasprotju z logičnimi univerzalnimi zakoni. Gradila je kapital namesto blaginje, pustila, da šolstvo vzgaja in ne izobražuje, nikoli ni zahtevala odgovornosti in je prepustila breme kolektivni skupnosti, pustila, da zdravstvo gasi bolezni, namesto preprečuje in še in še. Verjetno smo priča eni najbolj izgubljenih generacij oziroma vsaj upam da je temu tako. To je generacija, ki je od vseh generacij človeštva preživela največ časa na kavču pred ekranom, se pustila manipulirat in programirat, v sebe vnašala najbolj neprimerno hrano in se najbolj distancirala od povezanosti z naravo. Generacija, ki ni uspela zagotoviti niti pitne vode, ne zase, ne za prihodnost.

Kaj pa mi?

Smo generacija, ki bo nadomestila naše starše. Ali bomo nadaljevali zgodbo, ki so jo ustvarili naši starši oziroma za njih ali pa se bomo odločili naredit stvari po svoje. Odločitev je naša in upam, da se bomo odločili za spremembe, čeprav nas čaka ogromno dele. Prva težava je vsekakor skrb za naše starše, ki bodo zaradi stila življenja tudi ena najbolj bolnih generacij. Neprimerna hrana, podvrženost vsej sintetiki in nenehna izpostavljenost stresu bo vsekakor terjala svoj davek. Naša dolžnost je, da jim zagotovimo primerno preživeto starost. Šele od tod naprej se začne resno delo za našo generacijo. Vsekakor se bomo morali za dolgoročno preživetje začet ukvarjat s trajnostjo. Trajnostjo na vseh nivojih, kar pomeni da nam narava ne bo smela biti več tujec, ampak zaveznik. Ponovno učenje in postavljanje vezi z naravo, saj veste, obdelovanje zemlje, opazovanje in razmišljanje na dolgi rok. Si zagotovit pitno vodo, hrano, čist zrak, skratka imeti dostop do osnovnih človekovih potreb. Spet bo potrebno vzpostavit medsebojni stik, se povezat s sočlovekom in gradit osebne odnose na razumevanju in sprejemanju. Prihodnji generaciji zagotovit primerno izhodišče za razvoj, spremenit šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo. Vsekakor dela nam ne bo zmanjkalo. Če se sedaj kdo sprašuje ali se nam izplača, pravzaprav druge možnosti nimamo.

Koliko možnosti imamo za uspeh, da ustvarimo zgoraj opisan svet ne vem, vsekakor pa tisti, ki berete te vrstice dokazujete, da se mu približujemo. Je sprememba sploh mogoča, če nihče nima volje brat do sem? Vsekakor je danes že uspeh, če je nekdo sposoben procesirat in vrednotit informacije. Pisana beseda to vsekakor potrebuje in v času sličic in klikov še toliko bolj, zato te dragi bralec pozivam, da podpreš mojo pisano besedo. Oceni mojo objavo, mi pusti komentar ali pa mi v nabiralnik pošlji opazko. Naredimo svet boljši in se pri tem podpirajmo.

Svet, ki smo si ga izmislili je obsojen na propad, tako je bilo že pri vseh znanih civilizacijah in vedno bo. Tudi ta sistem je obsojen na propad in ta se hitro približuje. Nadomestil ga bo nov sistem, drugačen svet, ki čaka da ga zgradimo. Zgradimo svet po svojih merilih. 

torek, 16. februar 2016

KAKOR KDAJ


V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?
 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.  

ponedeljek, 15. februar 2016

ZAKAJ PREPOZNATI NEZADOVOLJSTVO?


V zadnjih dneh se je moje zadovoljstvo spustilo na nižji nivo. Postal sem manj produktiven, prišel je padec motivacije in nezadovoljstvo raste. Nekaj težkega je sedlo na moj um. Vse težje se je sprostit in pustit, da me napolni radost, ampak moj namen ni opravičevat svojega počutja. Nimam razlogov za iskanje žrtev ali igranje žrtve. Ne, želim si svoje počutje dvignit na višji nivo, se sprostit in se napolniz z radostjo življenja, da spet najdem lahkotnost bivanja.

Prepoznavanje nihanj v življenju omogoča, da jih odpravimo, zato je ključno, da zaznamo, ko se pojavijo. Nihanja so sestavni del življenja in so posledica, včasih logičnih, drugič nelogičnih dejavnikov. Dejstvo je, da obstajajo in naša odločitev je ali jih sprejmemo ali prezremo. Večina, ki si nihanj ne prizna podleže strahu. Strahu pred slabimi občutki in negotovimi razmerami, katere si običajno predstavljamo kot pot navzdol. Odločitev, da nihanja prezremo ni najboljša, saj jim sledijo občutki in če se z njimi ne želimo ukvarjat, se znajdemo v vrtincu negativnih čustev, obsojeni na čakanje, da se prevetrijo. S prepoznavanjem nihanj v življenju, tako, da smo na njih pozorni, nam postanejo jasne logične povezave in zato so tudi čustva, ki sledijo, bolj razumljiva.
 

Strah pred padcem je popolnoma brez potrebe, ker padeš v vsakem primeru. Vse kar šteje je , da se pobereš nazaj na noge!

Vsekakor se tisti, ki si dovolijo sprejemat nihanje v življenju, hitreje poberejo na noge, kot tisti, ki raje iščejo izgovore in igrajo žrtve, zato sprejmite odgovornost za svoje življenje in se postavite na lastne noge.

Seveda ne temelji vse na prepoznavanju nihanj, ampak je pomembno kako jih v življenju premostimo. Večkrat sem že omenil, da je človek večplastno bitje. Osebnost, ki jo gradijo fizično, mentalno, čustveno in duhovno stanje. Ukvarjanje s samim seboj prinaša nova spoznanja na katerih temelji naša osebnost. Več časa kot vložimo v lasten razvoj na vseh nivoji, bolj kompaktna oseba postajamo. Višje kot smo razvili našo osebnost, lažje se spoprimemo s težavami in nihanji v življenju.

Vse temelji na učenju in učimo se z reševanjem problemov, največ prav iz največjih težav, ki jih imamo. Nezadovoljstvo je priložnost, da se naučimo nekaj novega, razvijemo svojo osebnost in postanemo močnejši. Življenje nam nikoli ne postreže s prevelikimi problemi, zna pa vedno presenetiti. Znova in znova nas preizkuša, ampak za vsako preizkušnjo, ki nam jo servira, smo pripravljeni, da jo doživimo.

Nikoli v življenju nas ne čakajo preveliki problemi in za vse poznamo rešitev, zato ponudi življenju roko in se razvijaj z njim, ki te sili naprej in želi, da nenehno gradiš svojo osebnost.

četrtek, 11. februar 2016

DENAR


Se vam dogaja, da se zdi kako se vse vrti okoli denarja? Meni se, ampak na srečo poredko. Ogromno razmišljam o denarju in njegovem pomenu, da bi odkril namen te magične valute. Magična valuta se mi ne zdi zato ker bi imel kakršnokoli čarobno moč, ampak zaradi misterioznega prostora, ki ga zaseda v družbi. Pravzaprav vsi delamo zanj in si ga na nek način želimo v izobilju, ampak kakor hitro opazimo nekoga, ki ga ima v večji količini, je ta oseba baraba in lopov. Čudna reč, ko si vsi želimo postat barabe.

Večina ljudi vidi v denarju instant rešitev za vse težave in tegobe. V obilici denarja se skriva imaginarna podoba sanjskega življenja. Ne vem kaj to je, ampak nekaj v smislu ležanja na plaži, ogromne vile in dragih avtomobilov. Izkrivljena podoba življenja, ki ne upošteva potreb zdravja, prijateljstva in ljubezni. To ne pomeni da teh vrednot ne moremo dosegat, če nam je denar na voljo v izobilju. Lahko, ampak percepcija denarja se spremeni. Ni več nedosegljiva podoba rešitve za probleme, ki jih lahko rešimo brez njega.

O tem kako denar ni rešitev življenjskih tegob nam nadzorno kaže statistika glavnih dobitkov na loteriji. Povprečni igralec v lovu na sanjske številke prihaja iz spodnjega dela premoženjske lestvice. Tako so večinski dobitniki glavnih dobitkov prav predstavniki te statusne skupine. Večina glavnih dobitkov se v relativno kratkem času vrne v svoj statusni razred k enakim problemom, kot jih je imela prej. Ali je torej vsota glavnega dobitka premajhna za sanjsko življenje? Po moje ne, pripisujemo pa ji prevelik pomen.

Sam v vsotah denarja ne iščem iluzij o brezskrbnem življenju, raje ga dojemam kot orodje. Z uporabo orodij si človek olajša delo, nikakor pa ga orodje ne naredi namesto nas. Tako kot z lopato prekopljemo gredo ali s kladivom zabijemo žebelj si tudi z denarjem olajšamo delo. Mogoče bi se sedaj obregnili ob moje besede v smislu, no vidiš, več denarja in manj dela, pa naj vas pomirim. Si predstavljate, da bi naši dedje z lopato čakali na izum bagra, da izkopljejo temelje za svojo hišo ali naše babice kako čakajo na izum pomivalnega stroja? Si predstavljate sebe kako čakate, da vam bo na voljo najsodobnejša tehnologija iz kvantne znanosti, ker je izvijač preveč primitivno orodje? Jaz si ne, če že, pa moja predstava opazuje popolnega idiota. Enako je z denarjem, poznate koliko ga imate na voljo in uporabite ga za svoj namen. Ne bodite nesmiselni, ker tudi juhe ne mešate z izvijačem.
 

S svojim denarjem skušam ravnat gospodarno, kar pri meni pomeni da s čim manj sredstvi dosežem čim višji rezultat. Včasih ga imam več, drugič nič. Trenutno si lahko privoščim, da vsa svoja sredstva namenim za stvari v katere verjamem. Verjamem da spreminjajo svet v boljši kraj za vse in upam da bom vedno sposoben ustvarit dovolj denarnih sredstev za širjenje pozitivnih idej in lepše prihodnosti.

sreda, 10. februar 2016

ZAKAJ SLEDITI SVOJIM SANJAM?


Na svoji  poti se nenehno srečujem z dvomom. Dvomom okolice, dvomom v mene in najhujše, dvomom vase. Dvom izhaja iz občutka nedosegljivosti. Preveč lepo, da bi lahko bilo res in zato ne verjamem da je mogoče, mogoče pa so samo tiste stvari za katere verjamem, da jih lahko dosežem. Omejujem sam sebe, brez da bi se zavedal rušenja svojih sanj.

Sanje lahko uresničimo tako, da verjamemo v njih, da vidimo da so mogoče in naredimo vse da postanejo realnost. Seveda bomo ob tem naleteli na mnogo problemov, ampak saj spreminjamo naše življenje, mar ne? Prvi razlog, da sledimo svojim sanjam je ta, da samo tako lahko naše življenje postane sanjsko. Sledenje najvišjim željam daje možnost, da jih res zaživimo. Nedosegljive sanje lahko postanejo otipljiva resničnost, če jih postopoma vnašamo v vsakdan. Vsak si želi živeti sanjsko, ampak malo ljudi dejansko uresničuje svoje sanje. Za uresničitev svojega sanjskega življenja si ni dovolj želeti nekaj in početi drugo, dan za dnem. Ne, sanje ne bodo prišle k vam, ampak jih morate ujeti sami. Sanje so drugačna resničnost, ki jo živite in ker sedaj živite na najvišjem nivoju, ki ga dojemate za sprejemanje sveta, je potrebno življenjski tok spremenit na sanjski nivo. Dovolite, da sanje vstopijo v vaš svet in se jim odprite. Vsakič, ko podvomite v uresničitev svojih sanj, se spomnite, da je to edino življenje v katerem boste res uživali. Za lažjo preganjanje dvomov naj vam povem o stvari ob katero se obregne večina ljudi. Od tega se na da živet. Ni res, danes se da živeti od česarkoli. Ljudje uporabljajo svoja znanja, da se z njimi preživijo in živijo svoja sanjska življenja. so avtorji knjig, nekateri se preživljajo z ustvarjanjem blogov, postanejo ulični umetniki ali uporabljajo svoje ročne spretnosti. Danes se da živeti od česarkoli. Najbolj smiselne razlage najdemo v najbolj bizarnih primerih. So ljudje, ki prodajajo »cukrano vodo«, nekaj kar je podobno hrani ali cirkus v elektronski škatli, če želite in so zgradili korporacije. Danes se da živeti od česarkoli. Živimo v svetu informacijske tehnologije in socialnih omrežij s pomočjo katerih smo bližje in bolj dosegljivi kot kadarkoli prej. Ponuja se priložnost, da lažje zaživimo svoje sanje. Razširimo želje med ljudi, poiščemo tiste, ki nas podpirajo in začnimo pot v smeri naših sanj.
 

Mogoče se nam zdijo sanje smešne ali nesmiselne, ampak s povezovanjem in navezovanjem stikov utegnemo biti presenečeni. Ugotovili bomo s koliko ljudmi na tem svetu si delimo enake želje, koliko ljudi na tem svetu že uresničuje podobne sanje ali celo živi. Vidite, zato je potrebno sledit svojim sanjam, da podpremo tiste, ki si drznejo sanjat na glas in da nas ti podprejo nazaj. Skupaj smo močnejši in močnejši lažje dosegamo svoje cilje. Drznite si stopit na pot svojih sanj in kdo ve, mogoče boste postali navdih mnogim, kot so vaši vzorniki navdih vam. 

torek, 09. februar 2016

KAKO NAPREDOVATI V ŽIVLJENJU?


Občasno se zalotim v razmišljanju o tem da bi živel drugače. Popolnoma drugače, na drugem mestu z drugimi vrednotami in drugačnim življenjskim stilom. Tovrstna razmišljanja so posledica pomanjkanja samoizpolnitve v krogu aktivnosti, ki jih počnem. Notranji jaz kliče, da mu izpolnim njegove želje in ker se dovolj dolgo ne odzovem me začne umsko opominjat, da mi nekaj manjka. Posledica je želja po spremembi, začeti znova in seveda začeti popolnoma drugače, ampak takšno dejanje zahteva pripravljenost človeka na vseh nivojih ali pa bo neuspešen. Ob ignoriranju notranjih potreb vsekakor nismo pripravljeni izvajat drastične spremembe in se je popolnoma  nesmiselno zaganjat v prelomne odločitve. Namen ni biti šprinter, ampak postajat maratonec in zato je potrebno razvijat svojo osebnost.

Seveda smo na začetku nezadovoljni s količino stvari v življenju in bi morali spremeniti to in to, pa ono in tisto, torej vse. Uspešna in trajna sprememba prihaja iz postopnega in konstantnega izvajanja, zato v prvi vrsti oprosti notranji glas, da si ostal prezrt. Od sedaj naprej te bom upošteval in boš moj sograditelj življenja. S tem smo naredili najpomembnejši korak za napredovanje v življenju- začeli smo. Začeli smo z priznavanjem sebe in svojih želj, sedaj pa moramo svoje želje uresničit, pripeljat v resničnost.

Prvič se naše želje pojavijo v resničnem svetu, ko jih zapišemo na list papirja. Postale so stvarne, lahko jih vidimo, tipamo in nahajajo se v fizični obliki. Čakajo da jih razvijemo naprej in razvile se bodo samo na podlagi motivacije, ki jo imamo za njihovo uresničitev. Motivacija postane močnejša in se krepi z jasnostjo želje, zato kakšne so vaše želje? Vprašajte se ZAKAJ?  Zakaj si to želim? Zakaj to moram? Zakaj to potrebujem? Zakaj, zakaj, zakaj, ker vsak zakaj da razlog več, da uresničite svojo željo.   

Tako preprosto prihajamo do svojih želj in več razlogov, kot imamo, da željo uresničimo, bolj globoka je želja. Želje same po sebi ne prinašajo samopotrditve, potrditev prinaša stvarna realnost. Za realnost po svojih merilih moramo naše želje naredit stvarne. Želje uresničimo tako, da postanejo naš cilj in ga dosežemo. Cilj je naloga, izziv, ki ga moramo opravit, zato nas zanima način, da bi ga dosegli. KAKO bom prišli do naše želje? S preprosto vprašalnico kreiramo recept, ki nas vodi do cilja. Najlažje se popolnosti približamo z vrednotenjem. Tako kot pripravimo jed in ocenimo ali je potrebno v receptu kaj spremenit, si v življenju zastavimo cilje in opazujemo njihovo doseganje. Kot za odlično jed je tudi za uspešno življenje potrebno okušat in poskušat. Za možnost vrednotenja moramo ciljem določit čas v katerem jih bomo dosegli. Čas je vodilo, neusmiljen priganjalec, ki nas žene naprej. Ko se čas za dosego cilja izteče, se pojavi neusmiljen STOP. Vse se ustavi, ničesar ni moč spremeniti in kar smo dosegli je odraz naše realnosti.

Pomemben dejavnik napredka je refleksija, pogled nazaj. Pogojevanje doseganja cilje s časom je učinkovita metoda s katero dvigujemo motivacijo do napredka in luščimo napake. Napake iz katerih se učimo. Pogled nazaj nam riše sliko aktivnosti, ki smo jih počeli za dosego našega cilja, izpolnitev želje. Z lahkoto ovrednotimo trenutno stanje in ga primerjamo z vrednostjo naših želj.

Smo z doseženim zadovoljni?

Vsekakor je čas, da se ozremo nazaj in pogledamo vzroke za stanje v katerem se nahajamo. Ne vpletamo čustev, iskreno se pogovorimo s sabo in kar se da objektivno ocenimo naše vedenje. Nismo na točki aktivnega delovanja s katerim bi vplivali na izpolnjevanje želje. Ocenjujemo naše delovanje in zato moramo ostat iskreni do sebe. Pretehtamo dosedanje delovanje in se osredotočimo naprej. Dosedanje znanje uporabimo za nov časovni plan v katerem bomo izpolnjevali nove želje ali pa dopolnjevali doseg starih ciljev. Pomembno je da se premikamo naprej, da vztrajamo pa čeprav se zdimo počasni.
 
 

Napredek v življenju izhaja iz želje po napredku. Želje po doseči nekaj več in postat boljši. Iz želje zrastejo cilji, ki so njihova konkretna oblika v realnem življenju. Cilji so točke z dosego katerih se približujemo izpolnjevanju želj. Ko cilje omejimo s časom, preprečimo da bi se premaknili v nedorečeno prihodnost. Določimo jim termin v katerem bodo zadovoljeni. Termin je pokazatelj naše sposobnosti in pripravljenosti, zato ga ovrednotimo z refleksijo, ki nam pokaže pot naprej. Vrednotenje nas vodi, da si določimo nov termin, ki postane neusmiljen priganjalec na poti naprej.

Opisan pristop je enostavna oblika za pot naprej v življenju. Izhaja iz vas in vas opominja, da ste za vse kar se vam v življenju dogaja odgovorni sami. Sprejmite svoje življenje in pustite da iz vas naredi najboljše. Pomagajte mu na poti, da postane to, kar ste si vedno želeli. Ohranite sebe v najboljši obliki, ker samo tako boste izpolnili svoj namen in upravičili za kar ste bili ustvarjeni. Svoje želje lahko uresničite samo sami, jaz pa upam, da vam bo opisan pristop pri tem v pomoč. Uporabite ga.

ponedeljek, 08. februar 2016

RUTINA V USPEŠNOST


Vsak pozna uspešne ljudi in verjetno si vsak želi stopit v čevlje svojih vzornikov, vsaj za trenutek. Večkrat slišim nekaj v smislu kako mu lahko uspe in povem vam, da to ne gre. Ali mu ni lahko ali pa mu ne uspe, vsaj na začetku ne.

Uspešnost je vezana na življenjski stil in je posledica tovrstnega dojemanja sveta. Svet dojemamo skozi preteklost, ki se afirmira skozi čustva, prihodnost, ki se afirmira v naših željah in sedanjost, ki se afirmira v dnevnih opravilih. Vpliv imamo samo na sedanjost, pa čeprav ni edina, ki vpliva na kvaliteto našega življenja. Vsakodnevna opravila se odvijajo več ali manj v enakem zaporedju. Vsak dan vstajamo ob približno enaki uri in se v enakem zaporedju oblečemo, obiščemo kopalnico, zajtrkujemo in gremo v službo. Še najbolj se zavedamo svoje rutine prav na delovnem mestu. Tako dan za dnem ponavljamo enake aktivnosti, ki postanejo naša prihodnost in preteklost. Prav naš vsakdan odloči o kvaliteti našega življenja.  Kadarkoli nismo zadovoljni s kvaliteto življenja, moramo spremenit svoj dnevni slog.

Uspešni ljudje vstajajo zgodaj, začnejo dan zjutraj, da ga lahko maksimalno izkoristijo. Edina valuta, ki jo bomo kadarkoli koristili je naš čas in zato je pomembno kako ga izkoristimo. Izživet vsak trenutek do skrajnosti in življenje bo uspešno. Vse raste iz našega individualnega dojemanja in ljudje, ki se tega zavedajo postanejo uspešni.
 

Človek je sestavljen iz več nivojev, ki so medsebojno povezani. Fizično aktivnost predstavlja telesna pripravljenost. Telo potrebuje gibanje, zato je pomembno da ga vključimo v naš vsakdan. Živimo v dobi avtomobilov in pisarniških stolov, ki telo silijo v nenaravno držo in preprečujejo naravno gibanje. Izkoristimo priložnosti, ki se ponujajo in se gibljimo. Sprehodimo se do delovnega mesta, vstanimo nekoliko prej , da razgibamo telo in načrtujmo popoldanske športne aktivnosti. Telesna pripravljenost pa ni odvisna samo od fizičnih aktivnosti, ampak tudi hrane, ki jo vnašamo v telo. Privoščimo telesu primerno hrano. Ne sprejemajmo kompromisov s kvaliteto hrane in zagotovimo dovoljšnjo  hidracijo. Vzpostavljajmo in iščimo ravnovesje. Ni težko biti nasmejan in ljubezniv, težje je zatret žalost in jezo na drugi strani. Čustveni balans naj izhaja iz zmernosti za katero moramo najti iskrenost v sebi, do sebe.

Človeško delovanje je pogojeno z mentalno aktivnostjo, zato je pomembno da izkoriščamo svoje potenciale. Izberi stvari, ki zaposlijo tvoj um in ne tiste, ki ga uspavajo. Zamenjaj televizijo z branjem knjig in ždenje v zidove socialnih omrežij za sedenje v parku s prijateljem. Samo razmišljanje o sebi in svojem življenju prinaša napredek.

Razvijaj svojo duhovno plat in ji pusti rast. Refleksija svoje podzavestne zgodbe prinaša spremembo vzorcev. Meditacija bo spodbudila Vesolje da opazi našo aktivnost in podpre želje, zato ustvari svetlo prihodnost.

Omenjeni pristopi izboljšajo spanje, dnevno aktivnost in počutje. Zadovoljstvo s samim seboj krepi občutek uspeha in ukvarjanje z osebnostno rastjo prinaša uspešnost. Za korak naprej ne iščite magičnih receptov, ker jih ni. Vse kar je potrebno storit je zamenjat dnevno rutino in z njo pridejo rezultati.

 Človek je rastoče bitje, zato ne bodite presenečeni, če boste z izpolnjevanjem ciljev utrli pot želji po vedno novi rutini. Spremenite jo in si dovolite rast.

nedelja, 07. februar 2016

MINIMALIST


Človeško telo deluje na gorivo, ki se imenuje hrana. Zdrava prehrana se spreminja glede na trend, sam pa zagotovo trdim, da je najbolj primerna hrana za naše telo lokalnega izvora. Okolje v katerem živimo nas je obdarilo tudi s primerno hrano, da zagotovimo zdravo življenje.

Daljše obdobje se prehranjujem z vegetarijansko prehrano, moj koncept prehranjevanja pa ne temelji zgolj na zadovoljevanju telesnih potreb, ampak tudi duhovnih. Hranjenje mi predstavlja obred skozi katerega vnašam energijo za prihodnost. Prihodnjih nekaj ur, naslednji teden, mesec, za takrat, ko bo določen atom v mojem telesu pripravljen spoznat relativnostno teorijo.

Obožujem okušat obrok, ki ga vnašam v telo, zato se izogibam pretirani uporabi začimb. Ko hrano pripravljam sam, običajno ne uporabim soli. Zanima me struktura, zato uživam sestavine posamično. Med obrokom se hranim tudi duhovno, zato puščam polno koncentracijo jedi, ki jo uživam.
 
 

Ob praznem krožniku je obrok najbogatejši.

Prehranjujem se iz potrebe po hrani, zato puščam v trebuhu dovolj prostora. S polnim trebuhom imamo oteženo gibanje in razmišljanje, medtem ko smo polno zaposleni s prebavo. Meni je pomembno, da sem lahko aktiven. Ne da vedno sem, ampak da imam možnost biti, mi daje občutek polne svobode.

Svoboda, ki ni vezana na čas. Brezčasje v sodobnem svetu. Obožujem prebirat dneve s potjo Sonca čez nebo. Se zaposlit s poslušanjem ptic ali opazovanjem vetra v zibajočih se vejah. Iskanje bogastva v drobnih stvareh, ki vedno najdejo nekaj zame.

V zameno poklanjam svoje prijetne občutke, ki se sproščajo v enostavnost življenja. Uživam v stvareh, ki so na voljo vsem in dosegljive vsakomur, zato ne pozabite, da vam je sreča vedno v dosegu roke. Nikole ni pogojena z nedosegljivim, zanjo je potrebno le pobrskat na pravih mestih in kakor hitro vemo da se nahaja v naši bližini, znamo tudi seči za njo. Sezi in jo zgrabi!

četrtek, 04. februar 2016

SUPERHRANA

Danes trg z živili sičijo izdelki s super naravnimi lastnostmi. Ponujajo polno vrednost vseh zahtevanih sestavin za dnevne potrebe človeškega organizma, izboljšujejo počutje in pozitivno vplivajo na naše zdravje. Moje izhodišče prihaja od nekje drugje, daleč od trgovinskih polic in nakupovalnih centrov. Sem človek, ki nenehno obira in lovi učinkovitost, zato močno dvomim v smotrnost kupovanja »superživil«.
Z oziranjem v življenja naših babic, ki so hrano pridelale doma, mi je postalo popolnoma nelogično zakaj bi ljudje kupovali živila po tako visoki ceni v trgovini? 
Bode predvsem obratno sorazmerna povezava med ceno in količino. Če je pred časom veljalo prepričanje, da se hrana kupuje v trgovini, ker se je doma ne izplača pridelat, se danes o tem ne sprašuje nihče več. 
Kupovanje hrane je samoumevno in za kvaliteto se odšteje več. Kot zvestega analitika me je zanimalo ali ni bolj smotrno tako imenovane super kakovostne hrane pridelat doma in odgovor me niti ni toliko presenetil. 
Superživila iz trgovinskih polic niso doma v našem okolju, torej jih ni mogoče pridelat, če že, pa vsaj ne enostavno ali pa je njihova pridelava pravno-formalno regulirana.
Oditi v trgovino in kupit je zame vsekakor preveč tipično potrošniško razmišljanje, zato so me zanimali razlogi, zakaj superživila prihajajo iz daljnih dežel  ni pa jih pri nas? Odgovor je preprost in logičen. Nihče ne bi odštevali visokih vsot za nekaj kar lahko pridela sam in ker je živilo sploh super in boljše kot lokalno, precej lažje opravičimo logistične stroške in izkoriščanje tretjega sveta.



Vsekakor nas narava v lokalnem okolju ni prikrajšala za superhrano, le reklamira je ne nihče. 
V prvi vrsti je kvaliteta živila odvisna od semena. Ja, tudi živalski produkti so odvisni od kvalitete krme. Kvaliteta raste z reduciranjem škropiv in se stopnjuje do ekološke pridelave, ki popolnoma zadosti telesnim potrebam po hrani ob tem pa še racionalno gospodari s ciklom virov in to je zame superhrana.

Med nami živijo ljudje s potrebami po specifičnih vsebinah živil. Vsekakor jih lahko najdejo na gredi v dosegu roke. Narava v lokalnem okolju zadovolji vse potrebe človeka in vsak človek, ki pozna svoje potrebe, bo temu pritrdil. Superhrana raste na naših vrtovih in v naši divjini, da izkoristimo njene lastnosti, pa se moramo distancirati od vsak teden novega trenda, ter se ozreti v lokalno okolje.
Bliža se pomlad in narava se bo prebudila, hkrati pa servirala prvo superhrano. Izkoristite jo!