četrtek, 16. april 2020

TO NI KONEC, TO JE ZAČETEK

Kot strela iz jasnega nas je zadela novica - 
epidemija je tukaj, vse je potrebno zapret, ukinejo se javni prevozi, ukine se pouk, ukine se delo. Ostanite doma.
Ni zaščitnih mask, ni razkužil, ni ventilatorjev in ni respiratorjev za zdravstvo.

Sedaj mineva mesec dni od uvedbe teh ukrepov in kot kaže, hvala Bogu, nas je najhujša epidemija obšla. Začnejo se kazat svetlejši dnevi, vsaj na zdravstvenem področju. Število okuženih je konstantno, število zasedenosti zdravstvenih kapacitet je v mejah obvladljivega, napoveduje se prvo sproščanje ukrepov in sam upam izustit stavek, ki si ga do sedaj nisem drznil.
V tem da narava zadiha medtem ko nam dih vzame, se skriva vsa ironija epidemije koronavirusa.

Slika: Mrtvaški ples - Hrastovlje (Wikipedia)

Do sedaj tega stavka nisem upal izreči, ker enostavno nisem vedel kako se bo odvijala epidemija, sedaj ko se kažejo prvi pozitivni trendi v gibanju epidemije, pa ga moram. Ne zato da zadostim ciniku v meni, ampak zato da zarišem smer tega besedila.

Hitro, zelo hitro, prav na začetku te epidemije je bilo povedano, da svet nikoli več ne bo isti po njenem koncu. Res je, ampak kakšen bo?
Vse bolj glasne so napovedi da bo zdravstveni krizi sledila ekonomska in tej celo širša družbena oz. civilizacijska, ki lahko vodi v apokalipso. Ali bo do nje prišlo? Ne, sedaj ni čas za apokalipso, sedaj je čas za renesanso.

Zagotovo nismo v zavidljivem položaju in nobenega smisla se nima slepit ali olepševat stvari. Že od samega začetka zdravstvene krize smo priča nizkim standardom civilizacije. Problematiko pomanjkanja je še dodatno poglobilo blokiranje opreme, zasegi in njene kraje. Prevladuje zakon džungle, pravilo močnejšega in s tem padajo civilizacijske norme. Razmere na področju zdravstva se počasi stabilizirajo ali pa se vsaj v prvi sili umirjajo, skozi vrata pa že prihaja ekonomska kriza, katera nedvomno sledi zdravstveni predhodnici. Za točno razsežnost te krize bomo morali še malo počakati, lahko pa že trdimo da bo od reševanja te krize odvisno to ali bo sledila še civilizacijska ali ne. Odločalo se bo torej med apokalipso in renesanso. Mislim da je človeštvo dovolj zrelo, da bosta dve krizi dovolj za prebujenje in razcvet, ne da bi se odpeljali v popolno uničenje.
Ob tem si ne smemo delati utvar, romantičnih ali utopičnih podob. Moramo se zavedat resnosti položaja. Nikakor ne pride več v poštev prepričanje da bo nekdo drug poskrbel za nas. Prepričanje, ki smo se ga tako navadili, ki smo se mu prepustili v upravljanje in ki nas je pripeljalo v okoliščine v katerih smo se znašli. Konec je z navideznim reševanjem težav s tem da jo bo že rešil nekdo drug, da bi jo moral rešit nekdo drug. Ni več čas za to kaj lahko družba stori zate, kaj bi morala zate storiti država, ampak je čas za tisto kar lahko ti storiš za družbo.

Zdravstvena kriza nam je dober uvod v odgovornost, v to da smo odgovorni zase in drug drugemu, zato je potreben premislek tam kjer se družba začne. Pri posamezniku. Če se bo ta premislek zgodil preden nas bo v njega prisilila realnost, bo svet lepši. Takšen premislek nas vodi v razcvet novega sveta preden nas bi zadelo upostošenje starega. 

Slika: Creation of Adam - Michelangelo (Wikipedia)

To je renesansa. Svet v katerem živi človek skladen s svojim telesom, umom in dušo. Stojimo na točki, ki zahteva preporod in nobene možnosti ni da ga zavrnemo. Koliko balasta je v zadnjih tednih zapustilo naša življenja? Koliko stvari se je izkazalo za nepotrebne?
Ugotovili smo da lahko živimo s precej manj, kot smo si mislili, z manj kot smo pričakovali. Vračamo se k primarnim stvarem. Skrb za dom, da si priskrbimo hrano, da ostanemo zdravi. Prej nenadomestljive materialne dobrine postajajo zanemarljive in vedno bolj pomembni postajajo prej pozabljeni medsebojni odnosi. Pristni in iskreni. Živeti začenjamo bolj skromno, ampak tudi bolj polno in v sožitju. 
Pot iz krize je strmenje k temu in karkoli te od tega oddaljuje, pa naj bo iz osrednje ali alternativne smeri, je manipulacija. Vse kar potrebuješ je že ves čas tukaj, ampak je bilo spregledano. Človek čas je da se civiliziraš. Renesansa zdaj.

torek, 10. marec 2020

ZAKAJ SE POSTITI?

Tradicionalno pustu sledi pepelnica, ki jo zaznamuje strogi post in v krščanski kulturi pomeni  začetek štirideset dnevnega postnega obdobja pred Veliko nočjo.
Preden te prevzame občutek da me je odpeljalo versko doživljanje posta, naj povem da je ta članek namenjen popolnoma praktičnim vidikom posta. Seveda pa se ne moremo izognit verskemu doživljanju posta, saj ga poznajo praktično vse dominantne religije, pa tudi zakaj bi se temu izogibal? 
Ne vem zakaj se tako otepamo verskega vidika vse dokler gre za nauk, ki se širi v okolju kateremu smo podvrženi. Zdi se mi, da bliže kot nam je verska doktrina, lažje kot nam je dostopna, tem bolj jo zavračamo in bolj kot je oddaljena, bolj ko prihaja iz drugih koncev sveta, bolj smo ji pripravljeni pripadat in jo sprejemat, pa čeprav v zasanjani romantični podobi.
Vsekakor je duhovni vidik zelo pomemben v življenju človeka in zato bi mu morali posvetiti več pozornosti, vsekakor več kot smo je pripravljeni posvečat v sodobnem svetu in vsekakor več v tistem pravem, iskrenem smislu.

Duhovnost nas skupaj s fizičnim in mentalnim združuje v človeško bitje in kako se vse poveže v smiselno celoto nam praktično kaže post.

foto: Trinity

Prva asociacija na post je vsekakor odpoved hrani in v našem okolju vzdržnost do mesnih jedi. Asocijacija je vsekakor pravilna, saj katoliška doktrina zahteva odpoved mesu vsaj dvakrat v štiridesetih dnevih in se stopnjuje preko vzdržnosti do mesa vsak petek do tega da se prehranimo zgolj s kruhom in vodo. V tem okviru so si podobne vse dominantne verske doktrine. Glede posta se razlikujejo v posameznih niansah, skupno jim je pa to, da prakticiranje posta upada skozi celotno družbo.

Zakaj?

Verjetno zaradi brezbrižnosti in oddaljevanja od sebe, od svojega bistva, od tistega kar človek je in kaj bi naj bil.

V krščanski doktrini se postni čas odvija v zelo primernem času. Verjetno so tudi ostale doktrine izbrale primeren čas v letu, ampak krščanstvo mi je znano in ta čas je med zimo in pomladjo. Torej v času, ko prehajamo iz najbolj zahtevnega letnega časa za preživetje človeka v bolj blagi del leta, ko se že pojavi prva sezonska hrana. 
Čez zimo se gibljemo manj, jemo bolj obilno in močno hrano, kar je povsem normalno za človeški bioritem. Dnevi so krajši in ne glede na to koliko jih podaljšamo z umetno lučjo je človek še vedno dnevno bitje. Zunaj je mrzlo in vzdževanje temperature je razlog za prej omenjeni vnos hrane s katerim pa se v telesu kopičijo tudi odvečne obloge. Postni čas je priložnost da telo temeljito očistimo, da ga pripravimo na novo sezono toplejšega dela leta. K temu nedvomno spada odpoved hrani. Tako damo priložnost telesu da izloči odvečne snovi, ki so se nakopičile čez zimo.
Mislim da je sedaj že postalo jasno zakaj je dobro da opravimo post, ne glede na to ali se naslanjamo na versko vsebino ali ne. Gre zgolj za to, da namenimo neko obdobje v letu temu da prečistimo telo s tem da se odpovemo vnosu hrane, povečamo količino vode ob tem pa vztrajamo tudi pri tem da se odpovemo raznim priboljškom, kot so sladkarije in slanarije.

Že sama odočitev da sprejmemo post, od nas zahteva nekaj mentalnega napora in miselne trdnosti, v bolj poglobljenem smislu pa nas nagovarja k temu da postanemo boljši. Tako kot čistimo telo nepotrebnih in celo škodljivih snovi, ki so se nabrale skozi zimo, očistimo tudi misli in se trudimo da smo prijazni, spoštljivi in dobronamerni. S tem dobi post popolnoma nov pomen v katerem ne gre več le za to čemu vse se moram odpovedati, ampak za to kaj lahko dam in kako lahko prispevam k boljšemu svetu.

V duhovnem smislu se na tem mestu ne bomo poglobljeno spuščali v post, predvsem zaradi tega ker je duhovnost intimno doživljanje vere vsakega posameznika. Različne religije predstavljajo različne koncepte, zagotovo pa lahko na tem mestu rečemo da tako kot post krepi fizično in mentalno, tako blagodejno vpliva tudi na duhovno krepost. Ponuja nam priložnost za bolj poglobljeno doživljanje sebe in sveta, ki nas obdaja, ponuja nam priložnost da postanemo boljši in prispevamo k skupnemu dobro, če ne drugače, tako, da darujemo v dober namen vse kar smo prihranili skozi postno odpovedovanje.

foto: bahaiteachings.org


Skozi ta članek smo ugotovili da post blagodejno vpliva na vse nivoje človeka. Opravlja predvsem očiščevalno funkcijo v bolj poglobljenem smislu pa stimulira to da smo pripravljeni na spreobrnenje in da smo pripravljeni narediti korak do tega da postanemo boljša oseba. 

Ostane le še vprašanje koliko blagodejnim učinkom, ki jih prinaša post, dovoliš v svoje življenje?

petek, 09. november 2018

PODJETJA SO PREVEČ UPRAVLJANA IN PREMALO VODENA

Takoj ko se začnemo pogovarjati o podjetništvu je osrednja ikona podjetnik, lahko tudi direktor, ki je bolj prepoznan kot menedžer (manager), precej bolj kot pa voditelj (leader), zato bom danes opisal osnovno razliko med tema dvema pozicijama. Skozi zapis bo postalo razvidno kako so podjetja, predvsem v Sloveniji, preveč upravljanja in premalo vodena.

"Vsebino lahko tudi poslušate v Podcastu"


Pri pisanju o podjetništvu in strukturah znotraj njega prihaja vse bolj do izraza pomankanje ustrezne terminologije v slovenskem jeziku. Če smo nekako poslovenili izraz manager, pa si s terminom leader, kot voditelj, predstavljamo vse kaj drugega, kot podjetniško persono in najlažje kar naredimo je, da ju izenačimo, čeprav gre za precej različni funkciji. 
Obe poziciji potiskata podjetje naprej, ampak management (upravljanje)  je v osnovi mehanska funkcija, medtem ko se leadership (vodenje) giblje v čustvenem območju. 
Če poenostavimo, lahko rečemo da so menedžerji ljudje, ki delajo stvari prav, medtem ko so voditelji ljudje, ki delajo prave stvari.

Mogoče se na prvi pogled zdi da favoriziram voditeljstvo, verjetno tudi ga, ker ga je v sodobnem svetu premalo, ampak ne gre toliko za to katero funkcijo favoriziramo, kot gre za to da razumemo njuno pozicijo v podjetju in prepoznamo razlike med njima. 

foto: keydifferences.com

Menedžerji opravljajo tehnične funkcije, ki se osredotočajo na izpeljavo. Vizijo razbijejo na mejnike in jim postavijo časovnico, kateri lahko ekipa sledi. Menedžerji morajo posedovat sposobnost narekovanja, ki omogoča dnevno opravljanje dolžnosti, katere zahteva delo. Pri vrednotenju uprabljajo merljive parametre s pomočjo katerih uravnavajo svoje delovanje in delovanje sistema v željeno smer. Parametri omogočajo uvid v potrebne resurse za nemoteno doseganje cilja, ob tem pa pokažejo kakšna pravila, procese in operacije zahteva zadana naloga, ki jih menedžer tudi vzpostavi in ustrezno razporedi svoji ekipi. Pri razumevanju menedžerjeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegovi rezultati vezani na številke in merljivi.  

Voditelji, na drugi strani, so vizionarji s pogledom v prihodnost. Njihovo delovanje je precej bolj daljnosežno v primerjavi z menedžerji, saj so kreatorji vizije. Prepoznavajo obstoječe stanje, ampak se z njim ne sprijaznijo, zato rišejo pot naprej. Pri tem se znajdejo v čustvenem območju, saj morajo ljudje tej viziji verjet in ji sledit, brez merljivih rezultatov. Ključno vlogo tako igrata voditeljeva integriteta in inspiracija, ki jo deli z ekipo. Inspiracija skozi katero izvabi iz članov svoje ekipe najboljše in s pomočjo katere vsak posameznik razume svojo vlogo v širši sliki. V ospredju so komunikacijske sposobnosti s katerimi ustrezno predstavi željeno pot, vzdržuje motivacijo v ekipi, rešuje konflikte, informira o poteku poti do uresničitve vizije in predstavlja morebitne nevarnosti. Pri razumevanju voditeljeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegove aktivnosti osredotočene na nove izzive in v ustvarjanje vizije.

foto: Stephen Doyle - Order vs Chaos

Če poziciji soočimo iz oči v oči, bi lahko rekli, da menedžerji iz kaosa ustvarjajo status-quo, medtem ko voditelji izzovejo status-quo in ustvarijo kaos. Pri tem vidimo, da v iskanju napredka ena pozicija, brez druge ne more in zato je pomembno, da podjetnik obvlada obe. Vsaj  na začetku svoje podjetniške poti, kasneje, ko si to lahko privošči, pa poišče sebi ustrezen kontrapol.
Danes smo v Sloveniji priča menedžerskemu pristopu. Že v javnem prostoru prevzemajo pobudo številke in doseženi rezultati, enako je tudi znotraj podjetij, kjer nedvomno prosperirajo dosežene norme in finančne bilance. Nikakor to ni nepomembno, ampak na drugi strani zaradi pomankanja vizije, novih izzivov in razbijanja status-quo, izgubljamo ogromno potenciala. Ne govorim, da takšnih podjetij v Sloveniji nimamo, so pa izredno redka in nas zapuščajo, večina že v zgodnji fazi uresničevanja svoje vizije. 

V ospredje prihajajo mehke veščine, ki ustvarjajo priložnost za nove strukture in kreiranje konkurenče prednosti.

Ali bomo to priložnost izkoristili ali bomo ponovno pustili, da nam spolzi skozi prste?

petek, 02. november 2018

KAKO POSLUŠATI PODCAST?

V prejšnji objavi sem se dotaknil tematike in razložil KAJ JE PODCAST? Za uporabno vrednost pa moramo vedeti tudi kako Podcast poslušati, kako sploh do njega in to bom razložil v tej objavi.

Podcast pravzaprav ni drugo, kot audio datoteka, ki je na voljo na spletu, ampak za uporabniško izkušnjo moramo spoznati še nekaj podrobnosti o tem kje Podcast najdemo in kako se nanj naročimo.

Vsaka datoteka na spletu ima svoje spletno mesto, ki ga predstavlja spletna stran. Do teh vsebin dostopamo preko brskalnika in tovrstni način poslušanja Podcasta je primeren za namizni računalnik oz. prenosnik.

Moj podcast najdete na spodnji povezavi:

Uporabniki Apple računalnikov lahko do Podcast vsebin dostopamo preko iTunes, kjer v zavihku izberemo Podcasts, v Store poiščemo vsebine, ki nas zanimajo in se na njih naročimo. 

foto: iTunes


Prava vrednost Podcasta pa se nahaja v tem, da ga lahko poslušamo kjerkoli in kadarkoli. S tem pa preidemo v svet mobilnih naprav in aplikacij, ki nam to omogočajo. Naj nadaljujem s tistim, s katerim sem začel.

Apple 

Uporabnikom Applovih mobilnih naprav je na voljo aplikacija Podcasts, ki je prednaložena ali pa jo najdemo v App Store. 

foto: @applepodcasts

V zavihku Browse iščemo Podcast po kategorijah in po lestvicah, za specifično iskanje pa uporabimo zavihek Search.
Na vsebine se naročimo z gumbom SUBSCRIBE in s tem začnemo spremljati Podcast. 
Spremljanje podcaste najdemo v zavihku Library, kjer se nam prikazujejo
Recently Updated- podcasti, ki so se zadnji posodobili
Shows- podcasti na katere smo naročeni
Episodes- epizode podcastov, ki jim sledimo v abecednem ali kronološkem vrstnem redu, kar uredimo z zavihkom Sort.
Downloaded Episodes- epizode, ki smo jih prenesli na mobilno napravo in so shranjene.

Android

Uporabnikom Android naprav je v TrgovinaPlay na voljo nešteto aplikacij za poslušanje Podcast oddaj. Verjetno ne bo težav, če malo pobrskate po TrgoviniPlay in poiščete aplikacijo, ki vam najbolj odgovarja. SAm bom tukaj omenil le PocketCast, ki je plačljiv (3,99€) in PodcastGo, ki ga uporabljam tudi sam in je na voljo TUKAJ.

V aplikaciji PodcastGo iščemo podcaste v zavihku Search. Na vsebine, ki nas zanimajo se naročimo s pritiskom na gumb +




Ne najdem željenih vsebin!

Lahko se zgodi, da iščemo podcast in ga ne najdemo med zadetki iskanja. Aplikacija PocketGo omogočo spremljanje vsebin s pomočjo Feed Url kamor vpišemo spletni naslov za sledenje.
 Feed Url pridobimo tako da vpišemo spletni naslov v iskalnik na http://getrssfeed.com 

Za podcast #Neustavljiv je spletni naslov:
in FeedUrl:

foto: PodcastGo


Podcaste lahko brskamo po vsebini v zavihku Categories, kjer najdemo tudi lestvice, prenešene epizode in še nekaj ostalih funkcij.
Svoje naročnine najdemo v zavihku MyPodcast, kjer so na voljo nove epizode po kronološkem razporedu, nedokončane epizode, ki smo jih začeli poslušati in jih nismo slišali do konca, ter seveda naročnine, kjer najdemo vse Podcaste na katere smo naročeni.


S tem sem opisal postopek, kako poiskati in se naročiti na podcast, ne glede na to kje in kako bi ga želeli poslušati, sedaj pa le na lov za zanimivimi vsebinami. 
Za lažji začetek naj vas usmerim v knjižnico, kjer najdete slovenske podcaste in jo najdete TUKAJ.
Želim vam veliko užitka pri poslušanju in seveda ne pozabite na podcast #Neustavljiv!







petek, 26. oktober 2018

KAJ JE PODCAST?

Že nekaj časa sem se igral z idejo, da svoje vsebine prenesem tudi na Podcast, ampak pri ustvarjanju vedno znova naletim na presenetljiva dejstva. Pri podcastu me nedvomno preseneča to, da ugotavljam, koliko ljudi sploh ne ve za kaj gre. Še najbolj presenetljivo, da o tem ne vedo mlajše generacije, ker za starejše mi je razumljivo, pa čeprav danes babice in dedki dnevno uporabljajo Facebook, Twitter, Instagram ali pa kar vse hkrati.

"Preberite še >>>Kako poslušati podcast?"


Podcast je digitalna oblika zvočnega posnetka, ki je na voljo za prenos na računalnik ali mobilno napravo preko spleta. Pravzaprav gre za skovanko, ki predstavlja:

pod - del besede, ki se nanaša na iPod in predstavlja predvsem, da je vsebina prenosna, tako da jo lahko poslušamo kjerkoli;

broadcast - del besede, ki se navezuje na prenos medija, pošiljanje podatkov od oddajnika do več prejemnikov.

foto: matv.org

O slovenskem izrazu ne bi izgubljal časa, ker že tako in tako nenehno nergam nad pomanjkanjem ustreznih slovenskih izrazov, sploh sodobnih, še tiste izraze, ki so ustrezni in originalni, pa jih ne uporabljamo. 
Tako je, ko se tisti, ki bi se s slovnico naj ukvarjali, raje posvečajo političnim diskurzom, zato naj le omenim, da podcast poznamo pod izrazom pododdaja, pa čeprav nam to ne bo koristilo nikjer.

Delno sem to, kaj podcast predstavlja, že opisal zgoraj, ampak vsekakor ne dovolj za razumevanje celotne kulture, ki se je iz tega razvila. Podcast najlažje opišemo kot sodoben radio, kjer so nam posnetki na voljo kjerkoli in praktično kadarkoli. Lahko gre za prave radijske oddaje, ki se naložijo na splet in so tako na voljo za poslušanje tudi, ko je njihov čas na radiu že minil. S tem se približamo glavni funkcionalni uporabi podcasta, saj je vsebina na voljo uporabniku takrat, ko jo sam želi poslušati in ima za to čas, ne pa takrat, ko je oddaja na urniku nekega širšega medijskega programa. 

S podcastom se je medijski prostor tudi liberaliziral, saj je ustvarjanje vsebine na voljo praktično vsakomur in tako so danes skozi podcast na voljo poglobljene vsebine od politike, posla, pa do pogovorov o potovanjih in jogi. Praktično brez omejitev in glede na naše interese so nam na voljo vsebine, ki nas zanimajo in takrat, ko nas zanimajo.

https://soundcloud.com/dejan-prednik

Podcast lahko najdemo tudi v video obliki, ampak sam ga dojemam v smislu zvoka. Naj povem, zakaj se mi podcast zdi domena zvoka in zakaj ga ustvarjam tudi sam.

Danes smo precej vezani na spetne video vsebine, ki jih v največji meri predstavlja YouTube. Sam nisem nobena izjema in seveda spremljam kar nekaj ustvarjalcev, ampak pri tem sem opazil zanimivo ugotovitev. Večina vsebin, ki jih spremljam ne bi potrebovale slike. Sicer je res, da ne gledam smešnih mačk, ampak za uporabne vsebine, ki jih spremljam, se mi zdi zvočni zapis neprimerno boljši, ker uporabnika razbremeni ekrana in lahko ob spremljanju vsebine počne še druge stvari. Zvočna vsebina je tako primerna za poslušanje v avtu, med rekreacijo, na poti v šolo ali službo itd. 

foto: medium.com


Ne vem, ali je to samo moj občutek ali pa je naša percepcija evolucije medija res nekoliko zgrešena. Se mi zdi, da naprednost medija nekako dojemamo od tiskanega medija oz. zapisane oblike, kot jo predstavljata časopis ali blog, preko zvočnega prenosa iz radia, do najvišje oblike, ki jo predstavlja video prenos. Se mi zdi, da se kar dobi občutek, da je samo zvok nekoliko zastarela oblika, ampak to nikakor ni res. Pravzaprav sem mnenja, da je zvok tista oblika, ki je neprimerno bolj primerna za sodobni svet in da bo v prihodnosti audio, katerega predstavlja tudi podcast, nadvladal video vsebine.


petek, 19. oktober 2018

KDO BO REŠIL SVET?

Nekaj časa se že dnevno srečujemo s temo v kateri se lomijo kopja na podjetnikih. Na eni strani odmevajo glasilke tistih, ki zagovarjajo, kako morajo podjetniki vračati v družbo, plačevati več v državno blagajno, kot plačujejo sedaj in deliti več s celotno družbo. Na drugi strani z enako vnemo vibrirajo glasilke tistih, ki zagovarjajo stališče, da družba temelji na podjetništvu, zagovarjajo nižje davke in predvsem zasebno lastnino. Kdo ima prav? Ali kdo ima - vsaj - bolj prav?

foto:KPMG

Moram priznati, da se me je tema osebno dotaknila, predvsem zato, ker sem spoznal kako nerazumljeno je podjetništvo in kako enostavno ljudje padejo na populistične floskule politikov. 

Upam si trditi, da je podjetnik vmesni člen med državo in delavci, člen na natezalnici, ki drži skupaj dva pola, katera vlečeta vsak na svojo stran. Na eni strani je država, ki vidi zlato jamo v podjetnikih, kateri jo realno tudi edini financirajo. Ustvarjajo dodano vrednost, katera omogoča, da so pokriti vsi stroški podjetja, ob tem pa se ustvarja dobiček, iz katerega so plačani davki in dajatve državi, zaposleni dobijo plačo in preostanek ostane podjetniku. 
Na drugi strani so zaposleni, kateri so vedno plačani premalo in imajo neznosnega šefa. Vedno znova bodo zagovarjali obljube o medu in mleku, ter tlačili tisto, ki jim daje kruh vsak dan. 
Verjamem, da razumete, da ne govorim o tem, kako delavci niso potrebni in daleč od tega, kot se izrablja, da zaposleni podjetniku predstavljajo le strošek. Podjetnik se v vsem svojem bistvu zaveda pomembnosti svojih zaposlenih. Točno se zaveda pomembnosti vsakega delovnega mesta v svojem podjetju. Nenazadnje ga je tudi ustvaril in zato se zaveda, kaj pomeni zaposlen, ki opravlja svoje delo. Vsak podjetnik želi plačati svoje zaposlene kar se da visoko, pa ne želim izpostavljati dobrote podjetnikov, ne, ravno nasprotno, želim izpostaviti sebičnost podjetnikov, za katero stoji preprosta matematika. Dokler bom ponujal najboljše delovne pogoje, h katerim nedvomno spada tudi plača, bodo ljudje delali zame. Takoj, ko bo nekdo drug ponudil boljše delovne pogoje, me bodo zaposleni zapustili in noben podjetnik nima želje po tem, da bi zaposleni odhajali h konkurenci. 
Mislim, da je že sedaj jasno, da vsaka dajatev ovira podjetništvo in njegov razvoj, ampak naj za polno razumevanje orišem širšo sliko.

Kaj pomeni višanje davkov?

Vsakič ko država dviguje davek, pa naj bo to na katerem koli področju, to pomeni le eno stvar. Vlada ne opravlja svojega dela. Vse dokler znotraj področij, ki so neposredno pod okriljem vlade, denar odteka iz sistema, mora vlada problem rešiti. Danes je zdravstveni sistem prežet s korupcijo, vneto mu sledi tudi šolski sistem, da ne omenjam gradbenih projektov. Vse to so področja, ki so neposredno odvisna od vlade in iz katerih denar neupravičeno odteka. Višanje davkov pomeni le več denarja državi, več denarja v sistemu in več korupcije, več neupravičenih dodatkov in več aneksov k pogodbam. Tako se ne reši ničesar, ker je prava rešitev, blago rečeno, da vlada pomete pred svojim pragom in v svoji hiši. Rešitev je nekje drugje, rešitev je v racionalni porabi našega denarja, seveda pa je s tem delo neprimerno težje, kot pa višanje davkov.
Zgoraj sem orisal problem, ki ga ima država, ampak naj razkrijem problem, ki ga država povzroča s svojimi instant rešitvami in preidem do bistva tega članka. 

foto: Law and Liberty

Več davka, manj podjetništva. Enostavno, kruto, realno.
Tako, kot sem zgoraj opisal podjetnika razpetega med državo in zaposlene, bom sedaj prešel v njegovo bistvo. 
Podjetnika lahko vidimo kot sebičnega kapitalista, ki sedi na svojem kupu denarja. Res je, lahko ga - lahko, da celo takšna oseba je, kot je lahko tudi dobrodelnež, ki namenja vsote denarja v humanitarne namene. Vse to je le popačena slika podjetnika, stvar interpretacije, preteklega podjetništva, s katerim je denar ustvaril, predvsem pa posledica njegove osebnosti.
Podjetnik je v prvi vrsti inovativen posameznik, ki prepozna problem v družbi in zanj ustvari rešitev. Vrednost rešitve na trgu mu omogoči poslovanje, s katerim ustvarja denarni tok. Če je denarni tok dovolj močan in ostane več denarja pri njem, kot ga porabi na trgu, lahko ustanovi podjetje. 
Ves smisel podjetništva se skriva v iskanju svobode skozi reševanje problemov. S tem pa se podjetništvo neprimerno bolj približa vsakemu posamezniku. Problem nastane pri vstopu na trg. Davki otežujejo ta vstop in dušijo podjetništvo. Z višanjem davkov se vedno manj ljudi odloči za podjetništvo in s še višjimi davki, ki posamezniku še dodatno odrekajo njegov delež, se jih za to pot odloči vedno manj. Davki bodo vedno višji.
Smisel podjetništva je v ustvarjanju svobode. Več ljudi, kot se odloči ustanoviti svoje podjetje, s tem poskrbi zase in vedno nižji so davki. Razlog ostaja v vedno nižji brezposelnosti. Ključ je prost delovni trg na katerega se enostovno vstopa in izstopa. Svet sloni na podjetnikih, ki najdejo rešitev za vsak problem na tem svetu. Podjetništvo premika svet naprej, podjetništvo predstavlja napredek in v podjetništvu je prihodnost, ker strmi k temu, da iz vseh resursov, ki so na vojo, ustvari nekaj več, več kot ima sedaj.

foto: wrike


Podjetništvo bo rešilo svet, kam pa nas peljejo predlogi višjih davkov, si odgovorite sami.

Mislim, da mi je v članku uspelo približati tisto, kar se za podjetništvom skriva in razbliniti popačeno podobo, ki se nam slika pred očmi. Če bi vas zanimalo več o podjetništvu, vas vabim, da se vpišete na listo za obveščanje. Naredil bom vse, da bo podjetništvo ustrezno prepoznano.

Vpišite e-mail in prejmite naslednjo objavo v nabiralnik.

Vpišite se na listo za obveščanje

* indicates required

Prosimo, da potrdite prejemanje naših vsebin na nasledjji način:
Iz naše liste se lahko kadarkoli izpišete s povezavo v našem e-mail sporočilu. Spletno mesto dejanprednik.blogspot.si ne deli informacij s tretjimi osebami. Za dodatne informacije o naši praksi delovanja obiščite našo spletno stran ali nas kontaktirajte.
We use Mailchimp as our marketing platform. By clicking below to subscribe, you acknowledge that your information will be transferred to Mailchimp for processing. Learn more about Mailchimp's privacy practices here.

sreda, 10. oktober 2018

FAŠIZEM JE MRTEV

Danes je medijski prostor nasičen s terminologijo druge svetovne vojne o tem kako se vrača fašizem in radikalne oblike politike. Sicer ne vem kam nas vodi obstoječa politika pri kateri gre le še za samopromocijo in nabiranje glasov, ampak nekaj je precej jasno, fašizem v podjetništvi je mrtev.

Za nekoliko lažjo sliko o čem bomo govorili naj povem, da je fašizem totalitaren režim, ki temelji na avtoritarni moči in se v ljudski rabi pojmuje kot omejevanje svobode s koncentracijo moči, torej temelji na argumentu moči in ne na moči argumenta.


V obliki politike, ki smo ji priča danes in katera stigmatizira podjetništvo v obliko nenasitnih kapitalistov, ki izkoriščajo rajo za delovno živino, se riše slika podjetnika v obleki fašista, ampak kakšna je realnost?

"Tudi v podcastu #Neustavljiv"

Večinoma se o podjetništvu govori s primeri uspešnih zgodb, ki temeljijo na visokotehnoloških produktih in že skozi opazovanje strukture dela v takšnem podjetju ugotovimo, da gre za liberalno delovno okolje v katerem govorimo o fleksibilnem delovnem času, skrbi za zaposlene v smislu dobrega počutja in zdravja, pa tudi dobro plačanih delovnih mestih. Več kot jasno, da ne moremo govoriti o fašističnih oblikah zaposlovanja, ampak na trgu niso le visokotehnološka podjetja. Pravzaprav je kar večina podjetij znotraj utečenih branž in tradicionalnih trgov, zato bom za razlago poslavljanja fašizma iz podjetništva, uporabil prav takšna podjetja.


Zdi se da se sodobni svet lomi v dve skrajnosti. Na eni strani popolna liberalizacija, kot sem jo omenil zgoraj in na drugi popolni nadzor, ki se uvaja na podlagi informacijske tehnologije, kamer, čipov idr. 
Še najbolj ilustratorno prikazujejo popolnoma nadzorovana delovna mesta veliki korporacijski konglomerati v proizvodnji, kjer je delavec nadzorovan praktično na vsakem koraku, mu je odmerjen čas za opravljanje potrebe, ob vsem, pa je okoli obdan še z žičnato ograjo, tudi bodečo. S tem lahko določimo ekstrem najbolj fašističnega delovnega mesta, ki se lajša skozi liberalizacijo preko video nadzora, avtoritete šefa, fleksibilnosti urnika, pa do popolne avtonomije posemeznika na delovnem mestu. Lahko bi rekli, da gre za borbo med svobodno in fašistično obliko, ampak katera bo zmagala?
Iz opazovanja dogajanja na trgu z zagotovostjo trdim, da bo prevladala svobodna oblika dela in da bo fašistične oblike zaposlitev požrla zgodovina. V prvi vrsti bosta, kot je pričakovano, človeško delovno silo v proizvodnih obratih nadomestili avtomatizacija in robotizacija, pa niso ta delovna mesta ključni indikator za smrt fašizma v podjetjih. Ne, ključni indikator je trg na katerem poznam primere tako v eno, kot v drugo smer in iz katerih se učimo da avtoritativen način vodi v propad, lahko tudi na precej kratek rok. Pri vsem skupaj gre za to, da management začne pritiskati po piramidi navzdol z raznimi represivnimi sredstvi od avtoritete šefa do montiranja nadzornih sistemov, ki so bolj namenjeni nadzoru zaposlenih, kot varovanju latnine. Prvi indikator, da se v podjetju nekaj ne odvija v pravo smer in da se odgovornost prelaga na zaposlene z manj odgovornosti v podjetju. Lahko tudi v podjetjih s popolnoma vzdržnim finančnim tokom, ki ne dosega projekcij, še bolj pa pridejo tovrstni pritiski do izraza v podjetjih, ki izgubljajo vzdržen finančni tok.
S pritiski na zaposlene se krha volja do opravljanja dela, ki se kaže v pomankanju motivacije, pojavi se strah pred delanjem napak, ker se namesto tega kje napaka nastaja išče krivca zanjo. S tem se začne prelaganje odgovornosti iz ene osebe na drugo, medsebojno obtoževanje, rivalstvo in tako je krog počasi sklenjen. Utrujeni zaposleni, ki jih bolj muči način in sistem dela, kot samo opravljanje le tega, bolj nezavedno, kot zavedno, prenašajo slabo vzdušje na stranke, kar pa vemo kaj pomeni. Izgubljanje tržnega deleža, še večjo represijo, še bolj napeto vzdušje in vedno manj strank. 
Tovrstno delovanje sem videl pri nekaj lokalnih podjetjih, katera so se že poslovila od trga. Torej so zaprla svoja vrata in propadla, ampak bolj zanimivo se mi zdi, da sem pred kratkim takšno delovanje opazil pri regionalnem igralcu in spet z gotovostjo trdim, da ne bo delovalo na dolgi rok. Minili so časi v katerih bi si lahko privoščili nenehno menjavanje in uvajanje zaposlenih, ker nas obstoječi zapuščajo zaradi nezadovoljstva. Konkurenca je prehuda in svet v poslu se danes vrti prehitro. Že samo stanje na trgu je dovolj naporno in stresno, zato je uvajanje in kreiranje še dodatnega stresa znotraj podjetja popolnoma zgrešeno in neracionalno. Vse bolj prihajajo v ospredje podjetja, ki so se naučila delovat na trgu tako, da so zaposleni izpostavljeni stresu čim manj, so avtonomni in se zavedajo svojih odgovornosti, pri tem pa jih ni strah narediti napake.



Seveda moramo za korektnost pogledati še na drugo stran medalje, kjer najdemo bolj hipijske družbe, kot pa podjetja. Verjetno poznam vsaj ducat takšnih primerov, ki so zaradi dobre družbe in imeti se fajn, pozabili na posel. Govorim o kvazi zagonskih podjetjih, ki pravzaprav niso nikoli postala podjetja, ker pač pri slogu postane matematika nepomembna, vse dokler ne udari kruta realnost in je romantike konec. O tem govorim predvsem zato, da se ne dobi vtis, kako svet postajajo samorogi na mavrici in da se začnemo zavedati pomembnosti človeških virov (HRM), pri čemer morajo biti zaposleni kar se da sproščeni na delovnem mestu in dovolj motivirani, da opravijo potrebno delo. Fašizem na delovnem mestu je mrtev ali pa bo slej kot prej umrl skupaj s podjetjem.