TRAJNOSTNI SISTEM

V prejšnji objavi sem nakazal pot k trajnostnemu razmišljanju s pomočjo 3P modela, ki lovi trajnost v preseku planeta, ljudi in profita. Zaradi tovrstne razporeditve ne more zagotoviti dolgoročne trajnosti, ker pripisuje vsem trem faktorjem enak pomen. Glede na to da živimo na planetu z omejenimi resursi, od katerih so odvisne vse naše aktivnosti, se torej v 3P modelu postavlja okolje pod profit in govorimo o anomaliji, ki jo prikazuje spodja slika.

Če se želi človeštvo izogniti glavnim okoljskim katastrofam in posledicam, ki jih prinašajo, moramo začeti razmišljati o rešitvah na višjem nivoju, kot jih zagotavlja 3P model in poseči po strožji definiciji trajnosti. 

Osnovno vodilo trajnosti mora biti snovano na znanstveno dokazljivi trditvi, da je vso človeško življenje in vse aktivnosti v povezavi z njim, odvisno od omejenih resursov planeta. Brez funkcionalne biosfere na planetu ni nobenega pogoja za civilizacijo in šele s kreiranjem civilizacije lahko govorimo o generiranju profitov. Trajnostno naravnan model, ki zagotavlja preživetje civilizacije se tako sestavi v hierarhijo v kateri je na najvišji ravni okolje, potem sledijo socialni faktorji, ki so mu podrejeni in šele nato sledi profit, ki je podrejen obema in tako tudi služi podpori, ne pa izčrpavanju resursov.

Stroga trajnost mora biti pogoj in temelj človeškega razvoja na planetu, pa naj bo to socialni, ekonomski ali tehnološki razvoj, ker zagotavlja celovitost vseh ekosistemov. Človeška aktivnost mora biti neoporečna, kar pomeni, da si ekosistem po motnji opomore in prevzame svojo stabilnost, raznolikost in odpornost. Na tem mestu, kot dober primer iz prakse služi politika slovenskih gozdov, ki se zaenkrat krčijo v enaki količini oz. celo manjši, kot je letni prirastek lesa. Trajnostno naravnana človeška družba se razvija v skladu z ekosistemi, ker njena etika in vrednote temeljijo na podpiranju močne trajnosti. Ljudje se zavedajo, da so sestavni del biosfere, zato si želijo celovitost teh sistemov in o tem govori predlagan model.

V današnjem svetu se zdi, da je vse obrnjeno na glavo, kjer še najmanjši faktor predstavlja okolje. Problem je predvsem v dojemanju etike in vrednot, ki sta vezana na kapital. Nekako velja prepričanje, da je polna denarnica dovolj za občudovanje človeka. S tem ne mislim ravno nasprotno, da so vsi ljudje z veliko denarja pokvarjeni in kradljivci. Ne, poznam bogate ljudi, ki imajo polne ali prazne denarnice in spoznal sem popolne bedake s polnimi ali praznimi denarnicami. Nalašč sem pustil, da vsebina denarnice ni vezana na bogastvo, ampak ga kreirata etika in vrednote, zato naj jih izpostavim nekaj za trajnostni razvoj družbe:

• Večja pozornost na nematerialnih virih sreče.
• Odstranjevanje predpostavljene povezave med ekonomsko rastjo, materialno lastnino in uspehom.
• Afirmiranje globoke zavesti medseboje povezanosti vseh ljudi. Družbene norme, ki temeljijo na pravičnosti, spoštovanju, sodelovanju, pomoči, zaupanju in smotrni porabi resursov.
• Afirmiranje vrednot lokalne skupnosti v povezavi z manjšanjem okoljskega odtisa in večjega medsebojnega sodelovanja ljudi.
• Vrednotenje narave skozi zavedanje, da je človeška družba in ekonomski sistem soodvisen od naravnih komponent in integriran v biosfero. Ljudje vemo da smo odgovorni za vse vplive na ekosistem.

MERILO TRAJNOSTI

Neverjetno, kako se stvari implementirajo v družbo. Ko spregovorim o trajnosti, si ne morem kaj, da bi pozabil prvi dogodek, ki sem ga pripravil na temo trajnostnega razvoja družbe. Sedaj že nekaj let nazaj sem v lokalni skupnosti organiziral okroglo mizo na temo samooskrbe, pa se nas je takrat na dogodku zbralo kakšnih deset ljudi, no danes s toliko ljudmi na temo samooskrbe govorim na tedenski bazi. Še vedno precej manj, kot bi pričkoval, hkrati pa ni nobenega zadržka, da me ne bi takšen razvoj dogodkov navdajal z optimizmom za prihodnost.

Najbolj svetel pokazatelj tega, da se stvari odvijajo v pravo smer je zame vsekakor, ko se o trajnosti začne govoriti v gospodarstvo in v zadnjem času se o trajnosti ravno tukaj govori vedno bolj, zato današnjo objavo namenjam osnovnemu konceptu trajnosti v podjetjih.

Nekako je vsem postalo jasno, predvsem pa nam potrošnikom, da neskončna rast na planetu, ki ima omejeno število resursov, nima nobenega smisla in s tem se začnejo prebujati koncepti, ki kličejo po smotrni uporabi in porabi sredstev na našem planetu. Danes se gospodarstvo ukvarja predvsem z implementacijo modela 3P v katerem se upošteva koncept planeta, ljudi in ekonomije (planet, people, profit).

Za razumevanje modela je najboljše, da opišemo posamezne koncepte, ki jih predstavljajo:

Planet (okolje)

Okoljski faktorji bi naj predstavljali merljivost naravnih resursov in prikazovali potencialne vplive na okolje. V ta segment lahko vključimo kvaliteto zraka, vode, porabo energije, naravnih virov, proizvajanje strupenih odpadkov, porabo fosilnih goriv itd. Govorimo predvsem o projekcijah, zato je potrebno vključiti dolgoročni trend, ki pomaga organizacijam vključiti model v svoje delovanje. Konkretni primeri vključujejo:

• primarne onesnaževalce
• porabo elektrike
• porabo fosilnih goriv
• proizvajanje odpadkov
• spremembo zemljišča in njegovo uporabo

Ljudje (socialno)

Socialni faktorji se nanašajo na skupnost oz. regijo in vključujejo merljivost v smislu kvalitete življenja. Govorimo o izobrazbi, dostopu do družbenih virov, zdravju… Primeri potencialnih socialnih faktorjev so:

• brezposelnost
• zaposljivost
• povprečni dohodek gospodinjstva
• prag revščine
• kriminal
• povprečen čas transporta, prevoza

Ekonomija

Še najbolj znan in razdelan je ekonomski vidik, ki govori o denarnem toku. V ta segment  vključujemo, bolj kot kapital podjetja, smernike učinkov na posameznika:

• osebni dohodek
• velikost uprave
• rast delovnih mest
• procentualna porazdelitev po sektorjih
• prihodek po sektorju v BDP 

Problem trajnostnega modela ni definicija, ampak njegova merljivost. Kako izmeriti učinek? Znano je da se ekonomski učinek meri v denarni valuti, kaj pa socialni ali okoljski? Ali je mogoče smiselno vpeljati denarno enoto v ostala dva parametra in preračunati vrednost? 

Druga pot je vpeljava indeksa, ki je mogoča z vpeljavo merilnikov pri katerih vsak predstavlja lastno enoto. Recimo da so merilniki primeri iz posameznega segmenta, kot so predlagani zgoraj. Za lažje razumevanje bom uporabil primer iz okolja, kjer se ocenjuje vpliv podjetja na uporabo zemljišča. V primeru, da je to pozitivno, podjetje povečuje profitabilnost, v primeru negativnih vplivov, pa se preračuna odtis, razlika v smislu postavitve okolja nazaj v nevtralni položaj. Govorimo o obdavčitvi, ki omogoča stabiliziranje okolja iz strani tretje osebe, kar pomeni, da podjetje, ki onesnažuje okolje, plačuje tolikšen davek, da je iz njega mogoče vpeljati vse vzvode, da odtis ostane nevtralen. Tovrstna kalkulacja je mogoča za vsak parameter posebej in normalno je da so nekateri negativni drugi pozitivni. Na koncu je pomembna vsota vseh, ki v prvi vrsti pokaže koliko je poslovni model sploh smiseln, v nadaljevanju pa omogoča določitev roka trajanja poslovnemu modelu in določitev problemskih območij ob poslovanju. Vse to ob tem, da si mora podjetje omogočit obstoj na trgu in ostajati nad gladino iz strani potrošnikov, kar pomeni, da stojimo na zelo oholih tleh. Govorimo o kompleksni vpeljavi ogromnega števila spremenljivk, ki sicer omogočajo kalkulacijo, ampak na drugi strani tudi manipulacijo, zato definicija trajnostnega modela potrebuje hierarhijo, ki jo bom opisal prihodnjič.

NAJVEČJA FLOTA NA SVETU

V svojem življenju sem kar nekaj časa namenil logistiki in pretoku sem ter tja, ampak to ni razlog, da pišem o največji floti na svetu. Vedno znova sem fasciniran nad zgodbami, ki jih pišemo tisti, ki si drznemo stopit iz ustaljenih okvirjev in iskati svoj smisel. Nekaterim je uspelo preslikati podobo svojega sveta, da danes vsi poznamo njihovo zgodbo, za nekatere nikoli ne bomo slišali in spet drugi se trudimo najti ravnotežje med tem kaj želimo in tem kaj od nas želi sistem, ampak na koncu ni pomembno. Pomembna je pot, njena edinstvenost in zato danes pišem o največji floti na svetu. Zgodbe iz katere se lahko naučimo najpomembnejšo lekcijo podjetništva, pa ne samo tega, ampak življenja. 

Danes je največja flota na svetu v okviru prevoženega tovora FedEx, ki je tudi četrta največja po številu vozil v floti. Višje od njega se uvrščajo samo potniški prevozniki, med prevozniki tovora, pa je FedEx z velikim naskokom globoko zasidran na prvem mestu. Takšen je FedEX danes, pomembna lekcija pa se skriva v njegovem nastanku.

Koncept Federal Express je nastal v študijskih letih, ko je Fred Smith predlagal nov pristop v branži. Prepoznal je potrošniško mrzlico po masovni proizvodnji produktov, predvsem elektronike, ampak največji problem proizvajalcev je postala distribucija teh izdelkov. Smith se je zavedal, da čas pomeni denar in to mu je dokazoval sodobni trg, na katerega so vstopali vedno cenejši potrošniški izdelki, kar je bila posledica masovne proizvodnje. Na drugi strani je cena prevoza ostajala nespremenjana, torej vedno višja v primerjavi z vrednostjo blaga. Smith je verjel, da lahko hitrost premosti samo po zraku, predlagal pa je še bolj pomembno in kontraverzno rešitev v takratnem okolju. Problem je videl v decentralizaciji sistema in zato je v svoji rešitvi podal predlog centraliziranega sistema s središčem v Memphisu.

Seveda novi okvirji, pogledi iz škatel in stran poti od ustaljenih makedamov v togih izobraževalnih sistemih naletijo na odpor. Nič kolikokrat sem naletel ravno na takšen odpor, kar je tudi največji razlog, da sem iz šolskega sistema predčasno izstopil. 

Kdo pa ne bi? 

Ko enkrat okusiš fascinantnost krogle, ki ji pravimo Zemlja in vidiš, kako drugačne so stvari od tistih, ki jih učijo v šolskih klopeh, ne sprejmeš nobene odločitve, ampak izpelješ logično potezo. Šolski sistem ne izobražuje, ampak vzgaja poslušalce in skuša zatreti vsako razmišljanje izven črk na papirju s sklicevanjem na avtoriteto, ki jo očitno samodejno podari učiteljski naziv. Takšen pristop najdemo kjerkoli, pa če govorimo o slovenskih šolah ali pa inštancah, kot je univerza Yale, ki jo je obiskoval Smith.

Ni povsem jasno, kaj točno se je zgodilo s to nalogo, ali je bila ocenjena s C, kar pomeni, da je zanič ali je profersor predlagal Smithu naj jo poravi, da ne bo C in je bila zavrnjena, kakorkoli, v nobenem primeru ni naletela na odobravanje in podporo. 

Zakaj bi pošiljka med New Yorkom in Miamiom letela preko Memphisa?

Vprašanje v katerem se lomi staro in novo. Če se postavimo v takratne okoliščine je Smithov predlog kontradiktoren, kjer bo pošiljka pridobila na času s tem, da bo opravila daljšo pot in takšen je bil profesorjev argument. Gre za razmišljanje znotraj ustaljenih tokov in logike, ki temelji na obstoječem, medtem ko je Smith predlagal nov koncept. Iz strani študenta na tej točki ostaja ključen trenutek in vsa lekcija današnjega zapisa.

Ali povzameš mišljenje učitelja in sprejmeš da se motiš samo zato ker verjameš avtoriteti ali pa pohodiš avtoriteto, stopiš naprej in poskusiš. Odločitev je tvoja. Jaz ti pravim, da se odloči za tisto kar misliš, da je prav, ne glede na vse in pojdi do konca.  Vztrajaj do takrat, dokler se ne pokažejo konkretni podatki, do takrat, dokler sam ne spoznaš ali je tisto za čemer se podiš nora perspektiva ali popolna polomija in to je naredil Fred Smith.

FedEx je bil zasnovan na osnovi, ki jo je pohodila avtoriteta šolskega sistema, pa je vztrajal dalje, FedEx je podjetje, ki ga je trg potopil v rdeče številke. Smith je v nekem trenutku iz računa podjetja pobral zadnjih pet tisoč dolarjev, odletel v Las Vegas in priigral sedemindvajset tisoč dolarjev. 

Kako je lahko storil nekaj tako nespametnega? 

Pravzaprav sploh ni pomembno, ker brez denarja tako in tako ne bi bili operativno sposobni in bi ostali priklenjeni na tleh. V tem primeru jim je Smithova sreča prinesla dodaten teden poslovanja, tisti teden, ki je bil potrebem da je FedEx zapisan v zgodovino, kot najvišje financirano novo podjetje iz strani tveganega kapitala. S tem so postale stvari lažje in vedno postanejo lažje, ko se razodene perspektiva celotnega koncepta. Takrat se začnejo stvari odvijati hitreje, zato je najpomembnejše, ko čutiš da imaš prav, vztrajati do konca. Ne glede na to, kdo stoji nasproti, od družine do avtoritete inštanc, je potrebno vztrajati in izčrpati vse možnosti. Iti do konca, ne glede na vse, ker ti tako misliš.

To je razlog, da je FedEx danes največji letalski prevoznik, ki ima še vedno sedež v Memphisu, kakšen pa je tvoj razlog, da greš do konca?

SLADKORČEK ZA SREČO

Že nakaj dni me obdaja samo še tema o vremenu. Zunaj piha leden severni veter, oblačno je in napovedane so prave zimske temperature. Večinoma je april muhast mesec, ta pa se prav trudi izgledati kot Mordor iz Gospodarja prstanov. 

Vreme vpliva na naše počutje, ampak ali se zaradi slabega vremena ne moremo imeti dobro? Dobro se imamo ob stvareh, katerim damo razlog, da v njih uživamo, pa naj nas obdaja kakršenkoli že dan. Lažje govoriti, kot storiti in ima me, da bi podelil eno majhno skrivnost za dobro počutje v takšnih dneh, pa naj bo to sladkorček za srečo.

Deževni in hladnejši dnevi ne potrebujejo razloga za dobro počutje, ampak so razlog že sami po sebi, ko ponujajo popolno priložnost za nekaj topline. Sam v takšnih dnevih izkoristim priložnost, da skočim v volnene nogavice, ki so najboljša stvar v moji omari.

Imam to srečo, da imam omo (babica), ki vsako zimo, ko so dnevi krajši in večeri dolgi, plete nogavice iz mehke, tople volne. Zame ni boljše obutve od teh nogavic, zato vsakič komaj čakam zimo, ko dobim nove spletene nogavice v katere skočim ob deževnih in hladnejših dnevih. Volna je prijeten material, ki uravnava temperaturo in zato ni boljšega občutka, kot toplina v takšnih dneh. Notranja sreča, ki izžareva življenje in to je sladkorček, ki ga je vredno iskati.

Sicer imam neverjetno srečo, da babica plete nogavice in neizmerno sem hvaležen za vsak par, ki je nastal iz njenih rok, ampak bolj kot to vsakomur priporočam, da si priskrbi svoj par ročno spletenih volnenih nogavic.  

Vem, težko jih je dobiti. Običajno, ko z vsem navdušenjem razlagam o svojih volnenih nogavicah je potem problem poslušalca kako do njih ali kje jih dobiti. V stavku ali dveh dobim priložnost, da sem važen in pomemben s sposobnostmi moje superome, kakorkoli, na voljo so v podjetju SOVEN iz Selnice ob Dravi. Naravne, ročno spletene, prav takšne, kot bi jih priporočal vsakomur in če ne drugje jih dobite tukaj.

Kakšna saga okoli enih nogavic, ampak namen vsega skupaj je doživljanje, izskušnja priložnosti, ki jo ponujajo hladnejši dnevi. Tisti drobni trenutki, ki sestavljajo širšo sliko mozaika in čas je, da najdemo srečo v majhnih stvareh, ki pričarajo udobje in toplino. Prav takšno, kot skok v volnene nogavice, padanje v vsebino knjige, zavetje tople koce in občudovanje trenutkov, ki jih pričara hladno vreme. 

ZAKAJ NISI ATEIST, TUDI ČE SI?

Tam enkrat, nekoč, sem se sam identificiral z ateistom. Nekje na prehodu, ko sem bil dovolj star, da sem presojal o svoji veroizpovedi sem za neko krajše obdobje pristal v tistih 2% populacije, ki veroizpovedi nima. 

V bistvu sem takrat poznal le nauk RKC in s kreiranjem lastnih pogledov, zbližanje z zgodovino ali pa aktualno dogajanje v cerkvi, me je pripeljalo do tega, da se distanciram od tovrstnega dogajanja. 

Ateist sem, ateist tja, moram priznati, da je bilo precej posebno, sploh ker je bila to tolikšna redkost. Vsak pogovor na temo religije ali vere je pravzaprav zahteval razlaganje o tem kaj ateist sploh pomeni in bilo je vse drugo kot pa danes. No, nekako vedno najdem stran poti in je zato toliko bolj zanimivo. Nisem več ateist, pa ti povem zakaj ni v resnici nihče, ampak prvo k moji veri.

Danes je v družbi pravzaprav greh, smrtna obsodba omeniti, da si katolik, verjetno tudi musliman, v poplavi trenda brezboštva. Kar hitro se vsuje plaz kritik na religijo in duhovnost v mnoštvu brezbožnih, pa čeprav še vedno govorimo samo o 2% človeške populacije ateistov. Smešno, da jih bo v skupini desetih, osem udrihalo po veri, pa čeprav sta realno le dva iz skupine ateista. Sam sem svoj ateizem izkoristil za spoznavanje religij in verstev, pa sem prebral Koran, stopil v islamski svet in ga zagovarjal takrat, ko so vsi v muslimanih videli grožnjo, teroriste in ekstremiste. Še vedno trdim, da je islam bogata kultura v kateri ima ženska višjo vlogo, kot ji jo pripisuje povprečen evropejec. Islamski svet je zame svet modrecev, ki me je pustil presunjenega nad dojemanjem življenjske filozofije, razgledanostjo in izobraženostjo.

Danes spet stojim na drugem bregu. V družbi ostajam Jin znotraj Janga in Jang znotraj Jina, verjamem v dialog, pa čeprav sem iz druge strani fašist, neonacist ali pa pretiran patriot. Spogledujem se s krščansko doktrino in skušam razumeti nauk. V poplavi religij izpostaljam krščanstvo in kdorkoli bo prebral Sveto pismo, bo našel vsaj en razlog zakaj. Enako je z Bahvat-Gito, pa čeprav prihajajo iz Indije krute zgodbe posilstev in še bolj krute zgodbe zakotnih ulic, ampak povem vam, hindujski duhovni obredi so čudovita izkustva.

Da ne odtavam preveč naj povem zakaj sam nisem ateist. Vse se je začelo s poglavjem plezanja v mojem življenju. Okvir ateista je postal enostavno preozek za svet, ki sem ga začel dojemati. Vsekakor se je v tem obdobju nagnetlo preveč stvari, da bi jih lahko vse opisal tukaj, zato upam, da mi jih uspe zbrati v knjigo. Kakorkoli, s preživljanjem prostega časa v naravi in raziskovanjem so se moje oči ozrle v popolnoma druge dimenzije. 

Čas v steni nosi pregloboka spoznanja, da bi lahko ostajal zvest mehanskemu pristopu do človeškega mesa. Ne, Narava je preveč popolna in preveč mogočna, da bi lahko ostal slep zanjo. In zvezde nad njo. Telo mi nikoli ne bi pustilo zaplavati med njimi, duša pa lahko. Kolikokrat padam med njimi in se čudim. Vedno znova in znova v njih najdem navdih in prepričan sem, da v Vesolju obstaja sila, eter, v katerem se skrivajo vsa bistva. To je moja vera, moja religija, ki jo prakticiram vsakič ko ozrem Sonce, vsakič ko opazujem gozd ali zvezde in vsakič, ko se posvetim MEDITACIJI. 

Toliko o moji veri, ki se morda sliši nekoliko lahkotno, mogoče naivno, mogoče nabrano iz vseh vetrov, ampak je ravno dovolj da zadovoljim svojo duhovno potrebo. Da, človek je tudi duhovno bitje, pa če se tega zaveda ali ne in tako ali drugače zadovolji to potrebo, zato trdim, da med nami ateistov ni. Sicer res ni blazna znanost, pa vendar, pri religije se gre za to, da slavimo, občudujemo, se predajamo tistemu, kar nam je drago in danes je to več kot enostavno.

V zadnjem obdobju več časa posvečam sistemu v katerem živimo in ta sistem ni popolnoma nič drugega kot religija. Obstaja, ker verujemo vanj, ker ga čislamo in slavimo, ampak zgolj sistem še ni dovolj velik pokazatelj, da nihče med nami ni ateist.

Kaj pa denar?

Vsi vemo, da je denar brez kritja, da nima nobene vrednosti, da je zgolj potiskan papir. Sedaj lahko razlagam o tem, govorim o teorijah zarote, o dejstvih, še več, predstavim dokaze, dokaze pogledate sami, saj so vendar na dosegu roke, odaljeni zgolj nekaj klikov, ampak kaj to spremeni? Popolnoma ničesar. Še vedno uporabljamo denar, menjamo naš čas za odtis številk na papirju, za izpis nekih cifer na monitorju. Vera je enostavno premočna in zaključim lahko tako, kot najraje, s vprašanjem.

Si še vedno drznete trditi, da ste ateist?

HIERARHIJA POTREB PO MASLOWU

Nekaj let nazaj sem pripravil okroglo mizo na temo samooskrbe in za izhodišče sem uporabil prav Maslowo hierarhijo čovekovih potreb. V zadnjem obdobju veliko govorim o uveljavitvi UTD in spet se mi zdi pomembna hierarhija potreb, ki jo je predlagal Maslow, ker predvsem z razumevanjem naših potreb se bomo znali obnašati v skladu z njimi in iskati pravilne odločitve.

Abraham Maslow je bil ameriški psiholog, ki je nekje v obdobju druge svetovne vojne predlagal sledečo hierarhijo potreb, ki temelji na psihološki teoriji.

Potrebe si sledije po hierarhiji v piramidi od najnižjih navzgor, tako kot temleji pri hiši. Ne moremo začeti graditit pri strehi in tako načeloma ne moremo zadovoljevati višjih potreb, dokler niso zadovoljene tiste na nižji ravni,

Najnižje potrebe predstavljajo naše fiziološke potrebe v katere spadajo vse potrebe, ki so nujne za telesno preživetje človeka. Zaobjemajo hrano, vodo, zrak, počitek, reprodukcijo, gibanje, itd.

Ko so zadovoljene fiziološke potrebe se pojavi potreba po varnosti, kjer že govorimo o smiselnosti UTD, ki bi zagotovil ali vsaj do neke mere zadovoljil to potrebo.

Naslednja je potrebe po pripadnosti in ljubezni, ki se nanaša na druge, ter obsega izražanje in sprejemanje naklonjenosti ali ljubezni.

Niz osnovnih ali nižjih zaključuje potreba po ugledu oz. spoštovanju, kjer govorimo o tem da smo deležni pozornosti drugih.

Višje potrebe govorijo o osebni rasti in se začnejo z kognitivnimi potrebami po znanju, raziskovanju, razumevanju, vključujejo se estetske potrebe, ki zahtevajo zadovoljevanje lepote, vključujejo umetnost, itd.

Naše potrebe se zaključijo s samoaktualizacijo, ko človek uresniči svoje potenciale in postane to, kar lahko postane.

V osnovi se naše potrebe delijo na fiziološke in psihološke, ampak kaj je najbolj pomembno je to, da korigirajo naše vedenje. Pomankanje zadovoljevanja najnižjih potreb nas sili v agresijo in boj za preživetje, zato se kot civilizacija želimo izogniti takšnemu pojavu. 

Koliko je potem smiselna uvedba UTD?

Če se samo ozremo na vse resurse okoli nas in na pereč problem revščine na drugi strani, mislim da je odgovor več kot jasen. Uvedba UTD je mogoča in nujna, sploh če senavežemo na zgornjo hierarhijo človekovih potreb.

KAJ JE MARKETING?

Enkrat sem pisal o MARKETINGU PODJETNIŠTVA, pa je bila tista objava bolj namenjena stanju in reklamiranju podjetništva, ki je po mojem mnenju tako in tako zgrešeno. Nič presenetljivega medtem, ko govorimo o tem da to počnejo tisti, ki so nas pripeljali na rob v katerem živimo danes.

Kakorkoli, prav se mi zdi, da nemenim nekaj besed marketingu samemu, predvsem tudi zaradi tega, ker se premalo zavedamo koliko nas obkroža in kako pomembna dejavnost je to v poslovnem svetu. Pravzaprav danes velik del uspešnih poslovnih zgodb temelji predvsem na marketingu. Če izvzamem primer, ki ponazarja moč marketinga na sodobnem trgu so to platforme za množično financiranje, kot recimo Kickstarter in Indiegogo. Sam sem posvetil več pozornosti Kickstarterju, ampak mislim, da so si v osnovi platforme za množično financiranje precej podobne, saj dopuščajo da poslovne modele vodi izključno marketing. Platforma omogoča prodajo prototipa ali končnega izdelka v produkciji enega kosa, kar pomeni, da zanj ni potrebno imeti postavljenega proizvodega procesa, niti ni potrebno da je izdelek končan, dizajnsko izpopolnjen, še manj da bi govorili o razdelavi distribucijskih kanalov, je pa potrebno imeti razdelan odnos s kupci, raziskan trg, postavljene kanale in najpomembneše, zapiranje prodaje. Torej prvo prodaj in potem naredi, pa da ne govorimo samo o majhnih zgodbah je to uspelo Tesli s predprodajo električnih avtomobilov.

Kaj je marketing?

Marketing je po hitri definiciji veda, ki definira ter raziskuje ciljnje trge in uporabnike ter z njimi skuša vzpostaviti dobičkonosne odnose. Suhoparna definicija, ki pove o marketingu nejveč tistemu, ki o njem ve že dovolj in kot je značilno zame ponavadi takšnim definicija sledi plastična razlaga. Obožujem razlago na enostavnih, vsakdanjih primerih, ker je na eni strani tako življenska na drugi pa tako enostavna, da ostanejo pojmi poponoma transparetni.

Za razlago marektinga ni bolj primernega časa, kot obdobje praznika in ravno sedaj smo tik pred Veliko nočjo. Mogoče se že tipa kam ciljam, ampak dejstvo je, da ni letaka iz katerega te ne bi bombandirali s šunko, pa tem in onim za na mizo. Enako je za Božič, novo leto, pust pa potem sezonske ponudbe vsega za piknik in nenazadnje za vrt. Tako funkcionira propagandni stroj, ki skuša pritiskati na vsako priložnost, da jo potrošnik zagrabi. Bolj kot kupec res potrebuje produkt, ga propaganda skuša prepričati v to da jo potrebuje in mu skuša pričarati popolno podobo na kateri prodajan artikel ne sme manjkati. 

Sprehodil sem se skozi promocijo, ki je samo del marketinga, tisti pravi marketing v vsakdanjem življenju pa sledi in pazi, sedaj smo pred Veliko nočjo, pa tudi Božič je enak primer, kjer gre za praznovanje verskega praznika. Stereotipno smo prepričani, da je potrebno praznik preživeti v krogu družine, ampak sam praznik nima nobene veze s tem. Gre za popolnoma religijsko praznovanje, duhovno, če želite, ampak nima nobene veze z družino in to je pravi vsakdanji marketing. 

Logično je da imamo največ časa med prazniki in da je zato primeren trenutek, da več časa preživimo v okviru družine, ampak danes je vse napleteno prav okoli tega družinskega dela praznika, čeprav nima ničesar skupnega s praznikom samim. Nihče se ne ukvarja s tem, čemu je praznik namenjen, od kod izvira, ampak se gre zgolj za prepičanje, še več, gre se za pričakovanje, da mora biti družina skupaj. Lovljeneje neke podobe, ki posnema scenarije iz filmov in iz reklam, ter nas umešča v željen segment. Velika noč je verjetno žalostna zgodba in ne vem zakaj bi jo mešali z najsrečnejšimi doživetji, ki jih ponuja družina, pa vendar počnemo ravno to, ker smo uspeli sestavit vse potrebno, da praznik ni praznik, če ne sedimo skupaj. 

Prvo se počutimo slabo sami, ker nekaj manjka, če ne odpikamo sedenja skupaj. Skrakta spodobi se, če ne zaradi drugega, potem že zato, da drugi ne bodo kaj rekli in drugi potem res govorijo. Že takrat ko sami sedijo skupaj za mizo o tem kako oni drugi ne. Če slučajno kdo ne ve, da res sedimo skupaj pa lahko to ožigosamo na socialnih omrežjih in vsem pokažemo da res sedimo skupaj. Vmes še na mizo postavimo to, ono in tisto, pa gremo dalje. 

Na koncu ne vemo kaj praznujemo, pričakujemo pa da sedimo skupaj. Podobno je z marketingom. Govorimo o drugačnosti, prodajamo pa kitajske čipe v škatli, zagotavljamo srečno družino, prodajamo pa sladkano vodo, ponujamo celotno gorsko verigo, prodajamo pa bonbone… 

Šunka je šunka in ima svojo ceno, ampak z marketingom ta šunka postane Velikonočna šunka, ki se promovira v letakih za začetek pomladi. Imeti produkt, določiti ceno, poznati tržišče in znati promovirat. Sicer je šunka nekoliko dražja, ampak za zbrano družino okoli mize je vse skupaj Hvala Bogu, da si jo le lahko privoščimo.

ZAKAJ UVELJAVITI UTD?

V družbi velja precej zmedeno mnenje o uveljavljanju UTD ali univerzalnega temeljnega dohodka, zato sem eno predhododnjih objav namenil temu KAJ JE UTD v kateri sem tudi nakazal enega izmed razlogov zakaj je smiselno razmišljati v tej smeri za prihodnost, danes pa bom malo bolj razdelal zakaj je UTD smiseln že danes.

Življenski tok na Zemlji je zelo čudna reč v kateri se je izredno težko za trenutek ustavit in razmislit o tem v čem je sploh smisel, na kaj nenehno opozarjam s svojimi objavami na blogu. Z vsakim novim člankom se trudim vzdbuditi tisti trenutek, da bi bralec začutil moč v sebi, da bi začutil voljo, da bi videl možnost spremembe in se namenil uveljavit svojo pot.

Svet v katerem živimo nas nenehno sili v delo, v opravljanje službe in to se nam zdi tako organsko, da jo dojemamo samoumevno, kot da je opravljanje dela za denar naravni zakon, ampak izmislil si ga je človek. Vse preveč srečujem ljudi, ki so na svojem delovnem mestu nesrečni, ampak najbolj žalostno od vsega se mi zdi to, da se verjetno nihče ne vpraša zakaj je tako. Jaz se o tem sprašujem že celo življenje.

Zakaj delamo?

Preprosto vprašanje na katerega sem neštetokrat dobil enak odgovor, zato da zaslušim denar, ampak zakaj? Pri tem pa se že ustavi in običajno je občutek ogroženosti prevelik, zato  še v najboljšem primeru dobiš nazaj vprašanje kako pa boš drugače? Kako boš živel, nekaj moraš početi, saj nisi lenuh in kako boš plačal položnice? Skratka nizanje ničesar uporabnega in nič kar bi me zadovoljilo, zato ponujam svoj odgovor.

Sistem, ki smo si ga omislili in v katerem živimo je kruta igra v kateri moraš delat. Delat zato da lahko preživiš in to je kruta resnica, pred katero si raje zatisnemo oči, kot pa da bi ji navili ušesa. Ne glede na to ali pri delu uživaš ali ne, moraš hoditi v službo, da lahko kupiš hrano, plačaš najemnino, kredit za streho nad glavo, plačaš položnice in če dela iz kakršnegakoli razloga ne opravljaš živiš v pomankanju, takšnem ali drugačnem. V mislih imam predvsem brezposelnost, ko na trgu ni nikogar, ki bi ti ponudil delo, da bi si lahko zadovoljil osnovno človeško dostojanstvo. 

Mislim, da je to dovolj dober razlog, da začnemo razmišljati o uvedbi UTD, ampak prva skepsa do tega ni tehnična izvedba ali kakšen razlog v tej smeri, ne. Prvi odziv ko predstaviš uvedbo UTD je ta, da potem nihče več ne bo delal. S takšno izjavo se nikakor ne strinjam in bom svoje mnenje predstavil v eni prihodnjih objav, sedaj pa naj obvelja, da se potem ne bo delalo. Običajno tisti, ki trdijo, da potem nihče več ne bo delal, zase pravijo, da to niso oni, da oni bodo delali, ampak drugi ne bi.

Ali ne bi bilo boljše, da nekateri ljudje  dejansko ne bi delali nič?

Sedaj se mi hudomušno v misli prikradejo politiki in kot rad reče Jure Godler, da smo Boruta Pahorja postavili tja, kjer naredi najmanj škode, to je tudi moje izhodišče. Koliko nesmiselnih delovnih mest obstaja danes? Koliko delovnih mest onesnažuje naše okolje in je namenjeno samo temu, da nekdo dobi plačo oz. da lahko preživi? V tem okvirju je zgodba že malo drugačna. Neprimerno bolj smiselno je opustiti takšna delovna mesta in uveljaviti UTD, ki bo zagotovil osnovne življenske potrebe vsem ljudem.  

Sam vidim popoln nesmisel v opravljanju dela, zato da preživimo. Menim, da si človek zasluži, da mu je preživetje zagotovljeno, ker je naša civilizacija dovolj razvita, da to lahko zagotovi, kar  zadeva delo, pa mislim da je namenjeno našemu udejstvovanju. Iz praktičnega vidika se mi zdi, da bi se s takšnim dojemanjem izognili precej konfliktom na delovnih mestih, ker bi vodili tisti, ki so voditelji, prodajali tisti, ki so prodajalci, oblikovali oblikovalci in vsi skupaj bi se na nek način umaknili od lovljenja kompromisov med tistim kar radi počnemo in tistim kar je dobro plačano.

KAKO OHRANJATI OBSTOJEČE STRANKE?

Danes v podjetništvu večinoma govorimo o novi stranki. O testiranju, iskanju, prepoznavanju, o tem kako pridobiti kupca in čeprav je to nedvomno izredno pomembno za garancijo preživetja na trgu, pa se prevečkrat spregleda pomembnost obstoječe stranke.

Obstoječe stranke so že porabile svoj denar za našo storitev ali produkti in z vsemi aktivnostmi smo si pridobili dovolj njihovega zaupanja, da so odprle svojo denarnico. Ali so jo pripravljene odpreti ponovno?

V tem okvirju pride do izraza aspekt, ki ga zagovarjam vedno znova in znova- kvaliteta pred kvantiteto, ker samo tako, če ponujamo dober servis ali storitev, nam lahko kupci zaupajo dovolj, da so pripravljeni ponovno kupiti od nas.

Zakaj je pomembno delati na obstoječih strankah?

Večkrat sem že omenil, da je marketing vreča brez dna, ampak na drugi strani je nujno potreben za delo s strankami. Vprašanje je za kateri segment kupcev porabljamo sredstva in nova stranka stane tudi do dvajsetkrat več, kot že obstoječa, še bolj zanimiv pa je naslednji podatek in sicer, da lahko samo pet procentov vračajočih strank vpliva na tudi do sto procentno povečanje dobičkov. Saj veste, v podjetništvu je najtežja prva stranka, zato je najpomembnejše, da ko jo enkrat dobimo, da jo tudi obdržimo.

Kako delati z obstoječimi strankami?

Nekako smo z našo storitvijo ali produktom uspeli prepričati stranko, da nam podeli prvo priložnost, da preden gre drugam izbere nas in kot takšno moramo izkoristiti prva odprta vrata, ki se nam ponujajo. Prva priložnost je, da nadgradimo ponudbo, da dodamo vrednost in nadaljujemo z gradnjo razmerja z našo stranko. Najlažji primer v tem segmentu so sodobni online poslovni modeli, kjer s pomočjo prodaje preko interneta pridemo do sodelovanja ena na ena z višjimi dobički. 

Nekateri poslovni modeli s tovrstno strategijo zavestno prodajajo produkte ali storitve z izgubo, ker iščejo trajno sodelovanje in dobiček na dolgi rok, zato če razmišljate o tovrstni nadgradnji pondube je nujno začeti razmišljati v smeri kaj lahko ponudim?

Naslednji pomembni pristop pri negovanju in vzdrževanju obstoječih strank je program zvestobe. Nič novega, ampak izjemno učinkovita metoda, kar si upam trditi, samo že če vas spomnim, da preletite vse kartice ugodnosti v vaši denarnici. Glede na to, da govorimo o dolgotrajnem razmerju s stranko je prav, da se ta počuti sprejeto in da se zaveda svoje pomembnosti, ki jo predstavlja za naše podjetje. Tovrstni program zvestobe nam na nek način zagotavlja prednost pred konkurenco, stranki pa nudi dodatne ugodnosti, recimo popust pri določenem številu nakupov, dostop do posebnih ponudb in ugodnosti.

Pri negovanju strank je še vedno precej podcenjen servis strank. Še vedno preveč prevladuje mentaliteta jaz tebi to, ti meni denar in potem se najina prodaja zaključi, ampak v osnovi je slab servis strank glavni razlog, da se stranka naslednjič odloči za drugega ponudnika. Kakorkoli, ključ do uspeha je zagotavljanje odličnega servisa strank, najti način kako stranko presenetit, iti dodatno miljo in ponuditi več, izpostaviti atribute o katerih se konkurenci še sanja ne in uspeh bo zagotovo sledil.

Danes sem izpostavil nekaj osnovnih in enostavnih pristopov, ki bodo z upoštevanjem zagotovo implemetirali rast v naš posel, medtem ko na drugi strani nižajo stroške lovljenju strank, ampak najpomembnejše od vsega se mi zdi sprememba miselnega toka, ki od nas zahteva spremembo mišljenja iz prodaj, stranka, zasluši na to da začnemo razmišljati o problemih in potrebah naših strank, da jim pomagamo in jim zagotovimo rešitve. Iz tega raste dolgotrajno sodelovanje in poslovni uspeh na dolgi rok.

     

EVROPSKEGA TRGA NI!

V zadnjih dneh se piše slavospeve EU in njenemu šestdeset letnemu obstoju. Nobena skrivnost ni, da je zame evropski projekt polomija, pa ne zato ker sem proti združevanju, strpnosti in vrednotam, ki jih tako rad izpostavlja propagandni stroj EU, ampak zato ker teh vrednost ne vidim drugje kot v njihovih reklamah. Ne čutim jih v vsakdanjem življenju in zame je EU zgrešen projekt, dinozaver, ki bi moral že zdavnaj umreti, ampak kaj ko je tako težko priznati lastno neumnost. Tako težko je zamahnit z roko in se obrnit v drugo smer, da raje s transfuzijo hranimo dinozavra, ki nikoli več ne bo vstal.

Mogoče še najbolj zamerim Evropski uniji, da nima nobene originalnosti, ampak nenehno posnema trende od nekod drugod in verjetno je to tisti razlog, zakaj tak projekt ne more uspeti. Združeni v navidezni moči, združeni na papirju, brez pravega fokusa in brez vsakršnega mostu v naši raznolikosti, ki občasno bruhne, kot vulkan in stresa prav do temeljev združene Evrope. 

Iz vidika raznolikosti je odličen primer evropski trg, ki bi naj bil znotraj EU enoten. Skupni trg, povzet po modelu ZDA, ki je obljubljal močno gospodarstvo in razcvet vsem pridruženim državam Evropski uniji, med drugim tudi Sloveniji.

Ali res lahko govorimo o evropskem trgu?

Če govorimo o celini potem vsekakor, če pa imamo v mislih notranji trg EU pa ne, ker se ta trg nikoli ni vzpostavil in se očitno tudi nikoli ne bo. Še najbolj resen poskus vzpostavitve takšnega trga je bila postavitev enotne valute, katera je, če zanemarimo standard prebivalstva, relativno uspešna, ampak glede na to da danes gledamo soliranje že močnejših in tudi ključnih držav v Evropi, nekih resnih poskusov trdnega in stabilnega gospodarstva ni pričakovati.

Zakaj gre na trgu EU?

Sedaj, ko sem že nakazal, da ne moremo govoriti o enotnem trgu Evropske unije, se mi zdi prav, da tudi razložim v kakšnem smislu EU trg funkcionira. Nesporni paradni konj evropskega gospodarstva je zagotovo Nemčija, ki je tudi sinonim za evropski trg, ampak v tem okviru bi lahko govorili le o Nemški uniji, kaj pa ostale države, kot so Francija, Španija, Italija, nenazadnje tudi Velika Britanija, ki je iz zveze izstopila, kaj je s temi državami?

Namenoma sem izpostavil velike države, ki predstavljajo ogromen geografski in ekonomski potencial in te države so si med seboj toliko različne, da pravzaprav govorimo o popolnoma drugačnem trgu, o drugačnih zakonitostih, o drugih ljudeh če želite. Trgi, ki imajo tolikšno specifiko, da niti ne morejo oz. ne želijo posnemati Nemškega modela, ki bi ga lahko označili za uspešnega.

Na tem mestu lahko izpostavimo druge makro enote od ZDA, Rusije, Kitajske, posameznih delov Afrike, Indijo, ki vse predstavljajo velik trg z enotnimi zakonitostmi in kot take predstavljajo eno enoto o kateri v Evropski uniji ne moremo govoriti. 

Evropskega trga ni, ne obstaja, znotraj Evropske unije govorimo o specifiki posameznih držav za katere veljajo zakonitosti, ki se med seboj ne preslikavajo in zato pomenijo razdrobljene enote med katerimi pa je omogočen prost pretok blaga. To je vse in kakorkoli olajša poslovanje, kar ga vsekakor, ni tisto kar bi evropski trg naj predstavljal.