četrtek, 28. april 2016

PREBUJANJE STRASTI

Počasi si življenje postavljam v nov tok, kar se mi zdi vse prej kot enostavno. Najtežje v celotnem dnevu je postavit sebe v ospredje, na prvo mesto. Takšna je hiba, ki jo s seboj nosi DELOHOLIK in za svoje življenje jo mora odpravit, da prepreči IZGORELOST, predvsem pa da dvigne svojo kvaliteto življenja.  
V obdobju, ki ga preživljam se ogromno sprašujem o smislu in željah. Vedno so v odspredju naloge in zadolžitve, ki v prvi vrsti ne zadevajo mene, ampak so vezane na nekoga drugega. Na osebo, ki sem ji pomagal, na osebe, s katerimi sem sodeloval in vedno odpiram nove možnosti za katere nisem prepričan, da so moje, namenjene meni in s katerimi rastem sam. S tem se znajdem v popolni zmedenosti kjer ne vem ali se naj stvari lotim ali ne. Če zagrabim vsako priložnost, mar se ne znajdem spet v starem ciklu s katerim škodim sebi, če jo zavrnem, mar ne zapiram vrat sebi? S takšnim razmišljanjem se odvija moje življenje in ko se znajdem pred lastnim jazom ostajam prazen, kjer pravzaprav ne vem kaj želim in česa ne. Ostaja popolna praznina in sedaj, ko je napetost že precej popustila se skušam osredotočiti nase. Mogoče uspem s kakšnimi drobnimi cvetkami, ki bi mi naj prinesle zadovoljstvo, ampak v večini primerov ostajam do njih apatičen s praznino v sebi.  
Nekajkrat sem zavil na stran poti s pohajkovanji po gozdu, da se nadiham svežega zraka, sprostim misli in začnem iskati sebe. Kot sem opisal zgoraj, nisem ravno najboljši v iskanju svojih fokusev in me običajno puščajo prazni, ampak nekam je pa kljub temu treba. Zanimivo mi je razmišljanje o tem kaj bi sam v življenju rad počel in pravzaprav sem vse to že počel, ampak sedaj se zdi da to ni prav. S tem se odpre problematika deloholizma, ki ne sloni na tem kaj počnemo, ampak na tem kako to počnemo. Med takšnimi mislimi se v meni vzbuja strast do pisanja. Želim pisati, pisati o čemerkoli. O svojih prepričanjih, znanjih, o domišljiskih liki, pisati zgodbe in na sploh širit pisano besedo. Sprva se mi je takšna misel zdela absurdna. Vedno sem se ukvarjal s sistemi, sistemskim razmišljanjem, kjer vedno drobiš in iščeš probleme. Nahajanje nekje v sistemu te na eni strani nenehno opozarja na svojo majhnost, a na drugi strani pričara občutek veličine s katero razumeš neko delovanje in z naslavljanjem rešitve, ki je samo drobec v celoti, vplivaš na vse in izboljšaš mnogo več, kot si sam. Neverjetno, šibanje, nenehna razgibanost in kompleksnost, ki vsemu skupaj doda samo še večjo željo po vedeti več in meni ostane pisanje. Res? Pisanje? 
Tisti trenutek, ko noriš nad samim seboj, nekje globoko v sebi pa ti majhen glas pravi, ja pisanje.  Moram priznati, da me je takšna ugotovitev dobesedno sezula. Ostal sem praktično zabetoniran in sprva sem bil bolj v smislu, ah to bo minilo. Pa ni, pravzaprav želja v meni raste in bolj kot razmišljam o čem naj pišem, kaj bodo ljudje brali, bolj notranji glasek kriči ne vem, želim pisati, samo pisati, o čemerkoli.  
Ne vem koliko besed mi bo uspelo preliti na papir, ampak pisanje je zame plemenit izraz spoštovanja do jezika, s katerim mu podarimo brezčasnost. Ne vem od kod izvira moja želja, ampak s strastjo do pisanja, se v meni prebuja spet strast do ustvarjanja in ustvarjanje je smisel življenja

torek, 26. april 2016

DOVOLJ

Zadnji mesec se nahajam nekje med izgorelostjo in depresijo in v tem času mi ni uspelo narediti praktično ničesar, ne zase, ne za svojo dušo. Vso energijo, ki sem jo sposoben zajezit in uporabit, namenim kakšni pomoči komu drugemu. Sam ostajam na strani in pušča me praznega  v nezadovoljstvu na drugi strani pa brez energije za karkoli. Enostavno je dovolj.  
Dovolj stanja ob strani in praznega opazovanja.  
Dovolj hrepenenja za štirimi stenami.
Dovolj upanja.  
Dovolj ugajanja slepim očem, prepričevanja gluhih ušes in dovolj razdajanja praznim obljubam. 
Čas je da začnem slediti sebi, živet zase in oprosti svet, da te puščam zadaj. Ironija, ki naj zveni še tako nelogično, ampak vzorci in prepričanja so smešna reč. Danes se mi zdi, da puščam svet na cedilu, čeprav zanj ne moram storiti ničesar, dokler ne spremenim sebe. Ja, tako čudna znajo biti prepričanja, popoln nesmisel, ki predstavlja breme, ki ga nosim s sabo. Čas je, da to breme odložim in odidem svojo pot. Nisem odgovoren za vse kar se dogaja in dovoliti moram, da se stvari odvijajo svojo pot. Čas je da si dovolim dihati, zase, da čutim stvari, po svoje in zato je dovolj. 
Glava je čudna reč in čeprav nimam namena, pa tudi če bi ga imel, da celo življenje ležim z vsemi štirimi od sebe, bi se Zemlja še vedno vrtela, še vedno bi se dogajale krivice in še vedno cvetke za katere je vredno živeti. Nekaj kar je moji glavi težko sprejeti, ampak pravim ji dovolj.   Ne vem kaj dovolj pomeni in zavedam se da me čakajo vzponi in padci. Vsekakor si drznem poskusit in upam da mi bo uspelo. Nos za probleme, ki vedno išče rešitve se je danes znašel v osebni šibkosti in tako kot sistemi potrebujejo sanacije jo sedaj potrebujem jaz, moja osebnost. Uspeh je odvisen samo od moje osebne moči, čeprav mi je na tem mestu boljša beseda šibkosti. Želim se naučiti nekaj novega in zato pravim dovolj, čeprav ostajajo strahovi, ostajajo bojazni, ampak pravim dovolj, da se z njimi soočim in jih odpravim, da dam priložnost boljšemu svetu v meni in da dam priložnost boljšemu svetu okoli mene.

ponedeljek, 25. april 2016

GORIM, SPET

Štirinajs dni je odkar sem praktično odpovedal. Odložil sem vse obveznosti in prvih nekaj dni preživel v postelji z mešanico spanja, dremeža in ležanja. Precej megleno vse skupaj, pa vendar se je na neki točki potrebno sprijazniti. Okolje okoli sebe dojemam drugače, kot bi ga naj. Moram povedati, da prva misel po odkritju deloholizma je bila, a sedaj bom pa lenuh. Moram počivati in nehat delat, a res, je lahko še kakšen bolj priročen izgovor v izogib delu? Pravzaprav sem res nehal početi stvari, ker jih sploh nisem sposoben početi. Zbegena misli, ki skačejo sem in tja preprečujejo koncentracijo in prenaporno se je zbrati. Sprva sploh ne veš kaj bi počel in se ukloniš volji, da se boš spočil. S tem pa odpreš vrata problematiki, ki te opaja.  Zaspati je dolgotrajen proces, glava te sili v budnost povsem brez razloga. Nisi sposoben konkretno razmišljat in ostajaš buden brez smisla, v moteči praznini. Želiš si da že mine, zdaj takoj, da sploh nikoli ne bi spoznal tovrstne nadloge, pa kljub temu ne funkcioniraš, nisi sposoben in dobesedno imaš občutek, da si riba na kopnem. Počasi omagaš in zaspiš, spanec pa prekine nepojasnjena momentalna budnost. Ne sanjaš, da bi to zmotilo spanec, kar naenkarat se pojaviš spet z budno odprtimi očmi. Zakaj? Razlog je v notranjem nemiru DELOHOLIKA, ki je posledica njegovega dojemanja. Želja po potrditvi, iskanje pozornosti ali karkoli že je ta manjko, silita v nenehno aktivnost, v opravljanje dela, ki ostaja edina mera sprejetosti. Ker nas tovrstna potrditev pušča prazne, iščemo vedno nove naloge, zadolžitve in aktivnosti, dokler takšno dojemanje ne privede v IZGORELOST. Deloholizem ni posledica vrste dela, ampak načina dela, dojemanje opravljanja nalog in ko takšna oseba naleti na prekinitev ali okrnjene zmožnosti opravljanja dela jo preplavi strah pred zavrnitvijo. To je razlog za notranji nemir, kateri zahteva, da se v počitek prisiliš. Sam sem želel vrnitev v ustaljen tok kakorhitro je mogoče in že samo takšno dojemanje v takšnih okoliščinah predstavlja napor, stres, ki bi se ga naj znebil. S težavo sem se lotil kakšnih opravil, ki sem jih oprav včasih več, drugič samo eno, nikakor pa mi ni uspelo učinkovitost, ki sem je vajen. To te pušča potrtega in iščeš dan ko boš spet pravi jaz. Nekje po dobrem tednu počitka sem zavonjal dober stari zagon in uspeli mi je opravit za dobro polovico obveznosti starega zagona, naslednji dan več, ampak spet se je zalomilo.  

Nezavedno je postala glava težka. Občutek iztrošenosti in vsak gib kot premikanje gore. Kako naj misliš? Stanje obupa, ki ga povzroča občutek nemoči. Težko je, napor se pozna na dihanju, ki je kot da tečeš zadnje metre maratona. Samo sedel bi z glavo prislonjeno na kolena. Čakaš, da vse okoli tebe izgine in ostane samo prazna črnina. Za trenutek, nič boljše in pustiš še enega in enega. Komaj se vlačiš po tej zemlji, brez da bi sploh vedel kaj se dogaja okoli tebe, pravzaprav si niti ne želiš, te ne zanima. Apatičen do okolja in izgubljen v iskanju odgovora. Vlačiš se sem in tja dokler te glava ne pripelje do postelje. Počiš se na ležišče in glavo podpreš z blazino. Počasi pritisk v možganih popusti in žareč obraz ti izda skrivnost. Gorim, spet.    
Hitro, prehitro se vračam v stare vzorce, ko bi jih moral zamenjati, spremeniti, odpraviti. Za izgorelostjo se izgubljam in iščem v depresivnem počutju, v želji slediti sebi in šibkosti brez te energije. Ostajam ujetnik v lastnih okovih in čas je da stopim iz ječe svojih prepričanj.

sobota, 23. april 2016

DELOHOLIK

Svet v 21. stoletju je nasičen z informacijami, ki nas bombanirajo na vsakem koraku. Vibracija se implementira v posameznikovo življenje, kot nenehna izpostavljenost živnčnosti. Svet v katerem živimo nas drži v nenehni konkurenčnosti, v tekmi z ostalimi. Delamo vsi in normalno je da smo enkrat izpostavljeni bolj napornim in stresnim nalogam, spet drugič lažjim in blagim, ki jih opravljamo rutinsko. Ob napornem delovniku oziroma po stresnem obdobju si moramo vzeti čas za počitek, da umirimo um in telo in da si napolnimo baterije za naslednje naloge in kvalitetno življenje.    
Kaj pa če ne?  
Delo predstavlja napor za človeka in bolj kompleksne naloge, kot opravljamo, bolj stresno je opravilo. Dolgotrajna izpostavljenost stresu brez počitka se pojavi kot IZGORELOST, sprva v blagih oblikah, kasneje v težjih, ki s seboj nosijo trajne posledice. Izgorelost je končni simptom deloholizma, ki izhaja iz psihološkega vidika posameznika. Deloholizem ni posledica stvari, ki jih počnemo, ampak kako jih počnemo. Zaradi dojemanja dela, kot merila uspešnosti se deloholik podredi okolici in išče pozornost z opravljanjem dela, da zadosti svoji potrebi po sprejetosti.     
Človek z labilno samopodobo se vrednoti skozi zunanje dejavnike in išče lastno potrditev v oceni, ki mu jo pripišejo drugi. Lastno potrditev išče v delu, ki izhaja iz prepričanja, da je samo tako vreden in sprejet. Deloholik svoj urnik napolni z delovnimi aktivnostmi, ki mu niso prioriteta, ampak jih opravlja iz želje po pozornosti, zato sprejema vedno nove naloge, ki mu predstavljajo občutek sprejetosti. S takšnim dojemanjem se vedno bolj odmika od sebe in zapira v delo. Takšna oseba zabriše mejo med zasebnim in delovnim življenjem, kar je meni uspelo že nekaj časa nazaj. Opravljanje dela, ki mu ni videti konca te preplavi z občutkom izgubljenosti, ki se odraža v paniki pred izgubo samega sebe. Nezadovoljstvo stimulira žalost in depresijo, ki odražata osebnost podrejeno pretiranemu vrednotenju in dokazovanju na podlagi zunanjih dejavnikov. Edina potrditev, ki jo dobiš je na podlagi sprejetosti skozi delo, ki ga povzemaš od drugih, zato se v notranjem dojemanju pojavi dilema med svojimi željami in bojazen pred zapuščenostjo. Izhod je delo skozi katero vrednotiš samopodobo.  
Deloholik je perfekcionist v smislu, da nikoli ni popolnoma zadovoljen s končnim opravilom. Vedno najde napake in išče perfekcijo, ki jo, roko na srce, včasih niti ni mogoče zadovoljiti. Večinoma raje delajo sami, v zadovoljevanju več nalog hkrati pa, kot jaz, iščejo omamo adrenalina, ki se ob tem sprošča. Izziv predstavljajo nemogoči roki in velik obseg dela, kar je posledica prepričanja, da nisi dovolj dober in potrebe po dokazovanju. Zasvojeni z delom radi ugajajo drugim, do ostalih imajo visoka, pravzaprav nerealna pričakovanja in ostajajo čustveno hladni, kjer ne zadovoljujejo potreb drugih, niti ne dovolijo zadovoljevanja svojih. Takšna oseba zanemarja sebe z delom doma, v službi in na dopustu, ker pozablja da je delo še vedno delo, čeprav se prepriča v lastno uživanje ob njegovem opravljanju.  
Deloholizem ni definiran s količino ali zahtevnostjo dela, ampak je posledica dojemanja dela, ki izhaja iz psihološkega vidika posameznika. Obnašanje se ne dogaja zavestno, ampak je posledica globjega notranjega dojemanja, katerega se deloholik ne zaveda in poteka podzavestno. Sam sem deloholizem prepoznal skozi simptome izgorelosti. Želim ga rešit in odpravit, zato se imam namen vanj poglobiti. Upam da bom s tem delil uporabno vsebino, ki bo v pomoč še komu.

petek, 22. april 2016

IZGORELOST

Še tako dober VLEČNI KONJ omaga pod neusmiljenim kočijažem, ki je lahko marsikdo. Predstavlja ga lahko čas, partner, šef, družina, še v najhujši obliki pa se pojavi, ko ta postaneš sam sebi.
To se je zgodilo meni in ko sedaj razmišljam se priganjam od kar pomnim. Očitno sem imel vzpodbudno okolje, da je šolstvo pustilo krepki pečat z najhitrejši, najmočnejši, najboljši, kar sem vkomponiral v svoj vsakdan. Rastel sem z odgovornostjo do družbe, kjer se strinjate z mano, da današnje življenje za večino ni rožnato. Želja po spremembi pa me je puščala samega na svojem bregu sveta. Da bi približal svoj smisel za svet, zgradil mostove sem poskušal še bolj, iskal še več in se trudil najbolj. Vse za nekaj večjega, kjer zlahka pozabiš nase. Mogoče sem idealist, ampak svet iz mojih sanj funkcionira boljše.   Razvil sem smisel za prepoznavanje problemov in kasneje tudi za naslavljanje rešitev, pa bom sedaj pustil to temo ob strani in nekoliko bolj predstavil svoje delo, ki traja od jutra do večera. Zanima me cel spekter dejavnosti in aktivnosti od družboslovnih do naravoslovnih in z mojim nosom za probleme mi ni težko najti možnosti za izboljšave, pravzaprav še več, rešitve se mi zdijo nujne in potrebne takoj. Z lahkoto se lotevam novih dejavnosti in poskušam, iščem, rešujem. Tako se je moj vsakdan popolnoma podredil reševanju, predvsem problemov drugih in odpadati so začele aktivnosti zame. Čas je dragocena valuta in svojo sprostitev sem zamenjal za pomembnejše stvari. Iz urnika sem umaknil ukvarjanje s Tai-Chijem, da sem čas porabil za kakovost življenja družbe. Strast do plezanja je zamenjalo koristno delo, sprehodi v naravi so se umaknili racionalni porabi časa.  
Zakaj?   
Narediti še več, še hitreje.  
Tako so minevali dnevi, tedni, meseci, ki so pravzaprav pomenili stres, stres, stres. Počasno kopičenje in enak tempo predstavljajo vedno večji pritisk, ki se ga ne zaveš. Naprej, naprej, naprej do rokov, ki jim sledijo novi in novi, vmes pa podajanje roke obveznostim, kot plačevanje položnic, polnjenje in praznjenje denarnice, pa nihaji v medsebojnih odnosih. Solata, ki raste, pa ne zato da bi te nahranila. 
Naenkrat je postalo obveznosti preveč, roki preblizu, aktivnosti pa zmeraj več in več. Svet me je začel prehitevati, energije in zagona pa vedno manj. Nezadovoljstvo, od zadaj pa občutek nemoči v borbi, ki ji ni videti konca. Napetost, občutek, da te bo razneslo, ti pa želiš še vedno naprej. Kam? Daleč vstran od vsega.  
Mehurček, ki poči in ko spoznaš, da si se sesul že zdavnaj, zdaj ti je dano samo, da še vidiš prah. Nezavidljivo spoznanje za katerega ne dojameš, da je resnično. To te spominja vsak pogled na lastno pogorišče. Najmočnejši in omagan, nemogoče, perspektiven in okamenel, neverjetno. Misli, ne gre, ne obstajajo. Glava želi biti vesoljec, pa ji lobanja preprečuje večji volumen. Pritisk, da te bo razgnalo, vse bi in ničesar ne moreš, dokler končno ne spoznaš. Konec je.  
Samo počival bi, ampak obveznosti kličejo. Odpoveš vse dogovorjene termine, pa jim ni videti konca. Odpoveduješ in tavaš v meglenosti, vsaka misel, ki se prebije skozi pretežko glavo je še en termin za odpoved. Spal bi, pa podzavest ne dovoli. Dremaš, se predramiš in spet zaspiš, pa spanec prekine notranji nemir. Šele ko prva napetost popusti in se misli za trenutek sprostijo ugotoviš, da bo počitek daljši. Prekineš obljube, opazuješ sebe. Stres, ki je zategoval cel bit občasno popusti krč in šele s tem zatipam prvo sprostitev. Spanje, spanje, spanje, nemirno, ampak spanje. Dva, tri, štiri dni in še vedno preutrujen, nesposoben za delo in pripravljen, da spoznam izgorelost.

četrtek, 21. april 2016

VLEČNI KONJ

Mogoče si življenjsko poslanstvo izberemo, mogoče nam je dodeljeno. Ne vem. Vem pa, da verjamem v boljši svet. Verjemem, da je lahko naš planet cvetoč, ko potuje v miru skozi Vesolje in zato sem pripravljen storiti vse.
Ne trdim, da vse naredim prav, niti ne poznam tistega, ki bi lahko sodil objektivno, zagotovo pa delam stvari najboljše kot znam in ni jih malo. Verjamem, da je svet brez denarja mogoč ali po moje, da je denar v svetu že danes nepotreben. Seveda v tej temi težko najdem sogovornika, pa vendar, ali ostanem nerazumljen ali pa naredim vse, da bi me ljudje razumeli in da gremo naprej v lepši svet. Zato dajem vse od sebe, da se premaknemo, najdemo prostor za vsakogar, zagotovimo hrano in vodo vsem. Naj se sliši še tako iluzorno, to je mogoče in to so teme o katerih bi morali razmišljati in govoriti.
Danes živimo v svetu, kjer ostajamo večni dolžniki, podrejeni papirju. Papirju tiskanih bankovcev, papirju izobrazbe.
Mar je to res svet v katerem želimo živeti? Ali še res ni čas, da spremenimo sistem?
Jaz mislim, da je. Menim, da se sistem sesuva sam vase in zato zakreditirani generaciji razlagam o nepotrebnosti denarja. Razlagam o koruptivnosti sistema, nesmiselnosti zakonov, neutrudno pomagam, delam prvo za družbo in posredno zase, se izobražujem, raziskujem in delam, delam, delam...
Vedno me zanima jedro problema in iščem najboljšo rešitev.
V kaj sistem šola naše otroke? V kaj proizvodnji trakovi?
Gluha ušesa potrebujejo denar, treba je delat, pa čeprav brez smisla. V tem kaosu iščem način, da bi gluha ušesa spet slišala in ostajam vlečni konj. Konj, ki dirja od jutra do večera, ne da bi se premaknili za ped naprej, konj, ki mu lastna karavana nastavlja ovire in konj, ki ga kočijaž žene najbolj.
Komu mar vsa vnema nekega fanta, ko hipoteka pušča vedno manj fičnikov za hrano? Kaj pomenijo besede o boljšem svetu, ko so sanje že zdavnaj pozabljene?  
Kolesje gre naprej in kočijaž me neusmiljeno priganja. Ustvari boljši svet. Predstavi samooskrbo, spremeni šolstvo, spremeni politiko, spremeni medije, približaj naravo, skrb za soljudi, pa dnevne obveznosti, pazi nase in preživi mesec. Ne rečem, stvari se spremenjijajo tudi na boljše, ampak ostajam vlečni konj. Vlečni konj, ki ga kočijaž žene najbolj.  
Kam vodi ta svet? Kam pehanje od jutra do večera? Kam pridem, če pozabim nase?

torek, 05. april 2016

ZAKISANOST TELESA



V svojih objavah sem se naslonil na skrb za telo in vnos sestavin nanj, ker je ena mojih ključnih nalog v življenju, da poskrbim zanj in je moj cilj živeti v zdravem telesu. Zdravo telo je posledica ravnovesja, ki je bližje vzhodnjaški filozofiji dojemanja delovanja telesa, kot zahodu, pa vendar samo lokacija na Zemlji ni dovolj, da bi lahko nasprotovali zakonom Vesolja. Kitajci razumejo delovanje telesa po principu vrta, medtem ko smo na zahodu naklonjeni dojemanju telesa, kot stroju. Mehanski princip delovanja, ki ima sestavne dele in deluje v kolikor deluje pravilno vsak del zase. Zakisanost telesa je tema, ki se v osnovi lažje razlaga skozi vzhodnjaški pristop, saj govori o ravnovesju. Na eni strani kisline in na drugi baze.
Danes bom za lažje dojemanje opisal razloge za zakisanost telesa, ki bodo dali vpogled v temo in dopolnili vrzel med dojemanjem, saj je zakisanost telesa posledica življenjskega sloga na zahodu, ki prav sili tja. Zakisanost telesa je posledica porušenega kislo-bazičnega ravnovesja, ki se afirmira v utrujenosti in vodi v bolezni, saj so tkiva slabše oskrbljena s kisikom. Že splošno razumevanje teme zahteva poglobljeno točko gledanja, saj je ravnovesje odvisno od obnašanja snovi, ki jih vnesemo v telo, znotraj telesa.
Za hiter občutek naj izpostavim ekstremne faktorje, ki vplivajo na kisanje telesa. Na zahodu dobro znana kava in cigareti, ki v kombinaciji potencirata kislost. S primeroma sem želel na hitro karikirat potenciranje kislosti, čeprav sta logična in dobro znana vsakomur, ki se vsaj malo ukvarja s svojim krožnikom. Kislost telesa se stopnjuje tudi z uživanjem praktično vseh vrst mesa, z uživanjem sladkorjev in seveda kisa. Kislost telesa spodbuja tudi uživanje kvasa, piva in gaziranih pijač, ampak še vedno se mi zdijo stvari dobro znane. Če že ne drugače, vemo, da so v neki meri škodljive in jih ni dobro pretirano uživati.
Tema o zakisanosti telesa pa je precej bolj razgibana in zna presenetiti. Jabolko. Sadež, ki preganja zdravnika stran in nam je z Newtonovo pomočjo dal zakon o gravitaciji s prekomernim uživanjem povzroča zakisanost. Ja, jabolko, ki se priporoča in priporoča. Z zaužitjem jabolka se v želodcu ustvari okolje, ki iz telesa vleče in veže toksine in tako je jabolko zdravo in blagodejno za naše telo. Kaj pa s tremi, štirimi jabolki? Želodec se nasiči z jabolki, ki povzročajo vrenje. Sproščajo se, kdo bi si mislil, alkoholi in jabolko na telo ne deluje več bazično ampak kislo. Podobno se dogaja s sladkorji, zato delujejo kislo na telo. Presenetljiva ugotovitev je tudi, da telo v kislo smer nagibajo lešniki in orehi. Presenetljivo, ker so to oreščki, ki so znani po priporočljivem uživanju, saj vsebujejo maščobe, ki jih koristijo telo in možgani.


Iz tega zornega kota dobi skrb za telo popolnoma drug pomen zame. Smiseln, ampak oddaljen od vsega znanega in tudi splošnih prepričanj v družbi. Splošna prepričanja pa so v obdobju, ki ga živimo več kot naklonjena zakisanemu telesu. Vpliv stresa v telesu spodbudi kislo delovanje, ki se stopnjuje skozi negativizem, črn pogled in pomanjkljiv spanec. Očitno smo res na zahodu naklonjeni zakisanosti telesa, ampak prišla je pomlad, ko vse cveti. Cveti pa lahko samo v bazičnem okolju, zato je to pravi čas za postavljanje kislo-bazičnega ravnovesja.