GORIM, SPET

Štirinajs dni je odkar sem praktično odpovedal. Odložil sem vse obveznosti in prvih nekaj dni preživel v postelji z mešanico spanja, dremeža in ležanja. Precej megleno vse skupaj, pa vendar se je na neki točki potrebno sprijazniti. Okolje okoli sebe dojemam drugače, kot bi ga naj. Moram povedati, da prva misel po odkritju deloholizma je bila, a sedaj bom pa lenuh. Moram počivati in nehat delat, a res, je lahko še kakšen bolj priročen izgovor v izogib delu? Pravzaprav sem res nehal početi stvari, ker jih sploh nisem sposoben početi. Zbegena misli, ki skačejo sem in tja preprečujejo koncentracijo in prenaporno se je zbrati. Sprva sploh ne veš kaj bi počel in se ukloniš volji, da se boš spočil. S tem pa odpreš vrata problematiki, ki te opaja.  Zaspati je dolgotrajen proces, glava te sili v budnost povsem brez razloga. Nisi sposoben konkretno razmišljat in ostajaš buden brez smisla, v moteči praznini. Želiš si da že mine, zdaj takoj, da sploh nikoli ne bi spoznal tovrstne nadloge, pa kljub temu ne funkcioniraš, nisi sposoben in dobesedno imaš občutek, da si riba na kopnem. Počasi omagaš in zaspiš, spanec pa prekine nepojasnjena momentalna budnost. Ne sanjaš, da bi to zmotilo spanec, kar naenkarat se pojaviš spet z budno odprtimi očmi. Zakaj? Razlog je v notranjem nemiru DELOHOLIKA, ki je posledica njegovega dojemanja. Želja po potrditvi, iskanje pozornosti ali karkoli že je ta manjko, silita v nenehno aktivnost, v opravljanje dela, ki ostaja edina mera sprejetosti. Ker nas tovrstna potrditev pušča prazne, iščemo vedno nove naloge, zadolžitve in aktivnosti, dokler takšno dojemanje ne privede v IZGORELOST. Deloholizem ni posledica vrste dela, ampak načina dela, dojemanje opravljanja nalog in ko takšna oseba naleti na prekinitev ali okrnjene zmožnosti opravljanja dela jo preplavi strah pred zavrnitvijo. To je razlog za notranji nemir, kateri zahteva, da se v počitek prisiliš. Sam sem želel vrnitev v ustaljen tok kakorhitro je mogoče in že samo takšno dojemanje v takšnih okoliščinah predstavlja napor, stres, ki bi se ga naj znebil. S težavo sem se lotil kakšnih opravil, ki sem jih oprav včasih več, drugič samo eno, nikakor pa mi ni uspelo učinkovitost, ki sem je vajen. To te pušča potrtega in iščeš dan ko boš spet pravi jaz. Nekje po dobrem tednu počitka sem zavonjal dober stari zagon in uspeli mi je opravit za dobro polovico obveznosti starega zagona, naslednji dan več, ampak spet se je zalomilo.  

Nezavedno je postala glava težka. Občutek iztrošenosti in vsak gib kot premikanje gore. Kako naj misliš? Stanje obupa, ki ga povzroča občutek nemoči. Težko je, napor se pozna na dihanju, ki je kot da tečeš zadnje metre maratona. Samo sedel bi z glavo prislonjeno na kolena. Čakaš, da vse okoli tebe izgine in ostane samo prazna črnina. Za trenutek, nič boljše in pustiš še enega in enega. Komaj se vlačiš po tej zemlji, brez da bi sploh vedel kaj se dogaja okoli tebe, pravzaprav si niti ne želiš, te ne zanima. Apatičen do okolja in izgubljen v iskanju odgovora. Vlačiš se sem in tja dokler te glava ne pripelje do postelje. Počiš se na ležišče in glavo podpreš z blazino. Počasi pritisk v možganih popusti in žareč obraz ti izda skrivnost. Gorim, spet.    
Hitro, prehitro se vračam v stare vzorce, ko bi jih moral zamenjati, spremeniti, odpraviti. Za izgorelostjo se izgubljam in iščem v depresivnem počutju, v želji slediti sebi in šibkosti brez te energije. Ostajam ujetnik v lastnih okovih in čas je da stopim iz ječe svojih prepričanj.