KDAJ VEM DA DELAM PRAV?

December je en zanimiv mesec, ko se delovniku pridruži še praznično vzdušje in potem se ti odvijata dva svetova hkrati. Na eni strani ustaljen tok aktivnosti vpetih v delo, na druga pa družabni dogodki in srečanja ob zaključku leta.

Ta vikend sem preživel bolj sproščeno in umirjeno. Skratka divji in razgiban teden se je zaključil s petkovim druženjem čez noč in temu primerno je vikend minil bolj v lenem vzdušju. Sicer sem zagovornik polne učinkovitosti, ampak proti takšnim dnevom nimam prav nič. Sedaj če že govorim v bolj lenem vzdušju naj izkoristim trenutek in natrosim nekaj pikrih čez pikolovsko gonjo tistih, ki vstajajo vedno uro pred vsemi, servirajo sporočila v elektronske nabiralnike še v nočnih urah in potem oh in sploh izkoristijo dan in so blazno uspešni, ker tako in tako počakajo, da gredo vsi spat pred njimi. Vsekakor, vsakomur odgovarja svoje, tudi sam sem jutranji tip, pa tudi tisti, ki potegne v noč. Ne vem, verjetno me pač zmanjka nekje vmes, ampak ne mislim se naslanjat ne na eno in ne na drugo, to je moj način funkcioniranja, ki mi odgovarja najbolj in v katerem lahko dam od sebe največ. S tem se zaključi in kakršnakoli primerjava s tem, da pa sem zdaj ultra učinkovit proti tebi ni ničesar drugega, kot napihovanje ega. Pozornost, ki se manifestira v boljšem počutju, da si od nekoga boljši, pa čeprav gre pri vsem skupaj le za lastno tolažbo. Funkcioniranje na tej ravni lahko vodi samo v eno smer in to ni uspešnost, ampak IZGORELOST.

Priznam, nekam me je zaneslo, pa če ne drugega je to en način v katerem veš, da ne delaš prav in z vsakim novim načinom, ki ne deluje si bliže tistemu, ki funkcionira.

Danes sem se namenil pisat o tem kdaj veš, da delaš pravi in ni boljšega časa, kot to prepoznavat po dneh, ki so za mano. Tako, kot bi se vrnil iz dopusta, ko pustiš vse za sabo. Odložiš prtljago v senci pod neko oljko ali pa jo odpihne pršič iz belih strmin. Vse se lažje diha in vidi bolj bistro, pa je treba nazaj. Večkrat poslušam o tem kako vse lepo prehitro mine in spet si v delu, ampak, ko se k delu vrneš vesel, poln zagona. S pričakovanjem pričakuješ naslednji izziv in si poln elana, poln vseh čistih mislih, ki so dobile prostor in čakajo implementacijo, potem veš, da delaš prav.

Tako sem se danes vrnil k delu in dobil sem potrditev, da delam prav, ker opravljam delo ob katerem uživam in komaj čakam, da se polovim nazaj v tok igre.

KDO JE VOLK?

Zadnjič sem bral članek o borzi in takoj sem se spomnil na divji film Volk iz Wall streeta z Leonardom di Capriom v glavni vlogi. Noro dober film, ki nedvomno spada med izbor tistih, ki bi si ga moral ogledat vsak podjetnik. 

"Izbor najboljših filmov najdeš >> TUKAJ"

Človeška življenja od nekdaj spremljajo prispodobe iz narave. Poimenovanja po lastnostih rastlin ali živali, ki jih uporabljamo za opisovali določene lastnosti, pa naj gre to za poimenovanje krajev, poglavarjev, opravljive ali napihljive nadimke ali pa človeške aktivnosti. Vedno smo uporabljali prispodobe iz žive in nežive narave in pri tem podjetništvo ni nobena izjema, tudi tako imaginarna dejavnost, kot je borza, ne.

Borza se ponaša z bikom. Mogočnim bitjem, ki bolj kot prha in piha, bolj kot je v nizkem stavu bolj je zaželjen. S spuščeno glavo in prhajočimi nosnicami bik naznanja, da bo slej ali prej sunil z rogovi navzgor. Nižje kot se bik skloni, višje bo sunil in s tem ponesel trg v višave, da se nam zavrti od vrednosti delnic. 
Nasproti biku stoji medved. Razjarjen in renčoč, ki vso svojo jezo sprosti v zamah šape s katerim zruši vse, kar mu stoji na poti in s tem prisloni trg k tlom. 
Bik in medved sta nenehno prisotna na trgu. Zvesta sovražnika, pri čemer bik sili v višave vse dokler medved spi. Ko se prebudi in s šapo spodnese biku tla pod nogami, da se ta zvrne in iz višav zgrmi na trda tla, pa medved pritiska k tlom vse tako dolgo, dokler teliček spet ne odraste v bika in odnese medveda s trga.

Nekje med njima živijo vsi tisti, ki ne bi ne levo in ne desno, ne bi ne naprej ne nazaj. Bi neko zmerno pot, da bi bilo vse tako kot je medtem ko stagnirajo na mestu. Rečemo jim gledalci.
Takoj za njimi pridejo vsi tisti, ki bi naenkrat vse.  Takšni, ki želijo na hitro obogateti in se izgubljajo v iluzijah vil, jaht in prstižnih avtomobilih. Od časa do časa jim celo uspe nekam prilesti, ampak na koncu ostanejo brez vsega, ker se obnašajo kot nenasitni prašiči, ki sami letijo v mesnico.

V simboliki podjetništva igra pomembno vlogo lev, kralj živali. Tisti, ki obvladuje vse…vse…medtem ko leži v svoji senci in nadzoruje okolico. Mogoče res, ampak le toliko časa dokler hijene ne zavohajo njegovega povezovanja z vsem in vsakim. Če jim ga s posmehovanjem in provokacijami uspe zbezljat na prosto je njegove nadvlade konec in v podjetništvu je težko ostajat v senci, zato je uspešnih podjetnikov tako malo.

In kdo je volk?

Volk je tisti, ki zna hoditi sam, ampak riše pot krdelu. Nekdo, ki vodi s spoštovanjem, a ko je potrebno, zavlada z ostrino zob. 
Življenje volka temelji na sodelovanju in odgovornosti do drugih, kjer vsak sprejema svojo vlogo. Volk je vodja, ki ga ni strah deliti svoje vloge ali jo prepustiti drugemu, ker je polno skoncentriran na skupni cilj, zato je v svoji skupini sočuten in potrpežljiv. 
To naredi volkove ene najuspešnejših lovcev v divjini in to naredi volčje duše uspešne na trgu. Ne zato ker živimo da lovimo, ampak ker vedno postavljamo dobro skupnosti pred vse ostalo. Takšni smo volkovi!

Pridruži se krdelu in se vpiši na e-mail listo #neustavljiv

TRENUTEK ZA MISEL V TIŠINI

ZGODBA TEMELJI NA RESNIČNIH DOGODKIH

V nekem poznojesenskem jutru, Sonce sije skozi zamegljena okna skladišča in polni zrak s kovinsko sivino, ko se sodelavki pogovarjata.

»Ne moraš verjet.«

»Grozno, ne?«

»ampak, nič ne moreš.«

Stojita pred okrvavljenim paketom prejšnje noči, ko je voznik kombija izgubil življenje v prometni nesreči. Iz njunih besed se razbere, da je bilo grdo. Paketi so v ločenem prostoru od voznikove kabine, torej je bil trk hudo močan, saj so posledice vidne na kartonu iz ločenega prostora. Karton, ki nosi zadnji pečat voznikovega življenja.

Pa naj povem kako poteka distribucija. Paket potuje od točke A do točke B, kjer ga prevzame drug voznik in odpelje pošiljke od točke A do nove točke B, kjer se ponovno prestavi v točko A novega voznika in tako poteka pošiljanje vse do prejemnika. Razdalje so odvisne od oddaljenosti pošiljatelja in prejemnika, ampak za voznike to pomeni tisoč petsto prevoženih kilometrov na noč, dvanajst ur tempiranih dostav in lovljenja minut. Vse v ambicijah nižanja stroškov in JiT (just in time) dostav, da proizvodnja teče naprej in ohranja sistem stabilen. Sistem, ki leži na življenjih ljudi.

Kri na kartonu bi lahko bila moja ali tvoja, pa ni, midva sva tista, ki zreta v okrvavljen karton, pa si to res želiva? Želiva biti del sistema, ki jemlje življenja za svoj obstoj? Ali res želiva preživeti svoj čas v hranjenju nenasitne pošasti? Mar res verjameva, da ni druge poti?

KAJ MI POMENI NAJVEČ?

Sedaj ko sedim v času namenjenemu blogu, da delim vsaj nekaj uporabnega, nekaj, da malo spodbudi dogajanje ali pa vsaj nekaj ob čemer nekdo zadiha v misli, da bo in gre, sem se znašel v precepu. V tistem trenutku, ko bi naj nekaj delil, pa ne najdem prave teme. Ne vem kam in v katero smer in popolnoma mi je jasno tudi zakaj.

V obdobju sem se znašel v precepu odločitev, ki je servirano nekoliko prehitro. Običajno pravim, da je servirano točno ob pravem času, ampak za moj način funkcioniranja me je tokrat prehitelo. Ne da je s tem kaj narobe, ampak sam sem si postavil urnik v katerem vrednotim in ocenjujem stvari v tri mesečnem obdobju, kar bi se naj zgodilo konec meseca, ne na začetku. Očitno je prišel čas, ko bo potrebno okvir funkcioniranja prilagoditi novemu modelu, ampak ne gre čez noč in logično ostajam prazen tistega zame značilnega pogleda navzven, zazrtega v okolico in zato se danes oziram noter, vase, tja od koder ta pogled izvira.

V svojem življenju sem srečal mnoge ljudi, ki jih cenim, pa lahko prihajajo iz popolnoma različnih krogov, interesov, pa tudi različnih korelacij do mene. Med njimi so tisti, ki me občudujejo in v meni vidijo vzor, takšni s katerimi delim enake poglede, pa tudi tisti, ki jih občudujem sam in so mi vzor. Ni pomembno, pomembna mi je iskrenost. Se mi zdi, da se z iskrenostjo začne vse, lahko tudi konča, ampak tako ostanejo vsaj vprašanja zaprta. Glede iskrenosti, bi lahko razglabljal in razpredal v nedogled, ampak zame je najpomembnejša v slabih situacijah in težkih odločitvah. Ni težko hvalit in laskat dobrih stvari, ampak še lažje je o slabih govorit za hrbtom in tukaj se razodene vsa iskrenost. Tisti, ki zna in zmore v takšni situaciji povedat svoje mnenje v obraz se loči od plevela in ne, takšna iskrenost ne podira prijateljstev, ampak vodi k tistim pravim ljudem vrednim zaupanja.

Skozi iskrenost se začne zaupanje, ki ga stimulira podajanje mnenj, zato cenim ljudi, ki kreirajo svoja mnenja in jih ne le povzemajo. Včasih se zdi, da se vse premalo poglabljamo v tisto, kar mi mislimo. Po tem planetu hodimo z dvema ušesoma in enimi usti, pa se zdi, da včasih kar ujame eno uho mora zleteti skozi usta ven. Ne. Dvakrat toliko se naj posluša, kot govori, pa bo izginilo devetdeset procentov vsakdanjih problemov. Še vedno jih bo ostalo deset, tistih pravih, s katerimi bi se naj ukvarjali, ampak bo neprimerno lažje, ko bomo ugotovili, da na Zemlji ni vse samo politika, leva ali desna in da se ne gre samo zato, da je nasprotna stran slabša, kot naša. Moram priznati, da vedno manj srečujem ljudi, ki svoja mnenja podkrepijo s tem, da tako vsi mislijo ali pa da so tako povedali mediji in da me zelo veseli, ko srečam ljudi, ki me dregnejo s suverenimi mnenji, pa četudi so nasprotni mojim. Občudujem tisto, ko nekdo želi več, ko ga zanima kaj je naslednje, ne glede na ali se bo s tem sesula dosedanja slika ali se podkrepila. Občudujem ljudi, ki jim je tisto kar je tam zunaj pomembno bolj, kot njihovo mnenje in zato želijo več.

Več, toliko več, da brez strahu preraščajo sebe, brez problema prestopijo družbene norme in stojijo zase. Namenoma ne bom uporabil metafore stopiti iz škatle, zakaj, ker stopiti iz škatle je danes postala družbena norma in stati iz škatle danes pomeni biti preslikan z indigo papirjem skupaj z nešteto ostalimi, to pa ni tisto kar bi naj stati iz škatle bilo. Ne, stati iz škatle pomeni biti izviren, ostajati pristen, ne glede na kaj, biti avtentičen in zato danes pišem o tem. Ne bi mi bil problem pisati o kakšni temi iz gospodarstva ali politike ali pa kakšni analizi marketinškega modela, ampak izbral sem to temo, temo v kateri ostajam pristen, zato ker mi največ od vsega pomeni avtentičnost.