Na blogu #Neustavljiv petek trinajstega namenjam temu, da opišem in predstavim katero izmed teorij zarot, zato te danes vzamem s seboj v središče Zemlje. Ne, ne bova se kopala v lavi, ampak odkrivala čisto pravi svet znotraj našega sveta.
Mogoče se danes zdi teorija o votli Zemlji smešna, ampak to gre predvsem na račun poplave tistih teorij zarot, ki presegajo meje možnega, kajti ne dolgo nazaj se je s teorijo votle Zemlje ukvarjala tako politika, kot tudi znanost.
Teorija pravi, da je Zemlja lupina, ki je debela kakšnih 1500 kilometrov. Na severnem in južnem tečaju se ta skorja prekine in omogoča vstop v notranjost, kjer se nahaja svoj svet. Dobrodošli v Agharti, tako se namreč imenuje svet znotraj našega sveta. Agharta, prav tako kot površje naše Zemlje, krasijo čudovite pokrajine, gozdovi, mesta, oblaki in celo svoje sonce, ki jo obsijuje.
To fascinantno odkritje, ki na glavo postavlja celotno zgodovino in vse kar nas v šolah učijo, pripisujemo Edmudu Halleyu, znanstveniku, ki jo je predstavil daljnega leta 1692. Do odkritja je prišel povsem po naključju, ko mu je brez vsakega razloga nagajal kompas. Pri lociranjuj smeri neba je igla na njegovem kompasu začela poskakovati levo, desno in se brez razloga zavrtela okoli. Pri tem moramo vedeti, da se je to dogajalo v letih, ko planet še ni bil nasičen z umetnim magnetnim in električnim valovanjem, s katerima bi lahko anomalije na kompasu pojasnjevali danes. Verjetno je ravno zato nenavadno obnašanje kompasa še toliko bolj pritegnilo znanstvenikovo pozornost, ki je dogodek opisal z edino logično razlago. Znotraj Zemlje se nahaja še en svet, morda celo več njih, ki se gibljejo in vrtijo neodvisno od našega in zato pride do anomalije na kompasu, ker vrtenje notranjih svetov zmoti iglo. Halleya danes poznamo poznamo po odkritju kometa, ki se v vidnem polju Zemlje pojavi vsakih 75 let. Halleyevega kometa ni prvi odkril Halley, saj so ga že opazovali mnogo let pred njim, je pa prvi, ki je razumel, da gre za periodično ponovitev istega objekta in zato nosi njegovo ime.
Naslednjič bo iz Zemlje viden sredi leta 2061, do takrat pa bo tudi njegova teorija o votli Zemlji pojasnjena precej bolj, saj je že tudi sam dodal odlična pojasnila k razlagi teorije. Zagotovo ena najbolj pomembnih utemeljitev je pojasnilo severnega sija oz. Aurore Borealis, kot se znanstveno imenuje. Gre za pojav, ki je posledica uhajanja plinov iz notranjosti Zemlje za katere lahko danes že špekuliramo ali gre morda za podoben pojav, kot so emisijski izpusti na površju Zemlje?
Teorija se je skozi leta razvijala in bila deležna številnih znanstvenih razprav, celo tako glasnih, da je dosegla ameriški kongres, pa vendar nikoli ni dobila dovolj zagotovljenih sredstev za neodvisno raziskavo, zato je še najbolj razdelana njena filozofska razprava, ki jo lepo zaokroža delo Julesa Verna - Potovanje v središče Zemlje. Delo vključuje bistvene elemente celotne teorije, ki jih predstavljajo okolje, ohranjanje zgodovine in določena superiornost notranje Zemlje napram zunanji.
Predvsem sledje je razlog, da teorija ni širše raziskana in poznana, saj je v interesu bitij iz notranjosti, da ostajajo v senci, ker so neprimerno bolj razvita, kot mi na površju. Med bitji v središču Zemlje najdemo vikinge, izraelska ljudstva in celo naciste, čeprav za njih ni jasno ali naseljujejo notranjost Zemlje ali Luno.
Verjetno celoten zapis dobiva že precej znanstvenofantastičen pridih, ampak teorija o votli Zemlji je vse prej kot to. Prehod iz zunanjosti v notranjost je precej bolj enostaven kot si to predstavljamo. Najlažje ga opišemo z izletom mravlje po kavni šalici, ki se po zananji strani preko roba spusti v notranjost šalice, jo prehodi in se na drugi strani povzpne in spet spusti preko roba na zunanjo stran. Podobno je pri prehajanju iz znunajosti v notranjost Zemlje in obratno nazaj. To počnemo brez, da bi se tega zavedali, ampak če se ne zavedamo še ne pomeni, da ne obstaja, zato naj današnji zapis zaključim z vprašanjem:
Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste se v nekem trenutku znašli v situaciji v kateri ste izgubili nadzor?
Še v enem trenutku se je zdelo vse super in je teklo gladko, že v naslednjem trenutku pa se je nekaj spremenilo. Ne da je prišlo do popolne polomije, ampak enostavno ne teče več tako, kot je teklo prej. Ko enostavno čutiš da se je nekaj spremenilo, da je nekaj drugače, pa čeprav je vse enako. Kaj bi to bilo? Mogoče pa je to tisti prehod preko šalice iz enega sveta v drugi svet.
