KDAJ VEM DA DELAM PRAV?

December je en zanimiv mesec, ko se delovniku pridruži še praznično vzdušje in potem se ti odvijata dva svetova hkrati. Na eni strani ustaljen tok aktivnosti vpetih v delo, na druga pa družabni dogodki in srečanja ob zaključku leta.

Ta vikend sem preživel bolj sproščeno in umirjeno. Skratka divji in razgiban teden se je zaključil s petkovim druženjem čez noč in temu primerno je vikend minil bolj v lenem vzdušju. Sicer sem zagovornik polne učinkovitosti, ampak proti takšnim dnevom nimam prav nič. Sedaj če že govorim v bolj lenem vzdušju naj izkoristim trenutek in natrosim nekaj pikrih čez pikolovsko gonjo tistih, ki vstajajo vedno uro pred vsemi, servirajo sporočila v elektronske nabiralnike še v nočnih urah in potem oh in sploh izkoristijo dan in so blazno uspešni, ker tako in tako počakajo, da gredo vsi spat pred njimi. Vsekakor, vsakomur odgovarja svoje, tudi sam sem jutranji tip, pa tudi tisti, ki potegne v noč. Ne vem, verjetno me pač zmanjka nekje vmes, ampak ne mislim se naslanjat ne na eno in ne na drugo, to je moj način funkcioniranja, ki mi odgovarja najbolj in v katerem lahko dam od sebe največ. S tem se zaključi in kakršnakoli primerjava s tem, da pa sem zdaj ultra učinkovit proti tebi ni ničesar drugega, kot napihovanje ega. Pozornost, ki se manifestira v boljšem počutju, da si od nekoga boljši, pa čeprav gre pri vsem skupaj le za lastno tolažbo. Funkcioniranje na tej ravni lahko vodi samo v eno smer in to ni uspešnost, ampak IZGORELOST.

Priznam, nekam me je zaneslo, pa če ne drugega je to en način v katerem veš, da ne delaš prav in z vsakim novim načinom, ki ne deluje si bliže tistemu, ki funkcionira.

Danes sem se namenil pisat o tem kdaj veš, da delaš pravi in ni boljšega časa, kot to prepoznavat po dneh, ki so za mano. Tako, kot bi se vrnil iz dopusta, ko pustiš vse za sabo. Odložiš prtljago v senci pod neko oljko ali pa jo odpihne pršič iz belih strmin. Vse se lažje diha in vidi bolj bistro, pa je treba nazaj. Večkrat poslušam o tem kako vse lepo prehitro mine in spet si v delu, ampak, ko se k delu vrneš vesel, poln zagona. S pričakovanjem pričakuješ naslednji izziv in si poln elana, poln vseh čistih mislih, ki so dobile prostor in čakajo implementacijo, potem veš, da delaš prav.

Tako sem se danes vrnil k delu in dobil sem potrditev, da delam prav, ker opravljam delo ob katerem uživam in komaj čakam, da se polovim nazaj v tok igre.

KDO JE VOLK?

Zadnjič sem bral članek o borzi in takoj sem se spomnil na divji film Volk iz Wall streeta z Leonardom di Capriom v glavni vlogi. Noro dober film, ki nedvomno spada med izbor tistih, ki bi si ga moral ogledat vsak podjetnik. 

"Izbor najboljših filmov najdeš >> TUKAJ"

Človeška življenja od nekdaj spremljajo prispodobe iz narave. Poimenovanja po lastnostih rastlin ali živali, ki jih uporabljamo za opisovali določene lastnosti, pa naj gre to za poimenovanje krajev, poglavarjev, opravljive ali napihljive nadimke ali pa človeške aktivnosti. Vedno smo uporabljali prispodobe iz žive in nežive narave in pri tem podjetništvo ni nobena izjema, tudi tako imaginarna dejavnost, kot je borza, ne.

Borza se ponaša z bikom. Mogočnim bitjem, ki bolj kot prha in piha, bolj kot je v nizkem stavu bolj je zaželjen. S spuščeno glavo in prhajočimi nosnicami bik naznanja, da bo slej ali prej sunil z rogovi navzgor. Nižje kot se bik skloni, višje bo sunil in s tem ponesel trg v višave, da se nam zavrti od vrednosti delnic. 
Nasproti biku stoji medved. Razjarjen in renčoč, ki vso svojo jezo sprosti v zamah šape s katerim zruši vse, kar mu stoji na poti in s tem prisloni trg k tlom. 
Bik in medved sta nenehno prisotna na trgu. Zvesta sovražnika, pri čemer bik sili v višave vse dokler medved spi. Ko se prebudi in s šapo spodnese biku tla pod nogami, da se ta zvrne in iz višav zgrmi na trda tla, pa medved pritiska k tlom vse tako dolgo, dokler teliček spet ne odraste v bika in odnese medveda s trga.

Nekje med njima živijo vsi tisti, ki ne bi ne levo in ne desno, ne bi ne naprej ne nazaj. Bi neko zmerno pot, da bi bilo vse tako kot je medtem ko stagnirajo na mestu. Rečemo jim gledalci.
Takoj za njimi pridejo vsi tisti, ki bi naenkrat vse.  Takšni, ki želijo na hitro obogateti in se izgubljajo v iluzijah vil, jaht in prstižnih avtomobilih. Od časa do časa jim celo uspe nekam prilesti, ampak na koncu ostanejo brez vsega, ker se obnašajo kot nenasitni prašiči, ki sami letijo v mesnico.

V simboliki podjetništva igra pomembno vlogo lev, kralj živali. Tisti, ki obvladuje vse…vse…medtem ko leži v svoji senci in nadzoruje okolico. Mogoče res, ampak le toliko časa dokler hijene ne zavohajo njegovega povezovanja z vsem in vsakim. Če jim ga s posmehovanjem in provokacijami uspe zbezljat na prosto je njegove nadvlade konec in v podjetništvu je težko ostajat v senci, zato je uspešnih podjetnikov tako malo.

In kdo je volk?

Volk je tisti, ki zna hoditi sam, ampak riše pot krdelu. Nekdo, ki vodi s spoštovanjem, a ko je potrebno, zavlada z ostrino zob. 
Življenje volka temelji na sodelovanju in odgovornosti do drugih, kjer vsak sprejema svojo vlogo. Volk je vodja, ki ga ni strah deliti svoje vloge ali jo prepustiti drugemu, ker je polno skoncentriran na skupni cilj, zato je v svoji skupini sočuten in potrpežljiv. 
To naredi volkove ene najuspešnejših lovcev v divjini in to naredi volčje duše uspešne na trgu. Ne zato ker živimo da lovimo, ampak ker vedno postavljamo dobro skupnosti pred vse ostalo. Takšni smo volkovi!

Pridruži se krdelu in se vpiši na e-mail listo #neustavljiv

TRENUTEK ZA MISEL V TIŠINI

ZGODBA TEMELJI NA RESNIČNIH DOGODKIH

V nekem poznojesenskem jutru, Sonce sije skozi zamegljena okna skladišča in polni zrak s kovinsko sivino, ko se sodelavki pogovarjata.

»Ne moraš verjet.«

»Grozno, ne?«

»ampak, nič ne moreš.«

Stojita pred okrvavljenim paketom prejšnje noči, ko je voznik kombija izgubil življenje v prometni nesreči. Iz njunih besed se razbere, da je bilo grdo. Paketi so v ločenem prostoru od voznikove kabine, torej je bil trk hudo močan, saj so posledice vidne na kartonu iz ločenega prostora. Karton, ki nosi zadnji pečat voznikovega življenja.

Pa naj povem kako poteka distribucija. Paket potuje od točke A do točke B, kjer ga prevzame drug voznik in odpelje pošiljke od točke A do nove točke B, kjer se ponovno prestavi v točko A novega voznika in tako poteka pošiljanje vse do prejemnika. Razdalje so odvisne od oddaljenosti pošiljatelja in prejemnika, ampak za voznike to pomeni tisoč petsto prevoženih kilometrov na noč, dvanajst ur tempiranih dostav in lovljenja minut. Vse v ambicijah nižanja stroškov in JiT (just in time) dostav, da proizvodnja teče naprej in ohranja sistem stabilen. Sistem, ki leži na življenjih ljudi.

Kri na kartonu bi lahko bila moja ali tvoja, pa ni, midva sva tista, ki zreta v okrvavljen karton, pa si to res želiva? Želiva biti del sistema, ki jemlje življenja za svoj obstoj? Ali res želiva preživeti svoj čas v hranjenju nenasitne pošasti? Mar res verjameva, da ni druge poti?

KAJ MI POMENI NAJVEČ?

Sedaj ko sedim v času namenjenemu blogu, da delim vsaj nekaj uporabnega, nekaj, da malo spodbudi dogajanje ali pa vsaj nekaj ob čemer nekdo zadiha v misli, da bo in gre, sem se znašel v precepu. V tistem trenutku, ko bi naj nekaj delil, pa ne najdem prave teme. Ne vem kam in v katero smer in popolnoma mi je jasno tudi zakaj.

V obdobju sem se znašel v precepu odločitev, ki je servirano nekoliko prehitro. Običajno pravim, da je servirano točno ob pravem času, ampak za moj način funkcioniranja me je tokrat prehitelo. Ne da je s tem kaj narobe, ampak sam sem si postavil urnik v katerem vrednotim in ocenjujem stvari v tri mesečnem obdobju, kar bi se naj zgodilo konec meseca, ne na začetku. Očitno je prišel čas, ko bo potrebno okvir funkcioniranja prilagoditi novemu modelu, ampak ne gre čez noč in logično ostajam prazen tistega zame značilnega pogleda navzven, zazrtega v okolico in zato se danes oziram noter, vase, tja od koder ta pogled izvira.

V svojem življenju sem srečal mnoge ljudi, ki jih cenim, pa lahko prihajajo iz popolnoma različnih krogov, interesov, pa tudi različnih korelacij do mene. Med njimi so tisti, ki me občudujejo in v meni vidijo vzor, takšni s katerimi delim enake poglede, pa tudi tisti, ki jih občudujem sam in so mi vzor. Ni pomembno, pomembna mi je iskrenost. Se mi zdi, da se z iskrenostjo začne vse, lahko tudi konča, ampak tako ostanejo vsaj vprašanja zaprta. Glede iskrenosti, bi lahko razglabljal in razpredal v nedogled, ampak zame je najpomembnejša v slabih situacijah in težkih odločitvah. Ni težko hvalit in laskat dobrih stvari, ampak še lažje je o slabih govorit za hrbtom in tukaj se razodene vsa iskrenost. Tisti, ki zna in zmore v takšni situaciji povedat svoje mnenje v obraz se loči od plevela in ne, takšna iskrenost ne podira prijateljstev, ampak vodi k tistim pravim ljudem vrednim zaupanja.

Skozi iskrenost se začne zaupanje, ki ga stimulira podajanje mnenj, zato cenim ljudi, ki kreirajo svoja mnenja in jih ne le povzemajo. Včasih se zdi, da se vse premalo poglabljamo v tisto, kar mi mislimo. Po tem planetu hodimo z dvema ušesoma in enimi usti, pa se zdi, da včasih kar ujame eno uho mora zleteti skozi usta ven. Ne. Dvakrat toliko se naj posluša, kot govori, pa bo izginilo devetdeset procentov vsakdanjih problemov. Še vedno jih bo ostalo deset, tistih pravih, s katerimi bi se naj ukvarjali, ampak bo neprimerno lažje, ko bomo ugotovili, da na Zemlji ni vse samo politika, leva ali desna in da se ne gre samo zato, da je nasprotna stran slabša, kot naša. Moram priznati, da vedno manj srečujem ljudi, ki svoja mnenja podkrepijo s tem, da tako vsi mislijo ali pa da so tako povedali mediji in da me zelo veseli, ko srečam ljudi, ki me dregnejo s suverenimi mnenji, pa četudi so nasprotni mojim. Občudujem tisto, ko nekdo želi več, ko ga zanima kaj je naslednje, ne glede na ali se bo s tem sesula dosedanja slika ali se podkrepila. Občudujem ljudi, ki jim je tisto kar je tam zunaj pomembno bolj, kot njihovo mnenje in zato želijo več.

Več, toliko več, da brez strahu preraščajo sebe, brez problema prestopijo družbene norme in stojijo zase. Namenoma ne bom uporabil metafore stopiti iz škatle, zakaj, ker stopiti iz škatle je danes postala družbena norma in stati iz škatle danes pomeni biti preslikan z indigo papirjem skupaj z nešteto ostalimi, to pa ni tisto kar bi naj stati iz škatle bilo. Ne, stati iz škatle pomeni biti izviren, ostajati pristen, ne glede na kaj, biti avtentičen in zato danes pišem o tem. Ne bi mi bil problem pisati o kakšni temi iz gospodarstva ali politike ali pa kakšni analizi marketinškega modela, ampak izbral sem to temo, temo v kateri ostajam pristen, zato ker mi največ od vsega pomeni avtentičnost.

KAKO ZATRESTI PODJETNIŠKI PARKET?

Biti drugačen, pomeni biti motilec kar pa ni vedno najboljše oziroma ima bolj negativen prizvok. Saj veste, glasni v učilnici potegnejo vedno najkrajšo, kakorkoli že jo odnesejo z izletom iz razreda ali pa po najboljšem scenariju z goro dodatnega dela. No ja, kdo bi takrat vedel, da gre to od biti nočna mora staršev, pa do nečesa kar družba podpira in slavi. Zatresti podjetniški parket, postati motilec v svoji panogi je pravzaprav cilj vsakega podjetnika, ki konstantno išče tisto, kar stranka pogreša ali da zapolni neko luknjo, ki je nastala. Vsekakor si vsak podjetnik želi postati legendaren motilec svoje panoge, kot so to postali Google, SpaceX, pa slovenski, kot recimo Pipistrel in DUOL.

Da se svet zatrese ni potrebno izumiti kolesa, kolo je bilo izumljeno že vsaj tisočkrat in vsako novo se vrti, kot vsa ostala. Ni potrebno razmišljati kako ponuditi nekaj spektakularno novega, raje se poglobimo v nekaj kaj je že narejeno in analiziramo kako narediti boljše v smislu dobro znanega napotka, naredi vsakdanje stvari, enkratno dobro.

Vsakdanja stvar je za vsakogar tisto, kar se mu dogaja dan za dnem. Stvar, ki jo poznamo do potankosti in tako se je potrebno lotiti tudi podjetništva, v tisti stvari, ki jo obvladamo. Potrebno je poznati industrijo od znotraj navzven, drugače pač ne gre. Obdržati prijatelje blizu, ampak sovražnika še bližje, torej poznati konkurenco, kdo so glavni igralci in kakšno je mnenje potrošnikov, so faktorji, ki razkrijejo luknjo v prostoru. Luknjo, ki jo je potrebno zapolnit in jo bomo zadovoljili mi.

S tem pridemo do pomembnega uvida, ki nam ponudi prvo vrednotenje ideje. Ko prepoznamo luknjo na trgu, se s tem pokažejo problemi, ki potrebujejo rešitve, ampak...

Ali smo res edini, ki rešujemo ta problem? Ali ga ni reševal že kdo pred nami? Zakaj še ni rešen, se splača?

Naravna evolucija nam s tem ponudi že nekaj rešitev, ki so pripravljene, da rešijo problem. Verjetno ohole in pomanjkljive, ampak dovolj, da trg testiramo. Sedaj imam pred očmi, načeloma starejšo populacijo podjetnikov, ki nalaga rešitev s problemom, na rešitev s problemom in po nekem ključu pride do želenega učinka, da stvar funkcionira. Če katera, potem naj ta stvar ostane izpostavljena in se vtisne nekam na alarmno tablo spomina. Rešitve morajo biti lahke in enostavne. Za to je kar nekaj razlogov, pa naj izpostavim dva, ki se meni zdita najpomembnejša.

Prvič- če je rešitev lahka in enostavna, jo okolica tako tudi razume in s tem takoj pokaže zanimanje ali pa ne. Takoj vrednotimo potencial.

Drugič- če je rešitev lahka in enostavna, v celotnem procesu delovanja takoj vemo ali zadeva deluje ali ne. Možno ali ne možno, tako se neprimerno manj časa ukvarjamo sami s seboj in več časa vložimo tistim, ki štejejo. Strankam.

Nebom se poglabljal v segmentacijo, ampak na tej točki lahko izpostavim eno zanimivo vprašanje. Ste se kdaj vprašali zakaj so nekateri ljudje pripravljeni odšteti več denarja za isti izdelek/storitev? No ravno zaradi tega, ker podjetje z višjimi cenami vlaga več v podporo svojih strank, torej tistih, ki štejejo in odličen servis strank šteje, pa še kako šteje, šteje največ.

DUŠAN OLAJ: »ODLOČITE SE ŽE!«

Ko sem se odločal, kje bom ustvarjal, kje živel in delal, sem se odločil za Slovenijo. Nekako mi je ta majhna državica pri srcu, pa ne le zato ker je moja domovina in sem tukaj rojen, ampak mi je všeč to okolje, ki je razgibano in ponuja gore, morje, ravnine, griče in ljudi, strašne nergače, ki jih imam po svoje rad.

Ne glede na težko, nekonkurenčno gospodarstvo, ki je še obdavčeno po eni najvišjih stopenj in korupcija, ki je razita do stopnje, da jo še kakšni pokupljeni afriški sistemi zavidajo, sem se odločil da ostanem tukaj, v Sloveniji. Sprva sem se sam sebi zdel bedak, ki se je pustil preslepit srcu, ampak kmalu sem spoznal prave junake v smislu, kot sta dobro znana Ivo Boscarol ali Igor Akrapovič. V to vrsto ljudi vsekakor spada tudi Dušan Olaj, lastnik in direktor podjetja DUOL in štejem si v veliko čast, da sem ga imel priložnost poslušati.

Najbolj fascinantno od vseh stvari, ki jih njihova podjetja počnejo mi je sedež, ki je v Sloveniji in praktično vse kar počnejo je to, da tukaj plačujejo davke, ker domačega trga nimajo, vsekakor ne v tem smislu, da bi od njega preživeli. Medtem, ko se tukaj jamra in nerga, nam z lahkoto zastane dih, ko pogledamo njihov trg. DUOL praktično pokriva ves svet z izjemo ZDA in Kanade, za kateri Dušan pove, da imajo lokalnega proizvajalca, ampak, da jih ta trg tako in tako ne zanima zaradi zakonodaje.

Na tem mestu bi lahko nekaj več povedal o tem, kaj pravzaprav DUOL počne. Podjetje proizvaja šotore, ki temeljijo na zračni tehnologiji. Laičnemu opazovalcu so v tej obliki poznana predvsem pokrita teniška igrišča, ampak DUOL počne še vse več kot to in je ta delež v manjšini njihove bilance. Njihove strukture pokrivajo bazene, nogometna igrišča, golf igrišča, pa ogromne površine odlagališč odpadkov in stojijo v najbolj ekstremnih območjih na Zemlji, kot so puščave ali mraz in veter na Islandiji.

Kako je to mogoče?

V tem kontekstu se običajno sliši nekaj v smislu uspešnosti, njemu je lahko ali sreče ali obojega skupaj z ob pravem času na pravem mestu, ampak Dušan pravi, da so za njim leta dela, dvajset let garanja, odrekanja in to je razlog, da je DUOL danes tam kjer je, da je igralec in ostali samo posnemovalci. Postati igralec ne zraste čez noč in potrebno se je odločiti. Pravilno, nepravilno, ni pomembno. odločite se že.

DUOL je začel s proizvodnjo na konvencionalen način, kjer je v verigi zadovoljeval vse nivoje od nabave, zasnove, proizvodnje, distribucije in prodaje. Z delovanjem se je podjetje prebijalo naprej in prvi večji uspeh se je risal z več milijonsko pogodbo na obzorju. Dušan pravi, da noč pred podpisom ni spal niti minute, ampak je razmišljal, razmišljal, razmišljal. Vstal je zjutraj ob petih, se odpovedal pogodbi, jo raztrgal in končala je v košu, sam pa se je odpravil v podjetje in predstavil novo vizijo. Podjetje je iz proizvajalca na regionalnem trgu, postalo razvojno podjetje na globalnem. Definirali so jedro podjetja in začeli opravljati naloge povezane z njim, vse ostale nevitalne dele pa so prepustili zunanjim izvajalcem. Danes se ogromno govori o vitkem okvirju, pa ščiščenem modelu, ki je prevzel pobudo v javnosti s popularizacijo start-upa, ampak to ne spremeni dejstva, da preden lahko model ščistimo in naredimo vitkega, moramo poznati vse segmente sistema do potankosti. Dušan jih nedvomno pozna, o čemer že priča njegov suveren in samozavesten nastop, ko govori o svojem podjetju, vsem, ki se spogledujejo s podjetniško potjo pa sporoča: “Kaj sploh hočete? Sprejmite odločitev, odločite se že enkrat!”

KAJ JE ODLOČILO AMERIŠKE VOLITVE?

začetek

Po dveletnem maratonu in podajanju žogic sem ter tja, smo le dobili novega Ameriškega predsednika, kateri je postal Donald Trump,

Danes bom opisal nekoliko širšo sliko za tiste, ki vas zanima več in bi radi malo bolj poglobljeno in logično razlago, ki izhaja iz analitičnega razmišljanja o tem kaj je odločilo Ameriške volitve.

Najbolje je začeti na začetku in tam, kjer se tudi vse konča, kot pravijo, pri denarju. Hillary Clinton je za kampanijo zbrala 1,1 mrd., Donald Trump pa 0,7 mrd. dolarjev. Že na prvo žogo ogromna razlika v proračunu, ki pa ni odločila zmagovalca in dobesedno odslika kako denar ni vse, da sploh ni pomemben, kot tukaj, kjer ne pomeni praktično ničesar. Zmagovalec pobere vse in poraženec ničesar, ampak o tem bom zagotovo spregovoril še v prihodnosti, sedaj pa se dajmo posvetiti temi in povedat nekaj več o zmagovalni strategiji na Ameriških volitvah.

Donald Trump je v igro vstopil kot popolni »outsider«, brez možnosti uspeha, ampak se je zadeve lotil sistematično, strategija, ki zagotovo prinaša uspeh. Že v boju za nominacijo je znotraj stranke premagal šestnajst nasprotnikov, ki jih je nadigral enega po enega. Najbolj zanimivo pri tej igri je, da mu nikakor ni uspel preboj v ospredje, vsaj kar zadeva medije ne in to je eden ključnih dejavnikov, če ne najpomembnejših za zmago.

Kdo obvladuje medije, bo zmagal.

Dobro, slabo? Ni pomembno in Donald Trump je napolnil ta prostor.

Logično bi bilo, da bo Hillary imela neprimerno večji domet kot Donald in vsaj kar zadeva finančni prostor je ostala v prednosti do konca, kjer je po vseh analizah prepričljivo vodila, ampak... Ni nujno, da je finančni del tudi odločilni del in tukaj je Trump naredil neverjetni manever. Osebno se mi zdi kot misija nemogoče, ampak uspeli sta mu dve stvari.

Prvo je prepoznal in uporabil primerne sprožilce, da so mediji ugriznili vabe in začeli pisati o njem, kar pomeni, da je začel zavzemati medijski prostor in ga do konca tudi obvladoval. Ne v najboljši luči, ampak pripadal je njemu in ostala mu je samo še en fokus. Prepričati ljudi, da glasujejo za slabega fanta, kot je izpadel v medijih.

Drugič, uspel je prisiliti nasprotnico, da se ukvarja z njim. Vedno bolj so ga ljudje začeli sprejemat in znal se je postavit v vlogo enega izmed njih, znal je ustvariti vtis človeka, ki ima napake, ampak se jih trudi popravit. Tistega, ki mu spodleti, a se trudi naprej in ljudje so v njem prepoznali človeka, ki je bankrotiral, tri krat, ampak se pobral in uspel, prepoznali so tistega, ki svojo kampanijo financira sam iz lastnega žepa in tako je Hillary ostala samo še obrambna pozicija iz katere so leteli ostri napadi na nasprotnika, ampak brez večjega efekta. Tako so ljudje glasovali za slabega fanta.

Zmaga Donalda Trumpa na volitvah ni naključje in to sem jasno prikazal že ob napovedi zmagovalca tukaj. Zmaga Donalda Trumpa je posledica taktike in strategije, ki jo je vodil. Danes je predsednik ene največjih velesil na Zemlji, postal je najstarejši predsednik te države in edini brez politične preteklost. To da je danes na tem položaju pripisujem njegovemu poslovnemu funkcioniranju v svetu iz katerega je uspešno prenesel znanje in pristope na politični parket. Kaj bo prineslo njegovo vodenje ene najmočnejših držav na svetu, ne vem, ne vem niti kaj bi prineslo, če bi zmagala Hillary. Nihče ne ve in nikoli ne bo, ker nikoli ne moremo vedeti kaj bo ali bi bilo, vem pa da je te volitve odločila odličnost. Odličnost v strategiji, odličnost v taktiki in odličnost v doseganju cilja, zato je danes Donald Trump predsednik ZDA in ne Hillary Clinton. Enostavno je bil boljši v svojih namerah v tolikšni meri, da je zadevo izpeljal odlično.

Moje mnenje o zmagi na Ameriških volitvah je jasno, odločila jih je odličnost, me pa zanima ali se znamo iz tega kaj naučit? Z zmago Donalda Trumpa je Slovenija postala država iz katere prihaja Prva dama. Bomo znali to sprejeti v slogu odličnosti ali bo vse skupaj ostala preživeta priložnost v slogu slovenske nečimernosti?

Težko rečem, ampak ostajam zvest iskanju odličnosti, ker na koncu odloča odličnost, tudi Ameriške volitve.

KDO BO ZMAGAL NA AMERIŠKIH VOLITVAH?

O Ameriških volitvah je bilo napisanega in prežvečenega nešteto materiala ob vsem pa še pretočena obilna vsota denarja od katere jaz nimam nič, človeštvo pa tudi ne. Bolj iz zabave, kot resne nameren sem se lotil te teme in danes bom napovedal zmagovalca Ameriških volitev. Popolnoma v svojem slogu.

Za začetek naj povem nekaj besed o kandidatih. Na eni strani stoji Donald Trump, ki je za nominacijo pojedel šestnajst protikandidatov, katerih se je lotil sistematično. Eden po eden. Osebno najljubša poteza njegove kampanije je zakup domene protikandidata, ki je ni pravočasno podaljšal. Briljantno, mar ne in logično, da je s takšno cvetko Jeb Bush izvisel. Naslednja poteza, ki je ni za spregledati so vzdevki, ki jih Donald podeljuje svojim nasprotnikom med katerimi izstopa Lyin' Ted, verjetno najmočnejši protikandidat znotraj republikanske stranke in Crooked Hillary iz nasprotnega tabora demokratov.

Donaldov program je več ali manj jasen, trden in odločen, vsaj kar zadeva Velike Amerike vemo o čem govori.

Kaj pa Hillary?

Meni je znano, da je na vse kriplje proti Trumpu, ampak njen politični program pa mi ostaja neznanka in na tej točki kapo dol Donaldu, ki je uspel z manj sredstvi zavzeti medijski prostor. Trump sem Trump tja, četudi negativno, še vedno Trump, Trump, Trump! Pravijo kjer se kadi tam je tudi ogenj in že dobro uveljavljeno ljudsko prepoznavanje medijskega pompa pravi, ni važno kaj se govori, samo da se govori. 

Da preverim resničnost zadnje trditve se obračam na fenomen sodobnega časa, k socialnim omrežjem. Prvo, seveda kralj med njimi z daleč največ uporabniki, Facebook, ki pravi 12mio proti slabih 8mio za Donalda, kateremu je že sam iskalnik naklonjen bolj, saj sem za uradni profil moral izpisati celotno ime Hillary Clinton. Drugo socialno omrežje, ki sem ga preveril je Twitter na katerem ima aktivne račune 80% svetovnih politikov. Tukaj ima Donald slabih 13mio sledilcev in Hillary dobrih 10mio. Število sledilcev sicer je nek indikator, ampak se mi osebno ne zdi dovolj relevanten, zato me je naslednja zanimala poosebljenost sledilcev z objavami posameznega profila. Podatke prilagam v sledeči tabeli.

	Donald Trump	Hillary Clinton
FACEBOOK	12 mio	7,9 mio
Objava (5h)	72 K	75 K
Delitev	4 - 12 K	0,6-12K
Komentarji	4 - 10 K	4-7 K
Live	40 - 120 K	/
TWITTER	12,9 mio	10,1 mio
Objava (2 dni)	20 - 70 K	2 -12 K
Posredovanje objave	10 - 20 K	1 - 7 K

Glede na razbrane podatke po nekaj minutnem brskanju je Donald nadigral Hillary tudi kar zadeva socialna omrežja. Socialna omrežja so fenomen, katerega razsežnosti še ne moremo vrednotit in ne moremo ocenit njihovega vpliva, vsekakor pa ga imajo. Po mojem mnenju ogromnega in mislim, da bodo to potrdile tudi Ameriške volitve, zato pripisujem zmago Trumpu.

Nič osebnega, strogo poslovno, bi zvenelo po mafijsko, ampak na koncu je res in ne glede na to koliko so govorile napovedi v prid Hillary, menim, da jo je Donald v meni poznanem segmentu pustil brez realnih možnosti.

No pa poglejmo...

AMERIŠKE VOLITVE

Že samega sebe presenečam glede na temo, ki sem jo izbral, pa verjetno ni boljšega začetka kot ironično vprašanje:
Ali ste slišali za volitve preko luže?
Pravzaprav cel svet že dobro leto ve, da se v Ameriki odvijajo volitve, čeprav nihče ne razume dobro kako te volitve potekajo. Sedaj smo že čisto pri koncu in kmalu bo konec neke sage, pa naj povem zakaj sem se sploh znašel v tej temi.
Ne mine dan, ko mi ne bi v ekran skočil Trump ali pa se čez njega sprehodi Hilary in mediji so polni predvolilnega polnila iz Amerike, sam pa ne vem točno kaj imam od tega. Algoritmi za preračunavanje naših aktivnosti na spletu so tukaj pogoreli in so nenehno polni neke teme, ki me ne zanima toliko. Splet mi je toliko težil s politiko iz Amerike, da sem se odločil ročno odstranit vse motilce mojega sveta. Najprej so iz mojih zaznamkov odleteli mediji, ki večinsko pišejo o tej temi in čeprav nisem tip, ki bi ga zanimali politični ali rumen tisk, je iz moje liste letelo nekaj spletnih časopisov.

Zagotovo ima kakršenkoli izid in politično dogajanje tam posreden ali neposreden vpliv na kvaliteto in tok mojega življenja, če na stvar  pogledamo globalno, ampak ne v takšni meri kot to kažejo mediji. Glede na dogajanje globalnega političnega parketa si drznem trditi, da je Evropa v zadnjih nekaj letih strmo nazadovala in je ni nikjer več. V merilu globalne moči je moja razporeditev sledeča:
Rusija, ki je sprva kazala neko nihanje v smislu moči med vzhodom in zahodom v nadaljevanjem pa izkazala neprimerljivo politično moč, pa tudi ne glede na ves trud njene osamitve in omejitve, gospodarsko moč.
Kitajska, gigant, ki je zrasel in izkoristil potrošniško naravnanost zahoda, uspešno premostil medgeneracijsko luknjo in pokupil globalni trg, predvsem Ameriškega na katerem danes realno visi Kitajska zastava.
ZDA, ki ima enormno vojaško moč in kloniranega zaveznika znotraj poenotene Evrope razpršenih držav.
To so prvi trije globalni igralci, ki igrajo svojo igro in katerim ostali šele sledijo. Dviguje se Indija, počasi se dviguje Afrika v kateri prosperira Južno Afriška republika, pojavljajo se drugi igralci, mene pa zanima ena stvar:
Kje je tukaj Evropa?
Glede na otopelost in zaspanost se bojim, da tone naprej in odraz tega so tudi mediji, ki so bolj polni političnega pompa preko luže, kot katerega koli lokalnega iz naše celine.
No, pa smo iz nekoliko bolj logične smeri spet končali v začetni temi Ameriških volitev, v katerih se do onemoglosti bijejo boji med republikanci in demokrati. Še posebej letos, ko na eni strani stoji razuzdani republikanec Donald Trump in na drugi tradicionalna demokratka Hilary Clinton. Skregano v svoji biti in iz katere bodo Američani sami izglasovali manjše zlo. Ostali lahko gledamo in gledanje nam je servirano na vsakem koraku, zato vam jutri povem kdo bo po mojem mnenju zmagal na ameriških volitvah in zakaj.

LENDAVA

Ravnina kam ti seže oko in počasi ti je že dolg čas ko voziš po ravni cesti, ki traja v nedogled dokler je ne preseka devetdeset stopinjski ovinek. Potem pa spet enako naprej. Tako izgleda Prekmurje skozi okno avtomobila, ko si namenjen v čisti kljun Slovenske kokoške. Ne vem prav dosti kaj se da tukaj početi, vem pa da je pokrajina od nekdaj ločena in precej izolirana od države. Za začetek se je verjetno najbolje razgledati po okolici, pa mi je prišlo na uho, da so nekje pri Lendavi odprli razgledni stolp iz katerega se vidi celo Dunaj. Ne bi rekel, ampak tako odmevno zadevo, pa je vseeno treba pogledati, ko te žene človeška radovednost in bi prodajal zijala.

Nekaj lovljenja po Lendavi, kjer sledim lastnim občutkom, ker ni smerokazov, katerim bi lahko in naposled zagato reši Googlov zemljevid v smislu polkrožno obrnite. No iz druge smeri so smerokazi in hitro stojim pod tem čudom, ki me čudi, ker je čudno. Gmota železa zložena v stolp, ki po mojem mnenju nima tukaj kaj iskati.

Ne vem kje so zagovorniki ptičev takrat ko jih potrebuješ? Samo vetrnic ne, to skropocalo pa je lahko. 

Sedaj na tem mestu sem seveda dolžan povedati zakaj sem toliko nastrojen proti temu objektu in v prvi vrsti je to izbira materiala. Stolp leži na območju Slovenije, vsaj zaenkrat še in naša država se po dolgem in počez baha z lesom, tukaj pa so postavili vse skupaj iz hladne kovine, ki v jesenskih barvah deluje hladno in odbijajoče. Odbijajoče tudi zaradi dizajna, ki ga je stavba izpustila. Vse skupaj spominja na pokal, ki so si ga postavili neki veljaki, ki se skrivajo za zastavami, ki plapolajo pred vhodom.

Svoje nerganje umirim s kratkim slavospevom našim gradbenikom, ki nosijo širok nabor znanj in kvalitet, no upam da so bili aktivni tudi pri tej stavbi in petdeset metrov visok stolp tudi ne pade kar tako iz neba.

Vhod je precej sodobno urejen in takoj stojim pri blagajni, kjer pa se ponovno zalomi. Cena vstopnice za vstop na razgledno ploščat je sedem evrov. Sedem evrov, ki torej pomeni, da boš za solidno urno postavko na stolpu preživel čez uro svojega časa. Težko verjetno.

Gor se zapelješ z dvigalom in imaš dve možnosti, sam pristanem v galeriji, zastekljen prostor, ki se rahlo ziba v popolni tišini. Čisto nebo ni všteto v ceno in zato zrem v zapackano ozračje, ko gledam v smereh, ki jih nakazujejo informacijske table z razdaljami. Raje se osredotočim na okoliške griče z vinogradi, ki so lepo porumeneli in seveda je treba tudi na vrh, na zunanjo ploščad. Hitro me zbudi veter, ki prepihava tla pod nogami in takoj začutim življenje v sebi. Prepojen z veseljem se razgledujem po okolici, ampak to je to in počasi nazaj dol.

Ne preveč prepričan zapuščam Vinarum Lendava.

Ne pustim si preveč motiti razpoloženja, ko sem namenjen na sprostitev v Terme Lendava. Precej dotrajana infrastruktura, ki me ne moti preveč, saj sem tukaj zato da se sprostim in ure preživim na ležalniku ali v zdravilni vodi. Kmalu želodec pravi, da nekaj manjka in čas je da obiščem restavracijo. O nerganju nad cenami sem se razpisal že zgoraj, zato bom sedaj prihranil nadaljevanje o isti tebi, pa naj nekaj več povem o ponudbi.

Glede na zelen, zdrav, aktiven slogan države, ki ga skuša poosebit predvsem tovrstna ponudba bi blago rečeno pričakoval več, vsekakor pa ne plastične juhe, ki bi naj bila zelenjavna. Ta dan zavidam vsem, ki so jedli v McDonaldsu, ker so verjetno imeli bolj zdrav obrok, kot jaz. Sicer meni lista ne skopati z mesnimi obroki, od brez mesne hrane pa je na voljo...tri krat lahko ugibate... ocvrt sir. Velikost porcije je zavidljiva, ampak ne sprejmem kompromisa in ostanem pri svojem kritičnem mnenju. Počasi mi je dovolj, pa grem nazaj na ležalnik. Kakorkoli, nimam vsakega dne namenjenega relaksaciji in počitku, zato ne spustim tega, da zbeži mimo.

O IZGRADNJI SKUPNOSTI Z NEKIM AMERIČANOM

Takoj sem pomislil, še en jenki, ki bo solil pamet s svojo prenapihnjeno ameriško filozofijo, pa sem le pustil da me zavede prvi vtis. Žogica s prvim vtisom ni samo na moji strani, ampak o tem spregovorim kdaj drugič, sedaj pa k bistvu.
Scott Gerber je med drugim kolumnist in avtor uspešnice Never Get a »Real« Job, drugače pa začetnik in ustanovitelj elitne organizacije mladih podjetnikov in pravi naslov, da se od njega naučim nekaj o gradnji skupnosti in povezav.
V Sloveniji je vse preveč živ stereotip o vezah in poznanstvih, kjer velja splošno prepričanje, da je vse vsakomur bilo servirano na podlagi kdo koga pozna. Ne rečem, res obstajajo takšne hišne razprodaje pri nas, ampak sam sem strogo na strani kompetenc. Prepričan sem, da se nobeno delovno mesto ne mora opravljati brez ključnih referenc, ki jih zahteva delovno okolje ali pa se vsaj ne bo dolgo. Tukaj pa so stvari že bolj jasne in na drugi strani nam nobeno znanje ne koristi prav dosti, če zanj ne vedo ostali, zato mreženje, kot pika na i, da naše znanje najde pot do ljudi in ostane izkoriščeno do vseh potencialov.

Pravi »connector« je oseba z veliko kontakti, ki bo vedno našla relevantno povezavo med dvema posameznikoma. Čeprav ima povezovalec zgrajeno in dodelano skupnost, pa temelji na enem ključnem dejavniku, ki si ga je vredno zapomniti na samem začetku in po katerem se ravnam sam. Ne govori o tem kako bom nekaj pridobil ali iz vsega iztržil čim več, ampak je precej bolj preprosto.
Kako lahko pomagam?
Res je, čisto enostavna pomoč drugim in svet bo takoj lepši. Vse se začne z našim najožjim krogom, tistim, ki nam je najbližje. Družina, prijatelji, tisti na katere se lahko zanesemo kadarkoli. Mogoče se sliši klišejsko z družino in prijatelji. Kakopak, seveda se lahko zanesem na njih, pa naj zadevo nekoliko preoblikujem.
Koliko med njimi bi zaupali stanovanje, denarnico? Komu številko bančne kartice? Kdo vam bi posodil denar, brez da vpraša zakaj ga potrebujete?
Stvar je postala nekoliko težja, mar ne?
No tukaj lahko podelim en hiter nasvet. Sposodite si denar takrat ko ga ne potrebujete. Vsoto pustite ob strani in jo vrnite ob dogovorjenem datumu. Pospremite vračilo z manjšo pozornostjo in verjemite, postali boste zanesljivi in vredni zaupanja, pa še v trdih časih ne bo potrebno polagati računov.
Naslednji krog predstavljajo kontakti iz stroke, kompetentne osebe s katerimi imamo vzpostavljen komunikacijski stik lahko se zaneseš name- lahko se zanesem nate. V tem krogu je točno znano kaj kdo počne in katere teme so kompatibilne. Skozi ta krog posredujemo in prejemamo potrebno informacijo in iščemo sodelovanje bolj v profesionalnem smislu.
Širši krog predstavljajo znanci s katerimi smo se srečali, mogoče izmenjali vizitko, še najlažje pa jih opišem s pomočjo kontaktov iz socialnih omrežji. Nekako lahko sklepamo in najdemo kaj počnejo, s čim se ukvarjajo, ampak potrebujemo nekaj volje in usklajevanja, da postanejo ti kontakti konkretni. Vsekakor s tem ne mislim, da so takšni kontakti neuporabni, prej nasprotno, želim poudariti, da je smiselno svoj krog kontaktov negovat in širit, tako da irelevantni postanejo relevantni in relevantni naš ožji krog.
S tem sem zaobjel segmentacijo izgradnje skupnosti, da dokončno pometem s pomisleki o vezah in poznanstvih, pa naj zaključim sestavek z mislijo: Pomagaj drugim in pomagal boš sebi!

ŠOŠTANJ

Po nekem naključju sem spet taval po tej lepi Sloveniji, ki ji ljubkovalno pravim Kuraland. Pristal sem v Šoštanju v nekem meglenem, deževnem dnevu. Šoštanj izvira že tam iz srednjega veka in je tipično obcestno naselje. Z vsemi hišami natlačenimi na kup deluje prav ljubko, piko na i pa dajejo še poraščene škarpe, majhne grede in notranji vrtovi. Vse deluje s pravim smislom za toplino, ampak ne morem si kaj mimo parne »mašine«, ki te pozdravi ob vstopu v mesto.

V Šoštanju stoji termoelektrarna, ki deluje gigantska, mogoče še bolj ker cesta vodi tik ob njej. Vse deluje kot vstop v neko drugo, ne človeško ero iz katere bruhajo gigantski dimniki. Pogled na to deluje zastrašujoče, ko pa povežeš še s tem koliko to stane, pa prav brezupno. Ne morem si kaj, da na tem mestu ne grem mimo enega super predloga.

V Sloveniji se razvija gibanje v katerem posamezniki, entuzijasti, pa tudi neprofitne organizacije in drugi sodelujejo in se posvečajo prihodnosti. Iščejo drugačne, alternativne poti, ki vodijo do bolj trajnostne prihodnosti. Med drugim interpretirajo tudi TEŠ, katerega razlaga mi je še posebej všeč. Njihova rešitev pravi, da bo termoelektrarna že zdavnaj ugasnjena, ko bo služila v poduk prihodnjim generacijam. V njej bodo muzejske in izobraževalne aktivnosti, tja pa bodo vodile vse ekskurzije prihajajočih generacij v opomin na človeško neumnost in v opozorilo, da se takšne bedarije ne bodo dogajale nikoli več. Precej ljubka izpeljava iz nečesa kar stoji, stane veliko denarja in ne bomo vedeli kaj s tem v prihodnosti, mar ne?

Vsekakor neprijetno in tudi, če se trudiš, na vsakem koraku pogled prevzame ta termoelektrarna, ampak Šoštanj ima tudi še kakšno drugo reč, ki jo ujame pogled.

V starem mestnem jedru se prav privlačno dviga stolp cerkve, ki vabi da si jo ogledam pobližje. Cerkev v Šoštanju stoji tukaj od začetka Šoštanja samega in iz nje kuka zvonik po mojem okusu. Lepo umerjen tloris in piramidna streha, vse v lepi bež kombinaciji svetle in temne barve. Tradicionalno nas iz njega pozdravlja ura, ki je sicer vpadljiva, ampak še vedno dovolj minimalistična, da mi je povsem povšeči. Mimogrede, cerkev je posvečena Sv. Mohorju in Fortunatu, pa kdo bi vedel kaj ima to veze? Upam da vsaj slednji prinaša srečo.

Nekoliko korakov naprej stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne, ki jih je okupator postrelil v maščevanje na odpor in nekoliko višje OŠ Karla Destovnika- Kajuha. Osnovna šola je pravi biser tega mesta. Z svojo dejavnostjo na likovnem področju je pravi atelje mlajših generacij, ki čvorglajo, packajo in ustvarjajo na zavidljivem nivoju, ampak to je samo en del. Drugi del je to, kako je bila šola zgrajena. S koncem šolskega leta so se vrata zaprla, prihrumeli so stroji, podrli stare stavbe in potem so se zgradili novi prostori. Učenci so sicer imeli podaljšane počitnice, ker je gradnja trajala štiri mesece, ampak si predstavljate, v štirih mesecih so zgradili novo šolo. Na vse standarde in prakso v naši deželi je to zavidljiv rezultat, več kot zavidljiv.

Glede na prej opisano katastrofo iz dimnikov, se mi sedaj, ko hodim mimo postaje za izposojo koles, zdi da sem v drugi dimenziji. No, brez truda se v objektiv mojih oči spet ujamejo te gromozanske tvorbe, ki puščajo dim, zato ne vem točno kaj želi povedati Šoštanj s temi postajami, ampak so okusne, sodobne in enostavne za uporabo. So zadnja stvar preden zavijem v Kavarno Šoštanj.

Pozdravi me prijeten ambient kraljevega sloga. Viseči lestenci, ki visijo nad okroglimi, dekoriranimi mizami ob katerih so stoli. Tisti pravi stoli, prizemljeni, obdani z blagom in visoko naslonjalo, ki daje občutek grajskega. Hitro mi postane udobno, ko se potopim v stol in veste kaj, na naslonjalih, med zapestjem in komolcem ,tam kjer smo naslonjeni na stol so naslonjala obdana in prevlečena z blagom. Hitro mi postane udobno in če vključim še strežbo. Stalna praksa je že da se ob kavi postreže tudi voda, ampak tukaj je voda postrežena v steklenički, v tisti z gumijastim pokrovčkom. Običajno preživljam ta čas s pregledom urnikov in mailov, a tokrat ne. Uživam brez elektronskih naprav in drugih motečih faktorjev, samo jaz in kava in ja, detajli štejejo, malenkosti prepričajo.

Tako na prvo žogo Šoštanj ni ravno mesto v katerem bi imel znova in znova kaj početi, ampak, če se že izgubiš v tem koncu, pa se tudi da preživeti. Vsaj tistih nekaj uric dokler se spet ne najdeš.

KUL KARIERA ANJE MARIČ

Anja Marič je soustanoviteljica podjetja Woodway v katerem se nahajajo unikatni modni dodatki iz lesa. Njihova zgodba temelji na drugačnem načinu razmišljanja s katero navdušujejo njihovi izdelki med katerimi najdemo ure, sončna očala, nakit in celo torbice. Podjetje je sveža zgodba, ki pa se je v slabih treh letih delovanja že dobro uveljavila in si med drugim nadela naziv Mladi podjetnik leta 2015, ki sta ga prejela Anja in njen partner za uspešno realizacijo ideje Woodway.
Toliko zanimiv kot ponudba podjetja, pa je tudi njegov nastanek. Zaposlena v dobro plačani službi se je Anja počutila nepogrešljiv del ekipe, zase pa je našla zadovoljstvo in veselje ob opravljanju dela. S pričakovanjem veselega dogodka je odšla na porodniški dopust, kjer  bi naj uživala kvaliteten in sproščen čas z otrokom, pa gre življenje svojo pot. V času porodniškega dopusta je izvedela, da se njeno delovno mesto ukinja, ne obstaja več in tako je ostal brez dela ob dveh otrocih. Preveč odgovornosti, da bi ostala doma in tako se je začela podjetniška pot Anje, ustvarjanje kariere po svojih merilih. Daleč od tega da bi bilo enostavno, ampak takšni so začetki. Sprva sta s partnerjem razmišljala o gostinskem lokalu, dokler nista pristala v Stockholmu in je Anja v razstavnem oknu videla leseno ročno uro. To je bilo to, tisto kar želi početi v življenju.
Finančno na tleh jo je prizadelo, da ni mogla podariti unikatnega izdelka dragi osebi, prizadelo tako močno, da se je zaobljubila, da nikoli več  ne bo brez denarja.
Zaobljube so lahko močan sprožilec, seveda ne tiste, ko jih delimo enkrat običajno v najtežjih trenutkih, da so nam bolj v uteho, ampak zaobljube, ki jih poosebimo. Takšne, ki si jih ponavljamo dan za dnem, uro za uro, dokler ne dopovemo svojim možganom da smo jih sposobni doseči in preženemo vsak dvom. Takrat se začne sprememba in pot naprej.
V začetni podjetniški vnemi sta takoj navezala kontakt s tamkajšnjim proizvajalcem, ampak seveda z nobenim interesom iz druge strani.
Kdo bo počel posel z nekom neznanim, majhnim in neuveljavljenim?
Nadaljevala sta z iskanjem, raziskovanjem in ustvarjanjem priložnosti ter našla primerna partnerstva. Od tukaj naprej pa se je začelo ustvarjanje lastne blagovne znamke. Trenutki negotovosti in kup problemov, ki zahtevajo rešitve zdaj in takoj, tako da je vedno premalo časa. Večinoma se naslanjamo na uveljavljene zgodbe, viden rezultat in uspeh, ki sledi, vse prepogosto pa pozabljamo na dogajanje za zaveso, v nevidnem polju, ki ga podjetnik deli sam s seboj. Anja pravi, da je najtežje trenutke premostila z jokom. Vsak dan je jokala, ampak nikoli ni pozabila na to da zmore, da bo in da mora naprej. Kam?
Ne veš in od tukaj solze, obup, žalost, napetost, ampak najpomembnejše, da ne pozabiš na tisto kar želiš doseči in predvsem da zmoreš. Zmoreš, čeprav zasut z delom, brez nedelje, brez prostih dni in na robu prepada, ampak zmoreš. Lahko zgradiš most tako kot ga je Anja.

Danes, po slabih treh letih je Anja na delovnem mestu, ki ga je ustvarila sama, zase in še za kupico ostalih. V njenem urniku so tudi prosti dnevi in ure za preživljanje prostega časa z družino. Podjetje, ki ga je ustvarila ji ponuja kreativno in ustvarjalno delo v katerem uživa in je zanj hvaležna. Na koncu dneva pa je lahko hvaležna predvsem sebi, da je premostila vse težave in uspela.
Daleč nazaj se zdijo sedaj začetki prve spletne strani, ki jo je ustvarila sama in tudi občutki nesreče, ki jih riše spomin na solze, počasi bledijo.
Kaj pravi Anja na tisto večno vprašanje kdaj sem pripravljen na podjetniško pot?
Verjetno, če se to vprašam, potem nisem. Življenje ni enosmerna cesta dveh odcepov, ampak platno, ki ga čečkamo po dolgem in počez in pri tem nam pomagajo še vsa izkustva, ki jih po poti naberemo. Vsako platno je drugačno, zato Anja pravi, da smo si različni. Nekateri so na podjetniško pot pripravljeni po diplomi, nekateri pred njo, drugi po daljšem nabiranju izkušenj na delovnem mestu. Ni enega odgovora na to vprašanje, ni enega recepta za vse jedi, zato Anja verjame, da nam življenje ponudi vse potrebno, ko smo zreli in pripravljeni na spremembo, predvsem pa verjame v drugačen način razmišljanja. Drugačen kot ga predstavlja Woodway.

KRŠČANSKA MEDITACIJA

Nikoli še nisem slišal za izraz krščanska meditacija. Meditacija že, tista ki prihaja iz daljnega vzhoda, tam nekje od Indije pa do začetka Zemlje na Japonskem. Že pred precej leti sem se srečal s tovrstno doktrino iskanja sebe in luščenja bistva. Vedno me je zanimala globina, filozofija zadaj in tako sem začel prakticirati meditacijo iz popolne radovednosti. Vsak dan sem se enostavno usedel in meditiral ali bolje rečeno poskušal meditirati ob tem pa sem čez dan brskal informacije o tovrstnih zadevah. Ni trajalo dolgo, ko sem začenjal s prepoznavanjem indikatorjev v katero smer vleče takšna praksa.

Smisel meditiranja je osredotočenost na dih s katero omogočimo možganom, da preusmerijo pozornost iz nizanja slik in kreiranja raznoraznih scenarijev na tukaj in sedaj. Zavedanje sebe v prostoru in času. Vsekakor bi takšno prakso priporočal vsakomur predvsem iz praktičnih razlogov, čeprav moja izkustva nenehno spremlja tudi duhovna plat. Naj povem le nekaj ključnih razlogov zakaj se mi zdi meditacija odlična praksa v vsakdanu.

Prvi razlog je vsekakor spanec, ki sem ga izboljšal hitro po začetku prakticiranja meditacije.

Drugi razlog je čas počitka, ki sem ga zmanjšal, ker energija za delo ostaja dalj časa.

Tretji razlog je dvig produktivnosti in lastnega zadovoljstva zaradi takšnega občutka.

Četrti razlog je veselje, postal sem bolj vesel, kar je verjetno posledica in kombinacija vseh zgoraj naštetih razlogov in

peti razlog je redna rutina vstajanja, torej urejen bioritem.

Vse to so razlogi, brez skepse do tega da je potrebno verjeti v angele, demone in podobne like, pa je meditacija praktična in uporabna v vsakdanjem življenju. Takšna meditacija prihaja iz ezoteričnih dežel, znanih po svojih doktrinah, kaj pa krščanska meditacija?

Sedaj ko držim v rokah letak z napisom krščanska meditacija me misli precej begajo. Le kaj bi to bilo? Z lahkoto bi pripisal tovrstno aktivnost neki »New Age« kulturi, ki pač išče simbiozo med doktrino in marketinško povezavo, pa me bega pridevnik krščanska. Kdo bi uporabil za ekskluzivno domačo, precej omajano in osovraženo vero, pa saj je vendar nekaj eksotičnega, neznanega iz daljnih krajev precej bolj mikavno, mar ne?

Ne morem si kaj, da se ne bi udeležil tovrstnega izkustva. Kam vse nas pripelje človeška radovednost? Mene je v predavalnico v kateri stoji menih v tradicionalni halji, krščanski. Ker sem nekoliko pozen se hitro usedem na stol in začnem spremljati dogajanje. Menih govori v umirjenem tonu s počasnim tempom in zaključi uvodni nagovor s tem, da se karkoli najlažje naučimo s tem da to delamo. Usede se na stol in začne z vodenjem meditacije.

Sedimo na stolu, zravnano in roke počivajo na kolenih. Zapremo oči in se osredotočimo na točko na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli in pozornost posvetimo našemu telesu. V mislih počasi potujemo do vratu in naprej, da občutimo stol, ter do konca kjer se stopala stikajo s tlemi. Počasi se v mislih v počasnem tempu odpravimo nazaj do točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli. Osredotočimo se na dih, ga opazujemo in puščamo, da teče. Nobenega nasilja ne izvajamo nad telesom in vse skrbi, ki nas obdajajo prepustimo Bogu. Vse kar nas muči, stiska, tišči, prepustimo Bogu. V mislih prikličemo Jezusa, se z njim pogovorimo in mu prisluhnemo. Počasi se poslovimo in se nežno zavemo svojega telesa, opazujemo dih. Spet se zavemo točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse misli in se počasi odpravimo po telesu navzdol in nazaj, tako kot na začetku. Počasi odpremo oči in se zavemo prostora, s tem se meditacija zaključi.

Zame precej zanimiva izkušnja ne toliko v smislu meditacije, kot to, da tovrstna meditacija izhaja iz krščanstva. Meditacije se po mojem mnenju razlikujejo v niansah imajo pa enak namen in tako se v krščanski gradi odnos z Bogom, kot pravi, med molitvijo in branjem posameznik išče Boga, skozi meditacijo ga najde (pater Pij). Ne morem si kaj, da ne bi želel izvedeti več, zato pristopim k menihu, da ga povprašam kaj več. Pove mi, da se tovrstne meditacije dogajajo v posameznih cerkvah, glede na dogovor, tečaje meditiranja pa organizirajo v samostanu Stična. Krščanska meditacije ne sloni na mantrah in ne zahteva posebne drže, spodbuja pa razmišljanje in poglabljanje v pomen ter razvija posameznikovo razmerje z Bogom. Če se želite spoznati z meditacijo vam vsekakor svetujem, da povprašate v lokalni cerkvi ali pa sledite opisu zgoraj.

SEM PODJETNIŠKI MATERIAL ALI NISEM?

Priložnost sem imel poslušati predavanje enega najbolj uspešnih podjetniških gurujev pri nas. Predavanje z naslovom "Sem podjetniški material ali nisem?" je vodil in pripravil mag. Aleš Lisac, direktor podjetja Lisac&Lisac, avtor, predavatelj in marketinški svetovalec, ki ga lahko bolje spoznate na njegovem blogu Dnevnik marketinškega guruja.

Vsakdo se sprašuje ali delam prav? Sem na pravi poti in ali bo kaj iz tega? Je to kar počnem sploh zame? Takšna predavanja lahko služijo kot dobro izhodišče za vrednotenje, primerjavo znanja, prepoznavanje kaj še manjka in na koncu osebni indikator zadovoljstva. Še posebej so takšni dogodki kompetentni če jih vodi oseba kot je Aleš Lisac, ki je svojo konkretnost nakazal že pred predavanjem s pogovorom in navezovanjem stikov z udeleženci in razlogih zakaj smo tukaj.

V uvodu smo izvedeli nekaj podrobnosti o začetku njegove podjetniške poti, ki se je začela z ustanovitvijo podjetja skupaj s prijatelji študenti. Pravzaprav niso vedeli kaj bi počeli, kaj znajo početi, ustanovili pa so podjetje. Sicer takšnega pristopa nisem slišal prvič, pa vendar se mi zdi to zgodba nekega drugega obdobja. Danes je pristop drugačen in je ustanovitev podjetja zadnja na lestvici potreb za začetek posla, vsaj takšnega mnenja sem jaz, če že nihče drug ne. Pa vendar, iz te točke lahko izpostavim naslednje predstavljeno bistvo, ki tretira podjetnika kot tistega, ki naredi stvari drugače, ravno obratno, kot jih počnejo vsi ostali. Narediti drugače, da postanemo zanimivi za kupce, narediti drugače, da se ločimo od konkurence in narediti po svoje, da nam je stvar jasna.

Ključni del predavanja je govoril o statusu, o moči in pustil pečat, da vse kar šteje, je kdo si. Skozi predavateljeve primere so se nizale različne situacije podrejenih in nadrejenih položajev, ampak bistvo pogajanj je da sta strani izenačeni iz česar z mojimi besedami dobimo največji izkoristek z najmanj vloženimi resursi. Kaj pomeni status in moč lahko nazorno vidimo na primeru Elona Muska, direktorja Tesle, SpaceX in družabnika SolarCity, ki ga je navedel tudi predavatelj. Elon Musk s svojim vplivom in osebnostjo, ki jo predstavlja, prodaja avtomobile, ki še sploh ne obstajajo. Ni jih možno videti, ni jih možno testno zapeljati, vse kar je možno je plačilo avansa in ljudje so ga pripravljeni plačati. Ne zaradi ideje, ampak zaradi Elona Muska. Mogoče se zdi pretirano zahtevati denar brez da imamo produkt, ampak na drugi strani kaže na to da nam kupci zaupajo, da verjamejo v našo idejo in konec koncev, da jo je vredno razvijati. Podjetje na koncu definirajo kupci, ki so pripravljeni plačati račune ali pa podjetje propade. Avans je učinkovita metoda, da se izognemo plačilni nedisciplini.
Avans ali pa ne delamo! Strah pred ne delom je pri večini večji, zato mora posameznik poskrbeti, da ima dovolj akumuliranih sredstev, katerim Aleš pravi "fuck you money", jaz pa "povšter". Gre za denar, ki ga prihranimo in nam omogoča da presežemo ponudbe, ki jih ne želimo oz. tiste, ki ne dosegajo naših standardov poslovanja, pa četudi sodelovanje odpade zaradi plačila avansa. V obdobju globalnega trga je najtežji boj, boj za najnižjo ceno in plačilni pogoji so eden od njenih gradnikov, zato nima smisla dobivati posla, samo da imamo delo, ampak je smisel ustvarit dolgoročno kreativno okolje. Okolje, ki podpira naše podjetje in stranke vedo zakaj izberejo nas. Za takšno poslovanje si moramo utrditi pozicijo in pozicijo lahko utrdimo samo tako, da poslujemo s tistimi, ki dosegajo naše standarde in zavračamo tiste, ki jih ne. Takšno poslovanje in pozicioniranje nam omogoča »fuck you money« ali po moje »povšter«, ko lahko zavrnemo neprimerno povpraševanje.
 
Moram povedati, da se precej strinjam z Alešem in delim njegovo mnenje glede pogledov na start-up okolje. Okolje, ki je bolj trend, kot karkoli drugega in v katerem se hitro znajdemo v zanki odvisnosti od zunanjega kapitala. Kapitala, ki priteka brez da bi ga ustvarjali in na drugi strani predstavlja nevarnost, da res nehamo ustvarjati in začnemo lovit subvencijo. Sicer dober primer na to temo, največja nevarnost je en kupec, en izdelek, ena storitev, ampak se na tem mestu ne strinjam. Čeprav res tovrstni start-upi živijo od ene stranke, ki jo predstavlja državna subvencija, pa ne moram mimo dejstva, da je en produkt-cel svet idealna kombinacija. Čeprav sem sam naklonjen in naravnan v multi produktno in storitveno poslovanje, poznam uspešne zgodbe, ki se držijo zgornjega načelo in presegajo vsa merila. Zgodbe o katerih si v skritih mislih drznem samo sanjati in upam da me nekje čakajo.

Predavanje je bilo zanimivo, zanimivo, ker je bilo profesionalno izpeljano in je znalo pritegniti. Vsekakor je Aleš Lisac ikona svoje branže in s tem predavanjem je izkazal znanja in kompetence, sploh, ker je predavanje na takšni ravni vrgel iz levega rokava. Vsaj takšen pečat je pustil.

ZGODBA O PUŠČAVNIKU

V soboto sem pristal v Kozjem. Del Urškine družine izvira iz velike kmečke družine, kot jih poznamo iz preteklosti in njena neguje medsebojne odnose iz roda v rod. V ta namen organizirajo družinska srečanja, kjer se srečajo štiri generacije in več ducatov ljudi iz istega rodu. Precej zavidljivo, glede na današnji čas v katerem je brat bratu konkurent, pa vendar iz tega izhaja dober nauk o združevanju, medsebojnem sodelovanju in zavedanju svojih korenin. To družinsko srečanje se dogaja nekje v Kozjem, od koder družina izvira in na njem  so združeni člani iste družine iz vseh koncev Slovenije.

Letos je srečanje potekalo na vinotoču Gruska, ki stoji sredi goric v katerih pridelujejo vino. Posebna atmosfera okusno urejenega gospodarskega poslopja v rustikalnem slogu, je v meni zbudila nostalgijo. Vsi trsi tukaj okoli so prebudili spomine na dedkove vinograde, ki sem jih nekaj let zapored negoval po njegovih napotkih. Obrezovanje, pa čiščenje in potem košnja, ter škropljenje. Nikoli nisva uporabljala sodobnih škropiv, ampak dobro staro modro galico, ko sva pazila da je dež ne spere prehitro. Vse za tisti dan, ko se iz gorce sliši: »Puta hej!«

Tod okoli pa okolje povezuje zanimiva zgodba Valentina Podstenška. Njegova želja je bila postati duhovnik, ampak čas med obema vojnama je bil še vedno takšen, da je bil študij privilegij bogatih. No ja, čeprav je študij danes brezplačen (za študenta) pa ne izobražuje, ampak šola in izobrazba še vedno ostaja v domeni bolje situiranih. Kakorkoli, tej temi posvetim več pozornosti kdaj v prihodnosti, danes pa naj moje besede povzamejo zgodbo, ki sem jo začutil, zgodbo, ki jo na nek način delim tudi sam. Ker je Valentin ostal brez možnosti izobrazbe za duhovnika je postal gozdar in v tistih časih je sistem potekal tako, da je velik kmet imel svojega skrbnika gozdov. Valentin je delo našel pri bogatem kmetu, kateremu pa življenjska sreča ni bila mila. Pokopal je že svojo ženo, pokopal dva sinova in vse kar mu je ostalo od družinske sreče je hčer Anica. Anica in Valentin sta stkala ljubezensko vez, čemur pa je njen oče strogo nasprotoval. Nesprejemljiva je ljubezen med revnim in bogatim, ko družbene norme presegajo čustva. Mogoče se zdi takšno razmišljanje daleč in stvar preteklosti, pa vendar je bolj prisotno kot si mislimo, ko ostaja zamegljeno v meglici sodobnega sveta. Čeprav v nas zbudi še toliko zgražanja, ne živimo daleč od kastnega sistema v Indiji. Takoj ko se mladostniška radovednost in igrivost umiri začnejo pobudo prevzemati pričakovanja in norme, ki jih narekuje posamezni družbeni sloj. Naj se sliši še tako bedasto, ampak še vedno si redki drznejo štrleti iz družbe, in še redkeje na tej poti ostajajo pari, ki vztrajajo. Valentin in Anica sta si drznila stopit naprej in načrtovala sta poroko. Srečevala sta se na svojem kotičku trate in si pustila sanjati, sanjati o življenju, sanjati v oblakih, sanjati tako močno, da sanje lahko postanejo resničnost, dokler jih ne preseka realnost. Oče Anice je bil strasten lovec in po smrti žene in sinov mu je ta krajšal tegobe in rezal trpljenje. V svoji obsedeni strasti se je namenil ubiti Valentina. Skrit v grmu je čakal nanj in hčer, ter trenutek da ga ustreli, ampak usoda je hotela drugače. Naj bo še tako umirjena roka in izostreno oko, ko poči je človek naredil vse, trenutek pa še vedno čaka da metek naredi konec. Strel je končal v prsih Anice in umrla je v Valentinovem naročju.

S tem se je Valentin predal samoti in pokori, ki jo je našel v jami. Prvo bližje njegovi rodni Koroški, a ker ni našel miru v njej, se je kasneje prestavil v jamo, ki smo si jo ogledali. Živel je življenje posebneža, katero ostaja neznanka. Nekateri ljudje so mu bili naklonjeni, ko so poslušali njegove pridige in nauke, drugi o njem niso imeli najboljšega mnenja. Po govoricah je znal tudi kakšno zagosti in predvsem moškim ni odgovarjalo, da je znal pihniti na dušo ženskam. Kot pravijo njegovi zapisi, pa je iskal duhovni mir in puščal za sabo zemeljske pregrehe. Živel je asketsko življenje puščavnika, ki je v svoji votlini vodil pridige. Prišla je vojna in po njej se je za njim izgubila sled. Nekateri so prepričani, da je umrl ali da ga je kdo pospravil v votlini, po pričevanjih pa naj bi se vrnil na Koroško in tam umrl zaradi bolezni. 

Danes so naša življenja bolj povezana, bolj prepletena kot so bila včasih, vsaj iz zunanjega vidika, ki ga omogoča sodobna tehnologija, pa vendar, kdo se ne znajde v samoti? V prekletstvu, ki ga nosi volk samotar ali lev, čeprav kralj, v svoji praznini vladanja ali pa kot puščavnik nekje v votlini, nekje v širnem svetu, brez posluha. Spoznal sem nekaj ljudi s katerimi delimo takšno usodo, kar mi je v čast, pa vendar ostajamo ujetniki samote. Dovolj blizu, da razumemo in preveč daleč da bi dojeli smo kot puščavnik Eremit, katerega življenjsko zgodbo najlepše opišejo njegovi PUŠČAVNIKOVI VERZI.

PUŠČAVNIKOVI VERZI

V tihi tu živim samoti,

daleč od šumnega sveta.

Nobena stvar me tu ne moti

v mislih mojih na Boga.

Sam za sebe samotarim

na gričku, na višini.

Tu živim in gospodarim,

v miru in tišini.

Tu ne moti me ropot

posvetnega vrvenja,

ni nobenih tukaj zmot

zemskega življenja.

Ptičic drobnih žvrgolenja

v jutranji zbudi me zori,

slajša moje mi življenje

in trpljenje v pokori.

Tudi jaz sem bil poprej drugod,

drugo živel sem življenje,

sem srečo iskal vsepovsod,

a našel le sveta slepljenje.

Iskal sem v bogastvu srečo,

zbiral sem blago, denar.

Spoznal pa rano v srcu sem skelečo,

da v bogastvu sreče ni nikdar.

V ljubezni iskal sem utehe,

v ljubezni mladi, vroči;

se v strastne vrgel sem pregrehe,

da utešim ogenj žgoči.

V orgijah ponočnih

zastonj sem iskal mir;

po plesih bučnih in poskočnih

je še večji v srcu bil nemir.

Se vdal ljubezni sem globoki,

misleč, da najdem sreče dar.

Rad vodil dekle bi k poroki

tja v cerkev pred oltar.

Leta tri sva se poznala,

leta nedolžnega življenja;

se sreče svoje radovala

v veselju brez trpljenja.

Ali glej, Bog ni hotel, da našel bil

bi posvetno srečo.

Mi pelina kupo polno je nalil

in poslal mi težko je nesrečo.

Oče od deklice mi ljubljene

je zvezi naj'ni bil nasproten;

ko izve za načrte moje, njene,

do skrajnosti je bil togoten.

Hčerka bila mu edinka,

ženo že je pokopal,

in ko mu umrjeta še sinka,

z Anico je sam ostal.

Strastno divji lov je ljubil

v svoji že mladosti;

ko je pa ženo, sinka zgubil,

se vrgel v lov je do blaznosti...

Je v gozdu bila tratica,

ah, tratica zelena,

kjer mi moja Anica

obljubila je, da bo mi žena.

Na tratici sedela

sva premnogokrat,

kjer Anica prejela

poljub od me je prvikrat.

Ptičke drobno žvrgolele

pesmi mile so nad nama;

cvetlice opojno so dehtele

in sklanjale se proti nama.

Enkrat zopet tam sediva

na tratici zeleni,

šepetaje govoriva

o sreči moji, njeni.

Iz gozda se zabliska strel,

na me je bil oddan;

je v srce Anico zadel,

v prsi nje deviške, v levo stran.

Glasno Anica zavpije

in v naročje se mi zgrudi.

V grozi strašni se mi srce vije,

v grozi, boli vse prehudi.

Še enkrat milo me pogleda,

na ustih trpek ji smehljaj,

več hip se drugi ne zaveda --

njen zadnji čutil sem vzdihljaj.

Niso ptičke žvrgolele

več, na drevju tam sedeče,

cvetke niso več dehtele --

priče b'le so strte sreče.

Oh tratica, oh tratica,

nikdar mi pozabljena,

saj je na tebi moja Anica

za vedno b'la zgubljena...

Prišlo je vse, le spomin

se včasih vrača nazaj,

tedaj pa v srcu globočin

vstane mi velik: »Zakaj?«...

Tam v kotu pa, glej, križ stoji

na njega se oko ozre;

na Njega, ki razpet visi

na križu, za roke, noge.

Glej, On, ki na sebe vzel

grehe vsega je sveta,

On, ki ponižno je trpel,

On mi zacelil rano je srca.

Po neskončno hudih bojih,

ki sem v srcu jih imel,

priplazil sem do nog se Tvojih,

in Ti grešnika si me sprejel...

Zameljskih ne iščem več dobrot,

bogastva več si ne želim;

za popravo prejšnjih zmot

v samote zdaj se pokorim.

Kakor nekdaj Judi

so Kristusa preganjali,

tako se vedno tudi

v mene se nasprotniki zaganjali.

V skalnati sem bival

do sedaj votlini,

nisem pa miru užival

kot v tihi tu višini.

Tu postavljam hšico, kapelo;

upam, da v miru bom živel;

življenje mirno bo, veselo,

če pred ljudmi bom mir imel.

V svetu zdaj je sama zloba;

za bogastvom vse drvi.

Pa v bogastvu skrita je hudoba,

ki še nobenemu sreče dala ni.

Zastonj za srečo hodiš,

neumni ti zemljan;

zastonj po zemlji blodiš,

ker trud ti je zaman!

Zastonj jo bodeš iskal

do konca svojih dni,

čeprav bogastvo stiskal

ogromno v rokah bi.

Delež človeštva je trpljenje,

ki deležen ga je vsak;

celo zemlejsko življenje

spremlja ga na vsak korak.

Ko obijam svoje si spomine,

se vedno glas mi v duši oglasi:

Sreča, bogastvo, slava, hitro mine,

vekomaj le večni Bog živi.

Kličem vam, oj vi zemljani:

nastopite pot k pokori,

da ne boste razuzdani

pozabili na: Memento mori!

Naprej na Zgodbo o puščavniku