ZGODBA O PUŠČAVNIKU

V soboto sem pristal v Kozjem. Del Urškine družine izvira iz velike kmečke družine, kot jih poznamo iz preteklosti in njena neguje medsebojne odnose iz roda v rod. V ta namen organizirajo družinska srečanja, kjer se srečajo štiri generacije in več ducatov ljudi iz istega rodu. Precej zavidljivo, glede na današnji čas v katerem je brat bratu konkurent, pa vendar iz tega izhaja dober nauk o združevanju, medsebojnem sodelovanju in zavedanju svojih korenin. To družinsko srečanje se dogaja nekje v Kozjem, od koder družina izvira in na njem  so združeni člani iste družine iz vseh koncev Slovenije.

Letos je srečanje potekalo na vinotoču Gruska, ki stoji sredi goric v katerih pridelujejo vino. Posebna atmosfera okusno urejenega gospodarskega poslopja v rustikalnem slogu, je v meni zbudila nostalgijo. Vsi trsi tukaj okoli so prebudili spomine na dedkove vinograde, ki sem jih nekaj let zapored negoval po njegovih napotkih. Obrezovanje, pa čiščenje in potem košnja, ter škropljenje. Nikoli nisva uporabljala sodobnih škropiv, ampak dobro staro modro galico, ko sva pazila da je dež ne spere prehitro. Vse za tisti dan, ko se iz gorce sliši: »Puta hej!«

Tod okoli pa okolje povezuje zanimiva zgodba Valentina Podstenška. Njegova želja je bila postati duhovnik, ampak čas med obema vojnama je bil še vedno takšen, da je bil študij privilegij bogatih. No ja, čeprav je študij danes brezplačen (za študenta) pa ne izobražuje, ampak šola in izobrazba še vedno ostaja v domeni bolje situiranih. Kakorkoli, tej temi posvetim več pozornosti kdaj v prihodnosti, danes pa naj moje besede povzamejo zgodbo, ki sem jo začutil, zgodbo, ki jo na nek način delim tudi sam. Ker je Valentin ostal brez možnosti izobrazbe za duhovnika je postal gozdar in v tistih časih je sistem potekal tako, da je velik kmet imel svojega skrbnika gozdov. Valentin je delo našel pri bogatem kmetu, kateremu pa življenjska sreča ni bila mila. Pokopal je že svojo ženo, pokopal dva sinova in vse kar mu je ostalo od družinske sreče je hčer Anica. Anica in Valentin sta stkala ljubezensko vez, čemur pa je njen oče strogo nasprotoval. Nesprejemljiva je ljubezen med revnim in bogatim, ko družbene norme presegajo čustva. Mogoče se zdi takšno razmišljanje daleč in stvar preteklosti, pa vendar je bolj prisotno kot si mislimo, ko ostaja zamegljeno v meglici sodobnega sveta. Čeprav v nas zbudi še toliko zgražanja, ne živimo daleč od kastnega sistema v Indiji. Takoj ko se mladostniška radovednost in igrivost umiri začnejo pobudo prevzemati pričakovanja in norme, ki jih narekuje posamezni družbeni sloj. Naj se sliši še tako bedasto, ampak še vedno si redki drznejo štrleti iz družbe, in še redkeje na tej poti ostajajo pari, ki vztrajajo. Valentin in Anica sta si drznila stopit naprej in načrtovala sta poroko. Srečevala sta se na svojem kotičku trate in si pustila sanjati, sanjati o življenju, sanjati v oblakih, sanjati tako močno, da sanje lahko postanejo resničnost, dokler jih ne preseka realnost. Oče Anice je bil strasten lovec in po smrti žene in sinov mu je ta krajšal tegobe in rezal trpljenje. V svoji obsedeni strasti se je namenil ubiti Valentina. Skrit v grmu je čakal nanj in hčer, ter trenutek da ga ustreli, ampak usoda je hotela drugače. Naj bo še tako umirjena roka in izostreno oko, ko poči je človek naredil vse, trenutek pa še vedno čaka da metek naredi konec. Strel je končal v prsih Anice in umrla je v Valentinovem naročju.

S tem se je Valentin predal samoti in pokori, ki jo je našel v jami. Prvo bližje njegovi rodni Koroški, a ker ni našel miru v njej, se je kasneje prestavil v jamo, ki smo si jo ogledali. Živel je življenje posebneža, katero ostaja neznanka. Nekateri ljudje so mu bili naklonjeni, ko so poslušali njegove pridige in nauke, drugi o njem niso imeli najboljšega mnenja. Po govoricah je znal tudi kakšno zagosti in predvsem moškim ni odgovarjalo, da je znal pihniti na dušo ženskam. Kot pravijo njegovi zapisi, pa je iskal duhovni mir in puščal za sabo zemeljske pregrehe. Živel je asketsko življenje puščavnika, ki je v svoji votlini vodil pridige. Prišla je vojna in po njej se je za njim izgubila sled. Nekateri so prepričani, da je umrl ali da ga je kdo pospravil v votlini, po pričevanjih pa naj bi se vrnil na Koroško in tam umrl zaradi bolezni. 

Danes so naša življenja bolj povezana, bolj prepletena kot so bila včasih, vsaj iz zunanjega vidika, ki ga omogoča sodobna tehnologija, pa vendar, kdo se ne znajde v samoti? V prekletstvu, ki ga nosi volk samotar ali lev, čeprav kralj, v svoji praznini vladanja ali pa kot puščavnik nekje v votlini, nekje v širnem svetu, brez posluha. Spoznal sem nekaj ljudi s katerimi delimo takšno usodo, kar mi je v čast, pa vendar ostajamo ujetniki samote. Dovolj blizu, da razumemo in preveč daleč da bi dojeli smo kot puščavnik Eremit, katerega življenjsko zgodbo najlepše opišejo njegovi PUŠČAVNIKOVI VERZI.