EVROPSKEGA TRGA NI!

V zadnjih dneh se piše slavospeve EU in njenemu šestdeset letnemu obstoju. Nobena skrivnost ni, da je zame evropski projekt polomija, pa ne zato ker sem proti združevanju, strpnosti in vrednotam, ki jih tako rad izpostavlja propagandni stroj EU, ampak zato ker teh vrednost ne vidim drugje kot v njihovih reklamah. Ne čutim jih v vsakdanjem življenju in zame je EU zgrešen projekt, dinozaver, ki bi moral že zdavnaj umreti, ampak kaj ko je tako težko priznati lastno neumnost. Tako težko je zamahnit z roko in se obrnit v drugo smer, da raje s transfuzijo hranimo dinozavra, ki nikoli več ne bo vstal.

Mogoče še najbolj zamerim Evropski uniji, da nima nobene originalnosti, ampak nenehno posnema trende od nekod drugod in verjetno je to tisti razlog, zakaj tak projekt ne more uspeti. Združeni v navidezni moči, združeni na papirju, brez pravega fokusa in brez vsakršnega mostu v naši raznolikosti, ki občasno bruhne, kot vulkan in stresa prav do temeljev združene Evrope. 

Iz vidika raznolikosti je odličen primer evropski trg, ki bi naj bil znotraj EU enoten. Skupni trg, povzet po modelu ZDA, ki je obljubljal močno gospodarstvo in razcvet vsem pridruženim državam Evropski uniji, med drugim tudi Sloveniji.

Ali res lahko govorimo o evropskem trgu?

Če govorimo o celini potem vsekakor, če pa imamo v mislih notranji trg EU pa ne, ker se ta trg nikoli ni vzpostavil in se očitno tudi nikoli ne bo. Še najbolj resen poskus vzpostavitve takšnega trga je bila postavitev enotne valute, katera je, če zanemarimo standard prebivalstva, relativno uspešna, ampak glede na to da danes gledamo soliranje že močnejših in tudi ključnih držav v Evropi, nekih resnih poskusov trdnega in stabilnega gospodarstva ni pričakovati.

Zakaj gre na trgu EU?

Sedaj, ko sem že nakazal, da ne moremo govoriti o enotnem trgu Evropske unije, se mi zdi prav, da tudi razložim v kakšnem smislu EU trg funkcionira. Nesporni paradni konj evropskega gospodarstva je zagotovo Nemčija, ki je tudi sinonim za evropski trg, ampak v tem okviru bi lahko govorili le o Nemški uniji, kaj pa ostale države, kot so Francija, Španija, Italija, nenazadnje tudi Velika Britanija, ki je iz zveze izstopila, kaj je s temi državami?

Namenoma sem izpostavil velike države, ki predstavljajo ogromen geografski in ekonomski potencial in te države so si med seboj toliko različne, da pravzaprav govorimo o popolnoma drugačnem trgu, o drugačnih zakonitostih, o drugih ljudeh če želite. Trgi, ki imajo tolikšno specifiko, da niti ne morejo oz. ne želijo posnemati Nemškega modela, ki bi ga lahko označili za uspešnega.

Na tem mestu lahko izpostavimo druge makro enote od ZDA, Rusije, Kitajske, posameznih delov Afrike, Indijo, ki vse predstavljajo velik trg z enotnimi zakonitostmi in kot take predstavljajo eno enoto o kateri v Evropski uniji ne moremo govoriti. 

Evropskega trga ni, ne obstaja, znotraj Evropske unije govorimo o specifiki posameznih držav za katere veljajo zakonitosti, ki se med seboj ne preslikavajo in zato pomenijo razdrobljene enote med katerimi pa je omogočen prost pretok blaga. To je vse in kakorkoli olajša poslovanje, kar ga vsekakor, ni tisto kar bi evropski trg naj predstavljal. 

ZAKAJ PISATI BLOG?

Čeprav sem že pred časom omenjal, da bom napisal nekaj besed o pisanju svojega bloga, pa ni in ni bilo pravega časa oziroma so se kar nekako pojavljale druge teme, ki so polnile moje misli in posledično tudi objave na blogu. 

No pred nekaj dnevi, pa se je pojavila odlična priložnost, da napišem nekaj besed o blogu samem, ko sem prejel telefonski klic iz katerega sem prejel povabilo, da povem nekaj stvari o tem kako se lotiti pisanja bloga v živo, zato bom danes spregovoril nekaj besed o tem zakaj pisati blog.

Internet je postal stalnica v našem življenju in prvi dostop do informacij. Za brskanje uporabljamo spletne iskalnike in socialna omrežja s pomočjo katerih pridemo do željenih informacij in ker je splet globalna mreža so nam tako dostopne informacije iz celega sveta dobesedno iz naslonjača ali našega žepa. Kar želim povedati je, da je s pomočjo informacijske tehnologije človeštvo prvič postalo globalno povezano. 

Sam vidim v spletu prvo stično točko iz katere se bo začelo človeštvo povezovati na vseh ostalih nivojih in kot je že vidno se je iz te povezanosti vzpostavil trg, ki omogoča prodajo produktov ali storitev po vsem svetu iz enega mesta. 

Torej zakaj pisati blog?

Z bliskovitim širjenjem informacij, novic, znanja smo pri koncu ere, ki je pomenila redno službo, delo od šestih do dveh v tovarni za štirideset let. Danes vse bolj vstopamo v neko novo obdobje, ki ga zaznamuje “freelance” delo. Delo pri katerem posameznik ponuja svoje kvalitete, znanje, sposobnosti in pri katerem gre za razgiban delovni čas, delo pa omogoča v večini primerov opravljanje od doma. Trend nakazuje na vedno večji procent “freelancerjev” in v prihodnosti bo ta model še rastel, zato je blog odlično izhodišče za prihodnost.

Vsak od nas ima določene kvalitete, ki jih drugi potrebujejo. Vprašanje pa je koliko se tega zavedamo in koliko se zavedamo naslednje stvari, da je vse bolj pomembna osebna blagovna znamka. JAZ d.o.o., s.p., JAZ, kot podjetje, torej kdo, kaj in zakaj sem? 

Blog nam omogoča, da v prvi vrsti odgovorimo na zgoraj postavljena vprašanja sebi in v drugi, da na njih odgovorimo ostalim in se predstavimo svetu. 

Ko sem začel s pisanjem bloga, se tega niti približno nisem zavedal. Moj blog je nastal tako, da sem enostavno pobral eno svojih norih idej in začel s svojim blogom. Vedno me je privlačila želja po pisanju, tista skrita želja, da bi lahko enkrat delil svoj svet skozi pisano besedo in verjetno se mi je prav zato zdela zamisel o blogu tako vznemirljivo privlačna, da sem jo takoj pobral. Z blogom sem začel v enem svojih najmanj privlačnih obdobij, ko sem se prebijal skozi IZGORELOST, pa je verjetno prav blog pripomogel k temu, da je šlo lažje skozi in ko se danes ozrem nazaj vidim, da vedno bolj spoznavam kdo, kaj in zakaj sem prav na svojem blogu, medtem ko me na drugi strani nenehno vleče naprej komu, kaj in zakaj lahko nekaj dam.  

NASLEDNJI KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Če sem se v prejšnjih objavah nanašal na naravo in družbo je sedaj prav, da se posvetim čistemu individumu. Tistim sladkorčkom samo zase. Mogoče je celo logično, da nazadnje pišem o stvareh, ki se nanašajo samo na nas. Človek je izjemno družbeno bitje, kar pomeni, da nas močno zadevajo tiste stvari, ko je pomembno kaj si drugi mislijo o nas. Roko na srce, si pač nihče ne želi biti grdi raček. 

Torej, popolno samozavest nam daje občutek, ko verjamemo, da nas drugi vidijo pozitivno in kaj je lahko bolj prikladno za vtis, kot ubijalski izgled. Sam nisem pretirani privrženec mode, pa vendar se rad v oblačilih počutim udobno in urejeno. Že samo posvečanje svojemu videzu, ko si uredimo pričesko in oblečemo zlikana oblačila je dovolj, da se v družbi počutimo bolj samozavestno in sproščeno. Mogoče si lahko sedaj podajamo žogico, pa vendar obleka naredi človeka, govori njegovo zgodbo in kaj je lahko boljše, kot se počutiti dobro med sprehodom skozi park ali nakupovalni center?

Čeprav se rad dobro počutim v svojih oblačilih in mi je všeč njihova usklajenost, dajem prednost izkustveni sreči. Obožujem majhne norosti in k temu sodi “to do” listek. Listek na katerega sodijo divje, pri meni včasih adrenalinske stvari. Da ne dolgovezim predolgo je na spodnji fotografiji tisto, kar imam v mislih.

Kakorkoli ni nujno, da se gre to igro andrenalinski odvisnik, mora biti samo zabavna in če nimaš prave ideje, naj naštejem samo nekaj predlogov, ki mi padejo na misel. Kaj praviš na plezanje po drevesu, ali pa večer ob tabornem ognju, igranje inštrumenta, pisanje pesmi. Kaj pa kava s popolnoma neznano osebo? Klepet z neznancem? Skratka karkoli kar nosi v sebi malo norosti in ti je neznano.

No ko sva že ravno pri tem, ni je boljše stvari, ki bi nas osrečevala bolj, kot prijaznost. Tiste drobne češnjice, ki jih podarimo nekomu, pa nas ne stane ničesar. Sam večkrat izmenjam kakšno besedo z brezdomci, pustim euro ali dva, pa čeprav gresta za liter vina. Ne toliko, ker bi se sam počutil dobro, ampak bolj zato ker verjamem da nekomu popestrim trenutek ali dva. Vsekakor bi želel, da to počne več ljudi, če že ne, pa vsaj ne pozabite na Dobro jutro! in Nasvidenje. Lahko mi verjamete, da se počutiš boljše, ko se drugi počutijo boljše zaradi drobcev, ki jih nosijo majhne pozornosti. 

KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Zadnjič sem za izhodišče uporabil telesno aktivnost, danes pa se bom posvetil popolnoma drugemu vidiku, ki pa enako stimulira občutek sreče. Človek je socialno bitje, kar pomeni, da potrebuje družbeni stik in tako kot pozabimo na gibanje, pozabimo tudi na medsebojne odnose in dobro družbo. Predvsem takrat ko nismo v najboljši volji se začnemo izogibati stiku z ostalimi, da ne prenašamo svojih skrbi na drugi ali pa se enostavno skrivamo, da ne bi pokazali svoje šibkosti, ampak hej…

Ne vem od kje izvira ta občutek, da ko smo slabo mislimo, da če bomo šli med ljudi bo še slabše. Ne bo, tako in tako pa ne govorim o slabi volji, ampak o stimuliranju sreče in kaj je lahko boljšega kot preživeti čas v dobri družbi. Živimo v časih ko smo povezani na vsakem koraku, samo ne ena na ena, zato vzami iz žepa pametno napravo in dovoli neumnemu prstu, da opravi delo. Dogovori se za srečanje z osebo ob kateri se počutiš dobro, pozabi na čas, uživaj.

Sedaj jih bom vsekakor dobil z opeko po glavi in vem, ne bi smel opogumljati ljudi do pitja alkohola, sploh ko živim v tako pivski državi, pa vendar. Privoščite si kozarec vina, spijte pivo, namen tukaj je, da spijete dovolj da se počutite sproščene. Ni potrebno prekrokati noči in konkurirati youtube zvezdam iz Rusije, torej če ste eden tistih, ki se ne zna ustaviti po dveh, tega ne poskušajte, ampak govorim o tem, da manjša količina alkohola upočasni čas, vzbuja občutek posebnega trenutka in s tem zavira tendenco do skrbi. Z drugimi besedami, takšno uživanje (ob) kozarca vina izzvzame naš um iz negativnih misli, ki nas bombandirajo in povzročajo slabo počutje. Takoj se zavemo, da življenje niso le skrbi, ampak tudi čarobne stvari.

Običajno za stimuliranje tovrstne sreče izkoristim prav ta dan, petek, ko je konec delovnega dneva. Čeprav moje delovne aktivnosti niso od ponedeljka do petka je petek tisti čarobni dan, ko se zame zaključi nek del cikla. Običajno je vikend namenjen vpogledu in pripravam, ter seveda počitku in zato je petek tisti dan, ko se sprostim v dobri družbi. Sam sem precej introvertna oseba, ampak vedno znova se veselim petkov, ko preživim čas s čudovitimi ljudmi. Vedno znova in znova uživam v družbi, zato pojdite in uživajte med ljudmi.

Kdaj ste se nazadnje družili s sosedom? Kdaj ste se nazadnje brez razloga dogovorili za kavo? Kdaj ste nazadnje slišali sošolca iz srednje šole?

Mogoče o teh ljudeh veste vse, ampak ne veste pa kako oni vidijo svet. Ne gre vsega videti na zidovih socialnih omrežij, bolj nas navdihujejo pogovori v živo, zato pustite sporočilo, opravite klic, povabite starega prijatelja na druženje. Sam obožujem družbo in spoznavanje novih ljudi, zato, če imaš željo po druženju z mano, z veseljem sprejmem povabilo.

CIRKUS EVROPSKEGA SVETA

Že nekajkrat sem omenjal evropski polom in namerno izključil EU iz druščine globalnih igralcev, ki jih v prvi vrsti predstavljajo Rusija, ZDA in Kitajska. Zadnjič sem opozarjal na pomembnost lokalnega razvoja in skozi cirkuško areno, ki se odvija v Bruslju imamo dokaz, da je še kako pomembna močna lokalna skupnost, mogoče ne danes, ampak zagotovo jutri.

V predlogi je nov načrt unije za prihodnost in ena najboljših prispodob, ki opisuje delovanje Evropske unije je naslednji opis, ko je zastopnik evropskega projekta Jean Claude Juncker za vstopno točko promoviranja novega načrta izbral državo, ki o EU nima vizije, v vsem pa prikimava evropskim birokratom. Obiskal je Slovenijo. Sicer je že stereotipno znano, da slovenska politika nima hrbtenica, ampak to bolj spada med lokalno tematiko, danes pa se želim bolj posvetiti politiki na celinski ravni.

Karavana EU se je sedaj ukvarjala z izvolitvijo predsednika Evropskega sveta, kateri je še en mandat postal Donald Tusk. Zmagal je zveliko večino v kateri so ga podprle vse članice, razen ene. Kakšen absurd se gre Evropski parlament je prav ta, da ga ni podprla matična članica Poljska iz katere kandidat prihaja. Razvidno iz medijev, zaradi političnih igric doma, ampak ne glede na to koliko demokracije želi odražati tako večinska podpora, ni za zanemariti nasprotovanja države iz katere kandidat prihaja. 

V prvi vrsti se sprašujem koliko večinska sploh je ta podpora? 

Glede na to, da danes govorimo o Evropi več hitrosti v kateri nedvomno prosperirajo močnejši igralci, bi lahko večino karikirano opisali, kot soglasno prikimavanje odločitvi Nemčije. Koliko je v takšni izjavi smiselne razlaga presodite sami, ampak rad bi opozoril na vzorec iz preteklosti. Imenovanja Jeana Clauda Junckerja za predsednika Evropske komisije nista podprili Velika Britanija in Madžarka. 

Kaj smo videli v nadaljevanju?

Danes Evropa nadaljuje pot brez Velike Britanije, upam pa si trditi, da Madžarska ni ali vsaj ni bila daleč od tega, da gre po samostojni poti. To nam je pokazala migrantska kriza v kateri je Madžarka zavzela trdna in odločna stališča na nasprotnem polu od Evropske unije. S tem je ostala praktično izolirana in ne slišana v množici partneric, navideznih partneric. Kasnejši razvoj dogodtkov je pokazal, da imajo določene članice stične točke z Madžarsko politiko in šele s tem se je lahko Madžarska počutila delno slišano. 

Sedaj se ne počuti slišano Poljska. Kam lahko to vodi smo že videli, vprašati se moramo ali si tega želimo? Glede na to da nenehno gledamo kako so evropski birokrati izgubili stik z realnostjo, verjetno ne, zato ne bi smeli pustiti, da neuspela birokracijo uničuje demokracijo v kateri se nasprotna stran ne počuti slišano in v kateri se počuti zaničevano. 

To ne mora trajati v nedogled. Trajalo bo tako dolgo, dokler bo imel center dovolj moči in bojim se, da bo jo prej izgubil, kot spoznal, da Evrope ni brez vseh deležnikov v njej.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

V ISKANJU SREČE

Namenoma sem za to objavo izbral petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Precej pozornosti posvečam stresu s katerim je nasičeno sodobno življenje. Po nekakšnem ključu smo ustvarili okolje, ki nenehno pritiska na našo psiho in nas klešči v stres, ki bo po napovedih stroke prevzel vodilno mesto med bolezenskimi vzroki, zato se moramo naučiti rokovati z njim.

Ena vsestranska metoda za omejevanje stresa je enostavna meditacija, čeprav težko verjamem, da bi jo kdorkoli začel kar na lepem prakticirat, če že, pa verjetno ne bi obdržal rutine dovolj dolgo, ker še vedno prelahko pozabimo na sebe. Težko postavimo sebe na prvo mesto in zato sem se odločil, da bom podelil nekaj preprostih in enostavnih napotkov za srečnejše počutje, ker ravno za to gre, da ne znamo več najti sreče v preprostih in enostavnih stvareh, dokler popolnoma ne odtavamo v življenje brez smisla.

Danes nam kronično primankuje gibanje, ker če samo pogledamo v tipičen dan gremo iz postelje za jedilno mizo od tam sedemo v avtomobil in se odpeljemo v pisarno, kjer preživimo večino delovnega časa na stolu in iz katerega se spet prestavimo na stol za jedilno mizo in potem na fotelj pred televizijo, dan pa zaključimo v postelji. Vse se odvija v nekem regularnem toku skozi katerega niti ne opazimo, da se gibljemo premalo in niti ne opazimo kako pozitivno lahko vpliva gibanje na naše počutje.

Izkoristite naslednjo priložnost za izlet v naravo. Sam sem precej sveže pečeni meščan in kar pogrešam najbolj je ravno narava. Ljudje smo naravna bitja in obožujemo biti v njej, zato preživite v naravi koliko časa je le možno, najboljše kar cel vikend. Narava je odličen psihoterapevt, ki dopušča da smo samo opazovalec, da nam ni treba ničesar storiti, pa se vse odvija tako kot se mora. V naravi lahko opazujemo stvari iz distance, kar je precej blagodejno za človeško psiho, ko opazujemo stvari od katerih smo oddaljeni.

Pa ne mislim sedaj, da se morate odpraviti na celo ekspedicijo, lahko je dovolj že kratek sprehod. Sam si večkrat po delovnem dnevu vzamem petnajst minut, da sem obkrožen z naravo in da se sprehodim. Tako sprostim um in razmigam telo, da spodbudim občutek sreče. 

Naslednjič ko boste potrebovali aktivnost, da vam dvigne voljo probajte s takšno telesno aktivnostjo. Pojdite tečt, igrat nogomet, metat žogo na koš, pojdite na sprehod. Namen je da počnete, karkoli vam odgovarja, le da predstavlja dovolj velik izziv, da začne srce biti hitreje in da zamoti um pred njegovim negativnim mlinčkom. 

Poskusite, potem pa mi povejte ali se počutite srečnejše ali ne?

KAJ JE UTD?

Svet se vse bolj sooča s problematiko izgube delovnih mest, kar ni samo posledica kriz, ampak je to naravna evolucija razvoja človeštva. Danes smo na pragu robotizacije, ki razodeva kako na mestu je takšna izjava, saj lahko na eni strani roboti prevzamejo večino človeških opravil in nam tako olajšajo življenje, lahko pa se robotizaciji odpovemo, da obdržimo nujno potrebna delovna mesta.

Precej neumno se mi zdi, da bi se zaradi obdržanja delovnih mest odpovedali robotizaciji. Bolj smiselno je poiskati rešitev za problematiko izgube delovnih mest in pustiti da se svet razvija dalje. Ena izmed rešitev je uvedba UTD ali daljše univerzalnega temeljnega dohodka, katerega zagovornik sem tudi sam.

Univerzalni temeljni dohodek je prihodek, ki je zagotovljen vsem državljanom ne glede na starost, spol in status. Gre se za to, da vsak državljan prejme mesečni prihodek, ki mu ga izplača država ne glede na to ali je oseba zaposlena ali ne. 

Ideja sicer ni nova, ampak je še vedno precej nepoznana in kot takšna izvablja precej skepse. Večina, ki se z idejo sreča prvič se ji zdi nerealno izvedljiva. Enostavo je preveč nejasnosti, da bi lahko vsak državljan od države prejemal denar, ne glede na to ali dela ali ne, ampak vodilo UTD-ja je, da tisti, ki ne dela naj vsaj je. S tem postavlja nove smernice, če želite, še starim rekom, ampak v svetu kjer se srečujemo z vse večjo brezposelnostjo in v prihodnosti se bo ukinjanje delovnih mest samo še stopnjevalo, ker robotizacije enostavno ne bomo morali ustaviti, je takšna rešitev več kot potrebna. 

Verjamem, da sem do sedaj povzročil več zmede, kot konkretne slike medtem ko predlagam rešitev in govorim o tem kako je nujno potrebna, je pa ne predstavim konkretno, zato se dajmo osredotočit na izračune za Slovenijo, državo v kateri živim.

Z razvojem in argumentacijo UTD se ukvarjajo strokovnjaki po vsem svetu, tako tisti za kot tisti proti. Izvirna ideja UTD temelji na tem, da je Zemlja last človeške rase, zato je prioriteta, da vsak član družbe lahko preživi, ker mu pripada renta ne glede na lastništvo. Pri nas je eno vidnejših argumentacij opravila Valerija Korošec in po njenih izračunih bi UTD znašal cca. 300 EUR, torej znesek, ki bi ga prejel vsak državljan Republike Slovenije.

Sedaj ko se lažje orientiramo v številkah naj povem, da je tovrstna kalkulacija realno izvedljiva, ampak menim, da bi morali UTD osnovati drugače. Na trgu bi naj cene varirale, čeprav očitno samo v eno smer, navzgor. Kakorkoli, mislim, da bi moral biti UTD vezan na ceno preživetja, torej na kritje osnovnih življenjskih potreb v dotičnem mesecu. Včasih so cene višje in je temu primerno tudi UTD višji, drugič so cene nižje in je tudi UTD nižji. Tako omogočimo, da lahko vsak državljan preživi ne glede na cene na trgu.

Za konec naj opozorim, da pri uvedbi UTD ne govorimo o brezskrbnem ležernem življenju lenuhov, kot se običajno dobi občutek, ko govorimo o tem da bi država delila denar državljanom, ampak samo o tem, da omogočimo vsem preživetje, da si lahko priskrbi hrano in pridobi avtonomijo. Verjetno se bo kdo tudi zadovoljil z UTD, ampak verjamem, da ima večina med nami višje ambicije, zato je uvedba UTD predvsem sredstvo s katerim blažimo nestabilen trg dela in postavljamo standarde človeškim delovnim mestom. 

ELON MUSK

Danes najbolj prepoznavna podjetniška ikona je zagotovo Elon Musk. Ne mine teden, da se ne bi šušljalo o njem in konec koncev tudi opravičeno, saj ga spremlja zanimiv in konkreten portfolio.

Soustanovitev bančne storitve PayPal je z uporabnostjo in novimi smernicami v finančnem poslovanju Elonu Musku prinesla uspeh s katerim bi se večina zadovoljila in v brezskrbju uživala preostanek življena, ampak Elon se je podal na pot uspeha še enkrat. Ponovno se je odločil boriti, tvegati in poizkušati, zato ga danes poznamo kot ustanovitelja SpaceX, Tesla in SolarCity. Vsa podjetja so usmerjena v prihodnost in podajajo rešitve, ki bi jih lahko označili za tiste pred svojim časom. zato sem se danes tudi odločil spregovoriti nekaj besed o Elonu Musku, ker delim precej podoben pogled na prihodnost.

Svoj pogled na delo v prihodnosti sem že opisal tukaj, danes pa se bom bolj posvetil aspektu, ki nas bo tja pripeljal in to sta zagotovo digitalizacija in robotizacija. Vedno več sistemov se avtomatizira in v prihodnosti se bo v svetu tovrstni trend še stopnjeval. Danes živimo v dobi četrte industrializacije, ki temelji na digitaliziranju in vpeljevanju pametnih sistemov v industriji. Prave robotizacije po mojem mnenju še sploh ne poznamo, ker še ni doživela tistega pravega razcveta, ampak ga zagotovo bo. Sedaj pa se lahko postavimo v dve skrajnosti, ali robotizacijo podpremo ali se ji zoperstavimo.

Futuristi se nagibamo k podpiranju robotizacije, ker je bolj učinkovita in smiselna. Predvsem za takšne, kot Elon Musk, ki ima idejo naseliti Mars, je robotika več kot smiselna. Iz tega gledišča se je potrebno postaviti v oči podjetnika in predvsem realne slike. V kolikor se odločimo naseliti Mars to pomeni, da bomo morali iz resursov enega planeta ustvariti vse potrebno za dva. Verjetno je logično, vsekakor pa priročno, da poiščemo pomoč v robotiki s tem pa pride do izraza moj argument, ki pravi, da je bolj smiselno prepustiti periodične in monotone operacije robotom, ljudje pa lahko posvetimo čas in energijo ključnim in miselnim procesom, da peljemo človeštvo v vzdržno in trajnostno civilizacijo.

Seveda robotizacijo spremljajo določene problematike, kot recimo izkoriščanje v vojaške namene, ki je popolnoma nesmiselno. V tem okvirju striktno zagovarjam regulativo, da se v ta namen robotika ne razvija, ampak bolj pereč problem je izguba delovnih mest zaradi robotizacije. Bolj pereč problem predvsem zato, ker če nam robotizacija predstavlja rešitev in ne problema, potem se tudi ne bo razvijala v nam ogrožajoče se sfere, kot zgoraj omenjena vojaška robotika. Kot se razodeva v sodobnem svetu, pa je robotizacija realna grožnja delovnim mestom, ampak za to ni kriva robotizacija sama, temveč politika, ki je v zadnjih desetletjih striktno nazadovala. 

Večina problemov, ki danes pestijo svet je plod nedelujoče politike. Tako nesoglasja vodilnih igralcev, vojna žarišča, lakote, finančno neravnovesje in nenazadnje problematika delovnih mest je plod nedelujoče politike in ni naključje, da se za rešitev in nastavke novega političnega sistema ponuja denarna nagrada v višini pet milijonov dolarjev. Pri vsem skupaj gre zato, da problemov, ki jih je ustvarila politika v zadnjem obdobju, ne more rešiti nihče drug, kot politika in tudi problematiko delovnih mest zaradi robotizacije mora rešiti politika, ki bo v prihodnjem obdobju odigrala ključno vlogo pri razvoju človeštva. Ena izmed predlaganih rešitev za prihodnost je uvedba UTD, katerega zagovornik je tudi Elon Musk in ga predstavim prihodnjič.

KAJ PA LOKALNO?

Ne vem ali se zdi samo meni ali pa je res nekaj na tem, da nikjer več ne govorimo o lokalnih zadevah. Če bi potegnili črto potem je na dnevni tapeti Trump, Trump in še več Trumpa, ko si ga že res sit se malo pojavi Putin, pa za strah nekaj Kim Džong Una, to je tisti dobro rejeni S. Korejec, ki se požvižga na vse in rožlja na vzhodu Azije. O nas pa praktično nič, sicer vemo, da se levi in desni ne marajo, da si nenehno podajajo žogico sem in tja, pa da kar zadeva ljudstvo, se še bolj ne marajo levi in desni. Vlada nekaj dela, potem so stavke, pa se spet nekaj dela in splošno znano je da imamo mandatarja za cmero, janšisti so tako in tako fašisti, levi, pa levaki iz FDV-ja. 

Verjetno sem že omenjal, da se mi zdi lokalni razvoj pomembnejši od globalnega, ker nenazadnje je svet v tej obliki, da gradimo globalno iz lokalnih delcev, ki ga sestavljajo, zato menim da niso časi, ko bi lahko zanemarjali dogajanje doma ali pa se z njim igrali, kot to počnemo danes. Mislim, da je skrajni čas da začnemo več pozornosti polagat stanju doma in da začnemo graditi državo sposobnih ljudi, takšnih kot smo.

Od nekdaj me je privlačil svet, ki sem ga opazoval od daleč, drznil pa sem si stopit tudi vanj in ga pogledati bližje. V življenju vsi sprejemamo odločitve kje in kako bomo živeli in jaz sem jo sprejel, da bom živel tukaj, v Sloveniji. Ne bom lagal, da mi zaradi tega ni bilo kdaj žal, ampak še vedno sem poln optimizma in predvsem upanja, da lahko iz te države ustvarimo prijetno okolje, ki bo znalo poskrbeti za starejše in bo nudilo spodbudo mlajšim generacijam. Pravzaprav je to edina pot, da bomo lahko sploh živeli naprej. Popolnoma mi je jasno, da nismo vsi zagriženi borci, aktivisti in da nimamo vsi volje do ukvarjanja se s politiko, ekonomijo, šolstvom in vsemi ostalimi stvarmi ob vsakodnevnih skrbeh, ampak to še ne pomeni, da ni možno podpreti lokalne skupnosti.
+

Ne glede na naš proračun vsi trošimo, ker živimo v denarnem sistemu, ki je vpet v naš vsakdan. S svojim denarjem smo odločevalci, ki podpirajo tiste, katerim dajemo denar in če začnemo podpirati lokalna podjetja, pa je teh že zelo malo in preidemo na posameznike, ustvarjalce, pridelovalce, kogarkoli že iz lokalnega okolja, se bo stanje v državi neprimerno izboljšalo. Verjetno me sedaj gleda kakšen skeptik, ki nemudoma kontrira s ceno, ampak enačba je precej preprosta. Ne govorim o plači, ki jo je potrebno namenit lokalni ekonomiji, govorim o sto evrih, pa še te na leto. Če namenimo sto evrov na leto za podporo lokalnim izdelkom to pomeni, da se bo v domačem gospodarstvu zbralo dvesto milijonov evrov, ki bodo podprli naše sodržavljane. Sto evrov na leto, kar je manj kot deset evrov na mesec, kar je slabe tri evre na teden. Mislim da je takšen znesek že večini smešen, da bi imel sploh smisel, ampak dvesto milijonov pomeni da v petih leti v domačem gospodarstvu akumuliramo eno milijardo evrov. 

Kaj bo imel od tega posameznik?

Z več kapitala v domačem gospodarstvu in močno lokalno ekonomijo bomo imeli boljšo kvaliteto življenja, stabilno socialno družbo, boljše šole, boljšo zdravstvo, boljšo infrastrukturo in več priložnosti za uresničevanje naših ambicij, zato podpirajte lokalno.