KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.