četrtek, 27. oktober 2016

LENDAVA


Ravnina kam ti seže oko in počasi ti je že dolg čas ko voziš po ravni cesti, ki traja v nedogled dokler je ne preseka devetdeset stopinjski ovinek. Potem pa spet enako naprej. Tako izgleda Prekmurje skozi okno avtomobila, ko si namenjen v čisti kljun Slovenske kokoške. Ne vem prav dosti kaj se da tukaj početi, vem pa da je pokrajina od nekdaj ločena in precej izolirana od države. Za začetek se je verjetno najbolje razgledati po okolici, pa mi je prišlo na uho, da so nekje pri Lendavi odprli razgledni stolp iz katerega se vidi celo Dunaj. Ne bi rekel, ampak tako odmevno zadevo, pa je vseeno treba pogledati, ko te žene človeška radovednost in bi prodajal zijala.
Nekaj lovljenja po Lendavi, kjer sledim lastnim občutkom, ker ni smerokazov, katerim bi lahko in naposled zagato reši Googlov zemljevid v smislu polkrožno obrnite. No iz druge smeri so smerokazi in hitro stojim pod tem čudom, ki me čudi, ker je čudno. Gmota železa zložena v stolp, ki po mojem mnenju nima tukaj kaj iskati.
Ne vem kje so zagovorniki ptičev takrat ko jih potrebuješ? Samo vetrnic ne, to skropocalo pa je lahko. 


Sedaj na tem mestu sem seveda dolžan povedati zakaj sem toliko nastrojen proti temu objektu in v prvi vrsti je to izbira materiala. Stolp leži na območju Slovenije, vsaj zaenkrat še in naša država se po dolgem in počez baha z lesom, tukaj pa so postavili vse skupaj iz hladne kovine, ki v jesenskih barvah deluje hladno in odbijajoče. Odbijajoče tudi zaradi dizajna, ki ga je stavba izpustila. Vse skupaj spominja na pokal, ki so si ga postavili neki veljaki, ki se skrivajo za zastavami, ki plapolajo pred vhodom.
Svoje nerganje umirim s kratkim slavospevom našim gradbenikom, ki nosijo širok nabor znanj in kvalitet, no upam da so bili aktivni tudi pri tej stavbi in petdeset metrov visok stolp tudi ne pade kar tako iz neba.
Vhod je precej sodobno urejen in takoj stojim pri blagajni, kjer pa se ponovno zalomi. Cena vstopnice za vstop na razgledno ploščat je sedem evrov. Sedem evrov, ki torej pomeni, da boš za solidno urno postavko na stolpu preživel čez uro svojega časa. Težko verjetno.
Gor se zapelješ z dvigalom in imaš dve možnosti, sam pristanem v galeriji, zastekljen prostor, ki se rahlo ziba v popolni tišini. Čisto nebo ni všteto v ceno in zato zrem v zapackano ozračje, ko gledam v smereh, ki jih nakazujejo informacijske table z razdaljami. Raje se osredotočim na okoliške griče z vinogradi, ki so lepo porumeneli in seveda je treba tudi na vrh, na zunanjo ploščad. Hitro me zbudi veter, ki prepihava tla pod nogami in takoj začutim življenje v sebi. Prepojen z veseljem se razgledujem po okolici, ampak to je to in počasi nazaj dol.
Ne preveč prepričan zapuščam Vinarum Lendava.
Ne pustim si preveč motiti razpoloženja, ko sem namenjen na sprostitev v Terme Lendava. Precej dotrajana infrastruktura, ki me ne moti preveč, saj sem tukaj zato da se sprostim in ure preživim na ležalniku ali v zdravilni vodi. Kmalu želodec pravi, da nekaj manjka in čas je da obiščem restavracijo. O nerganju nad cenami sem se razpisal že zgoraj, zato bom sedaj prihranil nadaljevanje o isti tebi, pa naj nekaj več povem o ponudbi.
Glede na zelen, zdrav, aktiven slogan države, ki ga skuša poosebit predvsem tovrstna ponudba bi blago rečeno pričakoval več, vsekakor pa ne plastične juhe, ki bi naj bila zelenjavna. Ta dan zavidam vsem, ki so jedli v McDonaldsu, ker so verjetno imeli bolj zdrav obrok, kot jaz. Sicer meni lista ne skopati z mesnimi obroki, od brez mesne hrane pa je na voljo...tri krat lahko ugibate... ocvrt sir. Velikost porcije je zavidljiva, ampak ne sprejmem kompromisa in ostanem pri svojem kritičnem mnenju. Počasi mi je dovolj, pa grem nazaj na ležalnik. Kakorkoli, nimam vsakega dne namenjenega relaksaciji in počitku, zato ne spustim tega, da zbeži mimo.

torek, 25. oktober 2016

O IZGRADNJI SKUPNOSTI Z NEKIM AMERIČANOM

Takoj sem pomislil, še en jenki, ki bo solil pamet s svojo prenapihnjeno ameriško filozofijo, pa sem le pustil da me zavede prvi vtis. Žogica s prvim vtisom ni samo na moji strani, ampak o tem spregovorim kdaj drugič, sedaj pa k bistvu.
Scott Gerber je med drugim kolumnist in avtor uspešnice Never Get a »Real« Job, drugače pa začetnik in ustanovitelj elitne organizacije mladih podjetnikov in pravi naslov, da se od njega naučim nekaj o gradnji skupnosti in povezav.
V Sloveniji je vse preveč živ stereotip o vezah in poznanstvih, kjer velja splošno prepričanje, da je vse vsakomur bilo servirano na podlagi kdo koga pozna. Ne rečem, res obstajajo takšne hišne razprodaje pri nas, ampak sam sem strogo na strani kompetenc. Prepričan sem, da se nobeno delovno mesto ne mora opravljati brez ključnih referenc, ki jih zahteva delovno okolje ali pa se vsaj ne bo dolgo. Tukaj pa so stvari že bolj jasne in na drugi strani nam nobeno znanje ne koristi prav dosti, če zanj ne vedo ostali, zato mreženje, kot pika na i, da naše znanje najde pot do ljudi in ostane izkoriščeno do vseh potencialov.


Pravi »connector« je oseba z veliko kontakti, ki bo vedno našla relevantno povezavo med dvema posameznikoma. Čeprav ima povezovalec zgrajeno in dodelano skupnost, pa temelji na enem ključnem dejavniku, ki si ga je vredno zapomniti na samem začetku in po katerem se ravnam sam. Ne govori o tem kako bom nekaj pridobil ali iz vsega iztržil čim več, ampak je precej bolj preprosto.
Kako lahko pomagam?
Res je, čisto enostavna pomoč drugim in svet bo takoj lepši. Vse se začne z našim najožjim krogom, tistim, ki nam je najbližje. Družina, prijatelji, tisti na katere se lahko zanesemo kadarkoli. Mogoče se sliši klišejsko z družino in prijatelji. Kakopak, seveda se lahko zanesem na njih, pa naj zadevo nekoliko preoblikujem.
Koliko med njimi bi zaupali stanovanje, denarnico? Komu številko bančne kartice? Kdo vam bi posodil denar, brez da vpraša zakaj ga potrebujete?
Stvar je postala nekoliko težja, mar ne?
No tukaj lahko podelim en hiter nasvet. Sposodite si denar takrat ko ga ne potrebujete. Vsoto pustite ob strani in jo vrnite ob dogovorjenem datumu. Pospremite vračilo z manjšo pozornostjo in verjemite, postali boste zanesljivi in vredni zaupanja, pa še v trdih časih ne bo potrebno polagati računov.
Naslednji krog predstavljajo kontakti iz stroke, kompetentne osebe s katerimi imamo vzpostavljen komunikacijski stik lahko se zaneseš name- lahko se zanesem nate. V tem krogu je točno znano kaj kdo počne in katere teme so kompatibilne. Skozi ta krog posredujemo in prejemamo potrebno informacijo in iščemo sodelovanje bolj v profesionalnem smislu.
Širši krog predstavljajo znanci s katerimi smo se srečali, mogoče izmenjali vizitko, še najlažje pa jih opišem s pomočjo kontaktov iz socialnih omrežji. Nekako lahko sklepamo in najdemo kaj počnejo, s čim se ukvarjajo, ampak potrebujemo nekaj volje in usklajevanja, da postanejo ti kontakti konkretni. Vsekakor s tem ne mislim, da so takšni kontakti neuporabni, prej nasprotno, želim poudariti, da je smiselno svoj krog kontaktov negovat in širit, tako da irelevantni postanejo relevantni in relevantni naš ožji krog.
S tem sem zaobjel segmentacijo izgradnje skupnosti, da dokončno pometem s pomisleki o vezah in poznanstvih, pa naj zaključim sestavek z mislijo: Pomagaj drugim in pomagal boš sebi!

četrtek, 20. oktober 2016

ŠOŠTANJ


Po nekem naključju sem spet taval po tej lepi Sloveniji, ki ji ljubkovalno pravim Kuraland. Pristal sem v Šoštanju v nekem meglenem, deževnem dnevu. Šoštanj izvira že tam iz srednjega veka in je tipično obcestno naselje. Z vsemi hišami natlačenimi na kup deluje prav ljubko, piko na i pa dajejo še poraščene škarpe, majhne grede in notranji vrtovi. Vse deluje s pravim smislom za toplino, ampak ne morem si kaj mimo parne »mašine«, ki te pozdravi ob vstopu v mesto.
V Šoštanju stoji termoelektrarna, ki deluje gigantska, mogoče še bolj ker cesta vodi tik ob njej. Vse deluje kot vstop v neko drugo, ne človeško ero iz katere bruhajo gigantski dimniki. Pogled na to deluje zastrašujoče, ko pa povežeš še s tem koliko to stane, pa prav brezupno. Ne morem si kaj, da na tem mestu ne grem mimo enega super predloga.
V Sloveniji se razvija gibanje v katerem posamezniki, entuzijasti, pa tudi neprofitne organizacije in drugi sodelujejo in se posvečajo prihodnosti. Iščejo drugačne, alternativne poti, ki vodijo do bolj trajnostne prihodnosti. Med drugim interpretirajo tudi TEŠ, katerega razlaga mi je še posebej všeč. Njihova rešitev pravi, da bo termoelektrarna že zdavnaj ugasnjena, ko bo služila v poduk prihodnjim generacijam. V njej bodo muzejske in izobraževalne aktivnosti, tja pa bodo vodile vse ekskurzije prihajajočih generacij v opomin na človeško neumnost in v opozorilo, da se takšne bedarije ne bodo dogajale nikoli več. Precej ljubka izpeljava iz nečesa kar stoji, stane veliko denarja in ne bomo vedeli kaj s tem v prihodnosti, mar ne?
Vsekakor neprijetno in tudi, če se trudiš, na vsakem koraku pogled prevzame ta termoelektrarna, ampak Šoštanj ima tudi še kakšno drugo reč, ki jo ujame pogled.


V starem mestnem jedru se prav privlačno dviga stolp cerkve, ki vabi da si jo ogledam pobližje. Cerkev v Šoštanju stoji tukaj od začetka Šoštanja samega in iz nje kuka zvonik po mojem okusu. Lepo umerjen tloris in piramidna streha, vse v lepi bež kombinaciji svetle in temne barve. Tradicionalno nas iz njega pozdravlja ura, ki je sicer vpadljiva, ampak še vedno dovolj minimalistična, da mi je povsem povšeči. Mimogrede, cerkev je posvečena Sv. Mohorju in Fortunatu, pa kdo bi vedel kaj ima to veze? Upam da vsaj slednji prinaša srečo.
Nekoliko korakov naprej stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne, ki jih je okupator postrelil v maščevanje na odpor in nekoliko višje OŠ Karla Destovnika- Kajuha. Osnovna šola je pravi biser tega mesta. Z svojo dejavnostjo na likovnem področju je pravi atelje mlajših generacij, ki čvorglajo, packajo in ustvarjajo na zavidljivem nivoju, ampak to je samo en del. Drugi del je to, kako je bila šola zgrajena. S koncem šolskega leta so se vrata zaprla, prihrumeli so stroji, podrli stare stavbe in potem so se zgradili novi prostori. Učenci so sicer imeli podaljšane počitnice, ker je gradnja trajala štiri mesece, ampak si predstavljate, v štirih mesecih so zgradili novo šolo. Na vse standarde in prakso v naši deželi je to zavidljiv rezultat, več kot zavidljiv.
Glede na prej opisano katastrofo iz dimnikov, se mi sedaj, ko hodim mimo postaje za izposojo koles, zdi da sem v drugi dimenziji. No, brez truda se v objektiv mojih oči spet ujamejo te gromozanske tvorbe, ki puščajo dim, zato ne vem točno kaj želi povedati Šoštanj s temi postajami, ampak so okusne, sodobne in enostavne za uporabo. So zadnja stvar preden zavijem v Kavarno Šoštanj.
Pozdravi me prijeten ambient kraljevega sloga. Viseči lestenci, ki visijo nad okroglimi, dekoriranimi mizami ob katerih so stoli. Tisti pravi stoli, prizemljeni, obdani z blagom in visoko naslonjalo, ki daje občutek grajskega. Hitro mi postane udobno, ko se potopim v stol in veste kaj, na naslonjalih, med zapestjem in komolcem ,tam kjer smo naslonjeni na stol so naslonjala obdana in prevlečena z blagom. Hitro mi postane udobno in če vključim še strežbo. Stalna praksa je že da se ob kavi postreže tudi voda, ampak tukaj je voda postrežena v steklenički, v tisti z gumijastim pokrovčkom. Običajno preživljam ta čas s pregledom urnikov in mailov, a tokrat ne. Uživam brez elektronskih naprav in drugih motečih faktorjev, samo jaz in kava in ja, detajli štejejo, malenkosti prepričajo.
Tako na prvo žogo Šoštanj ni ravno mesto v katerem bi imel znova in znova kaj početi, ampak, če se že izgubiš v tem koncu, pa se tudi da preživeti. Vsaj tistih nekaj uric dokler se spet ne najdeš.

torek, 18. oktober 2016

KUL KARIERA ANJE MARIČ

Anja Marič je soustanoviteljica podjetja Woodway v katerem se nahajajo unikatni modni dodatki iz lesa. Njihova zgodba temelji na drugačnem načinu razmišljanja s katero navdušujejo njihovi izdelki med katerimi najdemo ure, sončna očala, nakit in celo torbice. Podjetje je sveža zgodba, ki pa se je v slabih treh letih delovanja že dobro uveljavila in si med drugim nadela naziv Mladi podjetnik leta 2015, ki sta ga prejela Anja in njen partner za uspešno realizacijo ideje Woodway.
Toliko zanimiv kot ponudba podjetja, pa je tudi njegov nastanek. Zaposlena v dobro plačani službi se je Anja počutila nepogrešljiv del ekipe, zase pa je našla zadovoljstvo in veselje ob opravljanju dela. S pričakovanjem veselega dogodka je odšla na porodniški dopust, kjer  bi naj uživala kvaliteten in sproščen čas z otrokom, pa gre življenje svojo pot. V času porodniškega dopusta je izvedela, da se njeno delovno mesto ukinja, ne obstaja več in tako je ostal brez dela ob dveh otrocih. Preveč odgovornosti, da bi ostala doma in tako se je začela podjetniška pot Anje, ustvarjanje kariere po svojih merilih. Daleč od tega da bi bilo enostavno, ampak takšni so začetki. Sprva sta s partnerjem razmišljala o gostinskem lokalu, dokler nista pristala v Stockholmu in je Anja v razstavnem oknu videla leseno ročno uro. To je bilo to, tisto kar želi početi v življenju.
Finančno na tleh jo je prizadelo, da ni mogla podariti unikatnega izdelka dragi osebi, prizadelo tako močno, da se je zaobljubila, da nikoli več  ne bo brez denarja.
Zaobljube so lahko močan sprožilec, seveda ne tiste, ko jih delimo enkrat običajno v najtežjih trenutkih, da so nam bolj v uteho, ampak zaobljube, ki jih poosebimo. Takšne, ki si jih ponavljamo dan za dnem, uro za uro, dokler ne dopovemo svojim možganom da smo jih sposobni doseči in preženemo vsak dvom. Takrat se začne sprememba in pot naprej.
V začetni podjetniški vnemi sta takoj navezala kontakt s tamkajšnjim proizvajalcem, ampak seveda z nobenim interesom iz druge strani.
Kdo bo počel posel z nekom neznanim, majhnim in neuveljavljenim?
Nadaljevala sta z iskanjem, raziskovanjem in ustvarjanjem priložnosti ter našla primerna partnerstva. Od tukaj naprej pa se je začelo ustvarjanje lastne blagovne znamke. Trenutki negotovosti in kup problemov, ki zahtevajo rešitve zdaj in takoj, tako da je vedno premalo časa. Večinoma se naslanjamo na uveljavljene zgodbe, viden rezultat in uspeh, ki sledi, vse prepogosto pa pozabljamo na dogajanje za zaveso, v nevidnem polju, ki ga podjetnik deli sam s seboj. Anja pravi, da je najtežje trenutke premostila z jokom. Vsak dan je jokala, ampak nikoli ni pozabila na to da zmore, da bo in da mora naprej. Kam?
Ne veš in od tukaj solze, obup, žalost, napetost, ampak najpomembnejše, da ne pozabiš na tisto kar želiš doseči in predvsem da zmoreš. Zmoreš, čeprav zasut z delom, brez nedelje, brez prostih dni in na robu prepada, ampak zmoreš. Lahko zgradiš most tako kot ga je Anja.


Danes, po slabih treh letih je Anja na delovnem mestu, ki ga je ustvarila sama, zase in še za kupico ostalih. V njenem urniku so tudi prosti dnevi in ure za preživljanje prostega časa z družino. Podjetje, ki ga je ustvarila ji ponuja kreativno in ustvarjalno delo v katerem uživa in je zanj hvaležna. Na koncu dneva pa je lahko hvaležna predvsem sebi, da je premostila vse težave in uspela.
Daleč nazaj se zdijo sedaj začetki prve spletne strani, ki jo je ustvarila sama in tudi občutki nesreče, ki jih riše spomin na solze, počasi bledijo.
Kaj pravi Anja na tisto večno vprašanje kdaj sem pripravljen na podjetniško pot?
Verjetno, če se to vprašam, potem nisem. Življenje ni enosmerna cesta dveh odcepov, ampak platno, ki ga čečkamo po dolgem in počez in pri tem nam pomagajo še vsa izkustva, ki jih po poti naberemo. Vsako platno je drugačno, zato Anja pravi, da smo si različni. Nekateri so na podjetniško pot pripravljeni po diplomi, nekateri pred njo, drugi po daljšem nabiranju izkušenj na delovnem mestu. Ni enega odgovora na to vprašanje, ni enega recepta za vse jedi, zato Anja verjame, da nam življenje ponudi vse potrebno, ko smo zreli in pripravljeni na spremembo, predvsem pa verjame v drugačen način razmišljanja. Drugačen kot ga predstavlja Woodway.

petek, 14. oktober 2016

KRŠČANSKA MEDITACIJA



Nikoli še nisem slišal za izraz krščanska meditacija. Meditacija že, tista ki prihaja iz daljnega vzhoda, tam nekje od Indije pa do začetka Zemlje na Japonskem. Že pred precej leti sem se srečal s tovrstno doktrino iskanja sebe in luščenja bistva. Vedno me je zanimala globina, filozofija zadaj in tako sem začel prakticirati meditacijo iz popolne radovednosti. Vsak dan sem se enostavno usedel in meditiral ali bolje rečeno poskušal meditirati ob tem pa sem čez dan brskal informacije o tovrstnih zadevah. Ni trajalo dolgo, ko sem začenjal s prepoznavanjem indikatorjev v katero smer vleče takšna praksa.

Smisel meditiranja je osredotočenost na dih s katero omogočimo možganom, da preusmerijo pozornost iz nizanja slik in kreiranja raznoraznih scenarijev na tukaj in sedaj. Zavedanje sebe v prostoru in času. Vsekakor bi takšno prakso priporočal vsakomur predvsem iz praktičnih razlogov, čeprav moja izkustva nenehno spremlja tudi duhovna plat. Naj povem le nekaj ključnih razlogov zakaj se mi zdi meditacija odlična praksa v vsakdanu.

Prvi razlog je vsekakor spanec, ki sem ga izboljšal hitro po začetku prakticiranja meditacije.
Drugi razlog je čas počitka, ki sem ga zmanjšal, ker energija za delo ostaja dalj časa.
Tretji razlog je dvig produktivnosti in lastnega zadovoljstva zaradi takšnega občutka.
Četrti razlog je veselje, postal sem bolj vesel, kar je verjetno posledica in kombinacija vseh zgoraj naštetih razlogov in
peti razlog je redna rutina vstajanja, torej urejen bioritem.




Vse to so razlogi, brez skepse do tega da je potrebno verjeti v angele, demone in podobne like, pa je meditacija praktična in uporabna v vsakdanjem življenju. Takšna meditacija prihaja iz ezoteričnih dežel, znanih po svojih doktrinah, kaj pa krščanska meditacija?

Sedaj ko držim v rokah letak z napisom krščanska meditacija me misli precej begajo. Le kaj bi to bilo? Z lahkoto bi pripisal tovrstno aktivnost neki »New Age« kulturi, ki pač išče simbiozo med doktrino in marketinško povezavo, pa me bega pridevnik krščanska. Kdo bi uporabil za ekskluzivno domačo, precej omajano in osovraženo vero, pa saj je vendar nekaj eksotičnega, neznanega iz daljnih krajev precej bolj mikavno, mar ne?
Ne morem si kaj, da se ne bi udeležil tovrstnega izkustva. Kam vse nas pripelje človeška radovednost? Mene je v predavalnico v kateri stoji menih v tradicionalni halji, krščanski. Ker sem nekoliko pozen se hitro usedem na stol in začnem spremljati dogajanje. Menih govori v umirjenem tonu s počasnim tempom in zaključi uvodni nagovor s tem, da se karkoli najlažje naučimo s tem da to delamo. Usede se na stol in začne z vodenjem meditacije.
Sedimo na stolu, zravnano in roke počivajo na kolenih. Zapremo oči in se osredotočimo na točko na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli in pozornost posvetimo našemu telesu. V mislih počasi potujemo do vratu in naprej, da občutimo stol, ter do konca kjer se stopala stikajo s tlemi. Počasi se v mislih v počasnem tempu odpravimo nazaj do točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli. Osredotočimo se na dih, ga opazujemo in puščamo, da teče. Nobenega nasilja ne izvajamo nad telesom in vse skrbi, ki nas obdajajo prepustimo Bogu. Vse kar nas muči, stiska, tišči, prepustimo Bogu. V mislih prikličemo Jezusa, se z njim pogovorimo in mu prisluhnemo. Počasi se poslovimo in se nežno zavemo svojega telesa, opazujemo dih. Spet se zavemo točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse misli in se počasi odpravimo po telesu navzdol in nazaj, tako kot na začetku. Počasi odpremo oči in se zavemo prostora, s tem se meditacija zaključi.
Zame precej zanimiva izkušnja ne toliko v smislu meditacije, kot to, da tovrstna meditacija izhaja iz krščanstva. Meditacije se po mojem mnenju razlikujejo v niansah imajo pa enak namen in tako se v krščanski gradi odnos z Bogom, kot pravi, med molitvijo in branjem posameznik išče Boga, skozi meditacijo ga najde (pater Pij). Ne morem si kaj, da ne bi želel izvedeti več, zato pristopim k menihu, da ga povprašam kaj več. Pove mi, da se tovrstne meditacije dogajajo v posameznih cerkvah, glede na dogovor, tečaje meditiranja pa organizirajo v samostanu Stična. Krščanska meditacije ne sloni na mantrah in ne zahteva posebne drže, spodbuja pa razmišljanje in poglabljanje v pomen ter razvija posameznikovo razmerje z Bogom. Če se želite spoznati z meditacijo vam vsekakor svetujem, da povprašate v lokalni cerkvi ali pa sledite opisu zgoraj.


Prosimo, da potrdite prejemanje naših vsebin na nasledjji način:

Iz naše liste se lahko kadarkoli izpišete s povezavo v našem e-mail sporočilu. Spletno mesto dejanprednik.blogspot.si ne deli informacij s tretjimi osebami. Za dodatne informacije o naši praksi delovanja obiščite našo spletno stran ali nas kontaktirajte.

We use Mailchimp as our marketing platform. By clicking below to subscribe, you acknowledge that your information will be transferred to Mailchimp for processing. Learn more about Mailchimp's privacy practices here.

sreda, 12. oktober 2016

SEM PODJETNIŠKI MATERIAL ALI NISEM?

Priložnost sem imel poslušati predavanje enega najbolj uspešnih podjetniških gurujev pri nas. Predavanje z naslovom "Sem podjetniški material ali nisem?" je vodil in pripravil mag. Aleš Lisac, direktor podjetja Lisac&Lisac, avtor, predavatelj in marketinški svetovalec, ki ga lahko bolje spoznate na njegovem blogu Dnevnik marketinškega guruja.

Vsakdo se sprašuje ali delam prav? Sem na pravi poti in ali bo kaj iz tega? Je to kar počnem sploh zame? Takšna predavanja lahko služijo kot dobro izhodišče za vrednotenje, primerjavo znanja, prepoznavanje kaj še manjka in na koncu osebni indikator zadovoljstva. Še posebej so takšni dogodki kompetentni če jih vodi oseba kot je Aleš Lisac, ki je svojo konkretnost nakazal že pred predavanjem s pogovorom in navezovanjem stikov z udeleženci in razlogih zakaj smo tukaj.
V uvodu smo izvedeli nekaj podrobnosti o začetku njegove podjetniške poti, ki se je začela z ustanovitvijo podjetja skupaj s prijatelji študenti. Pravzaprav niso vedeli kaj bi počeli, kaj znajo početi, ustanovili pa so podjetje. Sicer takšnega pristopa nisem slišal prvič, pa vendar se mi zdi to zgodba nekega drugega obdobja. Danes je pristop drugačen in je ustanovitev podjetja zadnja na lestvici potreb za začetek posla, vsaj takšnega mnenja sem jaz, če že nihče drug ne. Pa vendar, iz te točke lahko izpostavim naslednje predstavljeno bistvo, ki tretira podjetnika kot tistega, ki naredi stvari drugače, ravno obratno, kot jih počnejo vsi ostali. Narediti drugače, da postanemo zanimivi za kupce, narediti drugače, da se ločimo od konkurence in narediti po svoje, da nam je stvar jasna.

Ključni del predavanja je govoril o statusu, o moči in pustil pečat, da vse kar šteje, je kdo si. Skozi predavateljeve primere so se nizale različne situacije podrejenih in nadrejenih položajev, ampak bistvo pogajanj je da sta strani izenačeni iz česar z mojimi besedami dobimo največji izkoristek z najmanj vloženimi resursi. Kaj pomeni status in moč lahko nazorno vidimo na primeru Elona Muska, direktorja Tesle, SpaceX in družabnika SolarCity, ki ga je navedel tudi predavatelj. Elon Musk s svojim vplivom in osebnostjo, ki jo predstavlja, prodaja avtomobile, ki še sploh ne obstajajo. Ni jih možno videti, ni jih možno testno zapeljati, vse kar je možno je plačilo avansa in ljudje so ga pripravljeni plačati. Ne zaradi ideje, ampak zaradi Elona Muska. Mogoče se zdi pretirano zahtevati denar brez da imamo produkt, ampak na drugi strani kaže na to da nam kupci zaupajo, da verjamejo v našo idejo in konec koncev, da jo je vredno razvijati. Podjetje na koncu definirajo kupci, ki so pripravljeni plačati račune ali pa podjetje propade. Avans je učinkovita metoda, da se izognemo plačilni nedisciplini.
Avans ali pa ne delamo! Strah pred ne delom je pri večini večji, zato mora posameznik poskrbeti, da ima dovolj akumuliranih sredstev, katerim Aleš pravi "fuck you money", jaz pa "povšter". Gre za denar, ki ga prihranimo in nam omogoča da presežemo ponudbe, ki jih ne želimo oz. tiste, ki ne dosegajo naših standardov poslovanja, pa četudi sodelovanje odpade zaradi plačila avansa. V obdobju globalnega trga je najtežji boj, boj za najnižjo ceno in plačilni pogoji so eden od njenih gradnikov, zato nima smisla dobivati posla, samo da imamo delo, ampak je smisel ustvarit dolgoročno kreativno okolje. Okolje, ki podpira naše podjetje in stranke vedo zakaj izberejo nas. Za takšno poslovanje si moramo utrditi pozicijo in pozicijo lahko utrdimo samo tako, da poslujemo s tistimi, ki dosegajo naše standarde in zavračamo tiste, ki jih ne. Takšno poslovanje in pozicioniranje nam omogoča »fuck you money« ali po moje »povšter«, ko lahko zavrnemo neprimerno povpraševanje.
 
Moram povedati, da se precej strinjam z Alešem in delim njegovo mnenje glede pogledov na start-up okolje. Okolje, ki je bolj trend, kot karkoli drugega in v katerem se hitro znajdemo v zanki odvisnosti od zunanjega kapitala. Kapitala, ki priteka brez da bi ga ustvarjali in na drugi strani predstavlja nevarnost, da res nehamo ustvarjati in začnemo lovit subvencijo. Sicer dober primer na to temo, največja nevarnost je en kupec, en izdelek, ena storitev, ampak se na tem mestu ne strinjam. Čeprav res tovrstni start-upi živijo od ene stranke, ki jo predstavlja državna subvencija, pa ne moram mimo dejstva, da je en produkt-cel svet idealna kombinacija. Čeprav sem sam naklonjen in naravnan v multi produktno in storitveno poslovanje, poznam uspešne zgodbe, ki se držijo zgornjega načelo in presegajo vsa merila. Zgodbe o katerih si v skritih mislih drznem samo sanjati in upam da me nekje čakajo.

Predavanje je bilo zanimivo, zanimivo, ker je bilo profesionalno izpeljano in je znalo pritegniti. Vsekakor je Aleš Lisac ikona svoje branže in s tem predavanjem je izkazal znanja in kompetence, sploh, ker je predavanje na takšni ravni vrgel iz levega rokava. Vsaj takšen pečat je pustil.