Toliko zanimiv kot ponudba podjetja, pa je tudi njegov nastanek. Zaposlena v dobro plačani službi se je Anja počutila nepogrešljiv del ekipe, zase pa je našla zadovoljstvo in veselje ob opravljanju dela. S pričakovanjem veselega dogodka je odšla na porodniški dopust, kjer bi naj uživala kvaliteten in sproščen čas z otrokom, pa gre življenje svojo pot. V času porodniškega dopusta je izvedela, da se njeno delovno mesto ukinja, ne obstaja več in tako je ostal brez dela ob dveh otrocih. Preveč odgovornosti, da bi ostala doma in tako se je začela podjetniška pot Anje, ustvarjanje kariere po svojih merilih. Daleč od tega da bi bilo enostavno, ampak takšni so začetki. Sprva sta s partnerjem razmišljala o gostinskem lokalu, dokler nista pristala v Stockholmu in je Anja v razstavnem oknu videla leseno ročno uro. To je bilo to, tisto kar želi početi v življenju.
Finančno na tleh jo je prizadelo, da ni mogla podariti unikatnega izdelka dragi osebi, prizadelo tako močno, da se je zaobljubila, da nikoli več ne bo brez denarja.
Zaobljube so lahko močan sprožilec, seveda ne tiste, ko jih delimo enkrat običajno v najtežjih trenutkih, da so nam bolj v uteho, ampak zaobljube, ki jih poosebimo. Takšne, ki si jih ponavljamo dan za dnem, uro za uro, dokler ne dopovemo svojim možganom da smo jih sposobni doseči in preženemo vsak dvom. Takrat se začne sprememba in pot naprej.
V začetni podjetniški vnemi sta takoj navezala kontakt s tamkajšnjim proizvajalcem, ampak seveda z nobenim interesom iz druge strani.
Kdo bo počel posel z nekom neznanim, majhnim in neuveljavljenim?
Nadaljevala sta z iskanjem, raziskovanjem in ustvarjanjem priložnosti ter našla primerna partnerstva. Od tukaj naprej pa se je začelo ustvarjanje lastne blagovne znamke. Trenutki negotovosti in kup problemov, ki zahtevajo rešitve zdaj in takoj, tako da je vedno premalo časa. Večinoma se naslanjamo na uveljavljene zgodbe, viden rezultat in uspeh, ki sledi, vse prepogosto pa pozabljamo na dogajanje za zaveso, v nevidnem polju, ki ga podjetnik deli sam s seboj. Anja pravi, da je najtežje trenutke premostila z jokom. Vsak dan je jokala, ampak nikoli ni pozabila na to da zmore, da bo in da mora naprej. Kam?
Ne veš in od tukaj solze, obup, žalost, napetost, ampak najpomembnejše, da ne pozabiš na tisto kar želiš doseči in predvsem da zmoreš. Zmoreš, čeprav zasut z delom, brez nedelje, brez prostih dni in na robu prepada, ampak zmoreš. Lahko zgradiš most tako kot ga je Anja.
Danes, po slabih treh letih je Anja na delovnem mestu, ki ga je ustvarila sama, zase in še za kupico ostalih. V njenem urniku so tudi prosti dnevi in ure za preživljanje prostega časa z družino. Podjetje, ki ga je ustvarila ji ponuja kreativno in ustvarjalno delo v katerem uživa in je zanj hvaležna. Na koncu dneva pa je lahko hvaležna predvsem sebi, da je premostila vse težave in uspela.
Daleč nazaj se zdijo sedaj začetki prve spletne strani, ki jo je ustvarila sama in tudi občutki nesreče, ki jih riše spomin na solze, počasi bledijo.
Kaj pravi Anja na tisto večno vprašanje kdaj sem pripravljen na podjetniško pot?
Verjetno, če se to vprašam, potem nisem. Življenje ni enosmerna cesta dveh odcepov, ampak platno, ki ga čečkamo po dolgem in počez in pri tem nam pomagajo še vsa izkustva, ki jih po poti naberemo. Vsako platno je drugačno, zato Anja pravi, da smo si različni. Nekateri so na podjetniško pot pripravljeni po diplomi, nekateri pred njo, drugi po daljšem nabiranju izkušenj na delovnem mestu. Ni enega odgovora na to vprašanje, ni enega recepta za vse jedi, zato Anja verjame, da nam življenje ponudi vse potrebno, ko smo zreli in pripravljeni na spremembo, predvsem pa verjame v drugačen način razmišljanja. Drugačen kot ga predstavlja Woodway.
Ni komentarjev:
Objavite komentar