ŠOŠTANJ

Po nekem naključju sem spet taval po tej lepi Sloveniji, ki ji ljubkovalno pravim Kuraland. Pristal sem v Šoštanju v nekem meglenem, deževnem dnevu. Šoštanj izvira že tam iz srednjega veka in je tipično obcestno naselje. Z vsemi hišami natlačenimi na kup deluje prav ljubko, piko na i pa dajejo še poraščene škarpe, majhne grede in notranji vrtovi. Vse deluje s pravim smislom za toplino, ampak ne morem si kaj mimo parne »mašine«, ki te pozdravi ob vstopu v mesto.

V Šoštanju stoji termoelektrarna, ki deluje gigantska, mogoče še bolj ker cesta vodi tik ob njej. Vse deluje kot vstop v neko drugo, ne človeško ero iz katere bruhajo gigantski dimniki. Pogled na to deluje zastrašujoče, ko pa povežeš še s tem koliko to stane, pa prav brezupno. Ne morem si kaj, da na tem mestu ne grem mimo enega super predloga.

V Sloveniji se razvija gibanje v katerem posamezniki, entuzijasti, pa tudi neprofitne organizacije in drugi sodelujejo in se posvečajo prihodnosti. Iščejo drugačne, alternativne poti, ki vodijo do bolj trajnostne prihodnosti. Med drugim interpretirajo tudi TEŠ, katerega razlaga mi je še posebej všeč. Njihova rešitev pravi, da bo termoelektrarna že zdavnaj ugasnjena, ko bo služila v poduk prihodnjim generacijam. V njej bodo muzejske in izobraževalne aktivnosti, tja pa bodo vodile vse ekskurzije prihajajočih generacij v opomin na človeško neumnost in v opozorilo, da se takšne bedarije ne bodo dogajale nikoli več. Precej ljubka izpeljava iz nečesa kar stoji, stane veliko denarja in ne bomo vedeli kaj s tem v prihodnosti, mar ne?

Vsekakor neprijetno in tudi, če se trudiš, na vsakem koraku pogled prevzame ta termoelektrarna, ampak Šoštanj ima tudi še kakšno drugo reč, ki jo ujame pogled.

V starem mestnem jedru se prav privlačno dviga stolp cerkve, ki vabi da si jo ogledam pobližje. Cerkev v Šoštanju stoji tukaj od začetka Šoštanja samega in iz nje kuka zvonik po mojem okusu. Lepo umerjen tloris in piramidna streha, vse v lepi bež kombinaciji svetle in temne barve. Tradicionalno nas iz njega pozdravlja ura, ki je sicer vpadljiva, ampak še vedno dovolj minimalistična, da mi je povsem povšeči. Mimogrede, cerkev je posvečena Sv. Mohorju in Fortunatu, pa kdo bi vedel kaj ima to veze? Upam da vsaj slednji prinaša srečo.

Nekoliko korakov naprej stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne, ki jih je okupator postrelil v maščevanje na odpor in nekoliko višje OŠ Karla Destovnika- Kajuha. Osnovna šola je pravi biser tega mesta. Z svojo dejavnostjo na likovnem področju je pravi atelje mlajših generacij, ki čvorglajo, packajo in ustvarjajo na zavidljivem nivoju, ampak to je samo en del. Drugi del je to, kako je bila šola zgrajena. S koncem šolskega leta so se vrata zaprla, prihrumeli so stroji, podrli stare stavbe in potem so se zgradili novi prostori. Učenci so sicer imeli podaljšane počitnice, ker je gradnja trajala štiri mesece, ampak si predstavljate, v štirih mesecih so zgradili novo šolo. Na vse standarde in prakso v naši deželi je to zavidljiv rezultat, več kot zavidljiv.

Glede na prej opisano katastrofo iz dimnikov, se mi sedaj, ko hodim mimo postaje za izposojo koles, zdi da sem v drugi dimenziji. No, brez truda se v objektiv mojih oči spet ujamejo te gromozanske tvorbe, ki puščajo dim, zato ne vem točno kaj želi povedati Šoštanj s temi postajami, ampak so okusne, sodobne in enostavne za uporabo. So zadnja stvar preden zavijem v Kavarno Šoštanj.

Pozdravi me prijeten ambient kraljevega sloga. Viseči lestenci, ki visijo nad okroglimi, dekoriranimi mizami ob katerih so stoli. Tisti pravi stoli, prizemljeni, obdani z blagom in visoko naslonjalo, ki daje občutek grajskega. Hitro mi postane udobno, ko se potopim v stol in veste kaj, na naslonjalih, med zapestjem in komolcem ,tam kjer smo naslonjeni na stol so naslonjala obdana in prevlečena z blagom. Hitro mi postane udobno in če vključim še strežbo. Stalna praksa je že da se ob kavi postreže tudi voda, ampak tukaj je voda postrežena v steklenički, v tisti z gumijastim pokrovčkom. Običajno preživljam ta čas s pregledom urnikov in mailov, a tokrat ne. Uživam brez elektronskih naprav in drugih motečih faktorjev, samo jaz in kava in ja, detajli štejejo, malenkosti prepričajo.

Tako na prvo žogo Šoštanj ni ravno mesto v katerem bi imel znova in znova kaj početi, ampak, če se že izgubiš v tem koncu, pa se tudi da preživeti. Vsaj tistih nekaj uric dokler se spet ne najdeš.