LENDAVA

Ravnina kam ti seže oko in počasi ti je že dolg čas ko voziš po ravni cesti, ki traja v nedogled dokler je ne preseka devetdeset stopinjski ovinek. Potem pa spet enako naprej. Tako izgleda Prekmurje skozi okno avtomobila, ko si namenjen v čisti kljun Slovenske kokoške. Ne vem prav dosti kaj se da tukaj početi, vem pa da je pokrajina od nekdaj ločena in precej izolirana od države. Za začetek se je verjetno najbolje razgledati po okolici, pa mi je prišlo na uho, da so nekje pri Lendavi odprli razgledni stolp iz katerega se vidi celo Dunaj. Ne bi rekel, ampak tako odmevno zadevo, pa je vseeno treba pogledati, ko te žene človeška radovednost in bi prodajal zijala.

Nekaj lovljenja po Lendavi, kjer sledim lastnim občutkom, ker ni smerokazov, katerim bi lahko in naposled zagato reši Googlov zemljevid v smislu polkrožno obrnite. No iz druge smeri so smerokazi in hitro stojim pod tem čudom, ki me čudi, ker je čudno. Gmota železa zložena v stolp, ki po mojem mnenju nima tukaj kaj iskati.

Ne vem kje so zagovorniki ptičev takrat ko jih potrebuješ? Samo vetrnic ne, to skropocalo pa je lahko. 

Sedaj na tem mestu sem seveda dolžan povedati zakaj sem toliko nastrojen proti temu objektu in v prvi vrsti je to izbira materiala. Stolp leži na območju Slovenije, vsaj zaenkrat še in naša država se po dolgem in počez baha z lesom, tukaj pa so postavili vse skupaj iz hladne kovine, ki v jesenskih barvah deluje hladno in odbijajoče. Odbijajoče tudi zaradi dizajna, ki ga je stavba izpustila. Vse skupaj spominja na pokal, ki so si ga postavili neki veljaki, ki se skrivajo za zastavami, ki plapolajo pred vhodom.

Svoje nerganje umirim s kratkim slavospevom našim gradbenikom, ki nosijo širok nabor znanj in kvalitet, no upam da so bili aktivni tudi pri tej stavbi in petdeset metrov visok stolp tudi ne pade kar tako iz neba.

Vhod je precej sodobno urejen in takoj stojim pri blagajni, kjer pa se ponovno zalomi. Cena vstopnice za vstop na razgledno ploščat je sedem evrov. Sedem evrov, ki torej pomeni, da boš za solidno urno postavko na stolpu preživel čez uro svojega časa. Težko verjetno.

Gor se zapelješ z dvigalom in imaš dve možnosti, sam pristanem v galeriji, zastekljen prostor, ki se rahlo ziba v popolni tišini. Čisto nebo ni všteto v ceno in zato zrem v zapackano ozračje, ko gledam v smereh, ki jih nakazujejo informacijske table z razdaljami. Raje se osredotočim na okoliške griče z vinogradi, ki so lepo porumeneli in seveda je treba tudi na vrh, na zunanjo ploščad. Hitro me zbudi veter, ki prepihava tla pod nogami in takoj začutim življenje v sebi. Prepojen z veseljem se razgledujem po okolici, ampak to je to in počasi nazaj dol.

Ne preveč prepričan zapuščam Vinarum Lendava.

Ne pustim si preveč motiti razpoloženja, ko sem namenjen na sprostitev v Terme Lendava. Precej dotrajana infrastruktura, ki me ne moti preveč, saj sem tukaj zato da se sprostim in ure preživim na ležalniku ali v zdravilni vodi. Kmalu želodec pravi, da nekaj manjka in čas je da obiščem restavracijo. O nerganju nad cenami sem se razpisal že zgoraj, zato bom sedaj prihranil nadaljevanje o isti tebi, pa naj nekaj več povem o ponudbi.

Glede na zelen, zdrav, aktiven slogan države, ki ga skuša poosebit predvsem tovrstna ponudba bi blago rečeno pričakoval več, vsekakor pa ne plastične juhe, ki bi naj bila zelenjavna. Ta dan zavidam vsem, ki so jedli v McDonaldsu, ker so verjetno imeli bolj zdrav obrok, kot jaz. Sicer meni lista ne skopati z mesnimi obroki, od brez mesne hrane pa je na voljo...tri krat lahko ugibate... ocvrt sir. Velikost porcije je zavidljiva, ampak ne sprejmem kompromisa in ostanem pri svojem kritičnem mnenju. Počasi mi je dovolj, pa grem nazaj na ležalnik. Kakorkoli, nimam vsakega dne namenjenega relaksaciji in počitku, zato ne spustim tega, da zbeži mimo.