POPOLN DAN

Kako enostavno se eni dnevi ločijo od drugih. Včasih se jutro začne s težo, ki prihaja od kaj veš kje, da ti je vse odveč. Ne želiš priznat, da si sam sebi v napoto in zato te moti celotna okolica. S težavo bašeš vase zajtrk in piješ jutranjo kavo. Vsak poiskus, da iz tebe izvabijo pogovor, spremljaš z negodovanjem in si splošno prepričan v svoj prav. 
Kaj tem, ki te obkrožajo ni jasno? 
Ne veš. 
V dan se povlečeš, kot megla in primerno zafunkcioniraš  šele po 12. uri. 
Upam da si tudi ti, jaz pa sem zagotovo med tistimi, ki si želi da je takšnih juter in takšnih dnevov kar se da malo. Kaj kar se da malo, da jih sploh ne bi bilo in da bi jih lahko izbrisal iz koledarja. Vse bolj si želim dni po lastnih merilih, tistih polnih življenje, ko skočiš iz postelje poln elana, da bi poljubil Vesolje in objel ves svet. Tistih ko prav z užitkom stopiš v kopalnico, da spoznaš to fascinantno osebo v zrcalu s katero začenjaš popoln dan.

Moj popoln dan se začne zgodaj, pred sončnim vzhodom, da ujamem prve jutranje žarke. Vzhajajoče Sonce izkoristim za zbujanje telesa. 
Enostavno razgibavanje sklepov, ki se začne s kroženjem glave, ramen, komolcev, zapestij, bokov, kolen in gležnjev. 
Nadaljujem z enostavnimi raztezalnimi vajami, sinhroniziranimi z dihanjem. Telo pripravim na delovni pogon in ga napolnim s svežim zrakom. 
Vadbo spremlja dvigovanje Sonca in ko obtiči na nebu je čas za zajtrk. Zjutraj mi odgovoraja obilen obrok, ki me nasiti za začetek dneva. Običajno si pripravim zeleni čaj. Obožujem njegov okus, telesu pa privoščim ostale pozitivne učinke, ki jih prinaša s sabo. Obožujem posedet ob čaju za jedilno mizo ob poslušanju jutranjega programa na radiu, preden je čas za kopalnico in odhod v pisarno. Ja, moj popoln dan vključuje tudi delo. Vsekakor mu bom več besed namenil v prihodnje, danes pa ga le omenim, ker je nujni spremljevalec mojega popolnega dne.

Delo je odraz aktivnosti, ki je v naravnem smislu ena glavnih značilnosti človeka, zato si težko predstavljam stereotipno sanjsko življneje z nenehnim poležavanjem in lenarjenjem. Mislim, da je delo pomembno tako za razvoj, kot za bivanje človeka. Seveda pa je prvi pogoj, da ob delu uživamo. Svoje delo obožujem, kar je vsekakor, ob vseh ostalih pozitivnih učinkih, tudi razlog, da v njem vztrajam in to tudi takrat ko vse ne teče gladko, zato lažje premostim problematične točke. 
Moj delovni dan je razdeljen na več terminov, ki jih sistematično zapolnjujem. Prvo opravim povsem običajne tekoče naloge, pregledam mail in odgovorim na prispelo pošto, pregledam ostala družabna omrežja in opravim nujne klice.

Okoli poldneva si vzamem čas za uživanje ob skodelici kave. Obožujem sedet na prostem, zunaj, na terasi, nekje na svežem zraku, kjer lahko poslušam ptice, gledam sonce, opazujem veter medtem ko mi srce polni vonj te mistične pijače. Kavo pijem počasi in z užitkom, požirek z ogromno duhovne hrane in počasi naslednji požirek… 
Svoj popoln dan nadaljujem s sprehodom po naravi. Sprehodim se čez travnik, ki razvaja s svojo odprtostjo in skozi gozd, ki ponuja paleto različnih doživetij. Moj sprehod je dinamičen in je mešanica počasne hoje, hitre hoje, sedenja, teka, ležanja in še česa. Želim se povezat z naravo in jo občutit v vseh njenih oblikah, zato so moje aktivnosti predvsem raznolike. Sprehod zaključim z vstopom v hišo, pripravljen na kosilo.

Kosilo je zame glavni obrok, zato najbolj cenim, ko je celostno, sestavljeno iz juhe in glavne jedi, od časa do časa, pa tudi sladice. Odgovarja mi lahka in hranljiva hrana, ki ne obremenjuje prebave in nudi energijo mojim dnevnim aktivnostim. V popolnem dnevu izkoristim prosti čas po kosilu. Preživim ga s svojimi bližnjimi ob ustvarjanju, sanjarjenju ali sproščenem klepetu. Krajšam čas z reševanjem enostavnih problemov in lahkotnim vetrenjem možganov. Vsekakor prijetno in koristno. Popoldan namenim športnim aktivnostim, ki so balzam za mentalno počutje, krepijo telo in kurijo negativna čustva.

Večer nadaljujem v slogu popolnega dne, v soju klišejskega glamurja, predvsem pa iz hvaležnosti do preživetega časa med sončnim vzhodom in zahodom. Privoščim si vročo kopel. Kopalnica osvetljena z žarom sveč in polna kad vroče kopeli ponujata popolno sprostitev mojemu telesu, zato v takšnih dneh vsekakor preživim v kopalnici ženski nekajkratnik za urejanje njenega popolnega izgleda. Po končani seansi v kopalnici se odpravim proti spalnici, kjer se posvetim meditaciji, da namenim  zaključku dneva enako kot začetku, svojemu duhovnemu razvoju.

Takšen je moj popolni dan in vsekakor se loči od povprečnega, ampak z vsakim preživetim dnem po lastnih merilih sem bližje letu, ko bo popolnih dni 365.  

ŠAHIST

Šah je igra vseh iger v kateri o zmagovalcu odloča mojstrstvo. V laičnih krogih velja za odraz inteligence posameznika, ki je…huh… pameten. Sam o šahu praktično ne vem ničesar, ampak je igra in igro se igra. Tudi o življenju ne vem ničesar, ampak sem tukaj in tako, kot pri šahu, se odločim ali bom igral.

Sam izredno rad sedem za partijo šaha, čeprav kot sem že prej povedal, o igri nimam pojma. Ne poznam nobene strategije, nisem prebral nobene knjige, razen Šahovski avtomat, ki je zgodovinski roman. Nasprotnika lahko premagam le tako, da mu poberem vse figure za končni mat. 
Vsekakor nimam razloga da bi iz sebe delal idiota, pa kljub temu rad sedem za mizo in odigram partijo. Ne, moj razlog je izziv, ki me čaka in ta je končna zmaga. Precej utopično glede na prej opisano, ampak poglejmo. Imam šestnajst figur, enako kot moj nasprotnik. Igram s temnimi, torej je nasprotnikova poteza prva. Vse kar vem je, da ima prednost prve poteze in če želim zmagat jo moram nadoknadit, na drugi strani pa ker o igri ne vem ničesar ohranim varnost, da ne naredim brezglave napake. Nasprotnik je potegnil prvo potezo, torej sem na vrsti jaz. Na voljo imam tri možnosti. Ali ponovim potezo nasprotnika, ali jo zrcalim ali pa odigram po svoje. Odločitev je popolnoma moja in odločam se znotraj svojih sposobnosti. Tako lahko ponovim ali zrcalim nasprotnikove poteze in računam, da se bo zmedel ali pa si zaupam in igram svojo igro. Cilj ostaja enak, končna zmaga. 
Igra se nadaljuje in z vsako figuro, ki jo vzamem je nasprotnik šibkejši, z vsako figuro, ki jo nasprotnik vzame meni sem šibkejši jaz. Med partijo uporabljam vso znanje, ki mi je na voljo. Preizkušam kalkulacije -do konca, poskusim z zavajanjem -previdno, upoštevam psihologijo -agresivno, itn. 
Moji možgani delujejo intenzivno, na najvišjem nivoju, pa vendar v nenehnem prepričanju, da ne bo dovolj. Popolno mučenje, bi lahko rekli na prvi pogled, ampak ne, da bo igra takšna sem vedel že takrat, ko sem se odločili da sedem za mizo. Partijo igram predvsem zaradi tega, da uporabim vso svoje znanje, da uporabim tudi tisto že zdavnaj pozabljeno znanje, da vidim nove povezave med vsem znanjem, ki ga imam in da na koncu prevlada občutek zmagoslavja, ne glede na to ali sem partijo dobil ali izgubil.    

Ne naštevaj kaj potrebuješ, da bi lahko začel, ampak išči kaj ti je na voljo, da dosežeš cilj!

Življenje je v mentalnem smislu popolnoma enako. V vsem širnem vesolju smo sami in sami se odločimo kako bomo odigrali svojo igro. Na voljo so nam vsa znanja, ki smo jih tekom življenja pridobili in vse izkušnje, ki smo jih osvojili. Na voljo so nam vsa  znanja, ki čakajo, da jih odkrijemo in iz njih razširimo lasten horizont. Čakajo nas v knjigah, na spletu, pravzaprav na vsakem koraku, potrebno jih je poiskat in uporabit, zato se je popolnoma brez pomena naslanjati na vse časar nimamo, potrebno je pozabiti na vse če-je in izkoristiti tiste stvari, ki jih imamo, ki smo jih vedno nosili s sabo in jih vedno bomo.

A TO JE BLOG?

Tako, pa sem tukaj. Sedim za računalnikom, razmišljam o blogu in odkrito povedano nimam pojma kako ta stvar funkcionira. Sicer mi je jasno čemu želim, da zapisi služijo. S svojim blogom želim opisat in predstavit svoje razmišljanje in ga delit z bralci, ampak kako začeti? 
Ali naj kar določim naslov in grem v stilu sedaj bom pa jaz vam povedal? Vsekakor ne, saj že zveni preveč dolgočasno in spominja na tiste mučne dni šolskih klopi ali pa je preveč v stilu prezvetnega soljenja pameti. 

No danes bi vam rad povedal kako se je začel ta blog.

Zadnjič sem v družbi razlagal nekaj o željah in motivaciji. Tako sem prišel do ideje, da bi lahko začel pisati blog. Razmišljal sem kaj lahko naredim, kaj lahko dam, kaj je tisto kar imam in bi želel delit z drugimi? 
Vse kar mi je bilo dano ali sem ustvaril želim prispevat v skupno dobro in to je predvsem znanje. 
Tako sem prišel na idejo, da začnem pisati o dogajanju v mojem življenju. 
Bralcu ponudim drugo mnenje, pogled, mogoče uporaben nasvet ali pristop, meni pa bo to blagodejna retrospektiva in stik z bralcem. Popolnoma zmagovalna kombinacija je tukaj, kjer vsak nekaj pridobi in ker sem v življenju precej človek akcije, se »zalaufam« na svoj Google račun, ki mi omogoča Blogger aplikacijo, da začnem pisati.

O.K. in sedaj sem tukaj, ampak STOP! 
Preden lahko začnem,
- svojemu dnevniku določi naslov in URL. 

Vredu za URL uporabim ime in priimek, bo že dobro. Kaj pa naslov? Razmišljam o svojih vsebinah, torej osebnost, razvoj, pot naprej in iščem nek primeren naslov. Kakšen bi bil najbolj primeren? Kaj pa vem, zadeve se lotevam celostno, vedno v detajle. Tako razmišljam in zlagam naslov nekje v stilu Celovita osebnost in mi ne sede. 
Preizkusim obratno z Osebnost celovito in se začenjam počutit, kot guru, ki osvobaja množice v resnici pa je sam sebi odveč. Takrat si rečem, glej, zdaj pa dovolj. Kaj počneš v življenju? Kako to počneš?

Brez odkrivanja tople vode, vse kaj v življenju delam je da ga zlagam kot puzzle. 
Ojoj, to mi nikoli ni ležalo in če bi res tako počel v življenju, potem sem adijo preden najdem okvir slike. Puzzlov nisem nikoli maral, ampak življenje pa kljub temu nenehno sestavljam, kot sem v otroških letih sestavljal Lego kocke. 
Res sem jih oboževal. Puščale so domišljiji prosto pot, da sem ustvarjal svoje svetove in nikoli nisem uporabil priloženih navodil. Po svoje, kot to počnem danes in upam, da bom do konca življenja, tudi na svojem blogu.
Blog je odprt, želi zaživet in moja želja je da zaživi široko, zato te dragi bralec prosim za malo pomoči in te vabim, da stopiš v kontakt z mano. Deli svoje misli, poglede ali pa mi prišepni temo, ki bi jo želel slišati izpod mojih tipk.  

IN LETO SE JE ZAČELO…

Letos, pravzaprav že lani proti koncu leta, sem ogromno poslušal o novoletnih zaobljubah. Ne da bi me tema posebaj zanimala, ampak očitno je bilo potrebno zapolniti pomankanje vsebin v medijskem prostoru in tako smo šli skozi novoletne zaobljube, kako jih sestavit, kam zapisat in seveda kakšne so zaobljube slavnih.

Sam izkoristim konec leta za vrednotenje doseženega in kreiranje novih ciljev. 
Posvetim se preteklemu obdobju, se ozrem nazaj in pogledam svoje takratne želje. Primerjam želje z danim trenutkom in ocenim svoje zadovoljstvo z doseženim. Če se pojavi občutek, da nekaj manjka ali ni vredu, potem želim ugotoviti kaj to je in tako zastavim cilj za prihodnost. Iskreno se pogovorim z najtežjim sogovornikom,  s samim seboj, da izvem kaj je tisto kar res želim, določim cilj, ga razbijem na etape in s tem začnem iskati poti, da ga uresničim.

V leto 2016 vstopam s posebnimi občutki, ki mi dajejo zagon. Vse se mi zdi dosegljivo in uresničljivo in ker želim svoje poglede delit z vso okolico sem se odločil, da ustvarim blog. 
Hitro po prestopu v novo leto so zaobljube v medijih postale nepomembne. 
Kaj pa so postale za  nas? 
Večinoma neuresničena utopija iz katere nadaljujemo tako da praktično ne spremenimo ničesar in nadaljujemo po ustaljenih tirnicah starih navadah, le da tokrat pač kadimo, kot nekadilec,
pazimo na prehrano, ampak se samo tokrat pregrešimo in seveda vedno jutri začnemo zares, 
medtem pa nas na naše slabosti, na naš neuspeh, nenehno opominja izrečena ali zapisana zaobljuba, ki je ne uspemo izpolnit. Potrditev se začne izmikati in s tem raste nezadovoljstvo, ki ni posledica nekaj zapisanih besed, ampak pomanjkanja motivacije.

Motivacija nikoli ne bo popisan list papirja, ker prihaja iz naše notranjosti. Predstavlja neukrotljivo strast, ki raste na poti do uresničitve in nas vodi do lastnega zadovoljstva.

Motivacija ni zaobljuba, ampak želja, ki odloča o doseganju ali nedoseganju cilja.

Vse v naših življenjih je pogojeno z motivacijo, ki jo določajo želje. Bolj globoko kot si nekaj želimo, višja je motivacija, da to dosežemo in vse vsakdanje aktivnosti izhajajo iz teh želj. Če se je na našem spisku novoletnih zaobljub znašla ena ura telesne vadbe dnevno, sedaj pa se znajdemo ob večernem ždenju pred televizorjem, je to posledica tega, da raje opazujemo, kot pa smo aktivni. Je posledica tega, da smo bolj motivirani za ždenje pred televizorjem, kot za teleso aktivnost. Posledica je seveda nezadovoljstvo, ki se izraža skozi obnašanje v življenju. Tegobe prenesemo na vse mogoče dejavnike in razloge za naše slabo počutje lahko pripišemo celotni okolici, ampak kljub temu tegobe ostanejo tegobe, ki čakajo da jih rešimo.
Vsak je svoje sreče kovač pravi star pregovor in zato je potrebno stopit iz svojih okvirjev, sprejeti odgovornost do sebe, do svojega življenja, ter narediti spremembo.  
Sprememba je lahko posledica samo dovolj globoke želje po spremembi, zato si razjasni kaj si zares želiš, razjasni si vsak dan, znova in znova, ker ko to veš, bo ostalo opravila motivacija.