sreda, 27. januar 2016

ŠAHIST

Šah je igra vseh iger v kateri o zmagovalcu odloča mojstrstvo. V laičnih krogih velja za odraz inteligence posameznika, ki je…huh… pameten. Sam o šahu praktično ne vem ničesar, ampak je igra in igro se igra. Tudi o življenju ne vem ničesar, ampak sem tukaj in tako, kot pri šahu, se odločim ali bom igral.

Sam izredno rad sedem za partijo šaha, čeprav kot sem že prej povedal, o igri nimam pojma. Ne poznam nobene strategije, nisem prebral nobene knjige, razen Šahovski avtomat, ki je zgodovinski roman. Nasprotnika lahko premagam le tako, da mu poberem vse figure za končni mat. 
Vsekakor nimam razloga da bi iz sebe delal idiota, pa kljub temu rad sedem za mizo in odigram partijo. Ne, moj razlog je izziv, ki me čaka in ta je končna zmaga. Precej utopično glede na prej opisano, ampak poglejmo. Imam šestnajst figur, enako kot moj nasprotnik. Igram s temnimi, torej je nasprotnikova poteza prva. Vse kar vem je, da ima prednost prve poteze in če želim zmagat jo moram nadoknadit, na drugi strani pa ker o igri ne vem ničesar ohranim varnost, da ne naredim brezglave napake. Nasprotnik je potegnil prvo potezo, torej sem na vrsti jaz. Na voljo imam tri možnosti. Ali ponovim potezo nasprotnika, ali jo zrcalim ali pa odigram po svoje. Odločitev je popolnoma moja in odločam se znotraj svojih sposobnosti. Tako lahko ponovim ali zrcalim nasprotnikove poteze in računam, da se bo zmedel ali pa si zaupam in igram svojo igro. Cilj ostaja enak, končna zmaga. 
Igra se nadaljuje in z vsako figuro, ki jo vzamem je nasprotnik šibkejši, z vsako figuro, ki jo nasprotnik vzame meni sem šibkejši jaz. Med partijo uporabljam vso znanje, ki mi je na voljo. Preizkušam kalkulacije -do konca, poskusim z zavajanjem -previdno, upoštevam psihologijo -agresivno, itn. 
Moji možgani delujejo intenzivno, na najvišjem nivoju, pa vendar v nenehnem prepričanju, da ne bo dovolj. Popolno mučenje, bi lahko rekli na prvi pogled, ampak ne, da bo igra takšna sem vedel že takrat, ko sem se odločili da sedem za mizo. Partijo igram predvsem zaradi tega, da uporabim vso svoje znanje, da uporabim tudi tisto že zdavnaj pozabljeno znanje, da vidim nove povezave med vsem znanjem, ki ga imam in da na koncu prevlada občutek zmagoslavja, ne glede na to ali sem partijo dobil ali izgubil.    

Ne naštevaj kaj potrebuješ, da bi lahko začel, ampak išči kaj ti je na voljo, da dosežeš cilj!

Življenje je v mentalnem smislu popolnoma enako. V vsem širnem vesolju smo sami in sami se odločimo kako bomo odigrali svojo igro. Na voljo so nam vsa znanja, ki smo jih tekom življenja pridobili in vse izkušnje, ki smo jih osvojili. Na voljo so nam vsa  znanja, ki čakajo, da jih odkrijemo in iz njih razširimo lasten horizont. Čakajo nas v knjigah, na spletu, pravzaprav na vsakem koraku, potrebno jih je poiskat in uporabit, zato se je popolnoma brez pomena naslanjati na vse časar nimamo, potrebno je pozabiti na vse če-je in izkoristiti tiste stvari, ki jih imamo, ki smo jih vedno nosili s sabo in jih vedno bomo.

torek, 26. januar 2016

A TO JE BLOG?

Tako, pa sem tukaj. Sedim za računalnikom, razmišljam o blogu in odkrito povedano nimam pojma kako ta stvar funkcionira. Sicer mi je jasno čemu želim, da zapisi služijo. S svojim blogom želim opisat in predstavit svoje razmišljanje in ga delit z bralci, ampak kako začeti? 
Ali naj kar določim naslov in grem v stilu sedaj bom pa jaz vam povedal? Vsekakor ne, saj že zveni preveč dolgočasno in spominja na tiste mučne dni šolskih klopi ali pa preveč v stilu prezvetnega soljenja pameti. 
No danes bi vam rad povedal kako se je začel ta blog.
Zadnjič sem v družbi razlagal nekaj o željah in motivaciji. Tako sem prišel do ideje, da bi lahko začel pisati blog. Razmišljal sem kaj lahko naredim, kaj lahko dam, kaj je tisto kar imam in bi želel delit z drugimi? 
Vse kar mi je bilo dano ali sem ustvaril želim prispevat v skupno dobro in to je predvsem znanje. 
Tako sem prišel na idejo, da začnem pisati o dogajanju v mojem življenju. Bralcu ponudim drugo mnenje, pogled, mogoče uporaben nasvet ali pristop, meni pa bo to blagodejna retrospektiva in stik z bralcem. Popolnoma zmagovalna kombinacija je tukaj, kjer vsak nekaj pridobi in ker sem v življenju precej človek akcije, se »zalaufam« na svoj Google račun, ki mi omogoča Blogger aplikacijo, da začnem pisati.
O.K. in sedaj sem tukaj, ampak STOP! Preden lahko začnem, svojemu dnevniku določi naslov in URL. Vredu za URL uporabim ime in priimek, bo že vredu. Kaj pa naslov? Razmišljam o svojih vsebinah, torej osebnost, razvoj, pot naprej in iščem nek primeren naslov. Kakšen bi bil najbolj primeren? Kaj pa vem, zadeve se lotevam celostno, vedno v detajle. Tako razmišljam in zlagam naslov nekje v stilu Celovita osebnost in mi ne sede. Preizkusim obratno z Osebnost celovito in se začenjam počutit, kot guru, ki osvobaja množice v resnici pa je sam sebi odveč. Takrat si rečem, glej, zdaj pa dovolj. Kaj počneš v življenju? Kako to počneš?
Brez odkrivanja tople vode, vse kaj v življenju delam je da ga zlagam kot puzzle. Ojoj, to mi ni nikoli ležalo in če bi res tako počel v življenju, potem sem adijo preden najdem okvir slike. Puzzlov nisem nikoli marala, ampak življenje pa kljub temu nenehno sestavljam, kot sem v otroških letih sestavljal Lego kocke. Res sem jih oboževal. Puščale so domišljiji prosto pot, da sem ustvarjal svoje svetove in nikoli nisem uporabil priloženih navodil. Po svoje, kot to počnem danes in upam, da bom do konca življenja tudi na svojem blogu.
Blog je odprt, želi zaživet in moja želja je da zaživi široko, zato te dragi bralec prosim za malo pomoči in te vabim, da stopiš v kontakt z mano. Deli svoje misli, poglede ali mi prišepni temo, ki bi jo želel slišati izpod mojih tipk