KAJ JE MARKETING?

Enkrat sem pisal o MARKETINGU PODJETNIŠTVA, pa je bila tista objava bolj namenjena stanju in reklamiranju podjetništva, ki je po mojem mnenju tako in tako zgrešeno. Nič presenetljivega medtem, ko govorimo o tem da to počnejo tisti, ki so nas pripeljali na rob v katerem živimo danes.

Kakorkoli, prav se mi zdi, da nemenim nekaj besed marketingu samemu, predvsem tudi zaradi tega, ker se premalo zavedamo koliko nas obkroža in kako pomembna dejavnost je to v poslovnem svetu. Pravzaprav danes velik del uspešnih poslovnih zgodb temelji predvsem na marketingu. Če izvzamem primer, ki ponazarja moč marketinga na sodobnem trgu so to platforme za množično financiranje, kot recimo Kickstarter in Indiegogo. Sam sem posvetil več pozornosti Kickstarterju, ampak mislim, da so si v osnovi platforme za množično financiranje precej podobne, saj dopuščajo da poslovne modele vodi izključno marketing. Platforma omogoča prodajo prototipa ali končnega izdelka v produkciji enega kosa, kar pomeni, da zanj ni potrebno imeti postavljenega proizvodega procesa, niti ni potrebno da je izdelek končan, dizajnsko izpopolnjen, še manj da bi govorili o razdelavi distribucijskih kanalov, je pa potrebno imeti razdelan odnos s kupci, raziskan trg, postavljene kanale in najpomembneše, zapiranje prodaje. Torej prvo prodaj in potem naredi, pa da ne govorimo samo o majhnih zgodbah je to uspelo Tesli s predprodajo električnih avtomobilov.

Kaj je marketing?

Marketing je po hitri definiciji veda, ki definira ter raziskuje ciljnje trge in uporabnike ter z njimi skuša vzpostaviti dobičkonosne odnose. Suhoparna definicija, ki pove o marketingu nejveč tistemu, ki o njem ve že dovolj in kot je značilno zame ponavadi takšnim definicija sledi plastična razlaga. Obožujem razlago na enostavnih, vsakdanjih primerih, ker je na eni strani tako življenska na drugi pa tako enostavna, da ostanejo pojmi poponoma transparetni.

Za razlago marektinga ni bolj primernega časa, kot obdobje praznika in ravno sedaj smo tik pred Veliko nočjo. Mogoče se že tipa kam ciljam, ampak dejstvo je, da ni letaka iz katerega te ne bi bombandirali s šunko, pa tem in onim za na mizo. Enako je za Božič, novo leto, pust pa potem sezonske ponudbe vsega za piknik in nenazadnje za vrt. Tako funkcionira propagandni stroj, ki skuša pritiskati na vsako priložnost, da jo potrošnik zagrabi. Bolj kot kupec res potrebuje produkt, ga propaganda skuša prepričati v to da jo potrebuje in mu skuša pričarati popolno podobo na kateri prodajan artikel ne sme manjkati. 

Sprehodil sem se skozi promocijo, ki je samo del marketinga, tisti pravi marketing v vsakdanjem življenju pa sledi in pazi, sedaj smo pred Veliko nočjo, pa tudi Božič je enak primer, kjer gre za praznovanje verskega praznika. Stereotipno smo prepričani, da je potrebno praznik preživeti v krogu družine, ampak sam praznik nima nobene veze s tem. Gre za popolnoma religijsko praznovanje, duhovno, če želite, ampak nima nobene veze z družino in to je pravi vsakdanji marketing. 

Logično je da imamo največ časa med prazniki in da je zato primeren trenutek, da več časa preživimo v okviru družine, ampak danes je vse napleteno prav okoli tega družinskega dela praznika, čeprav nima ničesar skupnega s praznikom samim. Nihče se ne ukvarja s tem, čemu je praznik namenjen, od kod izvira, ampak se gre zgolj za prepičanje, še več, gre se za pričakovanje, da mora biti družina skupaj. Lovljeneje neke podobe, ki posnema scenarije iz filmov in iz reklam, ter nas umešča v željen segment. Velika noč je verjetno žalostna zgodba in ne vem zakaj bi jo mešali z najsrečnejšimi doživetji, ki jih ponuja družina, pa vendar počnemo ravno to, ker smo uspeli sestavit vse potrebno, da praznik ni praznik, če ne sedimo skupaj. 

Prvo se počutimo slabo sami, ker nekaj manjka, če ne odpikamo sedenja skupaj. Skrakta spodobi se, če ne zaradi drugega, potem že zato, da drugi ne bodo kaj rekli in drugi potem res govorijo. Že takrat ko sami sedijo skupaj za mizo o tem kako oni drugi ne. Če slučajno kdo ne ve, da res sedimo skupaj pa lahko to ožigosamo na socialnih omrežjih in vsem pokažemo da res sedimo skupaj. Vmes še na mizo postavimo to, ono in tisto, pa gremo dalje. 

Na koncu ne vemo kaj praznujemo, pričakujemo pa da sedimo skupaj. Podobno je z marketingom. Govorimo o drugačnosti, prodajamo pa kitajske čipe v škatli, zagotavljamo srečno družino, prodajamo pa sladkano vodo, ponujamo celotno gorsko verigo, prodajamo pa bonbone… 

Šunka je šunka in ima svojo ceno, ampak z marketingom ta šunka postane Velikonočna šunka, ki se promovira v letakih za začetek pomladi. Imeti produkt, določiti ceno, poznati tržišče in znati promovirat. Sicer je šunka nekoliko dražja, ampak za zbrano družino okoli mize je vse skupaj Hvala Bogu, da si jo le lahko privoščimo.

KAKO ZAČETI POSEL?

Svet, ki se zdi popolnoma kaotičen, brez nadzora, ponuja ogromno priložnosti, predvsem v podjetništvo. Mogoče se sliši nemogoče, sploh ko se zdi trg prenasičen z vsem, ampak ravno iz tega izhaja tudi zaslepljenost, da ni več mogoče uspeti. Pa ni res. Pravzaprav ravno tako okolje ponuja priložnost za napredek, za prave rešitve, ki jih civilizacija potrebuje za preživetje in takšne rešitve so pot do uspeha. 

Že sama prenasičenost trga je dovolj velik problem, da ponuja tistemu, ki ga uspe rešit, postati nov Elon Musk, Jobs ali kdorkoli že izmed podjetniških ikon, ampak nekje je potrebno začeti, zato bom spodaj opisal osnovne gradnike za začetek posla.

Prva stvar, ki jo potrebuje vsak, ki se loteva posla je želja. Neizpodbitna želja iz katere po mojem mnenju rastejo tudi ideje, ampak tukaj opozarjam na prepričanje, za katero se mi zdi da ga večina dojema kot dejstvo in to je, da potrebujem eno samo dobro idejo, nekaj kar bo pravo in potem bo vsak kupil, vsak bo želel imeti moj izdelek in tako bom obogatel. Ne, tako ne bo šlo, zato ker dokler nimamo ideje je ta 100% našega uspeha, kakor hitro jo dobiš ostane samo še 1%.    

Zato da se lahko ideja razvija naprej in raste v posel je potrebno imeti plan. Časovnica, ki nam oriše načrt gibanja, povdari ključne naloge in predstavi finančni tok. Eden najbolj uporabnih hitrih planov je Vitki okvir.

Kakorhitro začneš posel potrebuješ poslovno struktro znotraj katere posluješ. S tem delom sem sam imel precej težav in zato ga umeščam takoj za prvim planom. Gre se predvsem zato, da lahko pravno-formalno opravljaš posel in da zato izbereš primerno strukturo. Ali bo to sp, popoldanski sp, dopolnilno delo, družba, društvo, skratka karkoli, kar omogoča legalno opravljanje posla in najbolj odgovarja dejavnosti, ki jo opravljamo. Na začetku sem se sam nenehno fokusiral na razvoj in moram priznati, da sem se potem precej zmedel, ko je bilo potrebno vse strniti v primerno strukturo.

V digitaliziranem svetu je za posel potrebna spletna stran, ampak preden začnem govoriti o njej je zanjo potrebno imeti registrirano domeno in zagotovljeno gostovanje na strežniku, na katerem bo spletna stran stala. Prostor na spletu, ki je lahko tudi vaša trgovina, ampak neprimerno cenejša, kot fizična, kar pa se mi zdi ključnega pomena na začetku vsakega posla. Čim nižji stroški obratovanja in splet je odlična rešitev. Da se lahko uspešno predstavimo svetu in potencialnim kupcem, pa je potrebna tudi spletna stran. Nismo vsi programerji, ampak zato obstajajo rešitve predpripravljenih spletnih strani, kot jih ponuja Wordpress ali Wix, kjer si lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja ustvarimo dovolj dobro spletno stran. Druga možnost je da se naučimo spletno stran postavit sami ali pa da nam jo postavi nekdo drug in jo plačamo. V vsakem primeru je nujno potrebna.

Prvi resni strošek je oprema, ki jo potrebujemo za dejavnost, sploh če se je lotevamo prvič. Tukaj velja opozorilo, da se vedno loti posla, ki ga dobro poznaš. Prvič, lažje ti bo na trgu in drugič, sploh, ko govorim o stroških delovnih sredstev je neprimerno boljša opcija začeti nekaj kar raste iz hobija in smo skozi čas nabrali že doberšen del materiala, ker nihče ne garantira uspeha na trgu in lažje se je vrnit k hobiju, kot pogoltnit zgrešeno investicijo, pa tudi stane manj.

Če sem prej govoril o prvih stroških je sedaj na vrsti vreča brez dna, ki se ji reče marketing. V promocijo lahko vsujemo koliko imamo, pomembno je da se investicija povrne in da stimulira dobiček. Predvsem na začetku odsvetujem visoke zneske in plačevanje ne vem česa za reklamo, ker obstaja velika verjetnost, da iz te moke ne bo kruha. Na voljo je ogromno brezplačnih kanalov promoviranja, ki omogočajo reklamo ob vsem pa še učenje. Odličen medijski kanal, ki ga uporabljamo vsi, so socialna omrežja, pa zakaj ne bi s pomočjo njih, ljudje v naših krogih videli s čim se ukvarjamo in kaj počnemo?

Na koncu, vsak posel potrebuje produkt, izdelek, ki ga trži in edina stvar, ki posel ohranja pri življenju. Tukaj počnite karkoli hočete, se ob tem zabavajte in ustvarjajte, ampak nikoli ne sprejmite kompromisa s kvaliteto. Nikoli. 

Podjetništvo ni sprint, ampak je tek na dolge proge. Normalno je da te na poti zanese in želiš zaslužiti čim več v čim krajšem času, ampak edina stvar, ki zagotavlja uspeh je kvaliteta.  

POČNI TISTO, KAR JE RES POMEMBNO

Osebna rast je težka. Starejši kot smo, bolj nas utesnjujejo vsakodnevne skrbi in odgovornosti. Vedno lažje je pozabit na tisto kar si želi srce in na koncu ostanejo skrite želje neuresničene. Statistično samo dva procenta uresničita svoja hrepenenja v življenjo in po mojem sta to tista dva, ki ju gledamo po strani in jih slabšalno enačimo s svobodnjaki.

Kako točno presakati staro rutino in začeti z aktivnostmi, ki nas samoizpolnjujejo?

Prvo, kot že toliko krat, je potrebno pogledati v vsakdanje aktivnosti, v rutino, ki smo jo razvili in ocenit kje nas ovirajo in nasprotujejo našim prioritetam. Vsak teden namenit nekaj časa za pregled tedna, za pogled v tok življenja, je pač enostavno nuja, ko se lotimo napredka. 

Ko izluščimo navade, ki jih živimo sedaj, nas logika vodi do naslednjega vprašanja.

Kakšno točno je tisto življenje, ki ga želimo živeti ali pa smo upali, da ga bomo živeli? Tiste enostavne otroške sanje, ki so risale življenje v naši domišliji. 

Je to življenje z malo dela, ogromno časa za druženje in družino? Ali je to uspešna kariera? Mogoče vadba in dobra forma? Kaj so tiste drobne stvari, ki pričarajo nasmeh ob koncu dneva?

Ko enkrat najdemo odgovore na ta vprašanja lahko začnemo graditi tisto kar nam je res pomembno. Čeprav se je v otroških letih vse zdelo tako enostavno, pa z leti in izkušnjami, ki jih dobimo, postaja težje in bolj motno. Pa je res tako ali nam vse nedosegljivo slika samo naš um?

Se še spomniš nabijanje žoge pozno popoldan? Zakaj bi bilo to težje danes? Ni težje in še vedno se ob tem odvija prava zabava, ampak lažje je pozabit na norčavost, kot izklopit vsakodnevne skrbi, zato pusti trenutku, da te prevzame in si dovoli živeti. Naredi tisto, kar ti pomeni največ, zato si odgovori na spodnje vprašanje:

Kaj najbolj pogrešaš?

MARKETING PODJETNIŠTVA

Nisem se zmotil pri pisanju naslova in ta sestavek ni namenjen marketingu v podjetništvu, ampak bolj govori o promoviranju podjetništva. Zadnjič sem bral en zanimiv članek o konkurenčnosti podjetništva v Evropi, ki govori predvsem o tem, da je visoka stopnja konkurenčnosti evropskega gospodarstva posledica notranjega podjetništva. 

Kaj je notranje podjetništvo?

Vem, tudi mene je izraz rahlo zmedel, ampak ni nič posebnega. Ne gre za trg, ampak se osredotoča na podjetje, kar pomeni, da govori o dogajanju znotraj neke institucije in je povsem logičen. Gre za posameznike, ki balansirajo svojo podjetniško pot znotraj uveljavljenih podjetij. Sam vidim razlog predvsem v zapletenosti birokratske strukture, ki gradi vsako podjetje. V mislih imam predvsem pravni in finančni vidik, tisti, ki ga določa država. Zakoni se kreirajo po tekočem traku, da ne izgubljam besed o aktih in členih. Vse skupaj kreira gmoto, ki ji že z ažurnostjo težko slediš in v tem se skriva pravi razlog za notranje podjetništvo.

Podjetnik je nekdo, ki spreminja svet, gradi in inovira. V takšnem sistemu se lahko samo duši in lovi neke prakse togih birokratov. Daleč stran od kreiranja, zato je precej enostavnejša rešitev ustvarjanje znotra uveljavljenega podjetja oz. organizacije. 

Sam nisem nobena izjema, da bi lahko pobegnil medlosti birokratskega aparata in moja skrita želja je, da država končno sproti poslovanje in dovoli da zapiha nov, svež veter idej, ki bo končno naredil svet primeren za 21. stoletje.

Škoda, da vedno znova pridem do tega zaključka, ki odslikava nerazumevanje sedanje in prihodnje situacije tistih, ki vodijo državo. Nenazadnje se mi zdijo ponujene rešitve na ravni osnovnošolca iz mojih časov. Ja mojih, ker današnji so žal podvrženi zakompleksanemu in sfaliranemu sistemu, ki jim preprečuje razmišljanje na ravni, ki so jo sposobni, pa pustimo šolstvo na strani za prihodnjič, danes pa se posvetimo rešitvam, ki nimajo nobene vrednosti.

Za razvoj podjetništva bi naj izobraževali in usposabljali podjetnike. A res? 
Če želite danes izobrazit podjetnika, ga naredite pravnika, pa mojstra financ in računovodstva, potem pa ga še usposobite za regulative in vse pildeke, ki morajo viset v prostorih izvajanja dejavnosti za inšpektorje, ker druge vrednosti tako in tako nimajo. Če pa želi kdo izobraževat podjetnike v tistem, kar res potrebujejo potem pa upam, da se tega ne loti država, ker tako zaspana, toga in na nekih preživetih modelih postavljena entiteta ne bo prišla nikamor.

Sedaj, če sem malo provokativen, potem lahko rečem, da podjetništva se ne da učiti. To imaš ali pa nimaš. Kar pozabimo na denar in uspeh, gre se zato, da si sposoben videti tisto, kar drugi ne in da si zato pripravljen iti do konca. 

Ne pravim, da zato niso potrebna znanja in veščine, ampak pravo podjetništvo izvira iz tebe, tvoje notranjosti, nekje iz trebuha in vre na plan. No, mislim da v državni regulativi ne bomo videli nekakšne guru šole za podjetnike, vsaj kmalu še ne, pa čeprav bi bila najverjetneje edina primerna za učenje podjetništva.

Kaj pa dolgi rok?

Za uspeh na dolgi rok si država predstavlja rešitev v promoviranju podjetništva s pravilnimi prijemi. Ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil, čeprav je malo žalostno. A to bi naj izgledalo tako, da nam bo namesto onega pralnega praška, ki je že pred petimi leti opral belo, sedaj na ekran stopil tip s podočnjaki, brez družine, da nam pove kako super je biti podjetnik, ko lahko prostovoljno doniraš 40% vsega državi. No, malo karikiram in veliko pretiravam, ampak se ne mislim ustavit, zato bi lahko za nagovor ženske populacije uporabili tipični blondinko v roza avtomobilu in s čivavo, ker sedaj, ko je podjetnica je rdeča preproga njena. 

Da se ponovno malo prizemljim, pa gremo na realno sliko. V glavnem podjetništvo se promovira kot še nikoli, čeprav bi se naj po mojem mnenju z lastnim delom, pa se s stilom. Zadnjih nekaj let je vse še samo start-up sem, pa start-up tja in vsak mora biti podjetnik, start-uper pa it-jevec v hipster looku. Za koga že? 
Ja za sceno, čeprav start-up ni nič novega, nobena revolucija ali karkoli podobnega. Identično strategijo so podjetja uporabljala že skoraj trideset let nazaj. In evo ga- marketing podjetništva. Kdo plača? Nekaj investitorji, malo smrtniki, nekaj vsi skupaj, predvsem pa že jaz z zamerami od A do Ž, ampak zato je kriv moj blog. Kaj pa sem se ga spravil pisat, ampak če že moram izbirat potem citiram raje kot denar, priljubljenost, ljubezen, mi daj resnico.  

ZA USPEH POZABI NA...

V mojem dojemanju uspeha ne gre za neko čarobno palico, ki čira čara naredi vse lepo in pusti polno denarja, pa ležanje na plaži in najboljši avto. Ne, po mojem mnenju je uspeh odvisen od navad, ki ga stimulirajo in zato se implementira postopoma. Vse preveč smo nasičeni z instant rešitvami naredi to in vse bo najboljše, pa naslednji teden ono, da boš dosegel točno tisto, kar bi že naj prejšnji teden in potem spet nekaj novega, kar enostavno moraš, da boš srečen in imel ogromno denarja.

Zame, ki se stvari lotevam precej sistematično ostajajo takšne rešitve blago rečeno smešne in nesmiselne, zato jim pravim ne. Neverjetno koliko enkratnih priložnosti, ki jih ponujajo piramidni sistemi, zamujam zaradi tega, ampak vsaj nisem naiven, da bo nekdo delal namesto mene in mi polnil denarnico.

Vsakomur, ki išče uspeh, bi poleg zgornjega, svetoval še nekaj drugih motilcev na katere je treba biti pozoren. Sam imam ogromno težav s popolnostjo. Sem perfekcionist in pika, ampak za uspeh ni potrebno nenehno loviti popolnosti. Vsaj na začetku ne. Popolnost zahteva ogromno časa in ravno zaradi tega se je treba lotiti stvari z resnostjo, da bodo delovale, delovale dovolj dobro. Popolnoma naravno je da so stvari ohole, kompleksne in prihajajo z negotovimi rezultati in da se izkažejo za neracionalne, ampak to še ne pomeni, da niso na pravi poti.

Nikoli ne dovolite, da vas ovira negativnost. Sam sem se dolgo časa bodel z okolico, ker sem edini razumel, da stvar deluje, da funkcionira, medtem, ko so jo vsi zavračali. S tem sem samo izgubljal čas, ki sem ga porabil za perfekcijo, skeptiki pa so še vedno skeptiki in bodo to tudi ostali. Mogoče ni prave priložnosti, da se obkrožimo s pozitivnimi ljudmi, ki nas spodbujajo, ampak kakorkoli, vsaj ne pustite negativnim, da vas potegnejo iz proge.

Za začetek, da se lahko ogradimo od takšnih ljudi, pa je potrebno verjetni vase, zato nikoli ne dvomi, da so stvari, ki jih želiš- nemogoče. Ne glede na vse. Vizija izhaja iz nas, iz naše notranjosti in pot do nje je vidna nam samim, zato ne glede na to kaj kdo pravi, ne vidi poti, kot jo vidiš sam. Če vidiš pot, potem je vizija dosegljiva, če vidiš oviro, potem veš kakšen problem imaš in s tem lahko zavržeš vsak dvom, da jo je nemogoče doseči.

Človek je čudno bitje, ki je vedno sam sebi največji sovražnik in zato je potrebno delati na sebi in svojih pomanjkljivostih. Predvsem s tem mislim na zavračanje vseh motilcev. V današnji dobi smo z lahkoto podvrženi motilcem na vsakem koraku in pravzaprav smo povsod podvrženi gmoti motilcev iz celega sveta. Na koncu zmagajo vedno tisti z jekleno voljo in laserskim fokusom, zato reči ne vsem motilcem, ki zahtevajo tvojo pozornost in te ne vodijo do cilja ali želenih rezultatov.

Praktično? Ni problema.

Koliko časa posvetiš socialnim omrežjem?

In še bolj zanimivo:

Kaj počneš na socialnih omrežjih?

Precej enostavno, ko si nalijemo čistega vina in sam nisem nobena izjema, rad pa natakam, zato dam še za eno rundo.

Nikoli ne dovoli, da se drugi odločajo zate. Ne potrebuješ odobravanja drugih, zato sprejmi odločitve na lastnih potrebah. Odločaj se zase po svojih potrebah in še bolj pomembno, sam se odloči kako boš nadaljeval. Sprejeti odločitev je ena najpomembnejših stvari na poti do uspeha, ampak treba se je odločit.

Sam sem precej delovno naravnan in zato se mi zdi pomembno, da ne postanem preobremenjen. Da preprečimo preobremenjenost in z njo povezano izgorelost, se je potrebno skoncentrirati na produktivnost in ne zaposlenost ves čas. Zagotoviti je potrebno koncentracijo na cilje in ustvarit čas za stvari, ki so pomembne, ter odrezat tiste, ki niso, predvsem pa se je treba naučiti reči ne in znat prosit za pomoč.

Najslajše pa za konec, kar se mi zdi, da vedno počnem. No, tudi tokrat to ne bo izjema in zato se nikoli ne nehaj učiti, ne nehaj razvijati svoje osebnosti in rasti. V vsakodnevnem kaosu je najbolj enostavno postavit na stran takšne aktivnosti, ampak vse kar si in kadarkoli boš je tvoja osebnost. Tisto kar se naučiš in izkusiš, zato dopusti da te tovrstne aktivnosti dosežejo in ti pustijo odprt um.

Vsak dan je poseben in kot takšnega ga je potrebno uživati, zato zavrni slabe navade, razvij dobre, boljše in najdi vsak dan v kreiranju neverjetnih stvari. Upam, da sem ti pri tem koristil in ti pustil kakšen dober nasvet.

KAKO NAREDITI POPOLNO LETO?

Kmalu se bo spet odvijalo vse v starem redu in novoletne zaobljube bodo spet pozabljene. Se mi zdi, da že novoletne zaobljube sploh niso več v modi, ker je že toliko krat šlo vse k vragu, da še tistih enkrat na leto nima več smisla. No, bojim se da ravno zaradi tega ni napredka in ga tudi ne bo, ker, kot je rekel Einstein, delati isto stvar znova in znova, ter pričakovati drugačen rezultat je popoln nesmisel, kar drži kot pribito. Kakorkoli naj bo to leto drugačno, da bo res, pa beri dalje.

Prva stvar, ki jo je potrebno vedeti, da bo karkoli drugače, je kaj sploh hočeš? Smešno ne, ampak opažam, da v resnici večina ljudi sploh ne ve kaj hoče.

Kaj hočeš?

Tišina, razen ultimativnega odgovora, ki je seveda denar. A res? Denar. Ko se pogovarjaš naprej, vidiš, da večina sploh ne potrebuje denarja, ampak čas zase, veselje, uživanje, mogoče ljubezen, vsekakor pa ne denarja in večina ga res ne potrebuje, vsi si ga hočejo, nihče pa pravzaprav ne ve kaj sploh želi, zato je prvo treba vedeti kaj sploh želimo. Najlažje to ugotovimo tako da si predstavljamo popoln dan, ga opišemo in vidimo kaj sploh iščemo. S tem smo praktično naredili vse, ker ko ugotovimo kakšen je naš popoln dan, je vse kar ostane, narediti takšnih dni v letu čim več. 365, če smo natančni.

Da ne pustim vsega skupaj v polni neotipljivosti, naj opišem postopek s katerim bo leto vsekakor popolno v uspešnem smislu. Kot sem napisal zgoraj je prvo pomembno vedeti kaj želimo in potem videti kako to dosegamo, zato je meni osebno ena ključnih dejavnosti vrednotenje. Z željami definiramo cilje, cilji potrebujejo čas in potem ko ta preteče je potrebno preveriti kje se nahajamo glede na zastavljene cilji. S takšnim pristopom dosežemo dvoje. Prva je motivacija, ki izhaja iz časovne omejenosti in nas tišči naprej, drugo pa je umirjenost. Ja res je, umirjenost, ki jo jaz najdem v tem, da odložim cilj, da mu določim trajanje in potem me ne preganja na vsakem koraku končna destinacija, ampak se lahko v miru posvetim posameznim korakom, da ga dosežem.

Vrednotenje se mi zdi izredno pomembna veščina, katero priporočam v vsakem življenju. Enostavno gre za to, da se na neko obdobje pogovoriš s sabo o tem kakšne imaš želje, kako si uspešen pri uresničevanju teh želj in konec koncev ustvariš pregled nad tem kaj ti je uspelo, kakšne so bile tvoje aktivnosti in kakšne bodo v prihodnosti. Sodobni svet nam nenehno ponuja vprašanja in mi nenehno iščemo odgovore, vse bolj že same takšne, ki nimajo smisla, zato je pomembno, da sami poiščemo vprašanja zase, najdemo odgovore in ovrednotimo sebe. Življenje, ki ga živimo ni odvisno od nikogar drugega, kot od nas samih, zato mu prepustimo edino stvar, ki jo posedujemo in nanjo vplivamo- sebe, pa bo leto popolno.

ZDRAVO 2017!

Sedaj pa smo že slab teden v novem letu za katerega še ne moram trditi kako se je začelo. Vsekakor pa vem da se je 2016 zaključilo v popolni norišnici, vsaj zame. Mislim, da sem to že omenjal v eni prejšnjih objav, ko sem potarnal, da se vsem delovnim aktivnostim čez december pridružijo še družbeni dogodki in vse poteka s takšno intenzivno vnemo, da je na koncu izvisel še moj blog.

Res obožujem pisanje in ob vsakem izpadu, ko sem prezaposlen z drugimi stvarmi iščem luknjo in priložnosti, da se lahko ponovno vrnem k pisanju. Danes mi je uspelo in upam, da bo v tem letu vedno priložnost za pisano besedo.

Običajno se ob začetku leta vrstijo dobre želje za naprej, zato bi želel vsem predvsem zdravja. Kje se je izgubil tipičen srečno? Če vprašate mene, se mi zdi, da je tudi zdravje sreča, mar ne?

Da se nekoliko oddaljim od tradicionalnega voščila za novo leto, naj delim eno misel, za katero bi želel, da si jo zapomnijo vsi tisti, ki se vsakodnevno borijo na trgu, tisti, ki se borijo za vsak korak naprej, pa tudi za vse ostale. Na koncu delimo vsi isti planet in ta je tudi vse kar imamo, zato se bomo morali naučiti živeti drug z drugim ali pa bo planet živel brez nas.

Večkrat se mi zdi, da je v naših življenjih premalo sočutja, ki ga zanemarja tekmovanje drug z drugim, tekmovanje brat z bratom, narod z narodom. Vse preveč zaslepljeni z dokazovanjem pozabljamo na smisel zmage in zmaga ni poraziti druge, ampak ostati neporažen.

Ob tem stavku se mi rahlo smeje, ko mi pred očmi švigajo opazke na račun mojega filozofskega pogleda v katerem se ne vidi smisla, ker sem povedal isto na dva različna načina.

Ne, ne, povedal sem različno z istimi besedami, pa naj razložim. Stavek se mi je utrnil nekaj dni pred novim letom, ko sem razmišljal o smislu zmage in zmago si takoj predstavljamo kot poraziti vse ostale okoli nas. Pa nas to res napolni z zmago? Nesreča drugih?

Ne.
Pravi občutek zmagoslavja izhaja iz dokazovanja samemu sebi in tista prava zmaga je, ko presežemo svoje zmožnosti, predvsem ko presežemo lastne miselne bloke, ker karkoli že dosežemo smo bili vedno sposobni doseči, občutek nemoči nam je proeciral samo naš um. Torej, zmaga ni premagovanje drugih, ampak ostati neporažen in najboljše za konec. Kaj če tekmujemo s samim seboj. Želimo, da smo premagani ali da ostanemo neporaženi?

Naj vam to leto napolnijo zmage in zapomnite si, tukaj ste da ste svoj zmagovalec, zato vam želim vse dobro v letu 2017.

KDAJ VEM DA DELAM PRAV?

December je en zanimiv mesec, ko se delovniku pridruži še praznično vzdušje in potem se ti odvijata dva svetova hkrati. Na eni strani ustaljen tok aktivnosti vpetih v delo, na druga pa družabni dogodki in srečanja ob zaključku leta.

Ta vikend sem preživel bolj sproščeno in umirjeno. Skratka divji in razgiban teden se je zaključil s petkovim druženjem čez noč in temu primerno je vikend minil bolj v lenem vzdušju. Sicer sem zagovornik polne učinkovitosti, ampak proti takšnim dnevom nimam prav nič. Sedaj če že govorim v bolj lenem vzdušju naj izkoristim trenutek in natrosim nekaj pikrih čez pikolovsko gonjo tistih, ki vstajajo vedno uro pred vsemi, servirajo sporočila v elektronske nabiralnike še v nočnih urah in potem oh in sploh izkoristijo dan in so blazno uspešni, ker tako in tako počakajo, da gredo vsi spat pred njimi. Vsekakor, vsakomur odgovarja svoje, tudi sam sem jutranji tip, pa tudi tisti, ki potegne v noč. Ne vem, verjetno me pač zmanjka nekje vmes, ampak ne mislim se naslanjat ne na eno in ne na drugo, to je moj način funkcioniranja, ki mi odgovarja najbolj in v katerem lahko dam od sebe največ. S tem se zaključi in kakršnakoli primerjava s tem, da pa sem zdaj ultra učinkovit proti tebi ni ničesar drugega, kot napihovanje ega. Pozornost, ki se manifestira v boljšem počutju, da si od nekoga boljši, pa čeprav gre pri vsem skupaj le za lastno tolažbo. Funkcioniranje na tej ravni lahko vodi samo v eno smer in to ni uspešnost, ampak IZGORELOST.

Priznam, nekam me je zaneslo, pa če ne drugega je to en način v katerem veš, da ne delaš prav in z vsakim novim načinom, ki ne deluje si bliže tistemu, ki funkcionira.

Danes sem se namenil pisat o tem kdaj veš, da delaš pravi in ni boljšega časa, kot to prepoznavat po dneh, ki so za mano. Tako, kot bi se vrnil iz dopusta, ko pustiš vse za sabo. Odložiš prtljago v senci pod neko oljko ali pa jo odpihne pršič iz belih strmin. Vse se lažje diha in vidi bolj bistro, pa je treba nazaj. Večkrat poslušam o tem kako vse lepo prehitro mine in spet si v delu, ampak, ko se k delu vrneš vesel, poln zagona. S pričakovanjem pričakuješ naslednji izziv in si poln elana, poln vseh čistih mislih, ki so dobile prostor in čakajo implementacijo, potem veš, da delaš prav.

Tako sem se danes vrnil k delu in dobil sem potrditev, da delam prav, ker opravljam delo ob katerem uživam in komaj čakam, da se polovim nazaj v tok igre.

DUŠAN OLAJ: »ODLOČITE SE ŽE!«

Ko sem se odločal, kje bom ustvarjal, kje živel in delal, sem se odločil za Slovenijo. Nekako mi je ta majhna državica pri srcu, pa ne le zato ker je moja domovina in sem tukaj rojen, ampak mi je všeč to okolje, ki je razgibano in ponuja gore, morje, ravnine, griče in ljudi, strašne nergače, ki jih imam po svoje rad.

Ne glede na težko, nekonkurenčno gospodarstvo, ki je še obdavčeno po eni najvišjih stopenj in korupcija, ki je razita do stopnje, da jo še kakšni pokupljeni afriški sistemi zavidajo, sem se odločil da ostanem tukaj, v Sloveniji. Sprva sem se sam sebi zdel bedak, ki se je pustil preslepit srcu, ampak kmalu sem spoznal prave junake v smislu, kot sta dobro znana Ivo Boscarol ali Igor Akrapovič. V to vrsto ljudi vsekakor spada tudi Dušan Olaj, lastnik in direktor podjetja DUOL in štejem si v veliko čast, da sem ga imel priložnost poslušati.

Najbolj fascinantno od vseh stvari, ki jih njihova podjetja počnejo mi je sedež, ki je v Sloveniji in praktično vse kar počnejo je to, da tukaj plačujejo davke, ker domačega trga nimajo, vsekakor ne v tem smislu, da bi od njega preživeli. Medtem, ko se tukaj jamra in nerga, nam z lahkoto zastane dih, ko pogledamo njihov trg. DUOL praktično pokriva ves svet z izjemo ZDA in Kanade, za kateri Dušan pove, da imajo lokalnega proizvajalca, ampak, da jih ta trg tako in tako ne zanima zaradi zakonodaje.

Na tem mestu bi lahko nekaj več povedal o tem, kaj pravzaprav DUOL počne. Podjetje proizvaja šotore, ki temeljijo na zračni tehnologiji. Laičnemu opazovalcu so v tej obliki poznana predvsem pokrita teniška igrišča, ampak DUOL počne še vse več kot to in je ta delež v manjšini njihove bilance. Njihove strukture pokrivajo bazene, nogometna igrišča, golf igrišča, pa ogromne površine odlagališč odpadkov in stojijo v najbolj ekstremnih območjih na Zemlji, kot so puščave ali mraz in veter na Islandiji.

Kako je to mogoče?

V tem kontekstu se običajno sliši nekaj v smislu uspešnosti, njemu je lahko ali sreče ali obojega skupaj z ob pravem času na pravem mestu, ampak Dušan pravi, da so za njim leta dela, dvajset let garanja, odrekanja in to je razlog, da je DUOL danes tam kjer je, da je igralec in ostali samo posnemovalci. Postati igralec ne zraste čez noč in potrebno se je odločiti. Pravilno, nepravilno, ni pomembno. odločite se že.

DUOL je začel s proizvodnjo na konvencionalen način, kjer je v verigi zadovoljeval vse nivoje od nabave, zasnove, proizvodnje, distribucije in prodaje. Z delovanjem se je podjetje prebijalo naprej in prvi večji uspeh se je risal z več milijonsko pogodbo na obzorju. Dušan pravi, da noč pred podpisom ni spal niti minute, ampak je razmišljal, razmišljal, razmišljal. Vstal je zjutraj ob petih, se odpovedal pogodbi, jo raztrgal in končala je v košu, sam pa se je odpravil v podjetje in predstavil novo vizijo. Podjetje je iz proizvajalca na regionalnem trgu, postalo razvojno podjetje na globalnem. Definirali so jedro podjetja in začeli opravljati naloge povezane z njim, vse ostale nevitalne dele pa so prepustili zunanjim izvajalcem. Danes se ogromno govori o vitkem okvirju, pa ščiščenem modelu, ki je prevzel pobudo v javnosti s popularizacijo start-upa, ampak to ne spremeni dejstva, da preden lahko model ščistimo in naredimo vitkega, moramo poznati vse segmente sistema do potankosti. Dušan jih nedvomno pozna, o čemer že priča njegov suveren in samozavesten nastop, ko govori o svojem podjetju, vsem, ki se spogledujejo s podjetniško potjo pa sporoča: “Kaj sploh hočete? Sprejmite odločitev, odločite se že enkrat!”

VSE DO 30

Uspeh v mojem življenju je pogojen s kreiranjem in doseganjem ciljev, torej odvisnost opravljanja nalog v danem času, če poenostavim. Več o tej temi sem že objavil na svojem blogu in je na voljo v arhivu, danes pa se bom poigral z zabavno stranjo svojega življenja. Včasih si vzamem malo oddiha ali pa preprosto obračam čas v bolj sproščenih temah, na bolj sproščenih vsebinah in tako sem zadnjič iz zabave prebiral članek o  tem kaj moraš storiti pred tridesetim letom. Trideset je pravzaprav kar precejšnja prelomnica, če si z leti v razmerju ali pa ne. Predstavlja prelomnico desetletja v človekovem življenju, je pa tudi oporna točka pri kateri se začnejo odvijati tudi resnejše stvari. Počasi ali pa kar precej hitro je potrebno osvojit zavedanje dejanj in posledic, zato ni več časa za dolge divje zabave oziroma ga je vedno manj, ko na drugi strani raste odgovornost do sprejemanja pravilnih odločitev. Tako nekako vidim svojih trideset let jaz, ampak dajmo še malo počakat.

Ob prebiranju članka sem si začel krajšati čas in si rekel, no da vidimo kaj sem že opravil in kaj me še čaka.

  

Pred tridesetim letom živi v velikem mestu. Sicer sem nekaj časa razmišljal kaj pomeni življenje v velikem mestu in ali sem ga že izkusil na svojih potovanjih. Nisem si bil na jasnem ali je mogoče teden, štirinajst dni v večmilijonskem mestu dovolj in na koncu sem sklenil pri sebi, da ne. Torej me pred tridesetim še čaka mesti živ-žav katerega, pa mislim da ne bom izkusil, kot bivanje v mestu samem, ker imam do tovrstnega življenja enostavno odpor, ampak nikoli ne veš. Mogoče mi bo še prav všeč.

Prestani fizični izziv. Članek se je naslanjal na tek, česar nisem nikoli rad počel, ampak takšen izziv sem že zagotovo opravil. Dobra tri, mogoče štiri leta sem dobesedno preživel kot plezalec in ta leta so mi dala ogromno. Večino časa sem preživel v naravi in pohajkovanjih, ki so predstavljala popolnoma drugačno dimenzijo življenja od regularnih tokov. Mislim,da bi jih z veseljem ponovil, vsekakor pa ostajam rekreativni športnik.

Nauči se meditirati, kar sem se naučil in svetujem vsakomur, da se posveti tovrstni dejavnosti. Živimo v svetu v katerem nenehno raste samo stres in meditacija je odličen pripomoček, da ga obvladamo in reduciramo v vsakdanjem življenju.

Začni spletni zmenek. Vsekakor nekaj, česar še nisem počel, pravzaprav sem do tovrstnih zmenkarij precej zadržan. Osebno mi je pač zares in ga obožujem. Mislim, da je precej malo verjetno, da bi se lotil zmenka po spletu. Sicer nikoli ne veš, ampak če že bo to vsekakor po trideset, tudi štiridesetem, skratka takrat ko bom dovolj star, da bom nor.

Zaljubi se in to je stvar, ki mi gre odlično od rok. Spoznal sem že ta vse in tudi ubil me je že, ampak je del življenja, ki ima vsaj sladki priokus. Vesel sem, da sem se naučil padati v ljubezen, pa čeprav me vedno ubije, ampak ravno to ima svoj čar. Vsakič lahko ljubiš znova in tudi ženski lahko podariš novo srce, ker gori drugače.

Padi. Čeprav sem običajno naletel na negodovanja in nasprotovanja in moje zmage krojijo porazi, ne mislim, da sem že zares padel v življenju. Mogoče malo smešno od tipa, ki je potreboval šest let za maturo, pustil regularno službo in se nenehno obrača v socialno dno, ampak gre za občutek in sam se ne počutim, da bi doživel pravi poraz v svojem življenju. Vsekakor je življenje zgrajeno iz vzponov in padcev in čeprav so nezaželeni, se zavedam, da se porazom ne morem izognit. Ne glede na to kakšni pa ti porazi bodo, upam, da se bom pobral v najkrajšem času, še močnejši in odločnejši za pot naprej.

Potuj sam, česar nisem počel dobesedno, sem pa potoval samostojno. Vedno sem si pot delil z osebami, ki so mi drage in bodo nosile posebno vrednost prav zaradi potovanj, ki smo jih doživeli. Ni bistvo s kom potuješ, ampak kako in sam imam samo še to priložnost, da lahko objamem tiste, ki te izkušnje delijo z mano.

Ustanovi podjetje, kar mi še ni uspelo, upam pa da bom imel tudi to priložnost. Spet ena aktivnost, ki zahteva in ponuja priložnost, da zrasteš celostno in celovito, čeprav je največja verjetnost, da bo podjetje propadlo. Menim, da izkušnje s takšno aktivnostjo pretehtajo vsakršen bankrot, ki mu pripisujemo prevelik pomen. Včasih si spredaj, drugič zadaj, enkrat na vrhu in enkrat na dnu.

Nauči se programiranja, s katerim sem se sicer nekoliko ukvarjal v srednji šoli, ampak ne v meri, ki bi me zadovoljila. Današnji svet v večini stoji iz kode, ki jo pišejo računalniki, zato je programiranje že za lažje razumevanje sveta v katerem živimo obvezna tema. Upam, da bom imel na voljo dovolj sredstev in zagona, da se lotim osnov programiranja in njegovega poznavanja.

Piši blog in pišem ga. S pisanjem sem začel dober mesec pred to objavo, da enostavno izboljšam svoje pisanje in s svojim pogledom skušam koristit bralcem mojih objav. Upam, da bo moj blog dovolj zanimiv in da ga bom ustvarjal še dolgo, dolgo časa.    

V življenju se lotevam stvari precej resno in z namenom, zato mogoče niti ne bo toliko presenetljivo, če bo iz te preproste zabave zrasel pravi to moraš seznam. Sedaj sem v osemindvajsetem letu in do prelomne trideset imam še dve leti in nekaj časa. Iz zgornjega opisa mi je ostalo polovica aktivnosti, ki mi ostajajo, da jih v tem času doživim. Živeti bi moral v velikem mestu, začeti spletni zmenek, se zložit v življenju in past, ustanovit podjetje in se naučit programirat. Kaj od tega mi bo uspelo doživet ne vem. Na seznamu so zagotovo stvari, ki me mikajo, ampak če so mi tudi namenjene, bomo pa videli.

FANTJE, SREČNO!

V zadnjem obdobju pa se mi dogaja dobesedno šus. Vstajanje, usklajevanje, pa priprava in srečanja, dogodki in potem novi izzivi, stare naloge, pa letanje okrog in okrog. Sem del ubijalskega tempa proti kateremu nimam nič, mogoče ga celo obožujem, ampak nenehna vožnja po vrtiljaku negotovosti mi pušča posledice. Podzavestno pozabim nase, na svoje telo, bit in duha. Misli postajajo težke in mišice se zakrčijo, potem začnejo utripat alarmi po sprostitvi.

Končno je prišla sobota za oddih. Že nekaj časa sem hlastal po takšnem dnevu in ne bi mogel biti boljši kot na dan, ko se ptički ženijo. Gregorjevo je dan zaljubljencev po ljudskem izročilo, ki ga praznujemo 12. marca. Po starem koledarju je to prvi pomladanski dan in včerajšnji je bil, čeprav oblačen, že res topel. 

Pravzaprav je vsak dan pravi za deljenje ljubezni, ampak tudi včerajšnji je ostal v primerjavi s komercialnim Valentinovim prazen na socialnih omrežjih. Čeprav so socialna omrežja postala odraz družbe, upam da je njihova praznina odraz deljenja ljubezni med ljudmi, vstran od virtualnih zidov. Ne vem, mogoče ostajam večni optimist ali pa je gregorjeva sobota pustila toliko bister pogled.

Preživel sem jo v najbogatejši občini na Slovenskem. Moj namen takšnih dni je sprostitev, zato sem preživljal čas v Termah Topolščica. Urejena okolica in nova infrastruktura bivalnih prostorov sicer ne sovpadata z zgarano stavbo kopališča, ampak še vedno je dovolj prostora zame, da sprostim um in telo. Plavanje, namakanje in sproščanje ob vodnih masažah so balzam za telo in duha, da še ob bazenu plavam v rahlem dremežu na ležalniku. Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi vsaj malo pokukal v tekoče stvari in pregledal par nalog, ampak s samokontrolo v enostavnem in lahkotnem smislu. 

Zvečer me je čakal prav poseben dogodek v Titovem mestu. Dom kulture Velenje je gostil 45 let Šaleškega folklornega društva Koleda. Prireditev je bila res posebna. V prijetnem ambientu, ki ga ponuja stavba so se med nas pomešali nastopajoči v narodnih nošah in pričarali posebno vzdušje že pred samo predstavo. Predstava se je odvila v sproščenem in lahkotnem toku, ki se je selil od odra do roba dvorane in nazaj na oder. Sprehodili smo se skozi revijo narodnih noš in plesov iz našega, Slovenskega okolja z zgodbo, ki jo je risalo obdobje s trebuhom za kruhom v Ameriko, služenje vojaškega stanu ali pa izobraževanje v tujih deželah. Spoznal sem raznolikost te majhne dežele, ki jo rišejo narodni motivi iz Bele Krajine, Rezije, Notranjske, Istre in Koroške. Spomnili so me na stare šege iz preteklosti in v meni vzbudili ponos od kod prihajam.

Razmišljal sem o lepoti svoje domovine, o lastni identiteti, ki se zdi davnaj pozabljena, ampak včerajšnja prireditev dokazuje drugače. Še so mladi ljudje, ki vidijo smisel v naših koreninah in k njim pristopajo z žarom veselja. Prireditev je name naredila globok vtis in hvaležen sem, da sem imel priložnost biti prisoten na njej. Upam, da bom imel tudi priložnost pri ohranjanju in predstavljanju naše kulture širnemu svetu v katerem smo lahko del ogromnega mozaika, do takrat pa si želim čim več tovrstnih dogodkov.