PODJETJA SO PREVEČ UPRAVLJANA IN PREMALO VODENA

Takoj ko se začnemo pogovarjati o podjetništvu je osrednja ikona podjetnik, lahko tudi direktor, ki je bolj prepoznan kot menedžer (manager), precej bolj kot pa voditelj (leader), zato bom danes opisal osnovno razliko med tema dvema pozicijama. Skozi zapis bo postalo razvidno kako so podjetja, predvsem v Sloveniji, preveč upravljanja in premalo vodena.

"Vsebino lahko tudi poslušate v Podcastu"

Pri pisanju o podjetništvu in strukturah znotraj njega prihaja vse bolj do izraza pomankanje ustrezne terminologije v slovenskem jeziku. Če smo nekako poslovenili izraz manager, pa si s terminom leader, kot voditelj, predstavljamo vse kaj drugega, kot podjetniško persono in najlažje kar naredimo je, da ju izenačimo, čeprav gre za precej različni funkciji. 

Obe poziciji potiskata podjetje naprej, ampak management (upravljanje)  je v osnovi mehanska funkcija, medtem ko se leadership (vodenje) giblje v čustvenem območju. 

Če poenostavimo, lahko rečemo da so menedžerji ljudje, ki delajo stvari prav, medtem ko so voditelji ljudje, ki delajo prave stvari.

Mogoče se na prvi pogled zdi da favoriziram voditeljstvo, verjetno tudi ga, ker ga je v sodobnem svetu premalo, ampak ne gre toliko za to katero funkcijo favoriziramo, kot gre za to da razumemo njuno pozicijo v podjetju in prepoznamo razlike med njima. 

foto: keydifferences.com

Menedžerji opravljajo tehnične funkcije, ki se osredotočajo na izpeljavo. Vizijo razbijejo na mejnike in jim postavijo časovnico, kateri lahko ekipa sledi. Menedžerji morajo posedovat sposobnost narekovanja, ki omogoča dnevno opravljanje dolžnosti, katere zahteva delo. Pri vrednotenju uprabljajo merljive parametre s pomočjo katerih uravnavajo svoje delovanje in delovanje sistema v željeno smer. Parametri omogočajo uvid v potrebne resurse za nemoteno doseganje cilja, ob tem pa pokažejo kakšna pravila, procese in operacije zahteva zadana naloga, ki jih menedžer tudi vzpostavi in ustrezno razporedi svoji ekipi. Pri razumevanju menedžerjeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegovi rezultati vezani na številke in merljivi.  

Voditelji, na drugi strani, so vizionarji s pogledom v prihodnost. Njihovo delovanje je precej bolj daljnosežno v primerjavi z menedžerji, saj so kreatorji vizije. Prepoznavajo obstoječe stanje, ampak se z njim ne sprijaznijo, zato rišejo pot naprej. Pri tem se znajdejo v čustvenem območju, saj morajo ljudje tej viziji verjet in ji sledit, brez merljivih rezultatov. Ključno vlogo tako igrata voditeljeva integriteta in inspiracija, ki jo deli z ekipo. Inspiracija skozi katero izvabi iz članov svoje ekipe najboljše in s pomočjo katere vsak posameznik razume svojo vlogo v širši sliki. V ospredju so komunikacijske sposobnosti s katerimi ustrezno predstavi željeno pot, vzdržuje motivacijo v ekipi, rešuje konflikte, informira o poteku poti do uresničitve vizije in predstavlja morebitne nevarnosti. Pri razumevanju voditeljeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegove aktivnosti osredotočene na nove izzive in v ustvarjanje vizije.

foto: Stephen Doyle - Order vs Chaos

Če poziciji soočimo iz oči v oči, bi lahko rekli, da menedžerji iz kaosa ustvarjajo status-quo, medtem ko voditelji izzovejo status-quo in ustvarijo kaos. Pri tem vidimo, da v iskanju napredka ena pozicija, brez druge ne more in zato je pomembno, da podjetnik obvlada obe. Vsaj  na začetku svoje podjetniške poti, kasneje, ko si to lahko privošči, pa poišče sebi ustrezen kontrapol.

Danes smo v Sloveniji priča menedžerskemu pristopu. Že v javnem prostoru prevzemajo pobudo številke in doseženi rezultati, enako je tudi znotraj podjetij, kjer nedvomno prosperirajo dosežene norme in finančne bilance. Nikakor to ni nepomembno, ampak na drugi strani zaradi pomankanja vizije, novih izzivov in razbijanja status-quo, izgubljamo ogromno potenciala. Ne govorim, da takšnih podjetij v Sloveniji nimamo, so pa izredno redka in nas zapuščajo, večina že v zgodnji fazi uresničevanja svoje vizije. 

V ospredje prihajajo mehke veščine, ki ustvarjajo priložnost za nove strukture in kreiranje konkurenče prednosti.

Ali bomo to priložnost izkoristili ali bomo ponovno pustili, da nam spolzi skozi prste?

KDO BO REŠIL SVET?

Nekaj časa se že dnevno srečujemo s temo v kateri se lomijo kopja na podjetnikih. Na eni strani odmevajo glasilke tistih, ki zagovarjajo, kako morajo podjetniki vračati v družbo, plačevati več v državno blagajno, kot plačujejo sedaj in deliti več s celotno družbo. Na drugi strani z enako vnemo vibrirajo glasilke tistih, ki zagovarjajo stališče, da družba temelji na podjetništvu, zagovarjajo nižje davke in predvsem zasebno lastnino. Kdo ima prav? Ali kdo ima - vsaj - bolj prav?

foto:KPMG

Moram priznati, da se me je tema osebno dotaknila, predvsem zato, ker sem spoznal kako nerazumljeno je podjetništvo in kako enostavno ljudje padejo na populistične floskule politikov. 

Upam si trditi, da je podjetnik vmesni člen med državo in delavci, člen na natezalnici, ki drži skupaj dva pola, katera vlečeta vsak na svojo stran. Na eni strani je država, ki vidi zlato jamo v podjetnikih, kateri jo realno tudi edini financirajo. Ustvarjajo dodano vrednost, katera omogoča, da so pokriti vsi stroški podjetja, ob tem pa se ustvarja dobiček, iz katerega so plačani davki in dajatve državi, zaposleni dobijo plačo in preostanek ostane podjetniku. 

Na drugi strani so zaposleni, kateri so vedno plačani premalo in imajo neznosnega šefa. Vedno znova bodo zagovarjali obljube o medu in mleku, ter tlačili tisto, ki jim daje kruh vsak dan. 

Verjamem, da razumete, da ne govorim o tem, kako delavci niso potrebni in daleč od tega, kot se izrablja, da zaposleni podjetniku predstavljajo le strošek. Podjetnik se v vsem svojem bistvu zaveda pomembnosti svojih zaposlenih. Točno se zaveda pomembnosti vsakega delovnega mesta v svojem podjetju. Nenazadnje ga je tudi ustvaril in zato se zaveda, kaj pomeni zaposlen, ki opravlja svoje delo. Vsak podjetnik želi plačati svoje zaposlene kar se da visoko, pa ne želim izpostavljati dobrote podjetnikov, ne, ravno nasprotno, želim izpostaviti sebičnost podjetnikov, za katero stoji preprosta matematika. Dokler bom ponujal najboljše delovne pogoje, h katerim nedvomno spada tudi plača, bodo ljudje delali zame. Takoj, ko bo nekdo drug ponudil boljše delovne pogoje, me bodo zaposleni zapustili in noben podjetnik nima želje po tem, da bi zaposleni odhajali h konkurenci. 

Mislim, da je že sedaj jasno, da vsaka dajatev ovira podjetništvo in njegov razvoj, ampak naj za polno razumevanje orišem širšo sliko.

Kaj pomeni višanje davkov?

Vsakič ko država dviguje davek, pa naj bo to na katerem koli področju, to pomeni le eno stvar. Vlada ne opravlja svojega dela. Vse dokler znotraj področij, ki so neposredno pod okriljem vlade, denar odteka iz sistema, mora vlada problem rešiti. Danes je zdravstveni sistem prežet s korupcijo, vneto mu sledi tudi šolski sistem, da ne omenjam gradbenih projektov. Vse to so področja, ki so neposredno odvisna od vlade in iz katerih denar neupravičeno odteka. Višanje davkov pomeni le več denarja državi, več denarja v sistemu in več korupcije, več neupravičenih dodatkov in več aneksov k pogodbam. Tako se ne reši ničesar, ker je prava rešitev, blago rečeno, da vlada pomete pred svojim pragom in v svoji hiši. Rešitev je nekje drugje, rešitev je v racionalni porabi našega denarja, seveda pa je s tem delo neprimerno težje, kot pa višanje davkov.

Zgoraj sem orisal problem, ki ga ima država, ampak naj razkrijem problem, ki ga država povzroča s svojimi instant rešitvami in preidem do bistva tega članka. 

foto: Law and Liberty

Več davka, manj podjetništva. Enostavno, kruto, realno.

Tako, kot sem zgoraj opisal podjetnika razpetega med državo in zaposlene, bom sedaj prešel v njegovo bistvo. 

Podjetnika lahko vidimo kot sebičnega kapitalista, ki sedi na svojem kupu denarja. Res je, lahko ga - lahko, da celo takšna oseba je, kot je lahko tudi dobrodelnež, ki namenja vsote denarja v humanitarne namene. Vse to je le popačena slika podjetnika, stvar interpretacije, preteklega podjetništva, s katerim je denar ustvaril, predvsem pa posledica njegove osebnosti.

Podjetnik je v prvi vrsti inovativen posameznik, ki prepozna problem v družbi in zanj ustvari rešitev. Vrednost rešitve na trgu mu omogoči poslovanje, s katerim ustvarja denarni tok. Če je denarni tok dovolj močan in ostane več denarja pri njem, kot ga porabi na trgu, lahko ustanovi podjetje. 

Ves smisel podjetništva se skriva v iskanju svobode skozi reševanje problemov. S tem pa se podjetništvo neprimerno bolj približa vsakemu posamezniku. Problem nastane pri vstopu na trg. Davki otežujejo ta vstop in dušijo podjetništvo. Z višanjem davkov se vedno manj ljudi odloči za podjetništvo in s še višjimi davki, ki posamezniku še dodatno odrekajo njegov delež, se jih za to pot odloči vedno manj. Davki bodo vedno višji.

Smisel podjetništva je v ustvarjanju svobode. Več ljudi, kot se odloči ustanoviti svoje podjetje, s tem poskrbi zase in vedno nižji so davki. Razlog ostaja v vedno nižji brezposelnosti. Ključ je prost delovni trg na katerega se enostovno vstopa in izstopa. Svet sloni na podjetnikih, ki najdejo rešitev za vsak problem na tem svetu. Podjetništvo premika svet naprej, podjetništvo predstavlja napredek in v podjetništvu je prihodnost, ker strmi k temu, da iz vseh resursov, ki so na vojo, ustvari nekaj več, več kot ima sedaj.

foto: wrike

Podjetništvo bo rešilo svet, kam pa nas peljejo predlogi višjih davkov, si odgovorite sami.

Mislim, da mi je v članku uspelo približati tisto, kar se za podjetništvom skriva in razbliniti popačeno podobo, ki se nam slika pred očmi. Če bi vas zanimalo več o podjetništvu, vas vabim, da se vpišete na listo za obveščanje. Naredil bom vse, da bo podjetništvo ustrezno prepoznano.

Vpišite e-mail in prejmite naslednjo objavo v nabiralnik.

Vpišite se na listo za obveščanje

* indicates required

E-mail *

Potrebujemo vaše dovoljenje!
Prosimo, da potrdite prejemanje naših vsebin na nasledjji način:

Email

Iz naše liste se lahko kadarkoli izpišete s povezavo v našem e-mail sporočilu. Spletno mesto dejanprednik.blogspot.si ne deli informacij s tretjimi osebami. Za dodatne informacije o naši praksi delovanja obiščite našo spletno stran ali nas kontaktirajte.

We use Mailchimp as our marketing platform. By clicking below to subscribe, you acknowledge that your information will be transferred to Mailchimp for processing. Learn more about Mailchimp's privacy practices here.

KAJ JE MARKETING?

Enkrat sem pisal o MARKETINGU PODJETNIŠTVA, pa je bila tista objava bolj namenjena stanju in reklamiranju podjetništva, ki je po mojem mnenju tako in tako zgrešeno. Nič presenetljivega medtem, ko govorimo o tem da to počnejo tisti, ki so nas pripeljali na rob v katerem živimo danes.

Kakorkoli, prav se mi zdi, da nemenim nekaj besed marketingu samemu, predvsem tudi zaradi tega, ker se premalo zavedamo koliko nas obkroža in kako pomembna dejavnost je to v poslovnem svetu. Pravzaprav danes velik del uspešnih poslovnih zgodb temelji predvsem na marketingu. Če izvzamem primer, ki ponazarja moč marketinga na sodobnem trgu so to platforme za množično financiranje, kot recimo Kickstarter in Indiegogo. Sam sem posvetil več pozornosti Kickstarterju, ampak mislim, da so si v osnovi platforme za množično financiranje precej podobne, saj dopuščajo da poslovne modele vodi izključno marketing. Platforma omogoča prodajo prototipa ali končnega izdelka v produkciji enega kosa, kar pomeni, da zanj ni potrebno imeti postavljenega proizvodega procesa, niti ni potrebno da je izdelek končan, dizajnsko izpopolnjen, še manj da bi govorili o razdelavi distribucijskih kanalov, je pa potrebno imeti razdelan odnos s kupci, raziskan trg, postavljene kanale in najpomembneše, zapiranje prodaje. Torej prvo prodaj in potem naredi, pa da ne govorimo samo o majhnih zgodbah je to uspelo Tesli s predprodajo električnih avtomobilov.

Kaj je marketing?

Marketing je po hitri definiciji veda, ki definira ter raziskuje ciljnje trge in uporabnike ter z njimi skuša vzpostaviti dobičkonosne odnose. Suhoparna definicija, ki pove o marketingu nejveč tistemu, ki o njem ve že dovolj in kot je značilno zame ponavadi takšnim definicija sledi plastična razlaga. Obožujem razlago na enostavnih, vsakdanjih primerih, ker je na eni strani tako življenska na drugi pa tako enostavna, da ostanejo pojmi poponoma transparetni.

Za razlago marektinga ni bolj primernega časa, kot obdobje praznika in ravno sedaj smo tik pred Veliko nočjo. Mogoče se že tipa kam ciljam, ampak dejstvo je, da ni letaka iz katerega te ne bi bombandirali s šunko, pa tem in onim za na mizo. Enako je za Božič, novo leto, pust pa potem sezonske ponudbe vsega za piknik in nenazadnje za vrt. Tako funkcionira propagandni stroj, ki skuša pritiskati na vsako priložnost, da jo potrošnik zagrabi. Bolj kot kupec res potrebuje produkt, ga propaganda skuša prepričati v to da jo potrebuje in mu skuša pričarati popolno podobo na kateri prodajan artikel ne sme manjkati. 

Sprehodil sem se skozi promocijo, ki je samo del marketinga, tisti pravi marketing v vsakdanjem življenju pa sledi in pazi, sedaj smo pred Veliko nočjo, pa tudi Božič je enak primer, kjer gre za praznovanje verskega praznika. Stereotipno smo prepričani, da je potrebno praznik preživeti v krogu družine, ampak sam praznik nima nobene veze s tem. Gre za popolnoma religijsko praznovanje, duhovno, če želite, ampak nima nobene veze z družino in to je pravi vsakdanji marketing. 

Logično je da imamo največ časa med prazniki in da je zato primeren trenutek, da več časa preživimo v okviru družine, ampak danes je vse napleteno prav okoli tega družinskega dela praznika, čeprav nima ničesar skupnega s praznikom samim. Nihče se ne ukvarja s tem, čemu je praznik namenjen, od kod izvira, ampak se gre zgolj za prepičanje, še več, gre se za pričakovanje, da mora biti družina skupaj. Lovljeneje neke podobe, ki posnema scenarije iz filmov in iz reklam, ter nas umešča v željen segment. Velika noč je verjetno žalostna zgodba in ne vem zakaj bi jo mešali z najsrečnejšimi doživetji, ki jih ponuja družina, pa vendar počnemo ravno to, ker smo uspeli sestavit vse potrebno, da praznik ni praznik, če ne sedimo skupaj. 

Prvo se počutimo slabo sami, ker nekaj manjka, če ne odpikamo sedenja skupaj. Skrakta spodobi se, če ne zaradi drugega, potem že zato, da drugi ne bodo kaj rekli in drugi potem res govorijo. Že takrat ko sami sedijo skupaj za mizo o tem kako oni drugi ne. Če slučajno kdo ne ve, da res sedimo skupaj pa lahko to ožigosamo na socialnih omrežjih in vsem pokažemo da res sedimo skupaj. Vmes še na mizo postavimo to, ono in tisto, pa gremo dalje. 

Na koncu ne vemo kaj praznujemo, pričakujemo pa da sedimo skupaj. Podobno je z marketingom. Govorimo o drugačnosti, prodajamo pa kitajske čipe v škatli, zagotavljamo srečno družino, prodajamo pa sladkano vodo, ponujamo celotno gorsko verigo, prodajamo pa bonbone… 

Šunka je šunka in ima svojo ceno, ampak z marketingom ta šunka postane Velikonočna šunka, ki se promovira v letakih za začetek pomladi. Imeti produkt, določiti ceno, poznati tržišče in znati promovirat. Sicer je šunka nekoliko dražja, ampak za zbrano družino okoli mize je vse skupaj Hvala Bogu, da si jo le lahko privoščimo.

KAKO OHRANJATI OBSTOJEČE STRANKE?

Danes v podjetništvu večinoma govorimo o novi stranki. O testiranju, iskanju, prepoznavanju, o tem kako pridobiti kupca in čeprav je to nedvomno izredno pomembno za garancijo preživetja na trgu, pa se prevečkrat spregleda pomembnost obstoječe stranke.

Obstoječe stranke so že porabile svoj denar za našo storitev ali produkti in z vsemi aktivnostmi smo si pridobili dovolj njihovega zaupanja, da so odprle svojo denarnico. Ali so jo pripravljene odpreti ponovno?

V tem okvirju pride do izraza aspekt, ki ga zagovarjam vedno znova in znova- kvaliteta pred kvantiteto, ker samo tako, če ponujamo dober servis ali storitev, nam lahko kupci zaupajo dovolj, da so pripravljeni ponovno kupiti od nas.

Zakaj je pomembno delati na obstoječih strankah?

Večkrat sem že omenil, da je marketing vreča brez dna, ampak na drugi strani je nujno potreben za delo s strankami. Vprašanje je za kateri segment kupcev porabljamo sredstva in nova stranka stane tudi do dvajsetkrat več, kot že obstoječa, še bolj zanimiv pa je naslednji podatek in sicer, da lahko samo pet procentov vračajočih strank vpliva na tudi do sto procentno povečanje dobičkov. Saj veste, v podjetništvu je najtežja prva stranka, zato je najpomembnejše, da ko jo enkrat dobimo, da jo tudi obdržimo.

Kako delati z obstoječimi strankami?

Nekako smo z našo storitvijo ali produktom uspeli prepričati stranko, da nam podeli prvo priložnost, da preden gre drugam izbere nas in kot takšno moramo izkoristiti prva odprta vrata, ki se nam ponujajo. Prva priložnost je, da nadgradimo ponudbo, da dodamo vrednost in nadaljujemo z gradnjo razmerja z našo stranko. Najlažji primer v tem segmentu so sodobni online poslovni modeli, kjer s pomočjo prodaje preko interneta pridemo do sodelovanja ena na ena z višjimi dobički. 

Nekateri poslovni modeli s tovrstno strategijo zavestno prodajajo produkte ali storitve z izgubo, ker iščejo trajno sodelovanje in dobiček na dolgi rok, zato če razmišljate o tovrstni nadgradnji pondube je nujno začeti razmišljati v smeri kaj lahko ponudim?

Naslednji pomembni pristop pri negovanju in vzdrževanju obstoječih strank je program zvestobe. Nič novega, ampak izjemno učinkovita metoda, kar si upam trditi, samo že če vas spomnim, da preletite vse kartice ugodnosti v vaši denarnici. Glede na to, da govorimo o dolgotrajnem razmerju s stranko je prav, da se ta počuti sprejeto in da se zaveda svoje pomembnosti, ki jo predstavlja za naše podjetje. Tovrstni program zvestobe nam na nek način zagotavlja prednost pred konkurenco, stranki pa nudi dodatne ugodnosti, recimo popust pri določenem številu nakupov, dostop do posebnih ponudb in ugodnosti.

Pri negovanju strank je še vedno precej podcenjen servis strank. Še vedno preveč prevladuje mentaliteta jaz tebi to, ti meni denar in potem se najina prodaja zaključi, ampak v osnovi je slab servis strank glavni razlog, da se stranka naslednjič odloči za drugega ponudnika. Kakorkoli, ključ do uspeha je zagotavljanje odličnega servisa strank, najti način kako stranko presenetit, iti dodatno miljo in ponuditi več, izpostaviti atribute o katerih se konkurenci še sanja ne in uspeh bo zagotovo sledil.

Danes sem izpostavil nekaj osnovnih in enostavnih pristopov, ki bodo z upoštevanjem zagotovo implemetirali rast v naš posel, medtem ko na drugi strani nižajo stroške lovljenju strank, ampak najpomembnejše od vsega se mi zdi sprememba miselnega toka, ki od nas zahteva spremembo mišljenja iz prodaj, stranka, zasluši na to da začnemo razmišljati o problemih in potrebah naših strank, da jim pomagamo in jim zagotovimo rešitve. Iz tega raste dolgotrajno sodelovanje in poslovni uspeh na dolgi rok.

     

EVROPSKEGA TRGA NI!

V zadnjih dneh se piše slavospeve EU in njenemu šestdeset letnemu obstoju. Nobena skrivnost ni, da je zame evropski projekt polomija, pa ne zato ker sem proti združevanju, strpnosti in vrednotam, ki jih tako rad izpostavlja propagandni stroj EU, ampak zato ker teh vrednost ne vidim drugje kot v njihovih reklamah. Ne čutim jih v vsakdanjem življenju in zame je EU zgrešen projekt, dinozaver, ki bi moral že zdavnaj umreti, ampak kaj ko je tako težko priznati lastno neumnost. Tako težko je zamahnit z roko in se obrnit v drugo smer, da raje s transfuzijo hranimo dinozavra, ki nikoli več ne bo vstal.

Mogoče še najbolj zamerim Evropski uniji, da nima nobene originalnosti, ampak nenehno posnema trende od nekod drugod in verjetno je to tisti razlog, zakaj tak projekt ne more uspeti. Združeni v navidezni moči, združeni na papirju, brez pravega fokusa in brez vsakršnega mostu v naši raznolikosti, ki občasno bruhne, kot vulkan in stresa prav do temeljev združene Evrope. 

Iz vidika raznolikosti je odličen primer evropski trg, ki bi naj bil znotraj EU enoten. Skupni trg, povzet po modelu ZDA, ki je obljubljal močno gospodarstvo in razcvet vsem pridruženim državam Evropski uniji, med drugim tudi Sloveniji.

Ali res lahko govorimo o evropskem trgu?

Če govorimo o celini potem vsekakor, če pa imamo v mislih notranji trg EU pa ne, ker se ta trg nikoli ni vzpostavil in se očitno tudi nikoli ne bo. Še najbolj resen poskus vzpostavitve takšnega trga je bila postavitev enotne valute, katera je, če zanemarimo standard prebivalstva, relativno uspešna, ampak glede na to da danes gledamo soliranje že močnejših in tudi ključnih držav v Evropi, nekih resnih poskusov trdnega in stabilnega gospodarstva ni pričakovati.

Zakaj gre na trgu EU?

Sedaj, ko sem že nakazal, da ne moremo govoriti o enotnem trgu Evropske unije, se mi zdi prav, da tudi razložim v kakšnem smislu EU trg funkcionira. Nesporni paradni konj evropskega gospodarstva je zagotovo Nemčija, ki je tudi sinonim za evropski trg, ampak v tem okviru bi lahko govorili le o Nemški uniji, kaj pa ostale države, kot so Francija, Španija, Italija, nenazadnje tudi Velika Britanija, ki je iz zveze izstopila, kaj je s temi državami?

Namenoma sem izpostavil velike države, ki predstavljajo ogromen geografski in ekonomski potencial in te države so si med seboj toliko različne, da pravzaprav govorimo o popolnoma drugačnem trgu, o drugačnih zakonitostih, o drugih ljudeh če želite. Trgi, ki imajo tolikšno specifiko, da niti ne morejo oz. ne želijo posnemati Nemškega modela, ki bi ga lahko označili za uspešnega.

Na tem mestu lahko izpostavimo druge makro enote od ZDA, Rusije, Kitajske, posameznih delov Afrike, Indijo, ki vse predstavljajo velik trg z enotnimi zakonitostmi in kot take predstavljajo eno enoto o kateri v Evropski uniji ne moremo govoriti. 

Evropskega trga ni, ne obstaja, znotraj Evropske unije govorimo o specifiki posameznih držav za katere veljajo zakonitosti, ki se med seboj ne preslikavajo in zato pomenijo razdrobljene enote med katerimi pa je omogočen prost pretok blaga. To je vse in kakorkoli olajša poslovanje, kar ga vsekakor, ni tisto kar bi evropski trg naj predstavljal. 

ZAKAJ PISATI BLOG?

Čeprav sem že pred časom omenjal, da bom napisal nekaj besed o pisanju svojega bloga, pa ni in ni bilo pravega časa oziroma so se kar nekako pojavljale druge teme, ki so polnile moje misli in posledično tudi objave na blogu. 

No pred nekaj dnevi, pa se je pojavila odlična priložnost, da napišem nekaj besed o blogu samem, ko sem prejel telefonski klic iz katerega sem prejel povabilo, da povem nekaj stvari o tem kako se lotiti pisanja bloga v živo, zato bom danes spregovoril nekaj besed o tem zakaj pisati blog.

Internet je postal stalnica v našem življenju in prvi dostop do informacij. Za brskanje uporabljamo spletne iskalnike in socialna omrežja s pomočjo katerih pridemo do željenih informacij in ker je splet globalna mreža so nam tako dostopne informacije iz celega sveta dobesedno iz naslonjača ali našega žepa. Kar želim povedati je, da je s pomočjo informacijske tehnologije človeštvo prvič postalo globalno povezano. 

Sam vidim v spletu prvo stično točko iz katere se bo začelo človeštvo povezovati na vseh ostalih nivojih in kot je že vidno se je iz te povezanosti vzpostavil trg, ki omogoča prodajo produktov ali storitev po vsem svetu iz enega mesta. 

Torej zakaj pisati blog?

Z bliskovitim širjenjem informacij, novic, znanja smo pri koncu ere, ki je pomenila redno službo, delo od šestih do dveh v tovarni za štirideset let. Danes vse bolj vstopamo v neko novo obdobje, ki ga zaznamuje “freelance” delo. Delo pri katerem posameznik ponuja svoje kvalitete, znanje, sposobnosti in pri katerem gre za razgiban delovni čas, delo pa omogoča v večini primerov opravljanje od doma. Trend nakazuje na vedno večji procent “freelancerjev” in v prihodnosti bo ta model še rastel, zato je blog odlično izhodišče za prihodnost.

Vsak od nas ima določene kvalitete, ki jih drugi potrebujejo. Vprašanje pa je koliko se tega zavedamo in koliko se zavedamo naslednje stvari, da je vse bolj pomembna osebna blagovna znamka. JAZ d.o.o., s.p., JAZ, kot podjetje, torej kdo, kaj in zakaj sem? 

Blog nam omogoča, da v prvi vrsti odgovorimo na zgoraj postavljena vprašanja sebi in v drugi, da na njih odgovorimo ostalim in se predstavimo svetu. 

Ko sem začel s pisanjem bloga, se tega niti približno nisem zavedal. Moj blog je nastal tako, da sem enostavno pobral eno svojih norih idej in začel s svojim blogom. Vedno me je privlačila želja po pisanju, tista skrita želja, da bi lahko enkrat delil svoj svet skozi pisano besedo in verjetno se mi je prav zato zdela zamisel o blogu tako vznemirljivo privlačna, da sem jo takoj pobral. Z blogom sem začel v enem svojih najmanj privlačnih obdobij, ko sem se prebijal skozi IZGORELOST, pa je verjetno prav blog pripomogel k temu, da je šlo lažje skozi in ko se danes ozrem nazaj vidim, da vedno bolj spoznavam kdo, kaj in zakaj sem prav na svojem blogu, medtem ko me na drugi strani nenehno vleče naprej komu, kaj in zakaj lahko nekaj dam.  

KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

ELON MUSK

Danes najbolj prepoznavna podjetniška ikona je zagotovo Elon Musk. Ne mine teden, da se ne bi šušljalo o njem in konec koncev tudi opravičeno, saj ga spremlja zanimiv in konkreten portfolio.

Soustanovitev bančne storitve PayPal je z uporabnostjo in novimi smernicami v finančnem poslovanju Elonu Musku prinesla uspeh s katerim bi se večina zadovoljila in v brezskrbju uživala preostanek življena, ampak Elon se je podal na pot uspeha še enkrat. Ponovno se je odločil boriti, tvegati in poizkušati, zato ga danes poznamo kot ustanovitelja SpaceX, Tesla in SolarCity. Vsa podjetja so usmerjena v prihodnost in podajajo rešitve, ki bi jih lahko označili za tiste pred svojim časom. zato sem se danes tudi odločil spregovoriti nekaj besed o Elonu Musku, ker delim precej podoben pogled na prihodnost.

Svoj pogled na delo v prihodnosti sem že opisal tukaj, danes pa se bom bolj posvetil aspektu, ki nas bo tja pripeljal in to sta zagotovo digitalizacija in robotizacija. Vedno več sistemov se avtomatizira in v prihodnosti se bo v svetu tovrstni trend še stopnjeval. Danes živimo v dobi četrte industrializacije, ki temelji na digitaliziranju in vpeljevanju pametnih sistemov v industriji. Prave robotizacije po mojem mnenju še sploh ne poznamo, ker še ni doživela tistega pravega razcveta, ampak ga zagotovo bo. Sedaj pa se lahko postavimo v dve skrajnosti, ali robotizacijo podpremo ali se ji zoperstavimo.

Futuristi se nagibamo k podpiranju robotizacije, ker je bolj učinkovita in smiselna. Predvsem za takšne, kot Elon Musk, ki ima idejo naseliti Mars, je robotika več kot smiselna. Iz tega gledišča se je potrebno postaviti v oči podjetnika in predvsem realne slike. V kolikor se odločimo naseliti Mars to pomeni, da bomo morali iz resursov enega planeta ustvariti vse potrebno za dva. Verjetno je logično, vsekakor pa priročno, da poiščemo pomoč v robotiki s tem pa pride do izraza moj argument, ki pravi, da je bolj smiselno prepustiti periodične in monotone operacije robotom, ljudje pa lahko posvetimo čas in energijo ključnim in miselnim procesom, da peljemo človeštvo v vzdržno in trajnostno civilizacijo.

Seveda robotizacijo spremljajo določene problematike, kot recimo izkoriščanje v vojaške namene, ki je popolnoma nesmiselno. V tem okvirju striktno zagovarjam regulativo, da se v ta namen robotika ne razvija, ampak bolj pereč problem je izguba delovnih mest zaradi robotizacije. Bolj pereč problem predvsem zato, ker če nam robotizacija predstavlja rešitev in ne problema, potem se tudi ne bo razvijala v nam ogrožajoče se sfere, kot zgoraj omenjena vojaška robotika. Kot se razodeva v sodobnem svetu, pa je robotizacija realna grožnja delovnim mestom, ampak za to ni kriva robotizacija sama, temveč politika, ki je v zadnjih desetletjih striktno nazadovala. 

Večina problemov, ki danes pestijo svet je plod nedelujoče politike. Tako nesoglasja vodilnih igralcev, vojna žarišča, lakote, finančno neravnovesje in nenazadnje problematika delovnih mest je plod nedelujoče politike in ni naključje, da se za rešitev in nastavke novega političnega sistema ponuja denarna nagrada v višini pet milijonov dolarjev. Pri vsem skupaj gre zato, da problemov, ki jih je ustvarila politika v zadnjem obdobju, ne more rešiti nihče drug, kot politika in tudi problematiko delovnih mest zaradi robotizacije mora rešiti politika, ki bo v prihodnjem obdobju odigrala ključno vlogo pri razvoju človeštva. Ena izmed predlaganih rešitev za prihodnost je uvedba UTD, katerega zagovornik je tudi Elon Musk in ga predstavim prihodnjič.

KAJ JE NEUSPEH?

Prejšnji teden mi je pogled zajadral tja ko si nihče ne želi. V neuspeh. Zadnji čas se mi zdi, da se poskuša poraz predstaviti, kot nekaj enostavnega, nepomembnega, nekaj, kar je najboljše prezreti in iti naprej, pa se mi zdi, da ni ravno tako. 

Neuspeh je individualen poraz v katerem posameznik ne doseže lastnih ciljev in ravno zato ga posameznik dojema osebno. Predvsem v podjetništvu je poraz tisto, kar predstavlja propad na celi črti, sploh ker je podjetnik vpleten v svoj posel s celim življenjem. V realizacijo poslovnega modela mora podjetnik v osnovi vložit ves svoj čas in sredstva, ki so mu na voljo ali pa sploh nima smisla, da se gre podjetništvo, zato je logično, da je neuspeh noga, ki kroži nad tvojo glavo, da te zdrobi, da je laser iz vesolja, ki cilja da te scvre.

Kakokorkoli obrnemo je neuspeh sestavni del uspeha in še več, po mojem mnenju je predvsem rokovanje z neuspehom tisto iz katerega poganja useph. Neprimerno več slišimo nejev, kot jajev v življenju in spet se vrnemo tja kje se vse začne. K nam samim, kako takšne situacije sprejemamo in se na njih odzivamo.

Težko se je za karkoli motivirat, ko se znajdeš v dnevu v katerem ne bi smel biti, ki ga nisi nikoli videl, sili te da si del njega, da je tvoj dan tisti, ko se vse vsipava pred tvojimi očmi, brez da bi imel vpliv na karkoli in še tvojemu psu si ta dan odveč, da se pri vhodu obrne stran. Dan ko se ti zdi da boš umrl, pa si dalje od tega, kot bi si želel. Ranjena divjad na katero se vsuje še dež, da te lahko poškropi še avto iz luže na pločniku. Takrat je najboljše stopit na stran, reči ničesar, ničesar narediti in biti nihče. Pustiti, da se neuspeh odplakne vstran in počakat za naslednji poskus zadeti v polno.

V življenju ni vprašanje če nam bo spodletelo, ampak kako se na to odzovemo, predvsem pa to, da se zavedamo, da nismo edini, ki nam spodleti, ampak da je spodleto že vsem pred nami in bo tudi tistim za nami. 

Thomas Edison je zato da je izumil žarnico potreboval deset tisoč različnih poskusov. Nikakor ni in ni našel prave kombinacije, da bi žarnica svetila in vsak njegov dan bi lahko bil takšen, kot sem ga opisal zgoraj, ampak ni bil. 

Na neuspeh lahko gledamo iz različnih zornih kotov. Lahko nas ovira in frustira, lahko pa nam vliva novega zagona in tako je Edison gledal na neuspeh. Vsakič ko žarnica ni delovala je bil to zanj uspešen pokazatelj načina, ki ne deluje in z vsakim nedelujočim načinom je bil bližje, da je žarnica na koncu svetila.

Takšno dojemanje neuspeha je bogata lekcija iz katere se lahko ogromno naučimo, od tega na kaj se koncentriramo, pa na koncu do tega, da je vsaka skrb glede neuspeha odveč, ker je potrebno imeti prav samo enkrat. Enkrat je dovolj, da se vse poklopi in steče tako kot mora, enkrat je dovolj, da stvar funkcionira in logično so na tej poti spodrslaji, ki jih je potrebno odpravit, zato ti za konec puščam misel o neuspehu, ki je kratkoročna okoliščina v trajnem uspehu. S tem mislim, da neglede na to kolikokrat nam spodleti do takrat, da stvar prvič, bo od takrat naprej delovala vedno znova in znova.