ZGODBA O PUŠČAVNIKU

V soboto sem pristal v Kozjem. Del Urškine družine izvira iz velike kmečke družine, kot jih poznamo iz preteklosti in njena neguje medsebojne odnose iz roda v rod. V ta namen organizirajo družinska srečanja, kjer se srečajo štiri generacije in več ducatov ljudi iz istega rodu. Precej zavidljivo, glede na današnji čas v katerem je brat bratu konkurent, pa vendar iz tega izhaja dober nauk o združevanju, medsebojnem sodelovanju in zavedanju svojih korenin. To družinsko srečanje se dogaja nekje v Kozjem, od koder družina izvira in na njem  so združeni člani iste družine iz vseh koncev Slovenije.

Letos je srečanje potekalo na vinotoču Gruska, ki stoji sredi goric v katerih pridelujejo vino. Posebna atmosfera okusno urejenega gospodarskega poslopja v rustikalnem slogu, je v meni zbudila nostalgijo. Vsi trsi tukaj okoli so prebudili spomine na dedkove vinograde, ki sem jih nekaj let zapored negoval po njegovih napotkih. Obrezovanje, pa čiščenje in potem košnja, ter škropljenje. Nikoli nisva uporabljala sodobnih škropiv, ampak dobro staro modro galico, ko sva pazila da je dež ne spere prehitro. Vse za tisti dan, ko se iz gorce sliši: »Puta hej!«

Tod okoli pa okolje povezuje zanimiva zgodba Valentina Podstenška. Njegova želja je bila postati duhovnik, ampak čas med obema vojnama je bil še vedno takšen, da je bil študij privilegij bogatih. No ja, čeprav je študij danes brezplačen (za študenta) pa ne izobražuje, ampak šola in izobrazba še vedno ostaja v domeni bolje situiranih. Kakorkoli, tej temi posvetim več pozornosti kdaj v prihodnosti, danes pa naj moje besede povzamejo zgodbo, ki sem jo začutil, zgodbo, ki jo na nek način delim tudi sam. Ker je Valentin ostal brez možnosti izobrazbe za duhovnika je postal gozdar in v tistih časih je sistem potekal tako, da je velik kmet imel svojega skrbnika gozdov. Valentin je delo našel pri bogatem kmetu, kateremu pa življenjska sreča ni bila mila. Pokopal je že svojo ženo, pokopal dva sinova in vse kar mu je ostalo od družinske sreče je hčer Anica. Anica in Valentin sta stkala ljubezensko vez, čemur pa je njen oče strogo nasprotoval. Nesprejemljiva je ljubezen med revnim in bogatim, ko družbene norme presegajo čustva. Mogoče se zdi takšno razmišljanje daleč in stvar preteklosti, pa vendar je bolj prisotno kot si mislimo, ko ostaja zamegljeno v meglici sodobnega sveta. Čeprav v nas zbudi še toliko zgražanja, ne živimo daleč od kastnega sistema v Indiji. Takoj ko se mladostniška radovednost in igrivost umiri začnejo pobudo prevzemati pričakovanja in norme, ki jih narekuje posamezni družbeni sloj. Naj se sliši še tako bedasto, ampak še vedno si redki drznejo štrleti iz družbe, in še redkeje na tej poti ostajajo pari, ki vztrajajo. Valentin in Anica sta si drznila stopit naprej in načrtovala sta poroko. Srečevala sta se na svojem kotičku trate in si pustila sanjati, sanjati o življenju, sanjati v oblakih, sanjati tako močno, da sanje lahko postanejo resničnost, dokler jih ne preseka realnost. Oče Anice je bil strasten lovec in po smrti žene in sinov mu je ta krajšal tegobe in rezal trpljenje. V svoji obsedeni strasti se je namenil ubiti Valentina. Skrit v grmu je čakal nanj in hčer, ter trenutek da ga ustreli, ampak usoda je hotela drugače. Naj bo še tako umirjena roka in izostreno oko, ko poči je človek naredil vse, trenutek pa še vedno čaka da metek naredi konec. Strel je končal v prsih Anice in umrla je v Valentinovem naročju.

S tem se je Valentin predal samoti in pokori, ki jo je našel v jami. Prvo bližje njegovi rodni Koroški, a ker ni našel miru v njej, se je kasneje prestavil v jamo, ki smo si jo ogledali. Živel je življenje posebneža, katero ostaja neznanka. Nekateri ljudje so mu bili naklonjeni, ko so poslušali njegove pridige in nauke, drugi o njem niso imeli najboljšega mnenja. Po govoricah je znal tudi kakšno zagosti in predvsem moškim ni odgovarjalo, da je znal pihniti na dušo ženskam. Kot pravijo njegovi zapisi, pa je iskal duhovni mir in puščal za sabo zemeljske pregrehe. Živel je asketsko življenje puščavnika, ki je v svoji votlini vodil pridige. Prišla je vojna in po njej se je za njim izgubila sled. Nekateri so prepričani, da je umrl ali da ga je kdo pospravil v votlini, po pričevanjih pa naj bi se vrnil na Koroško in tam umrl zaradi bolezni. 

Danes so naša življenja bolj povezana, bolj prepletena kot so bila včasih, vsaj iz zunanjega vidika, ki ga omogoča sodobna tehnologija, pa vendar, kdo se ne znajde v samoti? V prekletstvu, ki ga nosi volk samotar ali lev, čeprav kralj, v svoji praznini vladanja ali pa kot puščavnik nekje v votlini, nekje v širnem svetu, brez posluha. Spoznal sem nekaj ljudi s katerimi delimo takšno usodo, kar mi je v čast, pa vendar ostajamo ujetniki samote. Dovolj blizu, da razumemo in preveč daleč da bi dojeli smo kot puščavnik Eremit, katerega življenjsko zgodbo najlepše opišejo njegovi PUŠČAVNIKOVI VERZI.

PUŠČAVNIKOVI VERZI

V tihi tu živim samoti,

daleč od šumnega sveta.

Nobena stvar me tu ne moti

v mislih mojih na Boga.

Sam za sebe samotarim

na gričku, na višini.

Tu živim in gospodarim,

v miru in tišini.

Tu ne moti me ropot

posvetnega vrvenja,

ni nobenih tukaj zmot

zemskega življenja.

Ptičic drobnih žvrgolenja

v jutranji zbudi me zori,

slajša moje mi življenje

in trpljenje v pokori.

Tudi jaz sem bil poprej drugod,

drugo živel sem življenje,

sem srečo iskal vsepovsod,

a našel le sveta slepljenje.

Iskal sem v bogastvu srečo,

zbiral sem blago, denar.

Spoznal pa rano v srcu sem skelečo,

da v bogastvu sreče ni nikdar.

V ljubezni iskal sem utehe,

v ljubezni mladi, vroči;

se v strastne vrgel sem pregrehe,

da utešim ogenj žgoči.

V orgijah ponočnih

zastonj sem iskal mir;

po plesih bučnih in poskočnih

je še večji v srcu bil nemir.

Se vdal ljubezni sem globoki,

misleč, da najdem sreče dar.

Rad vodil dekle bi k poroki

tja v cerkev pred oltar.

Leta tri sva se poznala,

leta nedolžnega življenja;

se sreče svoje radovala

v veselju brez trpljenja.

Ali glej, Bog ni hotel, da našel bil

bi posvetno srečo.

Mi pelina kupo polno je nalil

in poslal mi težko je nesrečo.

Oče od deklice mi ljubljene

je zvezi naj'ni bil nasproten;

ko izve za načrte moje, njene,

do skrajnosti je bil togoten.

Hčerka bila mu edinka,

ženo že je pokopal,

in ko mu umrjeta še sinka,

z Anico je sam ostal.

Strastno divji lov je ljubil

v svoji že mladosti;

ko je pa ženo, sinka zgubil,

se vrgel v lov je do blaznosti...

Je v gozdu bila tratica,

ah, tratica zelena,

kjer mi moja Anica

obljubila je, da bo mi žena.

Na tratici sedela

sva premnogokrat,

kjer Anica prejela

poljub od me je prvikrat.

Ptičke drobno žvrgolele

pesmi mile so nad nama;

cvetlice opojno so dehtele

in sklanjale se proti nama.

Enkrat zopet tam sediva

na tratici zeleni,

šepetaje govoriva

o sreči moji, njeni.

Iz gozda se zabliska strel,

na me je bil oddan;

je v srce Anico zadel,

v prsi nje deviške, v levo stran.

Glasno Anica zavpije

in v naročje se mi zgrudi.

V grozi strašni se mi srce vije,

v grozi, boli vse prehudi.

Še enkrat milo me pogleda,

na ustih trpek ji smehljaj,

več hip se drugi ne zaveda --

njen zadnji čutil sem vzdihljaj.

Niso ptičke žvrgolele

več, na drevju tam sedeče,

cvetke niso več dehtele --

priče b'le so strte sreče.

Oh tratica, oh tratica,

nikdar mi pozabljena,

saj je na tebi moja Anica

za vedno b'la zgubljena...

Prišlo je vse, le spomin

se včasih vrača nazaj,

tedaj pa v srcu globočin

vstane mi velik: »Zakaj?«...

Tam v kotu pa, glej, križ stoji

na njega se oko ozre;

na Njega, ki razpet visi

na križu, za roke, noge.

Glej, On, ki na sebe vzel

grehe vsega je sveta,

On, ki ponižno je trpel,

On mi zacelil rano je srca.

Po neskončno hudih bojih,

ki sem v srcu jih imel,

priplazil sem do nog se Tvojih,

in Ti grešnika si me sprejel...

Zameljskih ne iščem več dobrot,

bogastva več si ne želim;

za popravo prejšnjih zmot

v samote zdaj se pokorim.

Kakor nekdaj Judi

so Kristusa preganjali,

tako se vedno tudi

v mene se nasprotniki zaganjali.

V skalnati sem bival

do sedaj votlini,

nisem pa miru užival

kot v tihi tu višini.

Tu postavljam hšico, kapelo;

upam, da v miru bom živel;

življenje mirno bo, veselo,

če pred ljudmi bom mir imel.

V svetu zdaj je sama zloba;

za bogastvom vse drvi.

Pa v bogastvu skrita je hudoba,

ki še nobenemu sreče dala ni.

Zastonj za srečo hodiš,

neumni ti zemljan;

zastonj po zemlji blodiš,

ker trud ti je zaman!

Zastonj jo bodeš iskal

do konca svojih dni,

čeprav bogastvo stiskal

ogromno v rokah bi.

Delež človeštva je trpljenje,

ki deležen ga je vsak;

celo zemlejsko življenje

spremlja ga na vsak korak.

Ko obijam svoje si spomine,

se vedno glas mi v duši oglasi:

Sreča, bogastvo, slava, hitro mine,

vekomaj le večni Bog živi.

Kličem vam, oj vi zemljani:

nastopite pot k pokori,

da ne boste razuzdani

pozabili na: Memento mori!

Naprej na Zgodbo o puščavniku