KAJ JE NEUSPEH?

Prejšnji teden mi je pogled zajadral tja ko si nihče ne želi. V neuspeh. Zadnji čas se mi zdi, da se poskuša poraz predstaviti, kot nekaj enostavnega, nepomembnega, nekaj, kar je najboljše prezreti in iti naprej, pa se mi zdi, da ni ravno tako. 

Neuspeh je individualen poraz v katerem posameznik ne doseže lastnih ciljev in ravno zato ga posameznik dojema osebno. Predvsem v podjetništvu je poraz tisto, kar predstavlja propad na celi črti, sploh ker je podjetnik vpleten v svoj posel s celim življenjem. V realizacijo poslovnega modela mora podjetnik v osnovi vložit ves svoj čas in sredstva, ki so mu na voljo ali pa sploh nima smisla, da se gre podjetništvo, zato je logično, da je neuspeh noga, ki kroži nad tvojo glavo, da te zdrobi, da je laser iz vesolja, ki cilja da te scvre.

Kakokorkoli obrnemo je neuspeh sestavni del uspeha in še več, po mojem mnenju je predvsem rokovanje z neuspehom tisto iz katerega poganja useph. Neprimerno več slišimo nejev, kot jajev v življenju in spet se vrnemo tja kje se vse začne. K nam samim, kako takšne situacije sprejemamo in se na njih odzivamo.

Težko se je za karkoli motivirat, ko se znajdeš v dnevu v katerem ne bi smel biti, ki ga nisi nikoli videl, sili te da si del njega, da je tvoj dan tisti, ko se vse vsipava pred tvojimi očmi, brez da bi imel vpliv na karkoli in še tvojemu psu si ta dan odveč, da se pri vhodu obrne stran. Dan ko se ti zdi da boš umrl, pa si dalje od tega, kot bi si želel. Ranjena divjad na katero se vsuje še dež, da te lahko poškropi še avto iz luže na pločniku. Takrat je najboljše stopit na stran, reči ničesar, ničesar narediti in biti nihče. Pustiti, da se neuspeh odplakne vstran in počakat za naslednji poskus zadeti v polno.

V življenju ni vprašanje če nam bo spodletelo, ampak kako se na to odzovemo, predvsem pa to, da se zavedamo, da nismo edini, ki nam spodleti, ampak da je spodleto že vsem pred nami in bo tudi tistim za nami. 

Thomas Edison je zato da je izumil žarnico potreboval deset tisoč različnih poskusov. Nikakor ni in ni našel prave kombinacije, da bi žarnica svetila in vsak njegov dan bi lahko bil takšen, kot sem ga opisal zgoraj, ampak ni bil. 

Na neuspeh lahko gledamo iz različnih zornih kotov. Lahko nas ovira in frustira, lahko pa nam vliva novega zagona in tako je Edison gledal na neuspeh. Vsakič ko žarnica ni delovala je bil to zanj uspešen pokazatelj načina, ki ne deluje in z vsakim nedelujočim načinom je bil bližje, da je žarnica na koncu svetila.

Takšno dojemanje neuspeha je bogata lekcija iz katere se lahko ogromno naučimo, od tega na kaj se koncentriramo, pa na koncu do tega, da je vsaka skrb glede neuspeha odveč, ker je potrebno imeti prav samo enkrat. Enkrat je dovolj, da se vse poklopi in steče tako kot mora, enkrat je dovolj, da stvar funkcionira in logično so na tej poti spodrslaji, ki jih je potrebno odpravit, zato ti za konec puščam misel o neuspehu, ki je kratkoročna okoliščina v trajnem uspehu. S tem mislim, da neglede na to kolikokrat nam spodleti do takrat, da stvar prvič, bo od takrat naprej delovala vedno znova in znova.

DONALD TRUMP IN #FAKENEWS

Še vedno si nisem prišel na jasno kaj se dogaja s Trumpom, ali je res popolen polom, kot se ustvarja mnenje ali pa je popolno nasprotje tega in že se ponovno najde tema, ki ga omenja na mojem blogu. Sicer to ni preveč presenetljivo, ker so politične novice ob gospodarstvu edina tema, ki jo občasno pregledam in Trump je trenutno vroča roba. Kamorkoli že obrnemo, menim da bi se morali s politiko ukvarjati več v našem vsakdanu, pa nimam v mislih navijanja že na meji norosti za naše in vi za vaše, ampak konkretne diskusije o tem kaj se od politike pričakuje in kam želimo z njo pripeljati družbo, ker je politika, žal, velik del tistega v kakšnem svetu bomo živeli jutri. 

Donald Trump pravi, da v čudovitem, vsaj za američane in da njegova administracija deluje popolno, medtem pa vsi mainstream mediji kontrirajo njegovim izjavam o uspešnem delovanju administracije. Kaj je res?

Kakorkoli obrnemo se posameznik znajde v dilemi komu verjeti, ker je vpet med dve entiteti, ki si nikakor ne bi smeli nasprotovati. Na eni strani je izvoljen predstavnik ljudstva, ki mu to daje kredibilnost, zaupanje in se večina nikakor ne mora strinjati, da laže, na drugi strani pa stojijo mediji, ki iz vidika družbenega delovanja služijo za informiranje javnosti in nikakor ne bi smeli izkrivljati resnice, ker služijo predvsem kot posrednik. Verjetno je iz zgornjega zapisa razvidno s kako delikatno situacijo se danes bode pravzaprav globalna družba medtem ko govorimo o situaciji v eni najmočnejših držav na svetu. V svojem prav očitno nobena stran ne popušča in kot vidimo mediji koristijo vse kanale za antipropagando predsednika, medtem ko se je predsednik zatekel k precej radikalnim vzvodom v obliki zborovanj, ki jih organizira za predstavitev svojih stališč prebivalcem. Sedaj se zapis že sliši bolj kot oris priprave državljanske vojne kakšne dežele tretjega sveta in ne dogajanje v eni izmed velesil sveta, kot so ZDA. 

Kakorkoli, danes bi se rad posvetil terminu, ki se ga posložuje Donald Trump v boju z mediji in sicer #fakenews s katerim označuje novice pravzaprav vseh velikih medijskih hiš. Ne mislim se poglabljati v vsebino novic ene ali druge stvari, ker kot sem napisal, posameznik ne more presoditi katera stran ima prav in katera laže, kar je verjetno najbolj nevarno od vsega, kar se trenutno dogaja okoli nas. Potrebno je videti širšo sliko in si ustvariti svoje mnenje, kar pa bo trajalo nekaj časa in bo potrebno enostavno počakati na več informacij. Bolj smiselno se mi zdi praktično prikazati kaj res pomeni #fakenews, ki je prišel najbolj do izraza v enem zadnjih Trumpovih govorov v katerem je predsednik nagovoril množico s Švedsko in nepojemljivim dogajanjem večer prej v tej državi.

Švedska ambasada ni imela nobenih informacij o kakršnikoli posebnosti v državi, zato je zahtevala pojasnila od ameriškega predsednika in zgodila so se socialna omrežja. Nasprotujoči si strani sta se znašli v pat poziciji in množica je dobila krila. Dejansko vse kar se je dogajalo v tem času so realno gledano #fakenews. Posamezniki, ki so zasipavali socialna omrežja z raznimi vsebinamo o tem kaj se je po Trumpovo zgodilo na Švedskem je odraz nezrelosti človeka in polnjenje medijskega prostora z informacijskim balastom. Prejšnjo noč je na Švedskem tako zaznamovala v največji meri Ikejina omara, prevrnjen stol in podobne bedarije, ki z realnim stanjem nimajo nobene povezave. #fakenews, ki pačijo realno sliko.

Sedaj bi lahko nadaljeval z razpletom zgodbe, ampak bom naredil en preskok, ker se mi zdi, da je Švedska zgodba odločila zmagovalca v tej vojni in to bo po mojem mnenju Donald Trump. Tisti, ki je spremljal moje objave že od ameriških volitev naprej bi me lahko označil, da sem že precej pro-Trump, pa nisem, ne še, mogoče pa tudi nikoli ne bom, ampak treba je priznati, da ta človek zna igrati igro, pa naj razložim zakaj sem si ustvaril takšno mnenje.

Tudi sam sem pobrskal za novicam, le kaj bi naj imel v mislih Donald Trump s svojo izjavo in edina relavantna informacija v balastu omar, stolov in politega piva je bila kako je z enim stavkom postavil svetu pred oči 77% posiljenih žensk na Švedskem iz strani 2% muslimanskih priseljencev. 

Ste se vprašali, če ta podatek drži? 

Tudi jaz se nisem, niti sedaj ne vem če je resničen, ampak kaj se je zgodilo. V vsej poplavi bedarij, ki jih delimo iz dolgega časa in ker želimo izpasti duhoviti je ostala ta informacija edina takšna, ki smo ji pripravljeni zaupat. Mar ni s tem Donald Trump dosegel svojega namena? Seveda ga je, ker njegova uradna izjava v zvezi s Švedsko se nanaša ravno na migrantsko problematiko. 

ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

PO KULTURO V CERKEV

Nazadnje sem se pošteno razgovoril o kulturi oziroma bolj o kulturni sceni, ker očitno ne premoremo kulture same, ampak to kar pišem danes pa je verjetno za razčetverjenje moje verne duše. Brez skrbi, spoštujem vsako religijo in verjetno vsaki po malo pripadam, govorim le o tem, da se mora že ob naslovu zgrniti temna zavesa pred oči kulturnikom, sodobnim in tistim iz preteklega sistema.

Cerkev je v zgodovini poznana kot zaviralka napredka, znanosti in čeprav v njih najdemo ene največjih del v zgodovini umetnikov, je znana tudi po tem, da kulturo razvija v svojem diktiranju, brez svobodomiselne in odprte spodbude umetniku. Kakorkoli, pišemo leto 2017 pa se kot kaže stvari obračajo naprej v “rikverc”, ker to kar pišem danes bolj spominja ne neko vzporedno realnost, ki pa je več kot resnična.

Po nekem ključu sem se znašel na Valentinovem koncertu v zavodu A.M. Slomška za katerega sem kupil karte v Slomškovi knjigarni in seveda med nastopajočimi ni manjkalo krščanskih poimenovanj, ampak ni to razlog, da sem se znašel na tem koncertu. Ne, zaželel sem si le dobrega kulturnega vzdušja in s pričakovanjem sem čakal ta koncert.

To s pričakovanjem je vedno dvorezni meč, ki se mu še kako skušam izogniti. Saj veš, ko pričakovanje popači realno sliko in potem ostaneš razočaran, ampak se s tem nisem preveč obremenjeval, še več, prav godilo mi je da kleru postavljam dodatni izziv.

Verjetno je bil izziv bolj klaveren, saj me je na prvem mestu presenetila že gneča proti prizorišču, še bolj pa gneča v dvorani, ki je bila zapolnjena do konca. Po uvodnem pozdravu se je začelo koncertno dogajanje in moram priznati, da me je kar malo vznejevoljilo, ko so z nastopi začeli otroški pevski zbori. Se mi zdi, da se vse preveč pojavlja nek trend v katrem morajo na vsaki prireditvi nastopati otroci. Najbolj so v tem primeru ponosni seveda starši, ostali jih pač spodbujamo ker so otroci, pa če imajo kaj za pokazati ali ne, ampak tokrat so se izkazali za res odlične izvajalce. 

Z naslednjimi nastopajočimi se je atmosfera razvijala in vse skupaj je postajalo prijetno za uho in dušo, ki so ju razvajali glasovi godal, celotni ansambel učiteljev glasbene šole A.M. Slomška, pa pevski zbor s koncerta A. Bocelija v Ljubljani.

Proti vrhuncu večera so se nizali odlični nastopi in priložnost smo imeli prisluhniti mlademu virtuozu na klavirju, pa saksofonistu Otu Vrhovniku, ki je razbil tisto togo zateglost kulturnega v bolj sproščene ritme. Opazno, ampak na tem koncertu je bil že v osnovi kulturni program izbran dovolj skrbno, da se je približal širokemu krogu poslušalcev. Proti koncu koncerta so se glasbenikom pridružili še pevski vložki v obliki opernih izsekov, ki sta jih izvajala sopran Sabina Cvilak in tenor Tim Ribič, kar pa je dejansko popeljalo  koncert do najvišje točke, poslušalcu pa ponudilo ogromno užitka v kulturnem programu.

Koncert je trajal dve uri in pol, ki nista bili ne prekratki in ne predolgi, kar je umetnost že samo po sebi. Obiskovalcu je ponudil kulturno prireditev na nivoju, ki sem ga pogrešal že vse od kulturnega praznika, pa se sprašujem ali bomo sedaj začeli hoditi po kulturo v cerkev? S tem ne želim biti žaljiv do cerkve, ampak kritičen do države, ker meni je vseeno, želim si le dobrega kulturnega programa.

KULTURNA LAKOTA IZUMETNIČENIH PRAŠIČEV

Prejšnji teden smo praznovali kulturni dan, ko so spet dobili priložnost vsi mešalci megle, da psujejo in pljunejo na državo, to mačehovsko tvorbo, ki bo zadušila narod, ker ne da denarja za razvoj kulture, Da smo si na jasnem, tudi sam ne gojim pretiranih čustev do države, ki me je opeharila in oropala, ampak preden se lotim umetnikov iz stratosfere in naprej, naj začnem na začetku, pri prazniku samem. Dela prost dan, ki za večino prebivalcev ni več kot to, dela prost dan. Žal, ne glede na vsa recitiranja in iz dramaturolgije potegnjena interpretacija Zdravljice, ostaja osmi februar tisti dan, ko imaš končno prosto od vsakodnevnega mletja stroja, ki ga predstavlja delo. 

Kakšna kultura neki? Kdo se ima voljo ubadati s tem?

Nihče in to ni odraz človeka do kulture, ampak kulture do človeka. Nekako bi naj kultura bila oris življenskega obdobja v katerem se odraža, pa ni tako. Že dolgo tega je pozabila na vključevanje v človekov vsakdan in zavzela neko sumljivo pot višav, ki je navadni smrtnik ne razume. Ne zato ker bi bilo težko doumeti, ampak predvsem zato, ker je nerazumljivost postala instant rešitev kulture, češ, tega pač ne razumeš, je preveč visoko zate ali z drugimi besedami, si prenizko za nas umetnike. 

Oprosti, ampak če me prepričuješ, da ne razumem dveh ravnih črt na packi barve, to ni moj problem, ampak tvoj, ki si ti dve črti narisal. Če me prepričuješ v to da ju ne razumem, ker je to umetnost, pa ne počneš ničesar drugega, kot da skušaš iz dreka naredit zlato in ne, Srečko Kosovel zagotovo ni imel v mislih takšne transformacije zlata v gnoj.

Glede na to, da je dan kulture minil v duhu nekih brezimenskih umetnikov, ki nekaj pomenijo v kaj veš kakšnih krogih kulture že, predvsem v zlivanju žolča na državo in vso okolico o tem kako ne nameni denarja za njih, ste izsilili in izrabili dovolj prostora in časa za mlatenje prazne slame, ki naredi kulturi več škode kot koristi, zato bom ta trenutek izkoristil za svetle točke tega cirkusa.

Tako kot sem nakazal že zgoraj je potrebno kulturo približati ljudem, jo vkomponirati v vsakdan in ne da jo posamezniki lovimo za rep, hlastajoči proti nebu. 

Zakaj ne more biti Zdravljica odrecitirana tako kot je? Zakaj ne more biti razložena preprosto? 

Za obstoj slovenske kulture k sreči obstajajo posamezniki, ki so sposobni prenašati kulturo skozi različne sloje družbe, a kaj, ko moraš pred njimi prekopati kupe gnoja, da najdeš biser. Eden takšnih je Tadej Toš, kulturnik, ki obvlada dostavo vsega visokega, majhnemu človeku. Mar ni to ves čar kulture, mar s tem ne raste zanimanje zanjo? Mislim, da nisem njegov ciljni poslušalec, ampak ga obožujem. Smisel in preciznost s katero se loteva tematik sta mi naravnost fenomenalna in brez zadržkov se ob tem nasmehnem lastni neumnosti, neumnosti drugih ali pa njegovi odigrani vsebini. 

Kultura, ki se odvija skozi oči gledalca in jo kulturnik interpretira, ne pa nekaj, kar bi naj kultura bila, ne kot nekaj, kar bi naj v kulturi videli. Kultura je živa in dinamična, vezana na življenje ljudi, ne pa toga, zategla in sitna ženska. Če se že ustavljam pri svetlih točkah, potem ne morem mimo odličnosti, ki jo dostavlja Jure Godler in kaj smo lahko videli v eni njegovih oddaj na temo kulture?

Kretenizem, kjer se upravljalci slovenskega jezika ukvarjajo s črkami na tablicah. Ne ta tistimi, ki jih vlačimo za seboj, da imamo dostop do širnega spleta, ampak avtomobilskimi tablicami in črkami na njih. 

Ne vem zakaj se slovenski kulturniki potem pritožujejo, če je edini problem, ki ga imamo, razporeditev črk na avtomobilskih tablicah, zagotovo pa vem, da pot, ki jo je izbrala kultura ni prava in je skrajni čas, da se tega zavedo tudi naši kulturniki. 

V smislu kulture ne morem mimo lokalnih igralskih skupin ob katerih uživam bolj kot v nacionalnem gledališču, pa naj povem tudi zakaj. Celotna atmosfera in vzdušje sta bolj pristna, v katera vstopajo ljudje, da srečajo znance, da sežejo v roko občanu s katerim že dolgo niso imeli stika in si popestrijo večer s predstavo. Daleč stran od vstopne lože gledališča v katerega hodijo naličene gospe v krznenih plaščih na opero, čeprav so brez posluha. Nimajo pojma o ničemer kar se na odru dogaja, povrh vsega pa je predstava še v tujem jeziku za katerega je popolno vseeno kateri je, ker ne govorijo nobenega. Tam so ker je to preživet status nekih mladostniških podrtih sanj.

Obožujem kulturo in želim si več od nje, ampak ne na račun odsekanih možganskih celic v smislu Homo Kulturusa. Želim si, da je kultura zrcalo življenja, da postane spet kritična in se ponovno zavzame za podporo družbi v kateri živimo. Želim si, da kulturniki začnete izpolnjevati svoje poslanstvo, ki ga nosite s seboj in je eno najlepših in pomembnih stvari na našem planetu, želim si da kultura zavzame naš vsakdan in postane spet dostopna, predvsem pa si želim več zavedanja, da se kultura začne pri posamezniku. Pri meni, tebi, pri nas s poglabljanjem vase.

NAREDI VEČ Z MANJ DELA

Organizacija je zame ključni pomen dela in bolj kot se ji posvečam več zanimivih pristopov srečam, vse več tistih, ki mi obračajo na glavo dosedanja prepričanja. Neglede na vse pa ostaja dejstvo, da je organizacija tista, ki definira doseganje ciljev in končni rezultat. Boljša kot je organizacija dela, bolj uspešni bodo rezultati na koncu, vse kar ostaja je torej kako se organizacije lotimo.

Ne glede na vse sem se, odkar pomnim in kot se za deloholika tudi spodobi, prepričal, da se moram dovolj močno posvetiti ciljem in se z vso vnemo posvetiti vsem nalogam na “to-do” listku.   Čeprav ostajajo “post” listki odličen pripomoček za organizacijo in sprostitev misli, da se lahko v celoti posvetiš zadanim nalogam in ne rabiš ves čas nosit bremena, kar je naslednja stvar za naredit, pa imajo eno šibkost- da se nikoli ne končajo. Bolj in bolj kot se stvari odvijajo, več je nalog na listku in na koncu se vse zdi neskončen krog nalog in obveznosti, ki se nikoli ne konča. Preden se zaveš, ostaneš brez prostih dni in začne se nezadovoljstvo, ki dodatno niža produktivnost in s tem še samo dodatno poglablja nezadovoljstvo, naloge in obveznosti, pa ne pojenjajo, dokler se ne zvrstijo v takšnem število, da ti postane jasno, da jih ni mogoče opravit, vsaj ne v obdobju enega življenja.

S tem dobiš dober razlog, da premisliš postopek dela ponovno, ker ga moraš nujno spremenit, sploh, če želiš doseči zadane cilje, ob vsem skupaj pa ostat zdrava in srečna oseba.

Naj v razmislek ponudim nekaj opornih točk in začel bom popolnoma v svojem stilu. Z vprašanjem. Kaj točno moraš narediti oz. koliko stvari počneš in delaš, ne da bi se premikal proti svojim ciljem?

Iskreno povedano se naš fokus zlahka premakne iz zadovoljevanja nalog, ki nas vodijo proti širši sliki, ki jo vidimo, na manjše nepomembne naloge, ki jih opravljamo brez pravega učinka, zato je pomembno, da si postavimo prioritete. Prioritete, ki so ključne, da se premikamo proti cilju in jih zato moramo doseči. Da smo sposobni zadovoljiti ključne naloge jih ne sme biti preveč, kar pomeni, da za posamezno obdobje izluščimo najpomembnejše in se posvetimo le tem.

Da lahko ostanemo osredotočeni na ključne naloge se moramo rešiti balasta, ki ga je potrebno opravit. Nekdo mora pomesti z monotonimi stvarmi in kakorhitro so te stvari ponavljajoče je potrebno razmišljati o avtomatizaciji. Tehnologija je v tem okvirju naš zaveznik in zakaj bi tratili čas po nepotrebnem, če lahko stvari avtomatiziramo. Naj bo tehnologija tukaj, da naredi naše življenje enostavnejše in kakorhitro se začneš spraševati ali lahko to nalogo kakorkoli avtomatiziram, ugotoviš, da se da ogromno dela prestavit na avtopilot ali pa vsaj opravit bolj učinkovito.

Naj za konec ponudim meni največji izziv. Kot volk samotar, sem navajen in se zanašam le na lastne sposobnosti, zato imam s tem segmentom največ težav, ampak, kdorkoli trdi, da lahko vse naloge opravi sam, laže, predvsem sebi. Ko enkrat prepoznaš kateremu segmentu lahko dodaš največjo vrednost, se mu posveti in ga opravi najboljše kot znaš, za ostale naloge pa poišči pomoč. Pomoč v obliki, ki ti je na voljo, bodisi s tem da nekoga zaposliš, najdeš zunanjega izvajalca ali pa med prijatelji in znanci. Gre se predvsem zato, da okusiš skupinski duh in vedno bolj kot ga spoznavam, bolj mi je všeč. Vse bolj zabavno je opravljati delo v skipini, ki se med seboj dopolnjuje in nadgrajuje, zato nikakor ne posušaj opraviti vseh nalog sam. Vse kar se iz takšnega načina dela manifestira je izgorelost in tudi najbolj produktivni ljudje ali pa predvsem ti se zlomijo in zgorijo. Nekaj kar sem se že naučil, če pa imaš kakršenkoli nasvet za bolj učinkovito opravljanje dela, pa bi ga z veseljem slišal.

ZAKAJ JE DONALD TRUMP PRAVA IZBIRA?

Očitno me je medijski prostor ponovno sprovociral, da napišem nekaj na temo politike, ki jo praktično od konca volilne kampanije v ZDA polni presenetljivo izvoljeni predsednik Donald Trump. No, njegova izvolitev ni bila nobeno presenečenje, ker so nekatere stvari pač očitne, zato toliko bolj z lahkoto ponovno postavljam na kocko vso svojo kredibilnost, kot takrat, ko sem napovedal kdo bo zmagal na ameriških volitvah.

Pa da se osredotočim na aktualno dogajanje v katerem se več ali manj sliši ogorčenje iz vseh strani. Zgrožene so politične entitete, še bolj zgroženi so mediji in potem posledično še publika in vsi z eno stvarjo. Z delom Donalda Trumpa.

Kaj pa je pravzaprav naredil?

V tem obdobju še nič konkretnega. Praktično edina akcija, ki jo je izvedel je prepoved vstopa prebivalcem določenih muslimanskih držav v ZDA in ta je požela množično zgražanje. Sicer je to regulativo sodišče že zavrnilo, pa vendar, šlo je za začasen ukrep z določenim rokom v katerem bi naj administracija pripravila konkretne postopke in pogoje za sprejem državljanov iz tovrstnih držav. Je to res razlog za linč novo skreirane administracije? Vsekakor, če bi bili pragi ostalih pometeni, pa niso. 

Očitno imam navado, da se vedno postavim na nasprotno stran množičnih prepričanj, od koder verjetno izvira moje simpatiziranje z Donaldom Trumpom, pa čeprav mi to ostaja zadnja briga v življenju. Nekako sem se do sedaj naučil, da ne gojim pretiranih simpatij do političnih opcij, ampak na drugi strani tudi ne kupujem pretiranih reakcij in ravno zaradi tega so stvari v osnovi precej enostavne in, hvala bogu, tudi bolj jasne, kot se jih želi prikazati.

Če začnem tam, kjer sem prejšnjič končal. Tisto, kar je prineslo Donaldu Trumpu zmago, so mediji, ki so v današnjem svetu strukturirani v neko monotono hierarhijo. Gre se zato, da informacije povzemajo eden od drugega navzgor po piramidi, do največjega. Eden takšnih igralcev je medijska hiša Reuters, ki je v priporočilih novinarjem nakazala smernico, da naj novo administracijo tretirajo kot tiranijo. Verjetno je sedaj bolj jasno zakaj se demonizira predsedovanje Donalda Trumpa v vseh medijskih kanalih in postane logično tudi javno mnenje, ki je milo rečeno, zgroženo.

Kot prebivalce Evrope nas v prvi vrsti zanima opredelitev domače politike, ki pred občinstvom tekmuje kdo bo bolj pobruhal izbiro američanov v zakulisju pa sivi lase, kar je popolnoma razumljivo. Stric Sam je enostavno rekel dovolj razvajenemu otročaju, ki se že pred klofuto valja po tleh in cmeravo javka nad nepravico, ki se mu godi. Očitno je bilo dovolj skrivanja pod mamino obleko in je čas, da otročaj odraste, v Evropski politiki pa je problem to, da ni entitete, ki bi bila sposobna takšne odgovornosti, zato jo je lažje preložit na Donalda Račka, čeprav se že kažejo prvi indikatorji nesposobnosti evropske politike, kot celote.

Spet napletam zgodbo, ki se vleče skozi nos ob prehladu, ampak tako je, ko skušaš približat celo solato, ki raste okoli sage, zato naj preidem na dejstva zakaj je Donald Trump prava izbira?

Prvič in kar se meni zdi najpomembnejše je to, da je zmagal na volitvah. Ne poznam ameriškega sistema do potankosti, ampak dejstvo je da ga je izvolilo ljudstvo in njegovo odločitev je potrebno spoštovat, ker ne vem če je ravno pametna poteza, da ljudstvo samo demantira svojo odločitev. Potem je edina logična, razlaga, da je glasovanje ljudi nesmiselno in ne potrebuje volilne pravice. Bi si res radi odvzeli to pravico?

Ne vem koliko ta podatek sovpada s temo, ampak se mi zdi vredno omembe. Za Donalda Trumpa so glasovali prijatelji, znanci, sorodniki njegovih gorečih nasprotnikov in to je edini razlog, da je njegova zmaga lahko presenečenje. Zakaj? Ker niso govorili o tem za koga bodo glasovali, mogoče so celo govorili, da bodo glasovali proti njemu, ampak na volišču so oddali glas zanj.

Drugič, odnosi z Rusijo se bodo nedvomno otoplili. Tukaj govorimo o dveh velesilah, o dveh rivalih, ki sta bila v zadnjem obdobju na nitki medsebojnih odnosov. Problem vsega skupaj je da imata tako eden kot drugi arzenala na pretek, tudi takšnega, ki zbriše mene z računalnikom in Zemljo vred v prah vesolja. Glede na to dejstvo je skrajni čas, da se naredi korak naprej in v to smer gre pravzaprav Donald Trump. Ruska vlada ima več težav z ameriškimi medijskimi hišami, kot njihovim predsednikom, saj nenazadnje zahteva opravičilo njihovega novinarja, zaradi neprimernih izjav, pa vendar ostaja naklonjena predsedniku ZDA.

Tretjič, Donald Trump daje občutek precej introvertiranega predsednika, ki je usmerjen v lastne probleme in izzive. Verjetno so obeti prehitri za tehtanje, pa vendar, ali smo morebiti dočakali konec pometanja Yenkijev po svetu? Seveda ima Donald Trump lastne interese in ravno zato bo treba počakati na prve indikatorje tega ali zna videti tudi druge ali pa ga zanima le lastna tazadnja. Po mojem mnenju so obeti dobri, ker vsaj kar zadeva krizna žarišča, se jih loteva z reševanjem v kolektivnem smislu.

Četrtič in tudi na zadnje, pa se mi zdi izjemno pomembna njegova pripravljenost na sodelovanje. V mislih imam predvsem prvo srečanje s predstavniki IT industrije, na katerem se verjetno niso dogovorili ničesar pametnega in potem naprej, srečanja z Jack Maajem, predstavnikom Alibabe, ki že nakazujejo na globalni dialog s Kitajsko.

Zaradi zgoraj omenjenih točk menim, da Donald Trump ni slaba izbira, ne za američane in ne za globalno dogajanje, predvsem pa sem prepričan v to, da prihodnost s tem predsednikom ZDA ni tako črna, kot nas skušajo prepričati mediji. Ena stvar, ki bo pokazala in povedala je čas in zato naj zaključim s humorjem, navdihnjenim iz medijske črnine. V kolikor imam prav, bomo videli, če pa se motim, potem tukaj ne bo nikogar, ki bi to lahko povedal.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

OSEBNA RAST- Ne kaj, ampak kako?

V veliki meri imam življenje naravnano k osebni rasti, nekaj po liniji nuje, drugi del pa ker me nenehno zanima odrivanje novih pristopov, drugačnih pogledov in pot naprej. Zadnjič sem bral članek na temo osebne rasti, očitno ogromno berem in res obožujem branje. V zadnjem obdobju sicer nisem imel priložnosti, da bi se posvetil kakšni dobri knjigi, ampak še vedno črpam svojo bralno naslado, predvsem iz člankov.

Zadnji med njimi je bil na temo osebne rasti v povezavi z duhovnimi nebulozami in ne morem si kaj, da ne bi delil svojega mnenja na dano temo. Članek je govoril predvsem o ločnici med osebno rastjo in duhovnim razvojem. Osredotočal se je na to kako danes najdemo kupico samooklicanih spiritualnih menihov, ki iščejo razsvetljenje znotraj instant duhovnih doktrin. Iz vsega skupaj je sledila izpeljava, da osebna rast nima ničesar z duhovnim razvojem, ker se gre pri enem za praktično in pri drugem za teoretično znanje. Avtor je na koncu zavrgel vse doktrine meditacije, joge in ostalega duhovnega v en koš teoretične navlake, ki nima ničesar skupnega z življenjem in osebno rastjo, ob vsem skupaj pa zgolj ponudil ne preveč posrečen prodajni govor na svoj mlin.

Tovrstno selekcioniranje se mi zdi zavajujoče in se mi zdi predvsem škoda na račun širjenje znanja. Res je, da poznam nekaj tovrstnih primerkov spiritualnih menihov, ki so bolj naslonjeni na trend, kot doktrino, pa če tukaj govorim o ekologih, vegetarijancih ali pa duhovno razsvetljenih odpeljancih, vse je enako. V nobenem primeru nimajo nič skupnega ne z osebno rastjo in ne z duhovnostjo.

Sam sem prepričan, da je duhovni razvoj eden ključnih za osebno rast, ker človek je multislojno bitje, ki ga sestavlja naše fizično telo, mentalno stanje, čustveno in duhovno bitje. Za osebno rast je torej ključen razvoj na enem izmed teh elementov ali še boljše, na več nivojih hkrati. Kot del osebnega razvoja na več nivojih je primerna predvsem meditacija, ki nam ponuja stik s sabo, zavedanje okolice in naše umeščanje v njo, zato se nikakor ne strinjam s tem, da je le teoretična navlaka, ampak je konkreten praktičen pristop o katerem lahko več preberete tukaj.

Ob vsem skupaj želim le konkretno povedati kje se pravzaprav skriva ključ do osebne rasti. Ne gre se za to kaj počnete, ampak kako to počnete. Namen osebne rasti ni, da meditirate, se prečiščujete, iščete vsevišje za okolico, sami pa ostajate nezadovoljni in prazni, namen osebne rasti je, da presežete vzorce preteklosti v bolj kvalitetno in harmonično življenje, ki nas polni in podpira, ob vsem pa pozitivno vpliva na okolico, zato si dovolite biti najboljša izvedba sebe.

NAUČI SE POSLUŠATI SEBE

Počasi mineva že leto dni odkar sem se srečal z IZGORELOSTOJO, ampak spomin na tisto obdobje ostaja še kako živ. Že vmes sem se spet srečal z mejo gorenja, ki me je za nekaj dni zavezala k počitku, pa kolikokrat me je nanj spomnila okolica, tudi tisti, ki so spremljali moj blog, pa me bolj v šali spodbodli k temu, da je odlično izhodišče za promoviranje antidepresivov, čeprav jih nikoli nisem potreboval, pa upam, da bo tako tudi ostalo.

Za nasvet proti antidepresivom, proti slabemu počutju, nesreči in žalosti imam samo en odgovor in ta je naučite se poslušati sebe. Nič druga, kot poslušati sebe. Vse stvari okoli nas postanejo takšne kot so zaradi naše interpretacije, zaradi tistega, kar ustvari naš pogled, ko jih opazujemo. Če jih vidimo slabo, so stvari okoli nas slabe in če vidimo sebe, svoja dejanja za slaba, da v njih ni lastnega zadovoljstva, ostanemo nesrečni in neizpolnjeni, kar pa je lahko posledica samo ene stvari, ki je da ne počnemo tistih stvari, ki nas osrečujejo in polnijo. 

Vse skupaj izhaja samo iz tega, da ne znamo prisluhniti sebi in lastnim željam, ker samo z zadovoljevanjem lastnih potreb lahko napredujemo in rastemo.

Kako se naučiti poslušati sebe?

Edina pot do tega da smo zadovoljni z življenjem in da nas polni z veseljem je ta, da poslušamo sebe in zadovoljujemo potrebe, ki nam, osebno, pomenijo dokaz, da smo na pravi poti. 

Vem, včasih je težko najti lastno voljo v ponorelem svetu okoli nas in še težje, se ravnati v skladu z njo, medtem, ko se položnice in obroki kopičijo vsak mesec, ampak prva stvar je prepoznati in slišati tisto, kar nam pravi notranji glas.

Ne glede na to koliko komplicirane zgledajo stvari zunaj nas, pa so tiste v nas precej enostavne. Za začetek si je potrebno vzati čas zase, da se naučimo poslušati sebe. tokrat nimam v mislih vseh radosti, ki jih s seboj nosi pijača s prijatelji ali sprostitev z masažo, ne, tokrat govorim o popolnem začetku, ki je ta, da si znamo v dnevu namenit nekaj trenutkov, ki jih preživimo sami s seboj, s svojimi mislimi in opazovanjem sebe. Ta čas je lahko tudi samo 10 minut na dan, za katere pa sem prepričan, da jih lahko v dnevu najde vsak, ki želi postati zvest sebi. 

Meni je najbolj učinkovito orodje, ki ga priporočam vsakomur za pogovor in stik s seboj, meditacija. Prastara doktrina, ki ponuja različne pristope in izpeljave, glede na interpretacijo, ampak v osnovi z enim ciljem, spoznati sebe in najti svoj prostor glede na okolico. V poplavi današnjega “new age” gibanja se mogoče vzbuja občutek, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nerazumljivega, višek spiritualnega, pa ni. Gre se samo za umirjanje misli, osredotočenost nase in za začetek je to dovolj. 

Predlagam da si namensko vsak dan za nekaj minut vzameš to osredotočenost nase in se preprosto spoznaš. Pogledaj svoje misli, kaj ti govorijo? Te vznemirjajo ali so pomirjujoče? 

Kaj pravi tvoj dih? Osredotoči se nanj in ga poslušaj. 

Počasen, enakomeren vdih, ki do konca napolni pljuča, nežno zadržiš in potem enakomeren izdih, ki počasi pušča zrak. Vse naj bo naravno, brez prisile, ker ni ničesar nad teboj, samo ti sam s seboj.

Kakšne misli se vrinjajo v glavo? Opazuj jih, ampak poslušaj svoj dih. 

Počasi misli prevzemajo osredotočenost na dih, zato opazuje kje si, kaj te obkroža? 

Nežno zaznavaj okolico okoli sebe in se z njo poveži. Ob koncu takšnega cikla ne bo odveč, da se zahvališ sebi, zato da si dopustiš prisluhnit, zato da si dovoliš poslušati sebe in verjamem, da ti bo kmalu življenje zato hvaležno. 

Ne glede na vse, naše življenji ni odvisno od stvari, ki se odvijajo okoli nas, ampak od tega kako te stvari vidimo in ne bo odveč, če omenim, da vsaka slaba stvar v sebi nosi kanček dobrega, tako kot vsaka dobra na sebi nosi odtis slabega. Jin in Jang življenja.