PO KULTURO V CERKEV

Nazadnje sem se pošteno razgovoril o kulturi oziroma bolj o kulturni sceni, ker očitno ne premoremo kulture same, ampak to kar pišem danes pa je verjetno za razčetverjenje moje verne duše. Brez skrbi, spoštujem vsako religijo in verjetno vsaki po malo pripadam, govorim le o tem, da se mora že ob naslovu zgrniti temna zavesa pred oči kulturnikom, sodobnim in tistim iz preteklega sistema.

Cerkev je v zgodovini poznana kot zaviralka napredka, znanosti in čeprav v njih najdemo ene največjih del v zgodovini umetnikov, je znana tudi po tem, da kulturo razvija v svojem diktiranju, brez svobodomiselne in odprte spodbude umetniku. Kakorkoli, pišemo leto 2017 pa se kot kaže stvari obračajo naprej v “rikverc”, ker to kar pišem danes bolj spominja ne neko vzporedno realnost, ki pa je več kot resnična.

Po nekem ključu sem se znašel na Valentinovem koncertu v zavodu A.M. Slomška za katerega sem kupil karte v Slomškovi knjigarni in seveda med nastopajočimi ni manjkalo krščanskih poimenovanj, ampak ni to razlog, da sem se znašel na tem koncertu. Ne, zaželel sem si le dobrega kulturnega vzdušja in s pričakovanjem sem čakal ta koncert.

To s pričakovanjem je vedno dvorezni meč, ki se mu še kako skušam izogniti. Saj veš, ko pričakovanje popači realno sliko in potem ostaneš razočaran, ampak se s tem nisem preveč obremenjeval, še več, prav godilo mi je da kleru postavljam dodatni izziv.

Verjetno je bil izziv bolj klaveren, saj me je na prvem mestu presenetila že gneča proti prizorišču, še bolj pa gneča v dvorani, ki je bila zapolnjena do konca. Po uvodnem pozdravu se je začelo koncertno dogajanje in moram priznati, da me je kar malo vznejevoljilo, ko so z nastopi začeli otroški pevski zbori. Se mi zdi, da se vse preveč pojavlja nek trend v katrem morajo na vsaki prireditvi nastopati otroci. Najbolj so v tem primeru ponosni seveda starši, ostali jih pač spodbujamo ker so otroci, pa če imajo kaj za pokazati ali ne, ampak tokrat so se izkazali za res odlične izvajalce. 

Z naslednjimi nastopajočimi se je atmosfera razvijala in vse skupaj je postajalo prijetno za uho in dušo, ki so ju razvajali glasovi godal, celotni ansambel učiteljev glasbene šole A.M. Slomška, pa pevski zbor s koncerta A. Bocelija v Ljubljani.

Proti vrhuncu večera so se nizali odlični nastopi in priložnost smo imeli prisluhniti mlademu virtuozu na klavirju, pa saksofonistu Otu Vrhovniku, ki je razbil tisto togo zateglost kulturnega v bolj sproščene ritme. Opazno, ampak na tem koncertu je bil že v osnovi kulturni program izbran dovolj skrbno, da se je približal širokemu krogu poslušalcev. Proti koncu koncerta so se glasbenikom pridružili še pevski vložki v obliki opernih izsekov, ki sta jih izvajala sopran Sabina Cvilak in tenor Tim Ribič, kar pa je dejansko popeljalo  koncert do najvišje točke, poslušalcu pa ponudilo ogromno užitka v kulturnem programu.

Koncert je trajal dve uri in pol, ki nista bili ne prekratki in ne predolgi, kar je umetnost že samo po sebi. Obiskovalcu je ponudil kulturno prireditev na nivoju, ki sem ga pogrešal že vse od kulturnega praznika, pa se sprašujem ali bomo sedaj začeli hoditi po kulturo v cerkev? S tem ne želim biti žaljiv do cerkve, ampak kritičen do države, ker meni je vseeno, želim si le dobrega kulturnega programa.