Organizacija je zame ključni pomen dela in bolj kot se ji posvečam več zanimivih pristopov srečam, vse več tistih, ki mi obračajo na glavo dosedanja prepričanja. Neglede na vse pa ostaja dejstvo, da je organizacija tista, ki definira doseganje ciljev in končni rezultat. Boljša kot je organizacija dela, bolj uspešni bodo rezultati na koncu, vse kar ostaja je torej kako se organizacije lotimo.
Ne glede na vse sem se, odkar pomnim in kot se za deloholika tudi spodobi, prepričal, da se moram dovolj močno posvetiti ciljem in se z vso vnemo posvetiti vsem nalogam na “to-do” listku. Čeprav ostajajo “post” listki odličen pripomoček za organizacijo in sprostitev misli, da se lahko v celoti posvetiš zadanim nalogam in ne rabiš ves čas nosit bremena, kar je naslednja stvar za naredit, pa imajo eno šibkost- da se nikoli ne končajo. Bolj in bolj kot se stvari odvijajo, več je nalog na listku in na koncu se vse zdi neskončen krog nalog in obveznosti, ki se nikoli ne konča. Preden se zaveš, ostaneš brez prostih dni in začne se nezadovoljstvo, ki dodatno niža produktivnost in s tem še samo dodatno poglablja nezadovoljstvo, naloge in obveznosti, pa ne pojenjajo, dokler se ne zvrstijo v takšnem število, da ti postane jasno, da jih ni mogoče opravit, vsaj ne v obdobju enega življenja.
S tem dobiš dober razlog, da premisliš postopek dela ponovno, ker ga moraš nujno spremenit, sploh, če želiš doseči zadane cilje, ob vsem skupaj pa ostat zdrava in srečna oseba.
Naj v razmislek ponudim nekaj opornih točk in začel bom popolnoma v svojem stilu. Z vprašanjem. Kaj točno moraš narediti oz. koliko stvari počneš in delaš, ne da bi se premikal proti svojim ciljem?
Iskreno povedano se naš fokus zlahka premakne iz zadovoljevanja nalog, ki nas vodijo proti širši sliki, ki jo vidimo, na manjše nepomembne naloge, ki jih opravljamo brez pravega učinka, zato je pomembno, da si postavimo prioritete. Prioritete, ki so ključne, da se premikamo proti cilju in jih zato moramo doseči. Da smo sposobni zadovoljiti ključne naloge jih ne sme biti preveč, kar pomeni, da za posamezno obdobje izluščimo najpomembnejše in se posvetimo le tem.
Da lahko ostanemo osredotočeni na ključne naloge se moramo rešiti balasta, ki ga je potrebno opravit. Nekdo mora pomesti z monotonimi stvarmi in kakorhitro so te stvari ponavljajoče je potrebno razmišljati o avtomatizaciji. Tehnologija je v tem okvirju naš zaveznik in zakaj bi tratili čas po nepotrebnem, če lahko stvari avtomatiziramo. Naj bo tehnologija tukaj, da naredi naše življenje enostavnejše in kakorhitro se začneš spraševati ali lahko to nalogo kakorkoli avtomatiziram, ugotoviš, da se da ogromno dela prestavit na avtopilot ali pa vsaj opravit bolj učinkovito.
Naj za konec ponudim meni največji izziv. Kot volk samotar, sem navajen in se zanašam le na lastne sposobnosti, zato imam s tem segmentom največ težav, ampak, kdorkoli trdi, da lahko vse naloge opravi sam, laže, predvsem sebi. Ko enkrat prepoznaš kateremu segmentu lahko dodaš največjo vrednost, se mu posveti in ga opravi najboljše kot znaš, za ostale naloge pa poišči pomoč. Pomoč v obliki, ki ti je na voljo, bodisi s tem da nekoga zaposliš, najdeš zunanjega izvajalca ali pa med prijatelji in znanci. Gre se predvsem zato, da okusiš skupinski duh in vedno bolj kot ga spoznavam, bolj mi je všeč. Vse bolj zabavno je opravljati delo v skipini, ki se med seboj dopolnjuje in nadgrajuje, zato nikakor ne posušaj opraviti vseh nalog sam. Vse kar se iz takšnega načina dela manifestira je izgorelost in tudi najbolj produktivni ljudje ali pa predvsem ti se zlomijo in zgorijo. Nekaj kar sem se že naučil, če pa imaš kakršenkoli nasvet za bolj učinkovito opravljanje dela, pa bi ga z veseljem slišal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar