KAJ JE MARKETING?

Enkrat sem pisal o MARKETINGU PODJETNIŠTVA, pa je bila tista objava bolj namenjena stanju in reklamiranju podjetništva, ki je po mojem mnenju tako in tako zgrešeno. Nič presenetljivega medtem, ko govorimo o tem da to počnejo tisti, ki so nas pripeljali na rob v katerem živimo danes.

Kakorkoli, prav se mi zdi, da nemenim nekaj besed marketingu samemu, predvsem tudi zaradi tega, ker se premalo zavedamo koliko nas obkroža in kako pomembna dejavnost je to v poslovnem svetu. Pravzaprav danes velik del uspešnih poslovnih zgodb temelji predvsem na marketingu. Če izvzamem primer, ki ponazarja moč marketinga na sodobnem trgu so to platforme za množično financiranje, kot recimo Kickstarter in Indiegogo. Sam sem posvetil več pozornosti Kickstarterju, ampak mislim, da so si v osnovi platforme za množično financiranje precej podobne, saj dopuščajo da poslovne modele vodi izključno marketing. Platforma omogoča prodajo prototipa ali končnega izdelka v produkciji enega kosa, kar pomeni, da zanj ni potrebno imeti postavljenega proizvodega procesa, niti ni potrebno da je izdelek končan, dizajnsko izpopolnjen, še manj da bi govorili o razdelavi distribucijskih kanalov, je pa potrebno imeti razdelan odnos s kupci, raziskan trg, postavljene kanale in najpomembneše, zapiranje prodaje. Torej prvo prodaj in potem naredi, pa da ne govorimo samo o majhnih zgodbah je to uspelo Tesli s predprodajo električnih avtomobilov.

Kaj je marketing?

Marketing je po hitri definiciji veda, ki definira ter raziskuje ciljnje trge in uporabnike ter z njimi skuša vzpostaviti dobičkonosne odnose. Suhoparna definicija, ki pove o marketingu nejveč tistemu, ki o njem ve že dovolj in kot je značilno zame ponavadi takšnim definicija sledi plastična razlaga. Obožujem razlago na enostavnih, vsakdanjih primerih, ker je na eni strani tako življenska na drugi pa tako enostavna, da ostanejo pojmi poponoma transparetni.

Za razlago marektinga ni bolj primernega časa, kot obdobje praznika in ravno sedaj smo tik pred Veliko nočjo. Mogoče se že tipa kam ciljam, ampak dejstvo je, da ni letaka iz katerega te ne bi bombandirali s šunko, pa tem in onim za na mizo. Enako je za Božič, novo leto, pust pa potem sezonske ponudbe vsega za piknik in nenazadnje za vrt. Tako funkcionira propagandni stroj, ki skuša pritiskati na vsako priložnost, da jo potrošnik zagrabi. Bolj kot kupec res potrebuje produkt, ga propaganda skuša prepričati v to da jo potrebuje in mu skuša pričarati popolno podobo na kateri prodajan artikel ne sme manjkati. 

Sprehodil sem se skozi promocijo, ki je samo del marketinga, tisti pravi marketing v vsakdanjem življenju pa sledi in pazi, sedaj smo pred Veliko nočjo, pa tudi Božič je enak primer, kjer gre za praznovanje verskega praznika. Stereotipno smo prepričani, da je potrebno praznik preživeti v krogu družine, ampak sam praznik nima nobene veze s tem. Gre za popolnoma religijsko praznovanje, duhovno, če želite, ampak nima nobene veze z družino in to je pravi vsakdanji marketing. 

Logično je da imamo največ časa med prazniki in da je zato primeren trenutek, da več časa preživimo v okviru družine, ampak danes je vse napleteno prav okoli tega družinskega dela praznika, čeprav nima ničesar skupnega s praznikom samim. Nihče se ne ukvarja s tem, čemu je praznik namenjen, od kod izvira, ampak se gre zgolj za prepičanje, še več, gre se za pričakovanje, da mora biti družina skupaj. Lovljeneje neke podobe, ki posnema scenarije iz filmov in iz reklam, ter nas umešča v željen segment. Velika noč je verjetno žalostna zgodba in ne vem zakaj bi jo mešali z najsrečnejšimi doživetji, ki jih ponuja družina, pa vendar počnemo ravno to, ker smo uspeli sestavit vse potrebno, da praznik ni praznik, če ne sedimo skupaj. 

Prvo se počutimo slabo sami, ker nekaj manjka, če ne odpikamo sedenja skupaj. Skrakta spodobi se, če ne zaradi drugega, potem že zato, da drugi ne bodo kaj rekli in drugi potem res govorijo. Že takrat ko sami sedijo skupaj za mizo o tem kako oni drugi ne. Če slučajno kdo ne ve, da res sedimo skupaj pa lahko to ožigosamo na socialnih omrežjih in vsem pokažemo da res sedimo skupaj. Vmes še na mizo postavimo to, ono in tisto, pa gremo dalje. 

Na koncu ne vemo kaj praznujemo, pričakujemo pa da sedimo skupaj. Podobno je z marketingom. Govorimo o drugačnosti, prodajamo pa kitajske čipe v škatli, zagotavljamo srečno družino, prodajamo pa sladkano vodo, ponujamo celotno gorsko verigo, prodajamo pa bonbone… 

Šunka je šunka in ima svojo ceno, ampak z marketingom ta šunka postane Velikonočna šunka, ki se promovira v letakih za začetek pomladi. Imeti produkt, določiti ceno, poznati tržišče in znati promovirat. Sicer je šunka nekoliko dražja, ampak za zbrano družino okoli mize je vse skupaj Hvala Bogu, da si jo le lahko privoščimo.

ZAKAJ PISATI BLOG?

Čeprav sem že pred časom omenjal, da bom napisal nekaj besed o pisanju svojega bloga, pa ni in ni bilo pravega časa oziroma so se kar nekako pojavljale druge teme, ki so polnile moje misli in posledično tudi objave na blogu. 

No pred nekaj dnevi, pa se je pojavila odlična priložnost, da napišem nekaj besed o blogu samem, ko sem prejel telefonski klic iz katerega sem prejel povabilo, da povem nekaj stvari o tem kako se lotiti pisanja bloga v živo, zato bom danes spregovoril nekaj besed o tem zakaj pisati blog.

Internet je postal stalnica v našem življenju in prvi dostop do informacij. Za brskanje uporabljamo spletne iskalnike in socialna omrežja s pomočjo katerih pridemo do željenih informacij in ker je splet globalna mreža so nam tako dostopne informacije iz celega sveta dobesedno iz naslonjača ali našega žepa. Kar želim povedati je, da je s pomočjo informacijske tehnologije človeštvo prvič postalo globalno povezano. 

Sam vidim v spletu prvo stično točko iz katere se bo začelo človeštvo povezovati na vseh ostalih nivojih in kot je že vidno se je iz te povezanosti vzpostavil trg, ki omogoča prodajo produktov ali storitev po vsem svetu iz enega mesta. 

Torej zakaj pisati blog?

Z bliskovitim širjenjem informacij, novic, znanja smo pri koncu ere, ki je pomenila redno službo, delo od šestih do dveh v tovarni za štirideset let. Danes vse bolj vstopamo v neko novo obdobje, ki ga zaznamuje “freelance” delo. Delo pri katerem posameznik ponuja svoje kvalitete, znanje, sposobnosti in pri katerem gre za razgiban delovni čas, delo pa omogoča v večini primerov opravljanje od doma. Trend nakazuje na vedno večji procent “freelancerjev” in v prihodnosti bo ta model še rastel, zato je blog odlično izhodišče za prihodnost.

Vsak od nas ima določene kvalitete, ki jih drugi potrebujejo. Vprašanje pa je koliko se tega zavedamo in koliko se zavedamo naslednje stvari, da je vse bolj pomembna osebna blagovna znamka. JAZ d.o.o., s.p., JAZ, kot podjetje, torej kdo, kaj in zakaj sem? 

Blog nam omogoča, da v prvi vrsti odgovorimo na zgoraj postavljena vprašanja sebi in v drugi, da na njih odgovorimo ostalim in se predstavimo svetu. 

Ko sem začel s pisanjem bloga, se tega niti približno nisem zavedal. Moj blog je nastal tako, da sem enostavno pobral eno svojih norih idej in začel s svojim blogom. Vedno me je privlačila želja po pisanju, tista skrita želja, da bi lahko enkrat delil svoj svet skozi pisano besedo in verjetno se mi je prav zato zdela zamisel o blogu tako vznemirljivo privlačna, da sem jo takoj pobral. Z blogom sem začel v enem svojih najmanj privlačnih obdobij, ko sem se prebijal skozi IZGORELOST, pa je verjetno prav blog pripomogel k temu, da je šlo lažje skozi in ko se danes ozrem nazaj vidim, da vedno bolj spoznavam kdo, kaj in zakaj sem prav na svojem blogu, medtem ko me na drugi strani nenehno vleče naprej komu, kaj in zakaj lahko nekaj dam.  

NASLEDNJI KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Če sem se v prejšnjih objavah nanašal na naravo in družbo je sedaj prav, da se posvetim čistemu individumu. Tistim sladkorčkom samo zase. Mogoče je celo logično, da nazadnje pišem o stvareh, ki se nanašajo samo na nas. Človek je izjemno družbeno bitje, kar pomeni, da nas močno zadevajo tiste stvari, ko je pomembno kaj si drugi mislijo o nas. Roko na srce, si pač nihče ne želi biti grdi raček. 

Torej, popolno samozavest nam daje občutek, ko verjamemo, da nas drugi vidijo pozitivno in kaj je lahko bolj prikladno za vtis, kot ubijalski izgled. Sam nisem pretirani privrženec mode, pa vendar se rad v oblačilih počutim udobno in urejeno. Že samo posvečanje svojemu videzu, ko si uredimo pričesko in oblečemo zlikana oblačila je dovolj, da se v družbi počutimo bolj samozavestno in sproščeno. Mogoče si lahko sedaj podajamo žogico, pa vendar obleka naredi človeka, govori njegovo zgodbo in kaj je lahko boljše, kot se počutiti dobro med sprehodom skozi park ali nakupovalni center?

Čeprav se rad dobro počutim v svojih oblačilih in mi je všeč njihova usklajenost, dajem prednost izkustveni sreči. Obožujem majhne norosti in k temu sodi “to do” listek. Listek na katerega sodijo divje, pri meni včasih adrenalinske stvari. Da ne dolgovezim predolgo je na spodnji fotografiji tisto, kar imam v mislih.

Kakorkoli ni nujno, da se gre to igro andrenalinski odvisnik, mora biti samo zabavna in če nimaš prave ideje, naj naštejem samo nekaj predlogov, ki mi padejo na misel. Kaj praviš na plezanje po drevesu, ali pa večer ob tabornem ognju, igranje inštrumenta, pisanje pesmi. Kaj pa kava s popolnoma neznano osebo? Klepet z neznancem? Skratka karkoli kar nosi v sebi malo norosti in ti je neznano.

No ko sva že ravno pri tem, ni je boljše stvari, ki bi nas osrečevala bolj, kot prijaznost. Tiste drobne češnjice, ki jih podarimo nekomu, pa nas ne stane ničesar. Sam večkrat izmenjam kakšno besedo z brezdomci, pustim euro ali dva, pa čeprav gresta za liter vina. Ne toliko, ker bi se sam počutil dobro, ampak bolj zato ker verjamem da nekomu popestrim trenutek ali dva. Vsekakor bi želel, da to počne več ljudi, če že ne, pa vsaj ne pozabite na Dobro jutro! in Nasvidenje. Lahko mi verjamete, da se počutiš boljše, ko se drugi počutijo boljše zaradi drobcev, ki jih nosijo majhne pozornosti. 

KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Zadnjič sem za izhodišče uporabil telesno aktivnost, danes pa se bom posvetil popolnoma drugemu vidiku, ki pa enako stimulira občutek sreče. Človek je socialno bitje, kar pomeni, da potrebuje družbeni stik in tako kot pozabimo na gibanje, pozabimo tudi na medsebojne odnose in dobro družbo. Predvsem takrat ko nismo v najboljši volji se začnemo izogibati stiku z ostalimi, da ne prenašamo svojih skrbi na drugi ali pa se enostavno skrivamo, da ne bi pokazali svoje šibkosti, ampak hej…

Ne vem od kje izvira ta občutek, da ko smo slabo mislimo, da če bomo šli med ljudi bo še slabše. Ne bo, tako in tako pa ne govorim o slabi volji, ampak o stimuliranju sreče in kaj je lahko boljšega kot preživeti čas v dobri družbi. Živimo v časih ko smo povezani na vsakem koraku, samo ne ena na ena, zato vzami iz žepa pametno napravo in dovoli neumnemu prstu, da opravi delo. Dogovori se za srečanje z osebo ob kateri se počutiš dobro, pozabi na čas, uživaj.

Sedaj jih bom vsekakor dobil z opeko po glavi in vem, ne bi smel opogumljati ljudi do pitja alkohola, sploh ko živim v tako pivski državi, pa vendar. Privoščite si kozarec vina, spijte pivo, namen tukaj je, da spijete dovolj da se počutite sproščene. Ni potrebno prekrokati noči in konkurirati youtube zvezdam iz Rusije, torej če ste eden tistih, ki se ne zna ustaviti po dveh, tega ne poskušajte, ampak govorim o tem, da manjša količina alkohola upočasni čas, vzbuja občutek posebnega trenutka in s tem zavira tendenco do skrbi. Z drugimi besedami, takšno uživanje (ob) kozarca vina izzvzame naš um iz negativnih misli, ki nas bombandirajo in povzročajo slabo počutje. Takoj se zavemo, da življenje niso le skrbi, ampak tudi čarobne stvari.

Običajno za stimuliranje tovrstne sreče izkoristim prav ta dan, petek, ko je konec delovnega dneva. Čeprav moje delovne aktivnosti niso od ponedeljka do petka je petek tisti čarobni dan, ko se zame zaključi nek del cikla. Običajno je vikend namenjen vpogledu in pripravam, ter seveda počitku in zato je petek tisti dan, ko se sprostim v dobri družbi. Sam sem precej introvertna oseba, ampak vedno znova se veselim petkov, ko preživim čas s čudovitimi ljudmi. Vedno znova in znova uživam v družbi, zato pojdite in uživajte med ljudmi.

Kdaj ste se nazadnje družili s sosedom? Kdaj ste se nazadnje brez razloga dogovorili za kavo? Kdaj ste nazadnje slišali sošolca iz srednje šole?

Mogoče o teh ljudeh veste vse, ampak ne veste pa kako oni vidijo svet. Ne gre vsega videti na zidovih socialnih omrežij, bolj nas navdihujejo pogovori v živo, zato pustite sporočilo, opravite klic, povabite starega prijatelja na druženje. Sam obožujem družbo in spoznavanje novih ljudi, zato, če imaš željo po druženju z mano, z veseljem sprejmem povabilo.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

V ISKANJU SREČE

Namenoma sem za to objavo izbral petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Precej pozornosti posvečam stresu s katerim je nasičeno sodobno življenje. Po nekakšnem ključu smo ustvarili okolje, ki nenehno pritiska na našo psiho in nas klešči v stres, ki bo po napovedih stroke prevzel vodilno mesto med bolezenskimi vzroki, zato se moramo naučiti rokovati z njim.

Ena vsestranska metoda za omejevanje stresa je enostavna meditacija, čeprav težko verjamem, da bi jo kdorkoli začel kar na lepem prakticirat, če že, pa verjetno ne bi obdržal rutine dovolj dolgo, ker še vedno prelahko pozabimo na sebe. Težko postavimo sebe na prvo mesto in zato sem se odločil, da bom podelil nekaj preprostih in enostavnih napotkov za srečnejše počutje, ker ravno za to gre, da ne znamo več najti sreče v preprostih in enostavnih stvareh, dokler popolnoma ne odtavamo v življenje brez smisla.

Danes nam kronično primankuje gibanje, ker če samo pogledamo v tipičen dan gremo iz postelje za jedilno mizo od tam sedemo v avtomobil in se odpeljemo v pisarno, kjer preživimo večino delovnega časa na stolu in iz katerega se spet prestavimo na stol za jedilno mizo in potem na fotelj pred televizijo, dan pa zaključimo v postelji. Vse se odvija v nekem regularnem toku skozi katerega niti ne opazimo, da se gibljemo premalo in niti ne opazimo kako pozitivno lahko vpliva gibanje na naše počutje.

Izkoristite naslednjo priložnost za izlet v naravo. Sam sem precej sveže pečeni meščan in kar pogrešam najbolj je ravno narava. Ljudje smo naravna bitja in obožujemo biti v njej, zato preživite v naravi koliko časa je le možno, najboljše kar cel vikend. Narava je odličen psihoterapevt, ki dopušča da smo samo opazovalec, da nam ni treba ničesar storiti, pa se vse odvija tako kot se mora. V naravi lahko opazujemo stvari iz distance, kar je precej blagodejno za človeško psiho, ko opazujemo stvari od katerih smo oddaljeni.

Pa ne mislim sedaj, da se morate odpraviti na celo ekspedicijo, lahko je dovolj že kratek sprehod. Sam si večkrat po delovnem dnevu vzamem petnajst minut, da sem obkrožen z naravo in da se sprehodim. Tako sprostim um in razmigam telo, da spodbudim občutek sreče. 

Naslednjič ko boste potrebovali aktivnost, da vam dvigne voljo probajte s takšno telesno aktivnostjo. Pojdite tečt, igrat nogomet, metat žogo na koš, pojdite na sprehod. Namen je da počnete, karkoli vam odgovarja, le da predstavlja dovolj velik izziv, da začne srce biti hitreje in da zamoti um pred njegovim negativnim mlinčkom. 

Poskusite, potem pa mi povejte ali se počutite srečnejše ali ne?

NAREDI VEČ Z MANJ DELA

Organizacija je zame ključni pomen dela in bolj kot se ji posvečam več zanimivih pristopov srečam, vse več tistih, ki mi obračajo na glavo dosedanja prepričanja. Neglede na vse pa ostaja dejstvo, da je organizacija tista, ki definira doseganje ciljev in končni rezultat. Boljša kot je organizacija dela, bolj uspešni bodo rezultati na koncu, vse kar ostaja je torej kako se organizacije lotimo.

Ne glede na vse sem se, odkar pomnim in kot se za deloholika tudi spodobi, prepričal, da se moram dovolj močno posvetiti ciljem in se z vso vnemo posvetiti vsem nalogam na “to-do” listku.   Čeprav ostajajo “post” listki odličen pripomoček za organizacijo in sprostitev misli, da se lahko v celoti posvetiš zadanim nalogam in ne rabiš ves čas nosit bremena, kar je naslednja stvar za naredit, pa imajo eno šibkost- da se nikoli ne končajo. Bolj in bolj kot se stvari odvijajo, več je nalog na listku in na koncu se vse zdi neskončen krog nalog in obveznosti, ki se nikoli ne konča. Preden se zaveš, ostaneš brez prostih dni in začne se nezadovoljstvo, ki dodatno niža produktivnost in s tem še samo dodatno poglablja nezadovoljstvo, naloge in obveznosti, pa ne pojenjajo, dokler se ne zvrstijo v takšnem število, da ti postane jasno, da jih ni mogoče opravit, vsaj ne v obdobju enega življenja.

S tem dobiš dober razlog, da premisliš postopek dela ponovno, ker ga moraš nujno spremenit, sploh, če želiš doseči zadane cilje, ob vsem skupaj pa ostat zdrava in srečna oseba.

Naj v razmislek ponudim nekaj opornih točk in začel bom popolnoma v svojem stilu. Z vprašanjem. Kaj točno moraš narediti oz. koliko stvari počneš in delaš, ne da bi se premikal proti svojim ciljem?

Iskreno povedano se naš fokus zlahka premakne iz zadovoljevanja nalog, ki nas vodijo proti širši sliki, ki jo vidimo, na manjše nepomembne naloge, ki jih opravljamo brez pravega učinka, zato je pomembno, da si postavimo prioritete. Prioritete, ki so ključne, da se premikamo proti cilju in jih zato moramo doseči. Da smo sposobni zadovoljiti ključne naloge jih ne sme biti preveč, kar pomeni, da za posamezno obdobje izluščimo najpomembnejše in se posvetimo le tem.

Da lahko ostanemo osredotočeni na ključne naloge se moramo rešiti balasta, ki ga je potrebno opravit. Nekdo mora pomesti z monotonimi stvarmi in kakorhitro so te stvari ponavljajoče je potrebno razmišljati o avtomatizaciji. Tehnologija je v tem okvirju naš zaveznik in zakaj bi tratili čas po nepotrebnem, če lahko stvari avtomatiziramo. Naj bo tehnologija tukaj, da naredi naše življenje enostavnejše in kakorhitro se začneš spraševati ali lahko to nalogo kakorkoli avtomatiziram, ugotoviš, da se da ogromno dela prestavit na avtopilot ali pa vsaj opravit bolj učinkovito.

Naj za konec ponudim meni največji izziv. Kot volk samotar, sem navajen in se zanašam le na lastne sposobnosti, zato imam s tem segmentom največ težav, ampak, kdorkoli trdi, da lahko vse naloge opravi sam, laže, predvsem sebi. Ko enkrat prepoznaš kateremu segmentu lahko dodaš največjo vrednost, se mu posveti in ga opravi najboljše kot znaš, za ostale naloge pa poišči pomoč. Pomoč v obliki, ki ti je na voljo, bodisi s tem da nekoga zaposliš, najdeš zunanjega izvajalca ali pa med prijatelji in znanci. Gre se predvsem zato, da okusiš skupinski duh in vedno bolj kot ga spoznavam, bolj mi je všeč. Vse bolj zabavno je opravljati delo v skipini, ki se med seboj dopolnjuje in nadgrajuje, zato nikakor ne posušaj opraviti vseh nalog sam. Vse kar se iz takšnega načina dela manifestira je izgorelost in tudi najbolj produktivni ljudje ali pa predvsem ti se zlomijo in zgorijo. Nekaj kar sem se že naučil, če pa imaš kakršenkoli nasvet za bolj učinkovito opravljanje dela, pa bi ga z veseljem slišal.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

OSEBNA RAST- Ne kaj, ampak kako?

V veliki meri imam življenje naravnano k osebni rasti, nekaj po liniji nuje, drugi del pa ker me nenehno zanima odrivanje novih pristopov, drugačnih pogledov in pot naprej. Zadnjič sem bral članek na temo osebne rasti, očitno ogromno berem in res obožujem branje. V zadnjem obdobju sicer nisem imel priložnosti, da bi se posvetil kakšni dobri knjigi, ampak še vedno črpam svojo bralno naslado, predvsem iz člankov.

Zadnji med njimi je bil na temo osebne rasti v povezavi z duhovnimi nebulozami in ne morem si kaj, da ne bi delil svojega mnenja na dano temo. Članek je govoril predvsem o ločnici med osebno rastjo in duhovnim razvojem. Osredotočal se je na to kako danes najdemo kupico samooklicanih spiritualnih menihov, ki iščejo razsvetljenje znotraj instant duhovnih doktrin. Iz vsega skupaj je sledila izpeljava, da osebna rast nima ničesar z duhovnim razvojem, ker se gre pri enem za praktično in pri drugem za teoretično znanje. Avtor je na koncu zavrgel vse doktrine meditacije, joge in ostalega duhovnega v en koš teoretične navlake, ki nima ničesar skupnega z življenjem in osebno rastjo, ob vsem skupaj pa zgolj ponudil ne preveč posrečen prodajni govor na svoj mlin.

Tovrstno selekcioniranje se mi zdi zavajujoče in se mi zdi predvsem škoda na račun širjenje znanja. Res je, da poznam nekaj tovrstnih primerkov spiritualnih menihov, ki so bolj naslonjeni na trend, kot doktrino, pa če tukaj govorim o ekologih, vegetarijancih ali pa duhovno razsvetljenih odpeljancih, vse je enako. V nobenem primeru nimajo nič skupnega ne z osebno rastjo in ne z duhovnostjo.

Sam sem prepričan, da je duhovni razvoj eden ključnih za osebno rast, ker človek je multislojno bitje, ki ga sestavlja naše fizično telo, mentalno stanje, čustveno in duhovno bitje. Za osebno rast je torej ključen razvoj na enem izmed teh elementov ali še boljše, na več nivojih hkrati. Kot del osebnega razvoja na več nivojih je primerna predvsem meditacija, ki nam ponuja stik s sabo, zavedanje okolice in naše umeščanje v njo, zato se nikakor ne strinjam s tem, da je le teoretična navlaka, ampak je konkreten praktičen pristop o katerem lahko več preberete tukaj.

Ob vsem skupaj želim le konkretno povedati kje se pravzaprav skriva ključ do osebne rasti. Ne gre se za to kaj počnete, ampak kako to počnete. Namen osebne rasti ni, da meditirate, se prečiščujete, iščete vsevišje za okolico, sami pa ostajate nezadovoljni in prazni, namen osebne rasti je, da presežete vzorce preteklosti v bolj kvalitetno in harmonično življenje, ki nas polni in podpira, ob vsem pa pozitivno vpliva na okolico, zato si dovolite biti najboljša izvedba sebe.

NAUČI SE POSLUŠATI SEBE

Počasi mineva že leto dni odkar sem se srečal z IZGORELOSTOJO, ampak spomin na tisto obdobje ostaja še kako živ. Že vmes sem se spet srečal z mejo gorenja, ki me je za nekaj dni zavezala k počitku, pa kolikokrat me je nanj spomnila okolica, tudi tisti, ki so spremljali moj blog, pa me bolj v šali spodbodli k temu, da je odlično izhodišče za promoviranje antidepresivov, čeprav jih nikoli nisem potreboval, pa upam, da bo tako tudi ostalo.

Za nasvet proti antidepresivom, proti slabemu počutju, nesreči in žalosti imam samo en odgovor in ta je naučite se poslušati sebe. Nič druga, kot poslušati sebe. Vse stvari okoli nas postanejo takšne kot so zaradi naše interpretacije, zaradi tistega, kar ustvari naš pogled, ko jih opazujemo. Če jih vidimo slabo, so stvari okoli nas slabe in če vidimo sebe, svoja dejanja za slaba, da v njih ni lastnega zadovoljstva, ostanemo nesrečni in neizpolnjeni, kar pa je lahko posledica samo ene stvari, ki je da ne počnemo tistih stvari, ki nas osrečujejo in polnijo. 

Vse skupaj izhaja samo iz tega, da ne znamo prisluhniti sebi in lastnim željam, ker samo z zadovoljevanjem lastnih potreb lahko napredujemo in rastemo.

Kako se naučiti poslušati sebe?

Edina pot do tega da smo zadovoljni z življenjem in da nas polni z veseljem je ta, da poslušamo sebe in zadovoljujemo potrebe, ki nam, osebno, pomenijo dokaz, da smo na pravi poti. 

Vem, včasih je težko najti lastno voljo v ponorelem svetu okoli nas in še težje, se ravnati v skladu z njo, medtem, ko se položnice in obroki kopičijo vsak mesec, ampak prva stvar je prepoznati in slišati tisto, kar nam pravi notranji glas.

Ne glede na to koliko komplicirane zgledajo stvari zunaj nas, pa so tiste v nas precej enostavne. Za začetek si je potrebno vzati čas zase, da se naučimo poslušati sebe. tokrat nimam v mislih vseh radosti, ki jih s seboj nosi pijača s prijatelji ali sprostitev z masažo, ne, tokrat govorim o popolnem začetku, ki je ta, da si znamo v dnevu namenit nekaj trenutkov, ki jih preživimo sami s seboj, s svojimi mislimi in opazovanjem sebe. Ta čas je lahko tudi samo 10 minut na dan, za katere pa sem prepričan, da jih lahko v dnevu najde vsak, ki želi postati zvest sebi. 

Meni je najbolj učinkovito orodje, ki ga priporočam vsakomur za pogovor in stik s seboj, meditacija. Prastara doktrina, ki ponuja različne pristope in izpeljave, glede na interpretacijo, ampak v osnovi z enim ciljem, spoznati sebe in najti svoj prostor glede na okolico. V poplavi današnjega “new age” gibanja se mogoče vzbuja občutek, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nerazumljivega, višek spiritualnega, pa ni. Gre se samo za umirjanje misli, osredotočenost nase in za začetek je to dovolj. 

Predlagam da si namensko vsak dan za nekaj minut vzameš to osredotočenost nase in se preprosto spoznaš. Pogledaj svoje misli, kaj ti govorijo? Te vznemirjajo ali so pomirjujoče? 

Kaj pravi tvoj dih? Osredotoči se nanj in ga poslušaj. 

Počasen, enakomeren vdih, ki do konca napolni pljuča, nežno zadržiš in potem enakomeren izdih, ki počasi pušča zrak. Vse naj bo naravno, brez prisile, ker ni ničesar nad teboj, samo ti sam s seboj.

Kakšne misli se vrinjajo v glavo? Opazuj jih, ampak poslušaj svoj dih. 

Počasi misli prevzemajo osredotočenost na dih, zato opazuje kje si, kaj te obkroža? 

Nežno zaznavaj okolico okoli sebe in se z njo poveži. Ob koncu takšnega cikla ne bo odveč, da se zahvališ sebi, zato da si dopustiš prisluhnit, zato da si dovoliš poslušati sebe in verjamem, da ti bo kmalu življenje zato hvaležno. 

Ne glede na vse, naše življenji ni odvisno od stvari, ki se odvijajo okoli nas, ampak od tega kako te stvari vidimo in ne bo odveč, če omenim, da vsaka slaba stvar v sebi nosi kanček dobrega, tako kot vsaka dobra na sebi nosi odtis slabega. Jin in Jang življenja.

KAKO ZAČETI POSEL?

Svet, ki se zdi popolnoma kaotičen, brez nadzora, ponuja ogromno priložnosti, predvsem v podjetništvo. Mogoče se sliši nemogoče, sploh ko se zdi trg prenasičen z vsem, ampak ravno iz tega izhaja tudi zaslepljenost, da ni več mogoče uspeti. Pa ni res. Pravzaprav ravno tako okolje ponuja priložnost za napredek, za prave rešitve, ki jih civilizacija potrebuje za preživetje in takšne rešitve so pot do uspeha. 

Že sama prenasičenost trga je dovolj velik problem, da ponuja tistemu, ki ga uspe rešit, postati nov Elon Musk, Jobs ali kdorkoli že izmed podjetniških ikon, ampak nekje je potrebno začeti, zato bom spodaj opisal osnovne gradnike za začetek posla.

Prva stvar, ki jo potrebuje vsak, ki se loteva posla je želja. Neizpodbitna želja iz katere po mojem mnenju rastejo tudi ideje, ampak tukaj opozarjam na prepričanje, za katero se mi zdi da ga večina dojema kot dejstvo in to je, da potrebujem eno samo dobro idejo, nekaj kar bo pravo in potem bo vsak kupil, vsak bo želel imeti moj izdelek in tako bom obogatel. Ne, tako ne bo šlo, zato ker dokler nimamo ideje je ta 100% našega uspeha, kakor hitro jo dobiš ostane samo še 1%.    

Zato da se lahko ideja razvija naprej in raste v posel je potrebno imeti plan. Časovnica, ki nam oriše načrt gibanja, povdari ključne naloge in predstavi finančni tok. Eden najbolj uporabnih hitrih planov je Vitki okvir.

Kakorhitro začneš posel potrebuješ poslovno struktro znotraj katere posluješ. S tem delom sem sam imel precej težav in zato ga umeščam takoj za prvim planom. Gre se predvsem zato, da lahko pravno-formalno opravljaš posel in da zato izbereš primerno strukturo. Ali bo to sp, popoldanski sp, dopolnilno delo, družba, društvo, skratka karkoli, kar omogoča legalno opravljanje posla in najbolj odgovarja dejavnosti, ki jo opravljamo. Na začetku sem se sam nenehno fokusiral na razvoj in moram priznati, da sem se potem precej zmedel, ko je bilo potrebno vse strniti v primerno strukturo.

V digitaliziranem svetu je za posel potrebna spletna stran, ampak preden začnem govoriti o njej je zanjo potrebno imeti registrirano domeno in zagotovljeno gostovanje na strežniku, na katerem bo spletna stran stala. Prostor na spletu, ki je lahko tudi vaša trgovina, ampak neprimerno cenejša, kot fizična, kar pa se mi zdi ključnega pomena na začetku vsakega posla. Čim nižji stroški obratovanja in splet je odlična rešitev. Da se lahko uspešno predstavimo svetu in potencialnim kupcem, pa je potrebna tudi spletna stran. Nismo vsi programerji, ampak zato obstajajo rešitve predpripravljenih spletnih strani, kot jih ponuja Wordpress ali Wix, kjer si lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja ustvarimo dovolj dobro spletno stran. Druga možnost je da se naučimo spletno stran postavit sami ali pa da nam jo postavi nekdo drug in jo plačamo. V vsakem primeru je nujno potrebna.

Prvi resni strošek je oprema, ki jo potrebujemo za dejavnost, sploh če se je lotevamo prvič. Tukaj velja opozorilo, da se vedno loti posla, ki ga dobro poznaš. Prvič, lažje ti bo na trgu in drugič, sploh, ko govorim o stroških delovnih sredstev je neprimerno boljša opcija začeti nekaj kar raste iz hobija in smo skozi čas nabrali že doberšen del materiala, ker nihče ne garantira uspeha na trgu in lažje se je vrnit k hobiju, kot pogoltnit zgrešeno investicijo, pa tudi stane manj.

Če sem prej govoril o prvih stroških je sedaj na vrsti vreča brez dna, ki se ji reče marketing. V promocijo lahko vsujemo koliko imamo, pomembno je da se investicija povrne in da stimulira dobiček. Predvsem na začetku odsvetujem visoke zneske in plačevanje ne vem česa za reklamo, ker obstaja velika verjetnost, da iz te moke ne bo kruha. Na voljo je ogromno brezplačnih kanalov promoviranja, ki omogočajo reklamo ob vsem pa še učenje. Odličen medijski kanal, ki ga uporabljamo vsi, so socialna omrežja, pa zakaj ne bi s pomočjo njih, ljudje v naših krogih videli s čim se ukvarjamo in kaj počnemo?

Na koncu, vsak posel potrebuje produkt, izdelek, ki ga trži in edina stvar, ki posel ohranja pri življenju. Tukaj počnite karkoli hočete, se ob tem zabavajte in ustvarjajte, ampak nikoli ne sprejmite kompromisa s kvaliteto. Nikoli. 

Podjetništvo ni sprint, ampak je tek na dolge proge. Normalno je da te na poti zanese in želiš zaslužiti čim več v čim krajšem času, ampak edina stvar, ki zagotavlja uspeh je kvaliteta.  

MAŠČEVANJE V PODJETNIŠTVU

Podjetništvo je igra, igra kot življenje, je del življenja. Včasih si spredaj, drugič zadaj, nenehno loviš ravnotežje in dirka je dolga. Žal je tako, da v njem redko spoznaš prijatelja, zato so ti biseri toliko slajši od vsega ostalega in žal imaš ogromno stika z okoriščevalci, pa nateguni in podobnimi klienti. Ne glede na vse je to del zgodbe in kot takšno jo je potrebno sprejeti ali pa je enostavno ne pišeš. 

Zadnjič sem prebral eno dobro definicijo, ki pravi da je podjetništvo vrtiljak izkušenj in čustev. Takšna razlaga mi je všeč in v doberšnji meri konkretizira dogajanje v dnevu podjetnika, ampak čustva, čustva, ki znajo boleti.

Osebno najtežja in bridka izkušnja zame je ukradena ideja. Ko se nekdo okoristi s tvojim intelektom in pograbi osnovo, da se okoristi v okviru svojega dela. Razumljivo da nisi najbolj vesel in bi lahko trgal glave iz vratov. Popolnoma naravni odziv, ker s tem te nekdo užalosti in žalosti sledi jeza v kateri pa ni lepšega kot pa da letijo glave tistih, ki so te prizadeli, ampak STOP!

V podjetništvu ni prostora za maščevanje.  

Verjetno se nikoli ne bom sprijaznil s tem da nekdo počne enako, kot ti, že iz vidika konkurence, še manj s tem da počne isto. Predobro poznam občutek želje, da bi jih pohodil kot ščurke, ampak maščevanje nima nobenega smisla in tukaj so razlogi zakaj.

Prvi, ki sem ga sam spoznal najhitreje je izguba časa. Naj ti povem zakaj. Vse kar je kdorkoli odnesel kdo od moje ideje je predstava, ki jo je dobil skozi govor, prezentacijo ipd. Predstava sama po sebi ne prinese vizije in vseh povezav med elementi, ki so potrebne da ideja zadiha in oživi. Ampak to še ni glavni razlog, da je kakršnokoli maščevanje izguba časa. Dokler si edini, ki se je z idejo ukvarjal in jo razvijal, si tudi edini, ki pozna njene kritične točke in probleme, kar pomeni dvoje. Prvo imaš prednost, ker razvijaš hitreje, drugo, kar je pa še slajše, da se bo posnemovalec polomil na ključnih problemih. Enostavno jih ne bo premostil v doglednem času, zato bi bilo maščevanje izguba časa zate.

Naslednji argument, ki se izogiba maščevanja je precej enostaven. Zakaj biti uničevalec, če si lahko ustvarjalec? 

Maščevanje tako in tako prinese prizadetost tistemu, ki se maščuje. Mogoče je poželenje po maščevanju naravni vzvod, ampak ga je boljše premostiti. Tudi, če imaš prav in bi imel po vseh moralnih kodeksih pravico do maščevanja, mislim da bi se znali ostali poslovni partnerji hitro distancirati od posla s tabo. Na koncu ne bi ostal spomin na moralno krivdo, ampak ostra in groba reakcija maščevanja, s katero se v trenutku poslovi dobro ime in leta dela zanj.

Nekje na začetku sem nekaj besed namenil opisu podjetniškega habitata in kruta resnica je, da nikogar ne zanimajo tvoji problemi. Verjetno zato, ker ima vsak svojih preveč in nihče, ne potencialni partnerji, ne mediji ali pa trg nima želje po kopanju tvojega konteksta iz katerega vre jeza. Vidijo jo pa in ravno zato ker jih to ne zanima obrnejo hrbet. 

Konec koncev, življenje ni konstanta, ampak ima vzpode in padce, gre in pride okoli, zato ti za konec puščam misel, da je lahko današnji sovražni že jutri zaveznik, glede maščevanja pa je tako kot gasiti ogenj z ognjem. Sicer se da, ampak povzroči ogromno škode, več kot karkoli drugega, zato naj ostane za izhod v sili.

POČNI TISTO, KAR JE RES POMEMBNO

Osebna rast je težka. Starejši kot smo, bolj nas utesnjujejo vsakodnevne skrbi in odgovornosti. Vedno lažje je pozabit na tisto kar si želi srce in na koncu ostanejo skrite želje neuresničene. Statistično samo dva procenta uresničita svoja hrepenenja v življenjo in po mojem sta to tista dva, ki ju gledamo po strani in jih slabšalno enačimo s svobodnjaki.

Kako točno presakati staro rutino in začeti z aktivnostmi, ki nas samoizpolnjujejo?

Prvo, kot že toliko krat, je potrebno pogledati v vsakdanje aktivnosti, v rutino, ki smo jo razvili in ocenit kje nas ovirajo in nasprotujejo našim prioritetam. Vsak teden namenit nekaj časa za pregled tedna, za pogled v tok življenja, je pač enostavno nuja, ko se lotimo napredka. 

Ko izluščimo navade, ki jih živimo sedaj, nas logika vodi do naslednjega vprašanja.

Kakšno točno je tisto življenje, ki ga želimo živeti ali pa smo upali, da ga bomo živeli? Tiste enostavne otroške sanje, ki so risale življenje v naši domišliji. 

Je to življenje z malo dela, ogromno časa za druženje in družino? Ali je to uspešna kariera? Mogoče vadba in dobra forma? Kaj so tiste drobne stvari, ki pričarajo nasmeh ob koncu dneva?

Ko enkrat najdemo odgovore na ta vprašanja lahko začnemo graditi tisto kar nam je res pomembno. Čeprav se je v otroških letih vse zdelo tako enostavno, pa z leti in izkušnjami, ki jih dobimo, postaja težje in bolj motno. Pa je res tako ali nam vse nedosegljivo slika samo naš um?

Se še spomniš nabijanje žoge pozno popoldan? Zakaj bi bilo to težje danes? Ni težje in še vedno se ob tem odvija prava zabava, ampak lažje je pozabit na norčavost, kot izklopit vsakodnevne skrbi, zato pusti trenutku, da te prevzame in si dovoli živeti. Naredi tisto, kar ti pomeni največ, zato si odgovori na spodnje vprašanje:

Kaj najbolj pogrešaš?