V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne?
Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.
Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?
Sposobnost preživetja.
Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto.
Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.
Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.
Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!
Ni komentarjev:
Objavite komentar