ZAKAJ PISATI BLOG?

Čeprav sem že pred časom omenjal, da bom napisal nekaj besed o pisanju svojega bloga, pa ni in ni bilo pravega časa oziroma so se kar nekako pojavljale druge teme, ki so polnile moje misli in posledično tudi objave na blogu. 

No pred nekaj dnevi, pa se je pojavila odlična priložnost, da napišem nekaj besed o blogu samem, ko sem prejel telefonski klic iz katerega sem prejel povabilo, da povem nekaj stvari o tem kako se lotiti pisanja bloga v živo, zato bom danes spregovoril nekaj besed o tem zakaj pisati blog.

Internet je postal stalnica v našem življenju in prvi dostop do informacij. Za brskanje uporabljamo spletne iskalnike in socialna omrežja s pomočjo katerih pridemo do željenih informacij in ker je splet globalna mreža so nam tako dostopne informacije iz celega sveta dobesedno iz naslonjača ali našega žepa. Kar želim povedati je, da je s pomočjo informacijske tehnologije človeštvo prvič postalo globalno povezano. 

Sam vidim v spletu prvo stično točko iz katere se bo začelo človeštvo povezovati na vseh ostalih nivojih in kot je že vidno se je iz te povezanosti vzpostavil trg, ki omogoča prodajo produktov ali storitev po vsem svetu iz enega mesta. 

Torej zakaj pisati blog?

Z bliskovitim širjenjem informacij, novic, znanja smo pri koncu ere, ki je pomenila redno službo, delo od šestih do dveh v tovarni za štirideset let. Danes vse bolj vstopamo v neko novo obdobje, ki ga zaznamuje “freelance” delo. Delo pri katerem posameznik ponuja svoje kvalitete, znanje, sposobnosti in pri katerem gre za razgiban delovni čas, delo pa omogoča v večini primerov opravljanje od doma. Trend nakazuje na vedno večji procent “freelancerjev” in v prihodnosti bo ta model še rastel, zato je blog odlično izhodišče za prihodnost.

Vsak od nas ima določene kvalitete, ki jih drugi potrebujejo. Vprašanje pa je koliko se tega zavedamo in koliko se zavedamo naslednje stvari, da je vse bolj pomembna osebna blagovna znamka. JAZ d.o.o., s.p., JAZ, kot podjetje, torej kdo, kaj in zakaj sem? 

Blog nam omogoča, da v prvi vrsti odgovorimo na zgoraj postavljena vprašanja sebi in v drugi, da na njih odgovorimo ostalim in se predstavimo svetu. 

Ko sem začel s pisanjem bloga, se tega niti približno nisem zavedal. Moj blog je nastal tako, da sem enostavno pobral eno svojih norih idej in začel s svojim blogom. Vedno me je privlačila želja po pisanju, tista skrita želja, da bi lahko enkrat delil svoj svet skozi pisano besedo in verjetno se mi je prav zato zdela zamisel o blogu tako vznemirljivo privlačna, da sem jo takoj pobral. Z blogom sem začel v enem svojih najmanj privlačnih obdobij, ko sem se prebijal skozi IZGORELOST, pa je verjetno prav blog pripomogel k temu, da je šlo lažje skozi in ko se danes ozrem nazaj vidim, da vedno bolj spoznavam kdo, kaj in zakaj sem prav na svojem blogu, medtem ko me na drugi strani nenehno vleče naprej komu, kaj in zakaj lahko nekaj dam.  

NASLEDNJI KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Če sem se v prejšnjih objavah nanašal na naravo in družbo je sedaj prav, da se posvetim čistemu individumu. Tistim sladkorčkom samo zase. Mogoče je celo logično, da nazadnje pišem o stvareh, ki se nanašajo samo na nas. Človek je izjemno družbeno bitje, kar pomeni, da nas močno zadevajo tiste stvari, ko je pomembno kaj si drugi mislijo o nas. Roko na srce, si pač nihče ne želi biti grdi raček. 

Torej, popolno samozavest nam daje občutek, ko verjamemo, da nas drugi vidijo pozitivno in kaj je lahko bolj prikladno za vtis, kot ubijalski izgled. Sam nisem pretirani privrženec mode, pa vendar se rad v oblačilih počutim udobno in urejeno. Že samo posvečanje svojemu videzu, ko si uredimo pričesko in oblečemo zlikana oblačila je dovolj, da se v družbi počutimo bolj samozavestno in sproščeno. Mogoče si lahko sedaj podajamo žogico, pa vendar obleka naredi človeka, govori njegovo zgodbo in kaj je lahko boljše, kot se počutiti dobro med sprehodom skozi park ali nakupovalni center?

Čeprav se rad dobro počutim v svojih oblačilih in mi je všeč njihova usklajenost, dajem prednost izkustveni sreči. Obožujem majhne norosti in k temu sodi “to do” listek. Listek na katerega sodijo divje, pri meni včasih adrenalinske stvari. Da ne dolgovezim predolgo je na spodnji fotografiji tisto, kar imam v mislih.

Kakorkoli ni nujno, da se gre to igro andrenalinski odvisnik, mora biti samo zabavna in če nimaš prave ideje, naj naštejem samo nekaj predlogov, ki mi padejo na misel. Kaj praviš na plezanje po drevesu, ali pa večer ob tabornem ognju, igranje inštrumenta, pisanje pesmi. Kaj pa kava s popolnoma neznano osebo? Klepet z neznancem? Skratka karkoli kar nosi v sebi malo norosti in ti je neznano.

No ko sva že ravno pri tem, ni je boljše stvari, ki bi nas osrečevala bolj, kot prijaznost. Tiste drobne češnjice, ki jih podarimo nekomu, pa nas ne stane ničesar. Sam večkrat izmenjam kakšno besedo z brezdomci, pustim euro ali dva, pa čeprav gresta za liter vina. Ne toliko, ker bi se sam počutil dobro, ampak bolj zato ker verjamem da nekomu popestrim trenutek ali dva. Vsekakor bi želel, da to počne več ljudi, če že ne, pa vsaj ne pozabite na Dobro jutro! in Nasvidenje. Lahko mi verjamete, da se počutiš boljše, ko se drugi počutijo boljše zaradi drobcev, ki jih nosijo majhne pozornosti. 

KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

KORAK DO SREČE

Namenoma za takšno objavo izberem petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Zadnjič sem za izhodišče uporabil telesno aktivnost, danes pa se bom posvetil popolnoma drugemu vidiku, ki pa enako stimulira občutek sreče. Človek je socialno bitje, kar pomeni, da potrebuje družbeni stik in tako kot pozabimo na gibanje, pozabimo tudi na medsebojne odnose in dobro družbo. Predvsem takrat ko nismo v najboljši volji se začnemo izogibati stiku z ostalimi, da ne prenašamo svojih skrbi na drugi ali pa se enostavno skrivamo, da ne bi pokazali svoje šibkosti, ampak hej…

Ne vem od kje izvira ta občutek, da ko smo slabo mislimo, da če bomo šli med ljudi bo še slabše. Ne bo, tako in tako pa ne govorim o slabi volji, ampak o stimuliranju sreče in kaj je lahko boljšega kot preživeti čas v dobri družbi. Živimo v časih ko smo povezani na vsakem koraku, samo ne ena na ena, zato vzami iz žepa pametno napravo in dovoli neumnemu prstu, da opravi delo. Dogovori se za srečanje z osebo ob kateri se počutiš dobro, pozabi na čas, uživaj.

Sedaj jih bom vsekakor dobil z opeko po glavi in vem, ne bi smel opogumljati ljudi do pitja alkohola, sploh ko živim v tako pivski državi, pa vendar. Privoščite si kozarec vina, spijte pivo, namen tukaj je, da spijete dovolj da se počutite sproščene. Ni potrebno prekrokati noči in konkurirati youtube zvezdam iz Rusije, torej če ste eden tistih, ki se ne zna ustaviti po dveh, tega ne poskušajte, ampak govorim o tem, da manjša količina alkohola upočasni čas, vzbuja občutek posebnega trenutka in s tem zavira tendenco do skrbi. Z drugimi besedami, takšno uživanje (ob) kozarca vina izzvzame naš um iz negativnih misli, ki nas bombandirajo in povzročajo slabo počutje. Takoj se zavemo, da življenje niso le skrbi, ampak tudi čarobne stvari.

Običajno za stimuliranje tovrstne sreče izkoristim prav ta dan, petek, ko je konec delovnega dneva. Čeprav moje delovne aktivnosti niso od ponedeljka do petka je petek tisti čarobni dan, ko se zame zaključi nek del cikla. Običajno je vikend namenjen vpogledu in pripravam, ter seveda počitku in zato je petek tisti dan, ko se sprostim v dobri družbi. Sam sem precej introvertna oseba, ampak vedno znova se veselim petkov, ko preživim čas s čudovitimi ljudmi. Vedno znova in znova uživam v družbi, zato pojdite in uživajte med ljudmi.

Kdaj ste se nazadnje družili s sosedom? Kdaj ste se nazadnje brez razloga dogovorili za kavo? Kdaj ste nazadnje slišali sošolca iz srednje šole?

Mogoče o teh ljudeh veste vse, ampak ne veste pa kako oni vidijo svet. Ne gre vsega videti na zidovih socialnih omrežij, bolj nas navdihujejo pogovori v živo, zato pustite sporočilo, opravite klic, povabite starega prijatelja na druženje. Sam obožujem družbo in spoznavanje novih ljudi, zato, če imaš željo po druženju z mano, z veseljem sprejmem povabilo.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

V ISKANJU SREČE

Namenoma sem za to objavo izbral petek, ker je pred nami vikend in tako priložnost, da imamo največ prostega časa in da ga lahko preživimo po svoje z delom zase.

Precej pozornosti posvečam stresu s katerim je nasičeno sodobno življenje. Po nekakšnem ključu smo ustvarili okolje, ki nenehno pritiska na našo psiho in nas klešči v stres, ki bo po napovedih stroke prevzel vodilno mesto med bolezenskimi vzroki, zato se moramo naučiti rokovati z njim.

Ena vsestranska metoda za omejevanje stresa je enostavna meditacija, čeprav težko verjamem, da bi jo kdorkoli začel kar na lepem prakticirat, če že, pa verjetno ne bi obdržal rutine dovolj dolgo, ker še vedno prelahko pozabimo na sebe. Težko postavimo sebe na prvo mesto in zato sem se odločil, da bom podelil nekaj preprostih in enostavnih napotkov za srečnejše počutje, ker ravno za to gre, da ne znamo več najti sreče v preprostih in enostavnih stvareh, dokler popolnoma ne odtavamo v življenje brez smisla.

Danes nam kronično primankuje gibanje, ker če samo pogledamo v tipičen dan gremo iz postelje za jedilno mizo od tam sedemo v avtomobil in se odpeljemo v pisarno, kjer preživimo večino delovnega časa na stolu in iz katerega se spet prestavimo na stol za jedilno mizo in potem na fotelj pred televizijo, dan pa zaključimo v postelji. Vse se odvija v nekem regularnem toku skozi katerega niti ne opazimo, da se gibljemo premalo in niti ne opazimo kako pozitivno lahko vpliva gibanje na naše počutje.

Izkoristite naslednjo priložnost za izlet v naravo. Sam sem precej sveže pečeni meščan in kar pogrešam najbolj je ravno narava. Ljudje smo naravna bitja in obožujemo biti v njej, zato preživite v naravi koliko časa je le možno, najboljše kar cel vikend. Narava je odličen psihoterapevt, ki dopušča da smo samo opazovalec, da nam ni treba ničesar storiti, pa se vse odvija tako kot se mora. V naravi lahko opazujemo stvari iz distance, kar je precej blagodejno za človeško psiho, ko opazujemo stvari od katerih smo oddaljeni.

Pa ne mislim sedaj, da se morate odpraviti na celo ekspedicijo, lahko je dovolj že kratek sprehod. Sam si večkrat po delovnem dnevu vzamem petnajst minut, da sem obkrožen z naravo in da se sprehodim. Tako sprostim um in razmigam telo, da spodbudim občutek sreče. 

Naslednjič ko boste potrebovali aktivnost, da vam dvigne voljo probajte s takšno telesno aktivnostjo. Pojdite tečt, igrat nogomet, metat žogo na koš, pojdite na sprehod. Namen je da počnete, karkoli vam odgovarja, le da predstavlja dovolj velik izziv, da začne srce biti hitreje in da zamoti um pred njegovim negativnim mlinčkom. 

Poskusite, potem pa mi povejte ali se počutite srečnejše ali ne?

KAJ JE NEUSPEH?

Prejšnji teden mi je pogled zajadral tja ko si nihče ne želi. V neuspeh. Zadnji čas se mi zdi, da se poskuša poraz predstaviti, kot nekaj enostavnega, nepomembnega, nekaj, kar je najboljše prezreti in iti naprej, pa se mi zdi, da ni ravno tako. 

Neuspeh je individualen poraz v katerem posameznik ne doseže lastnih ciljev in ravno zato ga posameznik dojema osebno. Predvsem v podjetništvu je poraz tisto, kar predstavlja propad na celi črti, sploh ker je podjetnik vpleten v svoj posel s celim življenjem. V realizacijo poslovnega modela mora podjetnik v osnovi vložit ves svoj čas in sredstva, ki so mu na voljo ali pa sploh nima smisla, da se gre podjetništvo, zato je logično, da je neuspeh noga, ki kroži nad tvojo glavo, da te zdrobi, da je laser iz vesolja, ki cilja da te scvre.

Kakokorkoli obrnemo je neuspeh sestavni del uspeha in še več, po mojem mnenju je predvsem rokovanje z neuspehom tisto iz katerega poganja useph. Neprimerno več slišimo nejev, kot jajev v življenju in spet se vrnemo tja kje se vse začne. K nam samim, kako takšne situacije sprejemamo in se na njih odzivamo.

Težko se je za karkoli motivirat, ko se znajdeš v dnevu v katerem ne bi smel biti, ki ga nisi nikoli videl, sili te da si del njega, da je tvoj dan tisti, ko se vse vsipava pred tvojimi očmi, brez da bi imel vpliv na karkoli in še tvojemu psu si ta dan odveč, da se pri vhodu obrne stran. Dan ko se ti zdi da boš umrl, pa si dalje od tega, kot bi si želel. Ranjena divjad na katero se vsuje še dež, da te lahko poškropi še avto iz luže na pločniku. Takrat je najboljše stopit na stran, reči ničesar, ničesar narediti in biti nihče. Pustiti, da se neuspeh odplakne vstran in počakat za naslednji poskus zadeti v polno.

V življenju ni vprašanje če nam bo spodletelo, ampak kako se na to odzovemo, predvsem pa to, da se zavedamo, da nismo edini, ki nam spodleti, ampak da je spodleto že vsem pred nami in bo tudi tistim za nami. 

Thomas Edison je zato da je izumil žarnico potreboval deset tisoč različnih poskusov. Nikakor ni in ni našel prave kombinacije, da bi žarnica svetila in vsak njegov dan bi lahko bil takšen, kot sem ga opisal zgoraj, ampak ni bil. 

Na neuspeh lahko gledamo iz različnih zornih kotov. Lahko nas ovira in frustira, lahko pa nam vliva novega zagona in tako je Edison gledal na neuspeh. Vsakič ko žarnica ni delovala je bil to zanj uspešen pokazatelj načina, ki ne deluje in z vsakim nedelujočim načinom je bil bližje, da je žarnica na koncu svetila.

Takšno dojemanje neuspeha je bogata lekcija iz katere se lahko ogromno naučimo, od tega na kaj se koncentriramo, pa na koncu do tega, da je vsaka skrb glede neuspeha odveč, ker je potrebno imeti prav samo enkrat. Enkrat je dovolj, da se vse poklopi in steče tako kot mora, enkrat je dovolj, da stvar funkcionira in logično so na tej poti spodrslaji, ki jih je potrebno odpravit, zato ti za konec puščam misel o neuspehu, ki je kratkoročna okoliščina v trajnem uspehu. S tem mislim, da neglede na to kolikokrat nam spodleti do takrat, da stvar prvič, bo od takrat naprej delovala vedno znova in znova.

ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

NAREDI VEČ Z MANJ DELA

Organizacija je zame ključni pomen dela in bolj kot se ji posvečam več zanimivih pristopov srečam, vse več tistih, ki mi obračajo na glavo dosedanja prepričanja. Neglede na vse pa ostaja dejstvo, da je organizacija tista, ki definira doseganje ciljev in končni rezultat. Boljša kot je organizacija dela, bolj uspešni bodo rezultati na koncu, vse kar ostaja je torej kako se organizacije lotimo.

Ne glede na vse sem se, odkar pomnim in kot se za deloholika tudi spodobi, prepričal, da se moram dovolj močno posvetiti ciljem in se z vso vnemo posvetiti vsem nalogam na “to-do” listku.   Čeprav ostajajo “post” listki odličen pripomoček za organizacijo in sprostitev misli, da se lahko v celoti posvetiš zadanim nalogam in ne rabiš ves čas nosit bremena, kar je naslednja stvar za naredit, pa imajo eno šibkost- da se nikoli ne končajo. Bolj in bolj kot se stvari odvijajo, več je nalog na listku in na koncu se vse zdi neskončen krog nalog in obveznosti, ki se nikoli ne konča. Preden se zaveš, ostaneš brez prostih dni in začne se nezadovoljstvo, ki dodatno niža produktivnost in s tem še samo dodatno poglablja nezadovoljstvo, naloge in obveznosti, pa ne pojenjajo, dokler se ne zvrstijo v takšnem število, da ti postane jasno, da jih ni mogoče opravit, vsaj ne v obdobju enega življenja.

S tem dobiš dober razlog, da premisliš postopek dela ponovno, ker ga moraš nujno spremenit, sploh, če želiš doseči zadane cilje, ob vsem skupaj pa ostat zdrava in srečna oseba.

Naj v razmislek ponudim nekaj opornih točk in začel bom popolnoma v svojem stilu. Z vprašanjem. Kaj točno moraš narediti oz. koliko stvari počneš in delaš, ne da bi se premikal proti svojim ciljem?

Iskreno povedano se naš fokus zlahka premakne iz zadovoljevanja nalog, ki nas vodijo proti širši sliki, ki jo vidimo, na manjše nepomembne naloge, ki jih opravljamo brez pravega učinka, zato je pomembno, da si postavimo prioritete. Prioritete, ki so ključne, da se premikamo proti cilju in jih zato moramo doseči. Da smo sposobni zadovoljiti ključne naloge jih ne sme biti preveč, kar pomeni, da za posamezno obdobje izluščimo najpomembnejše in se posvetimo le tem.

Da lahko ostanemo osredotočeni na ključne naloge se moramo rešiti balasta, ki ga je potrebno opravit. Nekdo mora pomesti z monotonimi stvarmi in kakorhitro so te stvari ponavljajoče je potrebno razmišljati o avtomatizaciji. Tehnologija je v tem okvirju naš zaveznik in zakaj bi tratili čas po nepotrebnem, če lahko stvari avtomatiziramo. Naj bo tehnologija tukaj, da naredi naše življenje enostavnejše in kakorhitro se začneš spraševati ali lahko to nalogo kakorkoli avtomatiziram, ugotoviš, da se da ogromno dela prestavit na avtopilot ali pa vsaj opravit bolj učinkovito.

Naj za konec ponudim meni največji izziv. Kot volk samotar, sem navajen in se zanašam le na lastne sposobnosti, zato imam s tem segmentom največ težav, ampak, kdorkoli trdi, da lahko vse naloge opravi sam, laže, predvsem sebi. Ko enkrat prepoznaš kateremu segmentu lahko dodaš največjo vrednost, se mu posveti in ga opravi najboljše kot znaš, za ostale naloge pa poišči pomoč. Pomoč v obliki, ki ti je na voljo, bodisi s tem da nekoga zaposliš, najdeš zunanjega izvajalca ali pa med prijatelji in znanci. Gre se predvsem zato, da okusiš skupinski duh in vedno bolj kot ga spoznavam, bolj mi je všeč. Vse bolj zabavno je opravljati delo v skipini, ki se med seboj dopolnjuje in nadgrajuje, zato nikakor ne posušaj opraviti vseh nalog sam. Vse kar se iz takšnega načina dela manifestira je izgorelost in tudi najbolj produktivni ljudje ali pa predvsem ti se zlomijo in zgorijo. Nekaj kar sem se že naučil, če pa imaš kakršenkoli nasvet za bolj učinkovito opravljanje dela, pa bi ga z veseljem slišal.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

OSEBNA RAST- Ne kaj, ampak kako?

V veliki meri imam življenje naravnano k osebni rasti, nekaj po liniji nuje, drugi del pa ker me nenehno zanima odrivanje novih pristopov, drugačnih pogledov in pot naprej. Zadnjič sem bral članek na temo osebne rasti, očitno ogromno berem in res obožujem branje. V zadnjem obdobju sicer nisem imel priložnosti, da bi se posvetil kakšni dobri knjigi, ampak še vedno črpam svojo bralno naslado, predvsem iz člankov.

Zadnji med njimi je bil na temo osebne rasti v povezavi z duhovnimi nebulozami in ne morem si kaj, da ne bi delil svojega mnenja na dano temo. Članek je govoril predvsem o ločnici med osebno rastjo in duhovnim razvojem. Osredotočal se je na to kako danes najdemo kupico samooklicanih spiritualnih menihov, ki iščejo razsvetljenje znotraj instant duhovnih doktrin. Iz vsega skupaj je sledila izpeljava, da osebna rast nima ničesar z duhovnim razvojem, ker se gre pri enem za praktično in pri drugem za teoretično znanje. Avtor je na koncu zavrgel vse doktrine meditacije, joge in ostalega duhovnega v en koš teoretične navlake, ki nima ničesar skupnega z življenjem in osebno rastjo, ob vsem skupaj pa zgolj ponudil ne preveč posrečen prodajni govor na svoj mlin.

Tovrstno selekcioniranje se mi zdi zavajujoče in se mi zdi predvsem škoda na račun širjenje znanja. Res je, da poznam nekaj tovrstnih primerkov spiritualnih menihov, ki so bolj naslonjeni na trend, kot doktrino, pa če tukaj govorim o ekologih, vegetarijancih ali pa duhovno razsvetljenih odpeljancih, vse je enako. V nobenem primeru nimajo nič skupnega ne z osebno rastjo in ne z duhovnostjo.

Sam sem prepričan, da je duhovni razvoj eden ključnih za osebno rast, ker človek je multislojno bitje, ki ga sestavlja naše fizično telo, mentalno stanje, čustveno in duhovno bitje. Za osebno rast je torej ključen razvoj na enem izmed teh elementov ali še boljše, na več nivojih hkrati. Kot del osebnega razvoja na več nivojih je primerna predvsem meditacija, ki nam ponuja stik s sabo, zavedanje okolice in naše umeščanje v njo, zato se nikakor ne strinjam s tem, da je le teoretična navlaka, ampak je konkreten praktičen pristop o katerem lahko več preberete tukaj.

Ob vsem skupaj želim le konkretno povedati kje se pravzaprav skriva ključ do osebne rasti. Ne gre se za to kaj počnete, ampak kako to počnete. Namen osebne rasti ni, da meditirate, se prečiščujete, iščete vsevišje za okolico, sami pa ostajate nezadovoljni in prazni, namen osebne rasti je, da presežete vzorce preteklosti v bolj kvalitetno in harmonično življenje, ki nas polni in podpira, ob vsem pa pozitivno vpliva na okolico, zato si dovolite biti najboljša izvedba sebe.

KAKO ZAČETI POSEL?

Svet, ki se zdi popolnoma kaotičen, brez nadzora, ponuja ogromno priložnosti, predvsem v podjetništvo. Mogoče se sliši nemogoče, sploh ko se zdi trg prenasičen z vsem, ampak ravno iz tega izhaja tudi zaslepljenost, da ni več mogoče uspeti. Pa ni res. Pravzaprav ravno tako okolje ponuja priložnost za napredek, za prave rešitve, ki jih civilizacija potrebuje za preživetje in takšne rešitve so pot do uspeha. 

Že sama prenasičenost trga je dovolj velik problem, da ponuja tistemu, ki ga uspe rešit, postati nov Elon Musk, Jobs ali kdorkoli že izmed podjetniških ikon, ampak nekje je potrebno začeti, zato bom spodaj opisal osnovne gradnike za začetek posla.

Prva stvar, ki jo potrebuje vsak, ki se loteva posla je želja. Neizpodbitna želja iz katere po mojem mnenju rastejo tudi ideje, ampak tukaj opozarjam na prepričanje, za katero se mi zdi da ga večina dojema kot dejstvo in to je, da potrebujem eno samo dobro idejo, nekaj kar bo pravo in potem bo vsak kupil, vsak bo želel imeti moj izdelek in tako bom obogatel. Ne, tako ne bo šlo, zato ker dokler nimamo ideje je ta 100% našega uspeha, kakor hitro jo dobiš ostane samo še 1%.    

Zato da se lahko ideja razvija naprej in raste v posel je potrebno imeti plan. Časovnica, ki nam oriše načrt gibanja, povdari ključne naloge in predstavi finančni tok. Eden najbolj uporabnih hitrih planov je Vitki okvir.

Kakorhitro začneš posel potrebuješ poslovno struktro znotraj katere posluješ. S tem delom sem sam imel precej težav in zato ga umeščam takoj za prvim planom. Gre se predvsem zato, da lahko pravno-formalno opravljaš posel in da zato izbereš primerno strukturo. Ali bo to sp, popoldanski sp, dopolnilno delo, družba, društvo, skratka karkoli, kar omogoča legalno opravljanje posla in najbolj odgovarja dejavnosti, ki jo opravljamo. Na začetku sem se sam nenehno fokusiral na razvoj in moram priznati, da sem se potem precej zmedel, ko je bilo potrebno vse strniti v primerno strukturo.

V digitaliziranem svetu je za posel potrebna spletna stran, ampak preden začnem govoriti o njej je zanjo potrebno imeti registrirano domeno in zagotovljeno gostovanje na strežniku, na katerem bo spletna stran stala. Prostor na spletu, ki je lahko tudi vaša trgovina, ampak neprimerno cenejša, kot fizična, kar pa se mi zdi ključnega pomena na začetku vsakega posla. Čim nižji stroški obratovanja in splet je odlična rešitev. Da se lahko uspešno predstavimo svetu in potencialnim kupcem, pa je potrebna tudi spletna stran. Nismo vsi programerji, ampak zato obstajajo rešitve predpripravljenih spletnih strani, kot jih ponuja Wordpress ali Wix, kjer si lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja ustvarimo dovolj dobro spletno stran. Druga možnost je da se naučimo spletno stran postavit sami ali pa da nam jo postavi nekdo drug in jo plačamo. V vsakem primeru je nujno potrebna.

Prvi resni strošek je oprema, ki jo potrebujemo za dejavnost, sploh če se je lotevamo prvič. Tukaj velja opozorilo, da se vedno loti posla, ki ga dobro poznaš. Prvič, lažje ti bo na trgu in drugič, sploh, ko govorim o stroških delovnih sredstev je neprimerno boljša opcija začeti nekaj kar raste iz hobija in smo skozi čas nabrali že doberšen del materiala, ker nihče ne garantira uspeha na trgu in lažje se je vrnit k hobiju, kot pogoltnit zgrešeno investicijo, pa tudi stane manj.

Če sem prej govoril o prvih stroških je sedaj na vrsti vreča brez dna, ki se ji reče marketing. V promocijo lahko vsujemo koliko imamo, pomembno je da se investicija povrne in da stimulira dobiček. Predvsem na začetku odsvetujem visoke zneske in plačevanje ne vem česa za reklamo, ker obstaja velika verjetnost, da iz te moke ne bo kruha. Na voljo je ogromno brezplačnih kanalov promoviranja, ki omogočajo reklamo ob vsem pa še učenje. Odličen medijski kanal, ki ga uporabljamo vsi, so socialna omrežja, pa zakaj ne bi s pomočjo njih, ljudje v naših krogih videli s čim se ukvarjamo in kaj počnemo?

Na koncu, vsak posel potrebuje produkt, izdelek, ki ga trži in edina stvar, ki posel ohranja pri življenju. Tukaj počnite karkoli hočete, se ob tem zabavajte in ustvarjajte, ampak nikoli ne sprejmite kompromisa s kvaliteto. Nikoli. 

Podjetništvo ni sprint, ampak je tek na dolge proge. Normalno je da te na poti zanese in želiš zaslužiti čim več v čim krajšem času, ampak edina stvar, ki zagotavlja uspeh je kvaliteta.  

POČNI TISTO, KAR JE RES POMEMBNO

Osebna rast je težka. Starejši kot smo, bolj nas utesnjujejo vsakodnevne skrbi in odgovornosti. Vedno lažje je pozabit na tisto kar si želi srce in na koncu ostanejo skrite želje neuresničene. Statistično samo dva procenta uresničita svoja hrepenenja v življenjo in po mojem sta to tista dva, ki ju gledamo po strani in jih slabšalno enačimo s svobodnjaki.

Kako točno presakati staro rutino in začeti z aktivnostmi, ki nas samoizpolnjujejo?

Prvo, kot že toliko krat, je potrebno pogledati v vsakdanje aktivnosti, v rutino, ki smo jo razvili in ocenit kje nas ovirajo in nasprotujejo našim prioritetam. Vsak teden namenit nekaj časa za pregled tedna, za pogled v tok življenja, je pač enostavno nuja, ko se lotimo napredka. 

Ko izluščimo navade, ki jih živimo sedaj, nas logika vodi do naslednjega vprašanja.

Kakšno točno je tisto življenje, ki ga želimo živeti ali pa smo upali, da ga bomo živeli? Tiste enostavne otroške sanje, ki so risale življenje v naši domišliji. 

Je to življenje z malo dela, ogromno časa za druženje in družino? Ali je to uspešna kariera? Mogoče vadba in dobra forma? Kaj so tiste drobne stvari, ki pričarajo nasmeh ob koncu dneva?

Ko enkrat najdemo odgovore na ta vprašanja lahko začnemo graditi tisto kar nam je res pomembno. Čeprav se je v otroških letih vse zdelo tako enostavno, pa z leti in izkušnjami, ki jih dobimo, postaja težje in bolj motno. Pa je res tako ali nam vse nedosegljivo slika samo naš um?

Se še spomniš nabijanje žoge pozno popoldan? Zakaj bi bilo to težje danes? Ni težje in še vedno se ob tem odvija prava zabava, ampak lažje je pozabit na norčavost, kot izklopit vsakodnevne skrbi, zato pusti trenutku, da te prevzame in si dovoli živeti. Naredi tisto, kar ti pomeni največ, zato si odgovori na spodnje vprašanje:

Kaj najbolj pogrešaš?

DELO PRIHODNOSTI

Ko razmišljam o prihodnosti in kakšno bo delo tam ne morem mimo robotizacije, ki se vedno bolj in bolj implementira v vsakdan. Včasih se zdi da celo s takšno hitrostjo, da ji niti prav ne sledimo. Popolnoma normalno je da potem v robotizaciji vidimo nevarnost izgube delovnih mest in da bodo naše mesto prevzeli bolj učinkoviti in cenejši roboti.

Pa je res robotizacija naš sovražnik?

V tem trenutku ne želim odtavati preveč, pa tudi sam koncept je še preveč meglen, da bi znali natačno presodit kam se bo razvijala branža, predvsem umetna inteligenca in vojaška robotika, ampak nasplošno se mi robotizacija ne zdi slaba rešitev. Zakaj bi delali monotona dela, če jih lahko namesto nas opravijo roboti? V tem smislu nam ostane več časa za druge, bolj kompleksne stvari ali pa vsaj več časa za razmišljanje kaj pravzaprav počnemo. Sam vidim priložnost in uporabnost robotike v naslednjih smislih delovnih mest.

Svoboda in fleksibilnost

Vsak od nas ima drugačne potrebe in zahteve, da opravlja delo. Nekaterim odgovarja štirideset urni delovnik, drugim je boljši drseči delovni čas, spet eni smo jutranji tipi, drugi večerni. Prvi indici že kažejo na to da krajšanje delovnega časa in njegova fleksibilnost povečujeta produktivnost, kar je dobro tako za zaposlene kot za organizacijo. V takšnem načinu dela se zaposlen samo odloči kdaj, kako in kje bo opravil delo, naloga organizacije pa je da mu to omogoči. Za nemoten tok in doseganje ciljev je torej potrebno več komunikacije z zaposlenimi in večji povdarek na motivaciji, tako da organizacija skozi fleksibilnost spodbuja zaposlene, da še vedno dosegajo skupne cilje.

Avtonomija

Trenutno se gibljemo v zelo ozkem načinu dela, kjer zaposleni dobijo točno določena navodila po katerih opravljajo naloge. Tako sta odgovornost in možnost odločanja zmanjšana na minimum. Delo v prihodnjosti bo takšen način zagotovo vrglo na glavo. Strukture se bodo iz tipične hierarhične sestave obrnile bolj v linearno smer, ki bo od organizacij zahtevala večjo transparentnost. Iz vsega skupaj enostavne raste potreba po tem, da se pozabi na strikno vodenje zaposlenih, ampak da so zaposleni sposobni avtonomno opravljat svoje delo.

Freelance

Vsekakor bo v prihodnosti ta način dela prevladoval. Že v samo zadnjih desetih letih se je število tovrstnih zaposlitev povečalo kar za štiristo procentov in trend bo samo še naraščal. Če so se sprva s tovrstno zaposlitvijo ukvarjali predvsem umetniki in artisti, ki so jim sledili grafični oblikovalci, pa že programerji, potem je že danes freelance zavzel popolnoma drugačno podobo. Gre se predvsem za modificiranje kariere, ki ga tesno spremlja delo od doma. Tovrstna zaposlitev je s pomočjo razvoja IT postala stroškovno ugodna in dostopna širokemu naboru znanj, tako se danes v tovrstno zaposlitev podajo vedno bolj in bolj strokovni poklici, ki brišejo meje preživetih delovnih praks. Zagotovo v v prihodnosti tovrstna zaposlitev prevladovala na trgu.

Prilagodljivost

Vse bolj pozabljeni so časi, ko je bila prioriteta zaposlitev v veliki strukturi do pokoja. Konec je z zaposlovanjem v takšnih organizacijah, kjer se napreduje po standardni lestvici. Vse bolj prihaja do izraza možnost prilagajanja kariere po lastnih merilih, ki omogočajo posamezniku da se sam odloči kaj od nje želi. V tem segmentu je verjetno tudi največji razlog za porast freelance zaposlitev, ki omogočajo, da posameznik ubere popolnoma lastno pot po napredovalni lestvici, okoli nje ali pa najde kakršenkoli drug način, ki mu odgovarja. Odločitev je popolnoma posameznikova in zato morajo organizacije prilagoditi svoje enoumje od regularnega zaposlenega do tega, da je lahko posameznik na njihovi strani samo nekaj let, preden se premakne naprej.

Medtem ko se vztrajno premikamo naprej in naprej, mislim, da bodo ti aspekti ključni pri kreiranju delovnih mest za prihodnost. Po mojem mnenju ne bo glavni sovražnik robotizacija, ampak pripravljenost na spremembe in prilagajanje, zato naj vam ne bo odveč ugotoviti kaj v resnici sploh želite in pričakujete od svojega življenja.