ZAKAJ GRE VSE V K….?

Pred par dnevi sedim v avtomobilu in se vozim v koloni. Spredaj vozi enoprostorec, preko katerega ne vidim, za njim manjši avtomobil in potem jaz. Pozoren, da mi kaj ne uide, med vožnji poslušam radio in opazujem okolico. Enoprostorec spredaj začne zavirati in zato tudi sam stopim iz stopalke za plin, avtomobil med nama pa zamudi trenutek in začne zavirati prepozno. Sam stojim na dobršnji varnostni razdalji, ko se sprednji avtomobil, 
-tup,
nenadoma ustavi, enoprostorec pa se na mestu zagunca sem in tja. 

Za trenutek obstojimo. Jaz realiziram, da sta trčla in čakam kaj bo sedaj. Enoprostorec nadaljuje z vožnjo, sledi mu avtomobil zadaj in potem jaz. Mislim si, vidiš, precej uvidevna gesta vsem voznikom zadaj, tudi meni, glede na to, da tukaj res ni najboljše mesto za oviranje celotnega prometa. Verjetno bosta ustavila na prvem primernem mestu in se dogovorila, karkoli se že imata za zmenit.

Približujemo se semaforiziranemu križišču na katerem gori zelena luč. Enoprostorec spredaj vklopi desni smerokaz, da nakaže zavijanje na avtobusno postajo in si mislim, res uvidevno, da najdeta prvo primerno mesto za ustavljanje, ampak kaj naredi avtomobil pred menoj?

Pohodi stopalko za plin in sunkovito zavije na levo, čez križišče.

Sprva potrebujem sekundo ali dve, da me sploh presune. 
To ne moreš verjet! Si lahko misliš? 
Ob prvi priliki je pobegnil. Pogledam na desno, da vidim koliko je škode od trka na enoprostorcu in kaj vidim. 

Enoprostorec ima zadaj kljuko za prikolico, torej je ta požrla silo trka. Škoda, če že kakšna, je minimalna. V avtomobilu sedi ženska, zmedena, ko je tisti, ki je trčil vanjo izginil. Enostavno se mi zdi vse odveč, še jeza, ki jo vsuvam na voznika pred mano. Ali je to res potrebno? 

Preden odgovorim na to vprašanje, pa naj povem zakaj sploh pišem o tem na svojem blogu. 
Ne, ni to tako zanimiv dogodek, da bi moral o njem razpredat in ga opisovat na dolgo in široko, ampak temelji na vsem tistem kar dela družbo gnilo do obisti. 

Iskreno povedano mi gre včasih na bruhanje, ko poslušam kako je vse slabo in gre samo dol, ko poslušam o tem kako vsi samo kradejo, ko poslušam o tem kako so vsi pokvarjeni in kako je delavcu slab šef, šefu pa slab delavec. 
Preklet izgovor, ki opraviči (ne)pometanje pred svojim pragom. Vidiš v tem je problem. Problem je v tem, da se nihče ne zna zazreti vase, v tisto, kar lahko on naredi, da bo ta svet lepši.

Vsi se vključujemo v igro nekoga drugega, potem pa se pritožujemo, da smo izigrani. Idiotizem najvišje kategorije, kjer se vedno pričakuje, da bo nekdo drug opravil stvari namesto nas. Veš kaj? Ne bo jih!

Vse se začne z medsebojnimi odnosi in tukaj je konec z opravičevanjem. Temu se reče dialog in tako se prevzame odgovornost za svoja dejanja, sogovornik pa prevzame odgovornost za to kako bo reagiral. Tako se začne graditi sinergija, zato sem začel z opisovanjem trka, ki sem mu bil priča med vožnjo in je zame pokazatelj čiste podlosti.

Namesto, da bi prevzel odgovornost za svoja dejanja, stisneš rep med noge in pobegneš. Pobegneš pred čim? Samo pred samim seboj, ker tako kot sem opisal, ni bilo praktično nobene materialne škode, vse za kar se je šlo je medsebojni odnos človeka s človekom, ki ga je očitno požrlo nerganje in prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. 
Kdaj ste nazadnje pozdravili prodajalko v trgovini, jo ogovorili in zaželeli lep dan? 
Še jo sploh vidite med samopostrežnimi blagajnami? 
Kdaj se vam je pogled nazadnje ustavil na brezdomcu? 
Kdaj ste skušali razumeti direktorja, kdaj tajnico? 
Kdaj vam je nazadnje skozi možgane šinila misel, da so stvari takšne kot so, zaradi vas?

KAKO ZAČETI POSEL?

Svet, ki se zdi popolnoma kaotičen, brez nadzora, ponuja ogromno priložnosti, predvsem v podjetništvo. Mogoče se sliši nemogoče, sploh ko se zdi trg prenasičen z vsem, ampak ravno iz tega izhaja tudi zaslepljenost, da ni več mogoče uspeti. Pa ni res. Pravzaprav ravno tako okolje ponuja priložnost za napredek, za prave rešitve, ki jih civilizacija potrebuje za preživetje in takšne rešitve so pot do uspeha. 

Že sama prenasičenost trga je dovolj velik problem, da ponuja tistemu, ki ga uspe rešit, postati nov Elon Musk, Jobs ali kdorkoli že izmed podjetniških ikon, ampak nekje je potrebno začeti, zato bom spodaj opisal osnovne gradnike za začetek posla.

Prva stvar, ki jo potrebuje vsak, ki se loteva posla je želja. Neizpodbitna želja iz katere po mojem mnenju rastejo tudi ideje, ampak tukaj opozarjam na prepričanje, za katero se mi zdi da ga večina dojema kot dejstvo in to je, da potrebujem eno samo dobro idejo, nekaj kar bo pravo in potem bo vsak kupil, vsak bo želel imeti moj izdelek in tako bom obogatel. Ne, tako ne bo šlo, zato ker dokler nimamo ideje je ta 100% našega uspeha, kakor hitro jo dobiš ostane samo še 1%.    

Zato da se lahko ideja razvija naprej in raste v posel je potrebno imeti plan. Časovnica, ki nam oriše načrt gibanja, povdari ključne naloge in predstavi finančni tok. Eden najbolj uporabnih hitrih planov je Vitki okvir.

Kakorhitro začneš posel potrebuješ poslovno struktro znotraj katere posluješ. S tem delom sem sam imel precej težav in zato ga umeščam takoj za prvim planom. Gre se predvsem zato, da lahko pravno-formalno opravljaš posel in da zato izbereš primerno strukturo. Ali bo to sp, popoldanski sp, dopolnilno delo, družba, društvo, skratka karkoli, kar omogoča legalno opravljanje posla in najbolj odgovarja dejavnosti, ki jo opravljamo. Na začetku sem se sam nenehno fokusiral na razvoj in moram priznati, da sem se potem precej zmedel, ko je bilo potrebno vse strniti v primerno strukturo.

V digitaliziranem svetu je za posel potrebna spletna stran, ampak preden začnem govoriti o njej je zanjo potrebno imeti registrirano domeno in zagotovljeno gostovanje na strežniku, na katerem bo spletna stran stala. Prostor na spletu, ki je lahko tudi vaša trgovina, ampak neprimerno cenejša, kot fizična, kar pa se mi zdi ključnega pomena na začetku vsakega posla. Čim nižji stroški obratovanja in splet je odlična rešitev. Da se lahko uspešno predstavimo svetu in potencialnim kupcem, pa je potrebna tudi spletna stran. Nismo vsi programerji, ampak zato obstajajo rešitve predpripravljenih spletnih strani, kot jih ponuja Wordpress ali Wix, kjer si lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja ustvarimo dovolj dobro spletno stran. Druga možnost je da se naučimo spletno stran postavit sami ali pa da nam jo postavi nekdo drug in jo plačamo. V vsakem primeru je nujno potrebna.

Prvi resni strošek je oprema, ki jo potrebujemo za dejavnost, sploh če se je lotevamo prvič. Tukaj velja opozorilo, da se vedno loti posla, ki ga dobro poznaš. Prvič, lažje ti bo na trgu in drugič, sploh, ko govorim o stroških delovnih sredstev je neprimerno boljša opcija začeti nekaj kar raste iz hobija in smo skozi čas nabrali že doberšen del materiala, ker nihče ne garantira uspeha na trgu in lažje se je vrnit k hobiju, kot pogoltnit zgrešeno investicijo, pa tudi stane manj.

Če sem prej govoril o prvih stroških je sedaj na vrsti vreča brez dna, ki se ji reče marketing. V promocijo lahko vsujemo koliko imamo, pomembno je da se investicija povrne in da stimulira dobiček. Predvsem na začetku odsvetujem visoke zneske in plačevanje ne vem česa za reklamo, ker obstaja velika verjetnost, da iz te moke ne bo kruha. Na voljo je ogromno brezplačnih kanalov promoviranja, ki omogočajo reklamo ob vsem pa še učenje. Odličen medijski kanal, ki ga uporabljamo vsi, so socialna omrežja, pa zakaj ne bi s pomočjo njih, ljudje v naših krogih videli s čim se ukvarjamo in kaj počnemo?

Na koncu, vsak posel potrebuje produkt, izdelek, ki ga trži in edina stvar, ki posel ohranja pri življenju. Tukaj počnite karkoli hočete, se ob tem zabavajte in ustvarjajte, ampak nikoli ne sprejmite kompromisa s kvaliteto. Nikoli. 

Podjetništvo ni sprint, ampak je tek na dolge proge. Normalno je da te na poti zanese in želiš zaslužiti čim več v čim krajšem času, ampak edina stvar, ki zagotavlja uspeh je kvaliteta.  

MAŠČEVANJE V PODJETNIŠTVU

Podjetništvo je igra, igra kot življenje, je del življenja. Včasih si spredaj, drugič zadaj, nenehno loviš ravnotežje in dirka je dolga. Žal je tako, da v njem redko spoznaš prijatelja, zato so ti biseri toliko slajši od vsega ostalega in žal imaš ogromno stika z okoriščevalci, pa nateguni in podobnimi klienti. Ne glede na vse je to del zgodbe in kot takšno jo je potrebno sprejeti ali pa je enostavno ne pišeš. 

Zadnjič sem prebral eno dobro definicijo, ki pravi da je podjetništvo vrtiljak izkušenj in čustev. Takšna razlaga mi je všeč in v doberšnji meri konkretizira dogajanje v dnevu podjetnika, ampak čustva, čustva, ki znajo boleti.

Osebno najtežja in bridka izkušnja zame je ukradena ideja. Ko se nekdo okoristi s tvojim intelektom in pograbi osnovo, da se okoristi v okviru svojega dela. Razumljivo da nisi najbolj vesel in bi lahko trgal glave iz vratov. Popolnoma naravni odziv, ker s tem te nekdo užalosti in žalosti sledi jeza v kateri pa ni lepšega kot pa da letijo glave tistih, ki so te prizadeli, ampak STOP!

V podjetništvu ni prostora za maščevanje.  

Verjetno se nikoli ne bom sprijaznil s tem da nekdo počne enako, kot ti, že iz vidika konkurence, še manj s tem da počne isto. Predobro poznam občutek želje, da bi jih pohodil kot ščurke, ampak maščevanje nima nobenega smisla in tukaj so razlogi zakaj.

Prvi, ki sem ga sam spoznal najhitreje je izguba časa. Naj ti povem zakaj. Vse kar je kdorkoli odnesel kdo od moje ideje je predstava, ki jo je dobil skozi govor, prezentacijo ipd. Predstava sama po sebi ne prinese vizije in vseh povezav med elementi, ki so potrebne da ideja zadiha in oživi. Ampak to še ni glavni razlog, da je kakršnokoli maščevanje izguba časa. Dokler si edini, ki se je z idejo ukvarjal in jo razvijal, si tudi edini, ki pozna njene kritične točke in probleme, kar pomeni dvoje. Prvo imaš prednost, ker razvijaš hitreje, drugo, kar je pa še slajše, da se bo posnemovalec polomil na ključnih problemih. Enostavno jih ne bo premostil v doglednem času, zato bi bilo maščevanje izguba časa zate.

Naslednji argument, ki se izogiba maščevanja je precej enostaven. Zakaj biti uničevalec, če si lahko ustvarjalec? 

Maščevanje tako in tako prinese prizadetost tistemu, ki se maščuje. Mogoče je poželenje po maščevanju naravni vzvod, ampak ga je boljše premostiti. Tudi, če imaš prav in bi imel po vseh moralnih kodeksih pravico do maščevanja, mislim da bi se znali ostali poslovni partnerji hitro distancirati od posla s tabo. Na koncu ne bi ostal spomin na moralno krivdo, ampak ostra in groba reakcija maščevanja, s katero se v trenutku poslovi dobro ime in leta dela zanj.

Nekje na začetku sem nekaj besed namenil opisu podjetniškega habitata in kruta resnica je, da nikogar ne zanimajo tvoji problemi. Verjetno zato, ker ima vsak svojih preveč in nihče, ne potencialni partnerji, ne mediji ali pa trg nima želje po kopanju tvojega konteksta iz katerega vre jeza. Vidijo jo pa in ravno zato ker jih to ne zanima obrnejo hrbet. 

Konec koncev, življenje ni konstanta, ampak ima vzpode in padce, gre in pride okoli, zato ti za konec puščam misel, da je lahko današnji sovražni že jutri zaveznik, glede maščevanja pa je tako kot gasiti ogenj z ognjem. Sicer se da, ampak povzroči ogromno škode, več kot karkoli drugega, zato naj ostane za izhod v sili.

POČNI TISTO, KAR JE RES POMEMBNO

Osebna rast je težka. Starejši kot smo, bolj nas utesnjujejo vsakodnevne skrbi in odgovornosti. Vedno lažje je pozabit na tisto kar si želi srce in na koncu ostanejo skrite želje neuresničene. Statistično samo dva procenta uresničita svoja hrepenenja v življenjo in po mojem sta to tista dva, ki ju gledamo po strani in jih slabšalno enačimo s svobodnjaki.

Kako točno presakati staro rutino in začeti z aktivnostmi, ki nas samoizpolnjujejo?

Prvo, kot že toliko krat, je potrebno pogledati v vsakdanje aktivnosti, v rutino, ki smo jo razvili in ocenit kje nas ovirajo in nasprotujejo našim prioritetam. Vsak teden namenit nekaj časa za pregled tedna, za pogled v tok življenja, je pač enostavno nuja, ko se lotimo napredka. 

Ko izluščimo navade, ki jih živimo sedaj, nas logika vodi do naslednjega vprašanja.

Kakšno točno je tisto življenje, ki ga želimo živeti ali pa smo upali, da ga bomo živeli? Tiste enostavne otroške sanje, ki so risale življenje v naši domišliji. 

Je to življenje z malo dela, ogromno časa za druženje in družino? Ali je to uspešna kariera? Mogoče vadba in dobra forma? Kaj so tiste drobne stvari, ki pričarajo nasmeh ob koncu dneva?

Ko enkrat najdemo odgovore na ta vprašanja lahko začnemo graditi tisto kar nam je res pomembno. Čeprav se je v otroških letih vse zdelo tako enostavno, pa z leti in izkušnjami, ki jih dobimo, postaja težje in bolj motno. Pa je res tako ali nam vse nedosegljivo slika samo naš um?

Se še spomniš nabijanje žoge pozno popoldan? Zakaj bi bilo to težje danes? Ni težje in še vedno se ob tem odvija prava zabava, ampak lažje je pozabit na norčavost, kot izklopit vsakodnevne skrbi, zato pusti trenutku, da te prevzame in si dovoli živeti. Naredi tisto, kar ti pomeni največ, zato si odgovori na spodnje vprašanje:

Kaj najbolj pogrešaš?

DELO PRIHODNOSTI

Ko razmišljam o prihodnosti in kakšno bo delo tam ne morem mimo robotizacije, ki se vedno bolj in bolj implementira v vsakdan. Včasih se zdi da celo s takšno hitrostjo, da ji niti prav ne sledimo. Popolnoma normalno je da potem v robotizaciji vidimo nevarnost izgube delovnih mest in da bodo naše mesto prevzeli bolj učinkoviti in cenejši roboti.

Pa je res robotizacija naš sovražnik?

V tem trenutku ne želim odtavati preveč, pa tudi sam koncept je še preveč meglen, da bi znali natačno presodit kam se bo razvijala branža, predvsem umetna inteligenca in vojaška robotika, ampak nasplošno se mi robotizacija ne zdi slaba rešitev. Zakaj bi delali monotona dela, če jih lahko namesto nas opravijo roboti? V tem smislu nam ostane več časa za druge, bolj kompleksne stvari ali pa vsaj več časa za razmišljanje kaj pravzaprav počnemo. Sam vidim priložnost in uporabnost robotike v naslednjih smislih delovnih mest.

Svoboda in fleksibilnost

Vsak od nas ima drugačne potrebe in zahteve, da opravlja delo. Nekaterim odgovarja štirideset urni delovnik, drugim je boljši drseči delovni čas, spet eni smo jutranji tipi, drugi večerni. Prvi indici že kažejo na to da krajšanje delovnega časa in njegova fleksibilnost povečujeta produktivnost, kar je dobro tako za zaposlene kot za organizacijo. V takšnem načinu dela se zaposlen samo odloči kdaj, kako in kje bo opravil delo, naloga organizacije pa je da mu to omogoči. Za nemoten tok in doseganje ciljev je torej potrebno več komunikacije z zaposlenimi in večji povdarek na motivaciji, tako da organizacija skozi fleksibilnost spodbuja zaposlene, da še vedno dosegajo skupne cilje.

Avtonomija

Trenutno se gibljemo v zelo ozkem načinu dela, kjer zaposleni dobijo točno določena navodila po katerih opravljajo naloge. Tako sta odgovornost in možnost odločanja zmanjšana na minimum. Delo v prihodnjosti bo takšen način zagotovo vrglo na glavo. Strukture se bodo iz tipične hierarhične sestave obrnile bolj v linearno smer, ki bo od organizacij zahtevala večjo transparentnost. Iz vsega skupaj enostavne raste potreba po tem, da se pozabi na strikno vodenje zaposlenih, ampak da so zaposleni sposobni avtonomno opravljat svoje delo.

Freelance

Vsekakor bo v prihodnosti ta način dela prevladoval. Že v samo zadnjih desetih letih se je število tovrstnih zaposlitev povečalo kar za štiristo procentov in trend bo samo še naraščal. Če so se sprva s tovrstno zaposlitvijo ukvarjali predvsem umetniki in artisti, ki so jim sledili grafični oblikovalci, pa že programerji, potem je že danes freelance zavzel popolnoma drugačno podobo. Gre se predvsem za modificiranje kariere, ki ga tesno spremlja delo od doma. Tovrstna zaposlitev je s pomočjo razvoja IT postala stroškovno ugodna in dostopna širokemu naboru znanj, tako se danes v tovrstno zaposlitev podajo vedno bolj in bolj strokovni poklici, ki brišejo meje preživetih delovnih praks. Zagotovo v v prihodnosti tovrstna zaposlitev prevladovala na trgu.

Prilagodljivost

Vse bolj pozabljeni so časi, ko je bila prioriteta zaposlitev v veliki strukturi do pokoja. Konec je z zaposlovanjem v takšnih organizacijah, kjer se napreduje po standardni lestvici. Vse bolj prihaja do izraza možnost prilagajanja kariere po lastnih merilih, ki omogočajo posamezniku da se sam odloči kaj od nje želi. V tem segmentu je verjetno tudi največji razlog za porast freelance zaposlitev, ki omogočajo, da posameznik ubere popolnoma lastno pot po napredovalni lestvici, okoli nje ali pa najde kakršenkoli drug način, ki mu odgovarja. Odločitev je popolnoma posameznikova in zato morajo organizacije prilagoditi svoje enoumje od regularnega zaposlenega do tega, da je lahko posameznik na njihovi strani samo nekaj let, preden se premakne naprej.

Medtem ko se vztrajno premikamo naprej in naprej, mislim, da bodo ti aspekti ključni pri kreiranju delovnih mest za prihodnost. Po mojem mnenju ne bo glavni sovražnik robotizacija, ampak pripravljenost na spremembe in prilagajanje, zato naj vam ne bo odveč ugotoviti kaj v resnici sploh želite in pričakujete od svojega življenja. 

MARKETING PODJETNIŠTVA

Nisem se zmotil pri pisanju naslova in ta sestavek ni namenjen marketingu v podjetništvu, ampak bolj govori o promoviranju podjetništva. Zadnjič sem bral en zanimiv članek o konkurenčnosti podjetništva v Evropi, ki govori predvsem o tem, da je visoka stopnja konkurenčnosti evropskega gospodarstva posledica notranjega podjetništva. 

Kaj je notranje podjetništvo?

Vem, tudi mene je izraz rahlo zmedel, ampak ni nič posebnega. Ne gre za trg, ampak se osredotoča na podjetje, kar pomeni, da govori o dogajanju znotraj neke institucije in je povsem logičen. Gre za posameznike, ki balansirajo svojo podjetniško pot znotraj uveljavljenih podjetij. Sam vidim razlog predvsem v zapletenosti birokratske strukture, ki gradi vsako podjetje. V mislih imam predvsem pravni in finančni vidik, tisti, ki ga določa država. Zakoni se kreirajo po tekočem traku, da ne izgubljam besed o aktih in členih. Vse skupaj kreira gmoto, ki ji že z ažurnostjo težko slediš in v tem se skriva pravi razlog za notranje podjetništvo.

Podjetnik je nekdo, ki spreminja svet, gradi in inovira. V takšnem sistemu se lahko samo duši in lovi neke prakse togih birokratov. Daleč stran od kreiranja, zato je precej enostavnejša rešitev ustvarjanje znotra uveljavljenega podjetja oz. organizacije. 

Sam nisem nobena izjema, da bi lahko pobegnil medlosti birokratskega aparata in moja skrita želja je, da država končno sproti poslovanje in dovoli da zapiha nov, svež veter idej, ki bo končno naredil svet primeren za 21. stoletje.

Škoda, da vedno znova pridem do tega zaključka, ki odslikava nerazumevanje sedanje in prihodnje situacije tistih, ki vodijo državo. Nenazadnje se mi zdijo ponujene rešitve na ravni osnovnošolca iz mojih časov. Ja mojih, ker današnji so žal podvrženi zakompleksanemu in sfaliranemu sistemu, ki jim preprečuje razmišljanje na ravni, ki so jo sposobni, pa pustimo šolstvo na strani za prihodnjič, danes pa se posvetimo rešitvam, ki nimajo nobene vrednosti.

Za razvoj podjetništva bi naj izobraževali in usposabljali podjetnike. A res? 
Če želite danes izobrazit podjetnika, ga naredite pravnika, pa mojstra financ in računovodstva, potem pa ga še usposobite za regulative in vse pildeke, ki morajo viset v prostorih izvajanja dejavnosti za inšpektorje, ker druge vrednosti tako in tako nimajo. Če pa želi kdo izobraževat podjetnike v tistem, kar res potrebujejo potem pa upam, da se tega ne loti država, ker tako zaspana, toga in na nekih preživetih modelih postavljena entiteta ne bo prišla nikamor.

Sedaj, če sem malo provokativen, potem lahko rečem, da podjetništva se ne da učiti. To imaš ali pa nimaš. Kar pozabimo na denar in uspeh, gre se zato, da si sposoben videti tisto, kar drugi ne in da si zato pripravljen iti do konca. 

Ne pravim, da zato niso potrebna znanja in veščine, ampak pravo podjetništvo izvira iz tebe, tvoje notranjosti, nekje iz trebuha in vre na plan. No, mislim da v državni regulativi ne bomo videli nekakšne guru šole za podjetnike, vsaj kmalu še ne, pa čeprav bi bila najverjetneje edina primerna za učenje podjetništva.

Kaj pa dolgi rok?

Za uspeh na dolgi rok si država predstavlja rešitev v promoviranju podjetništva s pravilnimi prijemi. Ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil, čeprav je malo žalostno. A to bi naj izgledalo tako, da nam bo namesto onega pralnega praška, ki je že pred petimi leti opral belo, sedaj na ekran stopil tip s podočnjaki, brez družine, da nam pove kako super je biti podjetnik, ko lahko prostovoljno doniraš 40% vsega državi. No, malo karikiram in veliko pretiravam, ampak se ne mislim ustavit, zato bi lahko za nagovor ženske populacije uporabili tipični blondinko v roza avtomobilu in s čivavo, ker sedaj, ko je podjetnica je rdeča preproga njena. 

Da se ponovno malo prizemljim, pa gremo na realno sliko. V glavnem podjetništvo se promovira kot še nikoli, čeprav bi se naj po mojem mnenju z lastnim delom, pa se s stilom. Zadnjih nekaj let je vse še samo start-up sem, pa start-up tja in vsak mora biti podjetnik, start-uper pa it-jevec v hipster looku. Za koga že? 
Ja za sceno, čeprav start-up ni nič novega, nobena revolucija ali karkoli podobnega. Identično strategijo so podjetja uporabljala že skoraj trideset let nazaj. In evo ga- marketing podjetništva. Kdo plača? Nekaj investitorji, malo smrtniki, nekaj vsi skupaj, predvsem pa že jaz z zamerami od A do Ž, ampak zato je kriv moj blog. Kaj pa sem se ga spravil pisat, ampak če že moram izbirat potem citiram raje kot denar, priljubljenost, ljubezen, mi daj resnico.  

ZA USPEH POZABI NA...

V mojem dojemanju uspeha ne gre za neko čarobno palico, ki čira čara naredi vse lepo in pusti polno denarja, pa ležanje na plaži in najboljši avto. Ne, po mojem mnenju je uspeh odvisen od navad, ki ga stimulirajo in zato se implementira postopoma. Vse preveč smo nasičeni z instant rešitvami naredi to in vse bo najboljše, pa naslednji teden ono, da boš dosegel točno tisto, kar bi že naj prejšnji teden in potem spet nekaj novega, kar enostavno moraš, da boš srečen in imel ogromno denarja.

Zame, ki se stvari lotevam precej sistematično ostajajo takšne rešitve blago rečeno smešne in nesmiselne, zato jim pravim ne. Neverjetno koliko enkratnih priložnosti, ki jih ponujajo piramidni sistemi, zamujam zaradi tega, ampak vsaj nisem naiven, da bo nekdo delal namesto mene in mi polnil denarnico.

Vsakomur, ki išče uspeh, bi poleg zgornjega, svetoval še nekaj drugih motilcev na katere je treba biti pozoren. Sam imam ogromno težav s popolnostjo. Sem perfekcionist in pika, ampak za uspeh ni potrebno nenehno loviti popolnosti. Vsaj na začetku ne. Popolnost zahteva ogromno časa in ravno zaradi tega se je treba lotiti stvari z resnostjo, da bodo delovale, delovale dovolj dobro. Popolnoma naravno je da so stvari ohole, kompleksne in prihajajo z negotovimi rezultati in da se izkažejo za neracionalne, ampak to še ne pomeni, da niso na pravi poti.

Nikoli ne dovolite, da vas ovira negativnost. Sam sem se dolgo časa bodel z okolico, ker sem edini razumel, da stvar deluje, da funkcionira, medtem, ko so jo vsi zavračali. S tem sem samo izgubljal čas, ki sem ga porabil za perfekcijo, skeptiki pa so še vedno skeptiki in bodo to tudi ostali. Mogoče ni prave priložnosti, da se obkrožimo s pozitivnimi ljudmi, ki nas spodbujajo, ampak kakorkoli, vsaj ne pustite negativnim, da vas potegnejo iz proge.

Za začetek, da se lahko ogradimo od takšnih ljudi, pa je potrebno verjetni vase, zato nikoli ne dvomi, da so stvari, ki jih želiš- nemogoče. Ne glede na vse. Vizija izhaja iz nas, iz naše notranjosti in pot do nje je vidna nam samim, zato ne glede na to kaj kdo pravi, ne vidi poti, kot jo vidiš sam. Če vidiš pot, potem je vizija dosegljiva, če vidiš oviro, potem veš kakšen problem imaš in s tem lahko zavržeš vsak dvom, da jo je nemogoče doseči.

Človek je čudno bitje, ki je vedno sam sebi največji sovražnik in zato je potrebno delati na sebi in svojih pomanjkljivostih. Predvsem s tem mislim na zavračanje vseh motilcev. V današnji dobi smo z lahkoto podvrženi motilcem na vsakem koraku in pravzaprav smo povsod podvrženi gmoti motilcev iz celega sveta. Na koncu zmagajo vedno tisti z jekleno voljo in laserskim fokusom, zato reči ne vsem motilcem, ki zahtevajo tvojo pozornost in te ne vodijo do cilja ali želenih rezultatov.

Praktično? Ni problema.

Koliko časa posvetiš socialnim omrežjem?

In še bolj zanimivo:

Kaj počneš na socialnih omrežjih?

Precej enostavno, ko si nalijemo čistega vina in sam nisem nobena izjema, rad pa natakam, zato dam še za eno rundo.

Nikoli ne dovoli, da se drugi odločajo zate. Ne potrebuješ odobravanja drugih, zato sprejmi odločitve na lastnih potrebah. Odločaj se zase po svojih potrebah in še bolj pomembno, sam se odloči kako boš nadaljeval. Sprejeti odločitev je ena najpomembnejših stvari na poti do uspeha, ampak treba se je odločit.

Sam sem precej delovno naravnan in zato se mi zdi pomembno, da ne postanem preobremenjen. Da preprečimo preobremenjenost in z njo povezano izgorelost, se je potrebno skoncentrirati na produktivnost in ne zaposlenost ves čas. Zagotoviti je potrebno koncentracijo na cilje in ustvarit čas za stvari, ki so pomembne, ter odrezat tiste, ki niso, predvsem pa se je treba naučiti reči ne in znat prosit za pomoč.

Najslajše pa za konec, kar se mi zdi, da vedno počnem. No, tudi tokrat to ne bo izjema in zato se nikoli ne nehaj učiti, ne nehaj razvijati svoje osebnosti in rasti. V vsakodnevnem kaosu je najbolj enostavno postavit na stran takšne aktivnosti, ampak vse kar si in kadarkoli boš je tvoja osebnost. Tisto kar se naučiš in izkusiš, zato dopusti da te tovrstne aktivnosti dosežejo in ti pustijo odprt um.

Vsak dan je poseben in kot takšnega ga je potrebno uživati, zato zavrni slabe navade, razvij dobre, boljše in najdi vsak dan v kreiranju neverjetnih stvari. Upam, da sem ti pri tem koristil in ti pustil kakšen dober nasvet.

KAKO OSTATI ORGANIZIRAN?

Sedaj sem nekaj časa pisal o tem kako uresničiti cilje in poti do njih, zato bom danes podelil nekaj nasvetov kako ostati na progi in nenehno vzdrževat svoj fokus. 

Prva stvar na seznamu je koledar, ki je danes z vsemi pametnimi ploščicami v žepih in uporabo računalnika, dostopen na vsakem koraku. Moj predlog je, da se uporablja en koledar do katerega redno dostopamo. Lahko je to virtualni koledar na mobilniku ali računalniku ali pa tradicionalen. Sam uporabljam tradicionalno obliko, kar mi bolj odgovarja, mobilne naprave pa uporabljam za opomnike v katere vnašam pomembne tedenske aktivnosti, kot so roki ali sestanki.

Koledar je izvrsten pripomoček za vpogled v časovnico, ampak samo po sebi ne zagotavlja uspeha, zato vedno opravi dolžnosti, katere si rekel, da jih boš. Če se k nečemu zavežeš, potem naredi plan in mu sledi. Najlažje tako, da zapišeš. Kadarkoli je potrebno nekaj narediti, se naj znajde na listu. Jaz uporabljam post listke, ki mi omogočajo zapisovanje aktivnosti po alinejah. Takšen način pa sem izbral zato, ker mi omogoča, da zapišem aktivnosti več stvari s katerimi se ukvarjam, ločeno. Vsako aktivnost obdelam na posameznem listku in tako preprosto menjavam med zadovoljevanjem potreb, glede na to kdaj je kaj na vrsti. 

Naj nič ne ostane v zraku, zapiši na listek in naj stvari na listku ne ostanejo ne narejene, ampak izpolnjene.

Za organizirano življenje je potrebno postaviti rutino, da ga vzdržujemo. Sam porabim nedeljski popoldan za organizacijo prihajajočega tedna. Dnevno se skušam držati postavljenega urnika in redno ovrednotim rezultate. Še bolj pomembno kot strukturiranje urnika za delo pa je pomembno pustiti dovolj časa za družino in prijatelje. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se za ta čas ne nastavlja alarmov za klice, sporočila ali druženja, ampak gre za to, da ne pozabimo na najdražje in da kljub napornemu urniku ostanejo prioriteta. Enostavno ni možno planirati vsak trenutek življenja in zato je potrebno v urniku pustiti dovolj maneverskega prostora, da ostane fleksibilen, tudi za prosti čas, kar me je naučila izgorelost.

Iz tega zornega kota se je potrebno naučiti reči ne in sprejeti stvari, katerim se lahko posvetimo sto procentno, za popolno organizacijo, pa naj na koncu izpostavim elektronski nabiralnik, ki ga redno praznimo, kar pomeni dvoje. Na eni strani, da redno in ažurno rešimo vsa sporočila, na drugi pa ustvarimo pregled in občutek za planiranje.

Ne vem koliko je iz celotnega besedila razvidno, ampak iz vsega skupaj izhaja en vzorec po katerem se vse odvija.

Tako kot počnemo eno stvar, tako počnemo vse ostale.

Se na omari nabira prah, potem se verjetno tudi pod posteljo, je delovna miza neurejena, potem je tudi kuhinja in obratno, z bolj urejenim delovnim okoljem, postane bolj urejeno stanovanje. Enostavno.

ZAKAJ OSTANEM NEUSPEŠEN?

Zadnjič sem se malo razgovoril o novoletnih zaobljubah, pa bom tokrat kar nadaljeval v smeri doseganja ciljev. Če je še januarja vse lepo in prav, zakaj kljub temu ne dosežem ciljev?

No načeloma je vse enostavno in lahko prvih nekaj dni, ko postavimo nov cilj. Naj za primer vzamem fitnes, kateri imajo največ letnih naročnin prodanih prav januarja, no decembra so prazni. Torej z začetkom vadbe, da izgubimo nekaj kilogramov ali pa pač da fantje povečamo obseg prsi, se začne naše doseganje cilja. Sprva teče gladko, kot po maslu, saj se držimo urnika in ostajamo načelni dokler se ne zadovoljimo s prvimi nekaj grami, ki smo jih izgubili, ko stopimo na tehtnico ali pa nas zadovoljijo milimetri okoli mišice. Kakor hitro so vidni prvi rezultati, že smo pripravljeni na prve kompromise.

Danes se mi ne da, pa grem naslednjič.
Tokrat res ne utegnem.
Ah, pa saj sem prejšnjič, pa teden nazaj...

Pravzaprav za to nismo povsem krivi sami, ampak nam zagodejo možgani. Temna stran, na tisti po kateri se sprehaja hudiček, si obožuje zapomnit vse pregrehe. Ni ga čez zadovoljivi izkušnjo po liniji najmanjšega odpora in zato se tako težko odvadimo starih navad. Problem je predvsem v tem, da vzame nekaj časa, da se dobra navada implementira v življenje in zato ljudje postanemo frustrirani v vmesenem času, ker nismo zadovoljni z rezultati oz. niso takšni kot jih pričakujemo, zato nehamo.

Za vztrajanje potrebujemo nenehno vzpodbudo, ki nas opogumlja na poti naprej. Kreiranje nove navade je kot treniranje kužka. Za uspeh je potrebno lagati možganom in jih prepričati v to, da je obisk telovadnice nenehna nagrada, tako možgani ne obupajo nad nami.

V pomoč pri doseganju cilja nam lahko služi to, da celotno pot razdrobimo na manjše cilje za katere  ustvarimo točkovno lestvico. Naj ima lestvica popolno skalo od najmanjših nagrad pa do velikih zadetkov, ki jih osvojimo po določenem scenariju. Recimo z dosego manjših ciljev osvojimo čas zase s sprostitveno masažo in wellnessom, veliki cilji ali pa še boljše veriga njih, pa prinese prost vikend v gorah, na morju ali kjerkoli si že želimo. S tem praktično nenehno vidimo rezultate, saj gre pri vsem skupaj za občutek zadovoljstva.

Naslednji pripomoček so socialna omrežja s katerimi smo povezani z drugimi in lahko tako vsaj enkrat dobesedno naredijo nekaj dobrega. Iskreno povedano, večina nas naredi več, če nas nekdo opazuje, če smo na nek način nadzorovani. Z ustvarjanjem in deljenjem vsebine na socialnih omrežjih dobimo občutek, da nas nekdo opazuje in kdaj tečemo hitreje? Sami v gozdu ali v gneči čez mesto?

Na koncu gre za igro, cel proces je igranje s sabo in če stvari katere bi naj počeli za zdravje in boljše počutje niso zabavne, jih naredijo zabavne igre. Preobračanje napredka v igro je razlog za vztrajanje, ker ali so stvari, ki jih počnemo zabavne ali pa jih bomo nehali početi.

Za konec bom izpostavil še en pomemben aspekt pri osvajanju ciljev in novih navad. Ko jih osvojimo ostaja nevarnost, da jih ponovno zavržemo in pristanemo na enakem kot prej, zato je pomembno, da se o stvareh izobrazimo. Pomembno je, da točno razumemo zakaj nam neka stvar koristi in globje kot je naše razumevanje, bolj bomo stvari predani, ker konec koncev nam lahko zmanjka besed o tem, da je nekaj pomembno, ampak potrebno je najti razlog zakaj točno bo to koristilo nam in od tod naprej se začne motivacija.

KAKO NAREDITI POPOLNO LETO?

Kmalu se bo spet odvijalo vse v starem redu in novoletne zaobljube bodo spet pozabljene. Se mi zdi, da že novoletne zaobljube sploh niso več v modi, ker je že toliko krat šlo vse k vragu, da še tistih enkrat na leto nima več smisla. No, bojim se da ravno zaradi tega ni napredka in ga tudi ne bo, ker, kot je rekel Einstein, delati isto stvar znova in znova, ter pričakovati drugačen rezultat je popoln nesmisel, kar drži kot pribito. Kakorkoli naj bo to leto drugačno, da bo res, pa beri dalje.

Prva stvar, ki jo je potrebno vedeti, da bo karkoli drugače, je kaj sploh hočeš? Smešno ne, ampak opažam, da v resnici večina ljudi sploh ne ve kaj hoče.

Kaj hočeš?

Tišina, razen ultimativnega odgovora, ki je seveda denar. A res? Denar. Ko se pogovarjaš naprej, vidiš, da večina sploh ne potrebuje denarja, ampak čas zase, veselje, uživanje, mogoče ljubezen, vsekakor pa ne denarja in večina ga res ne potrebuje, vsi si ga hočejo, nihče pa pravzaprav ne ve kaj sploh želi, zato je prvo treba vedeti kaj sploh želimo. Najlažje to ugotovimo tako da si predstavljamo popoln dan, ga opišemo in vidimo kaj sploh iščemo. S tem smo praktično naredili vse, ker ko ugotovimo kakšen je naš popoln dan, je vse kar ostane, narediti takšnih dni v letu čim več. 365, če smo natančni.

Da ne pustim vsega skupaj v polni neotipljivosti, naj opišem postopek s katerim bo leto vsekakor popolno v uspešnem smislu. Kot sem napisal zgoraj je prvo pomembno vedeti kaj želimo in potem videti kako to dosegamo, zato je meni osebno ena ključnih dejavnosti vrednotenje. Z željami definiramo cilje, cilji potrebujejo čas in potem ko ta preteče je potrebno preveriti kje se nahajamo glede na zastavljene cilji. S takšnim pristopom dosežemo dvoje. Prva je motivacija, ki izhaja iz časovne omejenosti in nas tišči naprej, drugo pa je umirjenost. Ja res je, umirjenost, ki jo jaz najdem v tem, da odložim cilj, da mu določim trajanje in potem me ne preganja na vsakem koraku končna destinacija, ampak se lahko v miru posvetim posameznim korakom, da ga dosežem.

Vrednotenje se mi zdi izredno pomembna veščina, katero priporočam v vsakem življenju. Enostavno gre za to, da se na neko obdobje pogovoriš s sabo o tem kakšne imaš želje, kako si uspešen pri uresničevanju teh želj in konec koncev ustvariš pregled nad tem kaj ti je uspelo, kakšne so bile tvoje aktivnosti in kakšne bodo v prihodnosti. Sodobni svet nam nenehno ponuja vprašanja in mi nenehno iščemo odgovore, vse bolj že same takšne, ki nimajo smisla, zato je pomembno, da sami poiščemo vprašanja zase, najdemo odgovore in ovrednotimo sebe. Življenje, ki ga živimo ni odvisno od nikogar drugega, kot od nas samih, zato mu prepustimo edino stvar, ki jo posedujemo in nanjo vplivamo- sebe, pa bo leto popolno.

ZDRAVO 2017!

Sedaj pa smo že slab teden v novem letu za katerega še ne moram trditi kako se je začelo. Vsekakor pa vem da se je 2016 zaključilo v popolni norišnici, vsaj zame. Mislim, da sem to že omenjal v eni prejšnjih objav, ko sem potarnal, da se vsem delovnim aktivnostim čez december pridružijo še družbeni dogodki in vse poteka s takšno intenzivno vnemo, da je na koncu izvisel še moj blog.

Res obožujem pisanje in ob vsakem izpadu, ko sem prezaposlen z drugimi stvarmi iščem luknjo in priložnosti, da se lahko ponovno vrnem k pisanju. Danes mi je uspelo in upam, da bo v tem letu vedno priložnost za pisano besedo.

Običajno se ob začetku leta vrstijo dobre želje za naprej, zato bi želel vsem predvsem zdravja. Kje se je izgubil tipičen srečno? Če vprašate mene, se mi zdi, da je tudi zdravje sreča, mar ne?

Da se nekoliko oddaljim od tradicionalnega voščila za novo leto, naj delim eno misel, za katero bi želel, da si jo zapomnijo vsi tisti, ki se vsakodnevno borijo na trgu, tisti, ki se borijo za vsak korak naprej, pa tudi za vse ostale. Na koncu delimo vsi isti planet in ta je tudi vse kar imamo, zato se bomo morali naučiti živeti drug z drugim ali pa bo planet živel brez nas.

Večkrat se mi zdi, da je v naših življenjih premalo sočutja, ki ga zanemarja tekmovanje drug z drugim, tekmovanje brat z bratom, narod z narodom. Vse preveč zaslepljeni z dokazovanjem pozabljamo na smisel zmage in zmaga ni poraziti druge, ampak ostati neporažen.

Ob tem stavku se mi rahlo smeje, ko mi pred očmi švigajo opazke na račun mojega filozofskega pogleda v katerem se ne vidi smisla, ker sem povedal isto na dva različna načina.

Ne, ne, povedal sem različno z istimi besedami, pa naj razložim. Stavek se mi je utrnil nekaj dni pred novim letom, ko sem razmišljal o smislu zmage in zmago si takoj predstavljamo kot poraziti vse ostale okoli nas. Pa nas to res napolni z zmago? Nesreča drugih?

Ne.
Pravi občutek zmagoslavja izhaja iz dokazovanja samemu sebi in tista prava zmaga je, ko presežemo svoje zmožnosti, predvsem ko presežemo lastne miselne bloke, ker karkoli že dosežemo smo bili vedno sposobni doseči, občutek nemoči nam je proeciral samo naš um. Torej, zmaga ni premagovanje drugih, ampak ostati neporažen in najboljše za konec. Kaj če tekmujemo s samim seboj. Želimo, da smo premagani ali da ostanemo neporaženi?

Naj vam to leto napolnijo zmage in zapomnite si, tukaj ste da ste svoj zmagovalec, zato vam želim vse dobro v letu 2017.