četrtek, 13. avgust 2020

EKO NI STANDARD, AMPAK FILOZOFIJA

Že nekaj časa spremljam dogajanje na eko-bio sceni in nikoli se mi ni zdel čas bolj primeren za diskusijo o tej temi, kot sedaj. Zagotovo je nekaj povezave s tem, da sem se sam začel bolj aktivno ukvarjati s kmetijstvom, glavnino pa zagotovo prinašajo okoliščine v katerih se je znašel svet skozi koronakrizo. Krizo iz katere se rišeta dve skrajnosti novega sveta, zlata doba človeštva na eni strani in apokalipsa na drugi. Pred katero od teh dveh stojimo ne vem, nekaj pa je gotovo, da nas v vsakem primeru čaka prebujenje. Prebujenje za vstop v zlato dobo človeštva ali prebujenje za njegovo preživetje v post-apokaliptičnem svetu. Skozi prebujenje bomo zagotovo morali premisliti o obliki družbenga sistema v katerem bomo živeli in skozi to se bomo prebijali v vsakem primeru, zato se mi zdi pomembno, da se o tej temi pogovarjamo danes in da podelim svoj pogled na stvar.

Brez premisleka smo pozidali rodovitno zemljo s trgovskimi centri, o katerih danes teče dilema ali naj ljudje v njih ob nedeljah delajo ali naj bodo zaprti. Glede na to s kakšnim užitkom jih obiskujemo, pretiran premislek o pozidavi niti ni potreben, sploh ne zato, ker rastejo vedno novi in novi, ob tem pa so vsi še vedno polni. Nekako smo slovenci znani po tem, da pred trgovski center postavimo zverino, svoj ponos, ki je obut v takšna platišča, da še pes potrebuje lestev, če jih želi “pohcat” in čeprav je za takšen stroj potrebno odšteti tudi tretjino dohodkov, seveda brez amortizacije, je to nič v primerjavi s ceno hrane. 

Hrana, hrana, kako je draga ta hrana. Včasih se mi zdi, da so ostale stvari že zastonj, da jih mečejo za nami, samo hrana je vedno dražja, ko poslušam diskusije o cenah lastnike teh famoznih valjev z vsemi možnimi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje ohlajeno na ravno pravo temperaturo. Tarnanje nad cenami hrane, ki nikoli in nikdar ne zdrži realne primerjave s ceno in vzdrževanjem jeklenega konjička, kateri se je spremenil v kraljevo kočijo vpreženo v čredo konj. Cena hrane v nakupovalnih centrih nikakor ni realno primerljiva s stroški vzdrževanja rakete pred njo, ampak ko v enačbo vključimo tudi dajanje vtisa ali pa vsaj iluzije vtisa, ki ga ta jeklena kočija pušča, pa se zadeva obrne na glavo in dobi kontekst. 

Konec koncev, vsi vidimo da se je pred trgvino in iz parkirišča pred njo pripeljal s SpaceShuttlom, nihče pa ne vidi kaj daje v usta in zato so v vozičku stvari z nalepkami kričečih barv na katerih so -%. Hrana je hrana in zato se je pripravljen za 10 centov spravit iz trgovine, vsest v svojo raketo s famoznimi valji in z vsemi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje, ki je ohlajeno na ravno pravo temperaturo, pognat motor in se zapeljat pred drug nakupovalni center. Ker se splača. Le na plin ne smeš preveč pritisnit, kar pa tako ali tako v takšnem avtomobilu ni dobro razen če si naftni šejk. Iz istega razloga, ker se splača, se v ponedeljek kupuje to in to, tam, v torek tisto in tisto, tam in tako do konca tedna. Vsak dan lahko vseh petintrideset valjev, z vsemi asistenčnimi sistemi plus enim več, pri čemer je vse skupaj zapakirano v ergonomsko udobje in ohlajeno na ravno pravno temperaturo, postavljenih na ogled pred enim od nakupovalnih centrov, ker je v njem nekaj kar se tisti dan splača in kupuje za dat v usta. Stereotipen opis v katerega ne verjamem rad, pa vendar ga preveč srečujem.

Kakorkoli, ta zapis ni namenjen moraliziranju, olepševanju ali iskanju simpatij, zato je zapisano tako kot je mišljeno in ni daleč od resnice. To je ena plat zgodbe. Sedaj pa gremo še na drugo stran spektra, kjer domujejo certificirane tete.


Obsesija, ki je pojedla gospe v poznih srednjih letih svojega življenja v katerem so bistvo prevzeli standardi in certifikati, ki jih sedaj prežvekujejo v domu katerega čistita kis in soda bikarbona. Nič narobe, če bi le vse skupaj srečalo sito razuma, tako pa se večkrat znajdemo onkraj njega. Recimo znotraj petnajstih slojev embalaže, ki nas prepričuje v vse blagodejne učinke za nas in okolje, preden pridemo do vsebine, ki je ni več kot za prst in če za trenutek pustimo na strani to, da so najbolj zdrave rastline vedno doma na drugem koncu sveta, naj omenim tukaj le še to anomalijo certificiranih tet, da pač značka poštene trgovine iz ne vem katerega zakotnega dela našega planeta, enostavno odtehta vrt in hlev Jožeta iz prve kmetije. Jože enostavno nima pojma, ima vse umazano in je nasploh le zavrt kmet.


Nekako ni dileme o tem, da bi se med branjem tega sestavka slučajno znašli tisti s petintridesetimi valji v avtomobilu za katere nisem prepričan,če sploh znajo brati. Precej večja verjetnost je da se bo ob branju tega besedila znašla kakšna certificirana teta, če ne drugače, zaradi naslova, zato še dobronameren nasvet. V primeru da vam je branje povzročilo hlipanje in lovljenje sape, pri čemer ne pomaga nobena od vseh kundalini metod Savine Ataj in nobena od neštetih tehnik sproščanja, brez skrbi. Čokolada bo rešila problem, tudi tista brez certifikata.


S tem sem obdelal oba ekstrema, nekoliko karikirana, zato da dobimo vpogled v spekter znotraj katerega se nahajamo. Zapis, ki ga bereš je namenje predvsem tistemu vmes med opisanima ekstremoma. Zdravemu razumu, če želiš, s katerim se nam razodene horizont, da eko ni standard, ni kalup, ki ga stlačimo v certifikat in ga zadostimo z vsemi kljukicami, ampak je filozofija. Spremenljiva pri kateri je v enem primeru plastika škodljiva, v drugem pa sprejemljiva, filozofija pri kateri je uvoz napredek in v drugem primeru katastrofa. Katastrofa je pri hrani. Družba, ki si ne more zagotoviti dovolj hrane je obsojena na propad in čeprav tega ni moč čutiti, propadamo z vsakim uvoženim živilom, ker z njim ubijamo lastno pridelavo hrane, ubijamo lokalno kmetijstvo, s katerim se ukvarja vedno manj in manj ljudi.

Drugič, ker ves denarni tok ali pa vsaj glavnina njega, zaobide našo ekonomijo in tako ostajamo brez notranjega finančnega pretoka, ki se steka drugam. Tako hiramo na dolgi rok, ob tem pa nam vedno preti grožnja pomanjkanja hrane zaradi momentalne spremembe okoliščin v svetu. Recimo kot se je to zgodilo ob izbruhu koronavirusa, ki k sreči ni efektiral dostopa hrana, vsaj ne pri nas in vsaj zaenkrat ne, menim pa, da je kriza, ki jo je povzročil virus, šele prva v nizu kriz, ki bodo sledile.



foto: Ego-Eco (splet)


Zavedati se moramo, da imajo stvari svojo ceno, da si od te cene nekdo zagotavlja življenje in da če plačamo za živilo manj, kot lokalnega kmeta stane seme, potem mora biti nekaj hudo narobe. Narobe predvsem z nami, ker to počnemo. Nekje bo potrebno enostavno potegnit črto in se začet zavedat, da nižanje cene na račun kvalitete ni ekonomično, tako kot ni ekonomična uporabo najbolj zdravilnih rastlin iz drugega konca sveta. Ekonomično je podpiranje lokalnih pridelovalcev hrane, pa čeprav imajo višje cene, kot nakupovalni centri. Njihove cene so realne in kdorkoli si bo svojo hrano skušal pridelati sam, bo ugotovil, da so še vedno daleč prenizke. 

Čeprav imam posebno afiniteto do kmetijstva in samooskrbe, pa tega ne pišem, da bi potiskal naprej lokalne pridelovalce, kateri postajam tudi sam, ampak zato, ker s tem pridobi celotna družba. Pa naj začnem s pridelovalcem, ki mu je tako omogočeno delovno mesto in dohodek, pridobi potrošnik, s tem ko pozna izvor in kvaliteto živila, družba, ki postaja bolj suverena in seveda okolje, ki izgubi najmanj resursev za največji učinek. Vse to so pridobitve o katerih odloča nekaj deset centov in preden mi postrežete z argumentom, da so cene tako pridelane hrane previsoke, da bi si jo lahko privoščili, vas naj vprašam, a zdravljenje si boste pa lahko? In to niti ni najhujše, kaj pa življenje s kornično boleznijo, ki je posledica nekvalitetne prehrane, ali si ga lahko privoščite?


Svet potrebuje premislek o tem v kakšni družbi želimo živet, predvsem pa potrebuje zavedanje o tem, da so neskončne želje omejene z možnostmi planeta. Da smo uspešni toliko, kot so uspešni najmanj uspešni in da je svet postal globalno povezan. Človeštvo na Zemlji je postala ena družba in razmišljati moramo v okviru, ki bo to družba delal uspešno. Začeti moramo lokalno, se aktivirati in delovati, tako bomo samodejno postajali bolj ekološki. Nihče si ne želi živeti v umazanem okolju in ko se začnemo zavedati svojega okolja, ne tistega imaginarnega v katerega padamo skozi ekran, ampak realnega, ki nas obdaja, začnemo nanj bolj paziti in gledati da ga ohranjamo čistega. 



Preberi več povezanih vsebin:

MERILO TRAJNOSTI

HIERARHIJA POTREB PO MASLOWU



Svet se začne v naši soseski in zavedati se je potrebno tega da je družba močna toliko, kot so močni njeni najmanjši gradniki. Posameznik, družina, ki je v sodobnem svetu že skoraj izginila in nam priča o tem da nas čaka ogromno dela, potem ulica, mesto in naprej  država, unija, svet. Ne moremo graditi izobilja na temeljih nezdrave tekmovalnosti in prav tako ne na osnovi brezglave solidarnosti, lahko pa ga na osnovnem razumevanju fizikalnega pojava vzrok-posledica.


Živimo v svetu, kjer ne da se iz ulice odpeljemo vsak v svojem avtomobilu, ampak celo tekmujemo med seboj, kdo ima večjega in novejšega. Takšen svet nima in ne more imeti perspektive. Niti pomislimo ne na deljen prevoz, kaj šele na to da bi si delili avtomobil s sosedi. En avtomobil za dve, tri hiše. Nepredstavljivo v svetu, kjer vsaka hiša potrebuje dva ali tri avtomobile. Ni potrebno vpeljevati tako radikalnih posegov v življenje, kot je medsosedsko deljenje avtomobila, gre le zato, da s takšnimi primeri začenjamo razumeti kako odtujena družba smo postali. Gre za popolnoma nesprejemljiv primer, ki se nam lahko zdi celo smešnen in v poštev ne pride niti toliko, da bi nanj pomislili. Tako kot ne pomislimo več na to da bi sosedu kakorkoli pomagali. Pravzaprav niti več ne vemo kdaj sosed potrebuje pomoč, ne tiste v stiski, ne tiste pri opravilih. Zaznamo, če sploh, le še spremembo.

V tem tiči vsa beda sodobnega sveta, ki razblinja našo iluzijo o tem da je za vso bedo na tem svetu kriva politika, posel in ostali deležniki, ki jim obesimo to krivdo. Ne, krivec za odtujenost so naši medsebojni odnosi in nezavedanje sveta, ki nas obdaja. Akciji sledi reakcija, vzrok-posledica deluje, če se tega zavedamo ali ne. Neskončna rast na končnem planetu ni mogoča. Gre za fizikalne zakone, katerim se moramo ukloniti, ker oni se nam ne bodo in čas je da začnemo uporabljat zdravo kmečko pamet. Deluj lokalno, razmišljal globalno.