Sedaj pa smo že
slab teden v novem letu za katerega še ne moram trditi kako se je
začelo. Vsekakor pa vem da se je 2016 zaključilo v popolni
norišnici, vsaj zame. Mislim, da sem to že omenjal v eni prejšnjih
objav, ko sem potarnal, da se vsem delovnim aktivnostim čez december
pridružijo še družbeni dogodki in vse poteka s takšno intenzivno
vnemo, da je na koncu izvisel še moj blog.
Res obožujem
pisanje in ob vsakem izpadu, ko sem prezaposlen z drugimi stvarmi
iščem luknjo in priložnosti, da se lahko ponovno vrnem k pisanju.
Danes mi je uspelo in upam, da bo v tem letu vedno priložnost za
pisano besedo.
Običajno se ob
začetku leta vrstijo dobre želje za naprej, zato bi želel vsem predvsem
zdravja. Kje se je izgubil tipičen srečno? Če vprašate mene, se
mi zdi, da je tudi zdravje sreča, mar ne?
Da se nekoliko
oddaljim od tradicionalnega voščila za novo leto, naj delim eno
misel, za katero bi želel, da si jo zapomnijo vsi tisti, ki se
vsakodnevno borijo na trgu, tisti, ki se borijo za vsak korak naprej,
pa tudi za vse ostale. Na koncu delimo vsi isti planet in ta je tudi
vse kar imamo, zato se bomo morali naučiti živeti drug z drugim ali
pa bo planet živel brez nas.
Večkrat se mi zdi,
da je v naših življenjih premalo sočutja, ki ga zanemarja
tekmovanje drug z drugim, tekmovanje brat z bratom, narod z narodom.
Vse preveč zaslepljeni z dokazovanjem pozabljamo na smisel zmage in
zmaga ni poraziti druge, ampak ostati neporažen.
Ob tem stavku se mi
rahlo smeje, ko mi pred očmi švigajo opazke na račun mojega
filozofskega pogleda v katerem se ne vidi smisla, ker sem povedal
isto na dva različna načina.
Ne, ne, povedal sem
različno z istimi besedami, pa naj razložim. Stavek se mi je utrnil
nekaj dni pred novim letom, ko sem razmišljal o smislu zmage in
zmago si takoj predstavljamo kot poraziti vse ostale okoli nas. Pa
nas to res napolni z zmago? Nesreča drugih?
Ne.
Pravi občutek zmagoslavja izhaja iz dokazovanja samemu sebi in tista prava zmaga je, ko presežemo svoje zmožnosti, predvsem ko presežemo lastne miselne bloke, ker karkoli že dosežemo smo bili vedno sposobni doseči, občutek nemoči nam je proeciral samo naš um. Torej, zmaga ni premagovanje drugih, ampak ostati neporažen in najboljše za konec. Kaj če tekmujemo s samim seboj. Želimo, da smo premagani ali da ostanemo neporaženi?
Pravi občutek zmagoslavja izhaja iz dokazovanja samemu sebi in tista prava zmaga je, ko presežemo svoje zmožnosti, predvsem ko presežemo lastne miselne bloke, ker karkoli že dosežemo smo bili vedno sposobni doseči, občutek nemoči nam je proeciral samo naš um. Torej, zmaga ni premagovanje drugih, ampak ostati neporažen in najboljše za konec. Kaj če tekmujemo s samim seboj. Želimo, da smo premagani ali da ostanemo neporaženi?
Naj vam to leto
napolnijo zmage in zapomnite si, tukaj ste da ste svoj zmagovalec,
zato vam želim vse dobro v letu 2017.
Ni komentarjev:
Objavite komentar