Prejšnji teden smo praznovali kulturni dan, ko so spet dobili priložnost vsi mešalci megle, da psujejo in pljunejo na državo, to mačehovsko tvorbo, ki bo zadušila narod, ker ne da denarja za razvoj kulture, Da smo si na jasnem, tudi sam ne gojim pretiranih čustev do države, ki me je opeharila in oropala, ampak preden se lotim umetnikov iz stratosfere in naprej, naj začnem na začetku, pri prazniku samem. Dela prost dan, ki za večino prebivalcev ni več kot to, dela prost dan. Žal, ne glede na vsa recitiranja in iz dramaturolgije potegnjena interpretacija Zdravljice, ostaja osmi februar tisti dan, ko imaš končno prosto od vsakodnevnega mletja stroja, ki ga predstavlja delo.
Kakšna kultura neki? Kdo se ima voljo ubadati s tem?
Nihče in to ni odraz človeka do kulture, ampak kulture do človeka. Nekako bi naj kultura bila oris življenskega obdobja v katerem se odraža, pa ni tako. Že dolgo tega je pozabila na vključevanje v človekov vsakdan in zavzela neko sumljivo pot višav, ki je navadni smrtnik ne razume. Ne zato ker bi bilo težko doumeti, ampak predvsem zato, ker je nerazumljivost postala instant rešitev kulture, češ, tega pač ne razumeš, je preveč visoko zate ali z drugimi besedami, si prenizko za nas umetnike.
Oprosti, ampak če me prepričuješ, da ne razumem dveh ravnih črt na packi barve, to ni moj problem, ampak tvoj, ki si ti dve črti narisal. Če me prepričuješ v to da ju ne razumem, ker je to umetnost, pa ne počneš ničesar drugega, kot da skušaš iz dreka naredit zlato in ne, Srečko Kosovel zagotovo ni imel v mislih takšne transformacije zlata v gnoj.
Glede na to, da je dan kulture minil v duhu nekih brezimenskih umetnikov, ki nekaj pomenijo v kaj veš kakšnih krogih kulture že, predvsem v zlivanju žolča na državo in vso okolico o tem kako ne nameni denarja za njih, ste izsilili in izrabili dovolj prostora in časa za mlatenje prazne slame, ki naredi kulturi več škode kot koristi, zato bom ta trenutek izkoristil za svetle točke tega cirkusa.
Tako kot sem nakazal že zgoraj je potrebno kulturo približati ljudem, jo vkomponirati v vsakdan in ne da jo posamezniki lovimo za rep, hlastajoči proti nebu.
Zakaj ne more biti Zdravljica odrecitirana tako kot je? Zakaj ne more biti razložena preprosto?
Za obstoj slovenske kulture k sreči obstajajo posamezniki, ki so sposobni prenašati kulturo skozi različne sloje družbe, a kaj, ko moraš pred njimi prekopati kupe gnoja, da najdeš biser. Eden takšnih je Tadej Toš, kulturnik, ki obvlada dostavo vsega visokega, majhnemu človeku. Mar ni to ves čar kulture, mar s tem ne raste zanimanje zanjo? Mislim, da nisem njegov ciljni poslušalec, ampak ga obožujem. Smisel in preciznost s katero se loteva tematik sta mi naravnost fenomenalna in brez zadržkov se ob tem nasmehnem lastni neumnosti, neumnosti drugih ali pa njegovi odigrani vsebini.
Kultura, ki se odvija skozi oči gledalca in jo kulturnik interpretira, ne pa nekaj, kar bi naj kultura bila, ne kot nekaj, kar bi naj v kulturi videli. Kultura je živa in dinamična, vezana na življenje ljudi, ne pa toga, zategla in sitna ženska. Če se že ustavljam pri svetlih točkah, potem ne morem mimo odličnosti, ki jo dostavlja Jure Godler in kaj smo lahko videli v eni njegovih oddaj na temo kulture?
Kretenizem, kjer se upravljalci slovenskega jezika ukvarjajo s črkami na tablicah. Ne ta tistimi, ki jih vlačimo za seboj, da imamo dostop do širnega spleta, ampak avtomobilskimi tablicami in črkami na njih.
Ne vem zakaj se slovenski kulturniki potem pritožujejo, če je edini problem, ki ga imamo, razporeditev črk na avtomobilskih tablicah, zagotovo pa vem, da pot, ki jo je izbrala kultura ni prava in je skrajni čas, da se tega zavedo tudi naši kulturniki.
V smislu kulture ne morem mimo lokalnih igralskih skupin ob katerih uživam bolj kot v nacionalnem gledališču, pa naj povem tudi zakaj. Celotna atmosfera in vzdušje sta bolj pristna, v katera vstopajo ljudje, da srečajo znance, da sežejo v roko občanu s katerim že dolgo niso imeli stika in si popestrijo večer s predstavo. Daleč stran od vstopne lože gledališča v katerega hodijo naličene gospe v krznenih plaščih na opero, čeprav so brez posluha. Nimajo pojma o ničemer kar se na odru dogaja, povrh vsega pa je predstava še v tujem jeziku za katerega je popolno vseeno kateri je, ker ne govorijo nobenega. Tam so ker je to preživet status nekih mladostniških podrtih sanj.
Obožujem kulturo in želim si več od nje, ampak ne na račun odsekanih možganskih celic v smislu Homo Kulturusa. Želim si, da je kultura zrcalo življenja, da postane spet kritična in se ponovno zavzame za podporo družbi v kateri živimo. Želim si, da kulturniki začnete izpolnjevati svoje poslanstvo, ki ga nosite s seboj in je eno najlepših in pomembnih stvari na našem planetu, želim si da kultura zavzame naš vsakdan in postane spet dostopna, predvsem pa si želim več zavedanja, da se kultura začne pri posamezniku. Pri meni, tebi, pri nas s poglabljanjem vase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar