ALI BOM ŠE LAHKO IMEL KOKOŠ NA DOMAČEM DVORIŠČU?

Pred nedavnim sem naletel na članek o predlagani direktivi EU, ki govori o reji perjadi in pravi da bo potrebna registracija vsake živali, ne glede na količino in status rejca. V praksi bi to pomenilo, da bo potrebna registracija vsake papige ali goloba, če želite, kaj pa skrbi najbolj, je to, da bo potrebna registracija vsake kokoši, tudi ene, če jo imate zato, da vam nese sveža jajca. V tem okviru govorimo o namernem in načrtnem omejevanju samooskrbe, kar pa je v času, ki ga živimo popolni absurd. Največja tragika za evropejca je ta, da je iz Bruslja takšne absurde tudi popolnoma mogoče pričakovati, sploh če vzamemo v obzir kako se je lotil sankcij proti Rusiji v vojni z Ukrajino ali če pogledamo prvi odziv na pandemijo koronavirusa. Že to sta dovolj velika razloga, da se vprašamo:

Kdo je v resnici naš sovražnik, kdo je tisti, ki nas ogroža in onemogoča?

Če so še do nedavnega svet brezpogojno dominirale ZDA in je zaradi tega določene bonitete uživala tudi EU, kot njihov vazal, pa danes gledamo popolnoma drugačno sliko.

Združenim državam nasproti stojijo hitro rastoče nacije, ki jim konkurirajo na ekonomskem in vojaškem področju. V tej igri se EU spreminja iz brezobega tigra v cucka brez gospodarja. Pri tem postaja vse bolj poteptana in osamljena, za kar se pa zdi, da Bruselj tažave še bolj poglablja,  namesto lajša. Tukaj imamo prvi in poglavitni problem za evropejca danes. Ta se mora ukvarjati s svojimi politiki, kot neobogljenimi otroci. Nenehno jim mora gledati pod prste, da mu še bolj ne razsujejo že tako načetega in usihajočega okolja. Nenehno mora ostajati v pozoru, da ga z absurdi, kot je popis vse perjadi, popolnoma ne oropajo dediščine, ki bi jo naj nosila združena Evropa. To ne sme in ne bi smela biti vsakodnevna naloga državljana.

vir: arhiv

Sedaj komaj čakam argumente, ki se bodo vrstili za opravičevanje bruseljskega aparata in zadevali v polje kako je nadzor potreben zaradi varnosti ali zaradi tega, da se omeji širjenje ptičje gripe in podobno. Gre za krče, ki jih doživljajo tisti, ki se predvsem zaradi statusa ne morejo sprijazniti z novo situacijo, z novimi razmerji moči, podobno kot se to dogaja s titofili in jugonostalgiki. Vem, da izguba privilegijev boli, že sama misel, da bi se to lahko zgodila je boleča, pa vendar, dlje kot bomo odlašali, se sprenevedali in zagovarjali zgrešene prakse, hujši bo padec in birokratizacija ni znanilec razcveta.

Vsaj iz dveh vidikov je v današnjih razmerah škodljiva že sama misel na takšno direktivo. V prvi vrsti zaradi tega, ker bi izpeljava tovrstnega nadzora terjala ogromne napore in resurse iz vidika človeških virov. Govorim predvsem o veterinarskih službah. In v drugi vrsti, ker tovrstno početje stane že v prvi vrsti, kar pomeni, da ga bomo morali vsi skupaj plačati v nadaljevanju pa bi se seveda obdavčil tudi vsak kos perjadi, morda celo vsako jajce, ki bi jo pridelali za sebe. O tem je popolnoma absurdno razmišljati v situaciji v kateri smo se znašli danes. Tičimo na robu iz katerega bomo zdaj, zdaj zgrmeli v recesijo, inflacija potiska cene dobrin v nebo in policam v trgovinah grozi, da bodo zaradi žarišč in porušenih razmerij ostale prazne. V taki situaciji je edina smiselna poteza vzpodbujanje lastne pridelave hrane na vsakem koraku, ne pa njeno omejevanje, zato pravim, da je škodljiva že misel na tako direktivo in je vsaka nadaljna razprava o implementaciji takšne direktive načrtno in namerno škodovanje Evropi in evropskemu človeku. Vse nacije, ki danes konkurirajo Zahodu, so za ta preboj morale opolnomočiti posameznika, morale so mu dovoliti, da poskrbi zase in za svoje in čas je, da si evropejci vzamemo nazaj kar nam pripada z utemeljitvijo Zahodne družbe, ker je popolnoma vseeno ali shiramo med štirimi stenami, da se obvarujemo virusa ali umremo od lakote medtem ko preštevamo piščance.

EVROPSKEGA TRGA NI!

V zadnjih dneh se piše slavospeve EU in njenemu šestdeset letnemu obstoju. Nobena skrivnost ni, da je zame evropski projekt polomija, pa ne zato ker sem proti združevanju, strpnosti in vrednotam, ki jih tako rad izpostavlja propagandni stroj EU, ampak zato ker teh vrednost ne vidim drugje kot v njihovih reklamah. Ne čutim jih v vsakdanjem življenju in zame je EU zgrešen projekt, dinozaver, ki bi moral že zdavnaj umreti, ampak kaj ko je tako težko priznati lastno neumnost. Tako težko je zamahnit z roko in se obrnit v drugo smer, da raje s transfuzijo hranimo dinozavra, ki nikoli več ne bo vstal.

Mogoče še najbolj zamerim Evropski uniji, da nima nobene originalnosti, ampak nenehno posnema trende od nekod drugod in verjetno je to tisti razlog, zakaj tak projekt ne more uspeti. Združeni v navidezni moči, združeni na papirju, brez pravega fokusa in brez vsakršnega mostu v naši raznolikosti, ki občasno bruhne, kot vulkan in stresa prav do temeljev združene Evrope. 

Iz vidika raznolikosti je odličen primer evropski trg, ki bi naj bil znotraj EU enoten. Skupni trg, povzet po modelu ZDA, ki je obljubljal močno gospodarstvo in razcvet vsem pridruženim državam Evropski uniji, med drugim tudi Sloveniji.

Ali res lahko govorimo o evropskem trgu?

Če govorimo o celini potem vsekakor, če pa imamo v mislih notranji trg EU pa ne, ker se ta trg nikoli ni vzpostavil in se očitno tudi nikoli ne bo. Še najbolj resen poskus vzpostavitve takšnega trga je bila postavitev enotne valute, katera je, če zanemarimo standard prebivalstva, relativno uspešna, ampak glede na to da danes gledamo soliranje že močnejših in tudi ključnih držav v Evropi, nekih resnih poskusov trdnega in stabilnega gospodarstva ni pričakovati.

Zakaj gre na trgu EU?

Sedaj, ko sem že nakazal, da ne moremo govoriti o enotnem trgu Evropske unije, se mi zdi prav, da tudi razložim v kakšnem smislu EU trg funkcionira. Nesporni paradni konj evropskega gospodarstva je zagotovo Nemčija, ki je tudi sinonim za evropski trg, ampak v tem okviru bi lahko govorili le o Nemški uniji, kaj pa ostale države, kot so Francija, Španija, Italija, nenazadnje tudi Velika Britanija, ki je iz zveze izstopila, kaj je s temi državami?

Namenoma sem izpostavil velike države, ki predstavljajo ogromen geografski in ekonomski potencial in te države so si med seboj toliko različne, da pravzaprav govorimo o popolnoma drugačnem trgu, o drugačnih zakonitostih, o drugih ljudeh če želite. Trgi, ki imajo tolikšno specifiko, da niti ne morejo oz. ne želijo posnemati Nemškega modela, ki bi ga lahko označili za uspešnega.

Na tem mestu lahko izpostavimo druge makro enote od ZDA, Rusije, Kitajske, posameznih delov Afrike, Indijo, ki vse predstavljajo velik trg z enotnimi zakonitostmi in kot take predstavljajo eno enoto o kateri v Evropski uniji ne moremo govoriti. 

Evropskega trga ni, ne obstaja, znotraj Evropske unije govorimo o specifiki posameznih držav za katere veljajo zakonitosti, ki se med seboj ne preslikavajo in zato pomenijo razdrobljene enote med katerimi pa je omogočen prost pretok blaga. To je vse in kakorkoli olajša poslovanje, kar ga vsekakor, ni tisto kar bi evropski trg naj predstavljal.