KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.