FAKS BREZ S

Danes so mi na misel ponovno potrkala leta šolskih klopi. Ne vem, mogoče samo klic prejšnjih objav o šoli v katerih se nisem navezal na preživljanje časa v višjih ustanovah šolstva. Po končani maturi je spet prišel čas odločanja o nadaljnji poti v šolanju. Takrat sem mislil, da v izobraževanju, ampak danes vem, da gre za šolanje, vzgojo, ki se mi je vedno upirala.

Takrat sem že nekaj časa delal v logistiki, v uspešnem podjetju za distribucijo. Ja, staršem je bilo dovolj obotavljanja in iskanja krivin, pa so zaprli moj proračun in so pač stroški šolanja postali moje breme. Za to izkušnjo sem več kot hvaležen, že takrat pa se nisem posebej obremenjeval z njo. Odločitev za izbiro fakultete je bila tako lažja, saj sem z delom precej spoznal branžo in vpisal sem se na fakulteto za logistiko v Celju.

Veljam za precej neučakano osebo in zato sovražim začetke z uvodnim seznanjanjem s pravili igre in potekom delo. Želim akcijo, potek pa spoznamo po poti, da ostanemo učinkoviti, hitri, agilni. Vsekakor prvine logistike, ampak ne na fakulteti. Dnevno smo premetavali čas z uvajanjem in premetavanjem informacij o poteku dela predem smo v štirinajstih dneh končno dosegli vsebine predmetov. Končno zanimive tematike, ki dajejo težo. V začetni vzhičenosti mi je bila snov precej zanimiva in sem v vsakem detajlu iskal uporabnost. Sedaj ne želim biti črno bel in moram povedati, da sem v snovi našel izredno uporabne definicije, ki sem jih prenesel v prakso vse do danes, ampak žal v manjšini. Manjšini, ki me nikakor ni bila sposobna zadovoljit. Med sošolci sem bil praktično edini, ki se mu je poglobljenost v snov zdela preplitka in kot vedno se je tudi tokrat oglasil dobro znani- Zakaj?

Osnovna šola, srednja šola, matura, fakulteta. V tem sosledju si sledijo nizi šolanja in bil sem edini z izkušnjami iz branže. To pojasni marsikaj, v prvi vrsti, da učenec sploh ni sposoben vrednotit vsebine, ker mu je popolnoma nejasna, takoj zatem, pa da se lahko razlaga marsikaj, samo nejasno mora biti in tako sem dobil vpogled ne sovpadanja šolstva in prakse. Takoj sem začel razmišljat o znanju, ki ga bom pridobil v času šolanja in kako mi bo koristilo v takratnem delu. Žal ne veliko, ampak ne znam si predstavljat kaj to pomeni za tiste, ki se šolajo in še sploh nimajo stika z branžo. Uvajalne dobe na delovnih mestih postanejo precej logične, saj te v treh mesecih naučijo pravzaprav vse o delu, ki ga opravljaš, ampak štiri, pet, sedem let študija pa ni ravno smiselnih.

 

 

Razmišljanje o koncu študija preden se je sploh prav začel je dobilo popolnoma nov smisel, ko sem po dobrih dveh mesecih predavanj v predavalnici srečal sosošolca iz prve generacije na gimnaziji. Deliti sva začela prevoz Maribor-Celje in nazaj, se počasi spoznala in ujela v zanimiv tandem. Brata drugih mater, neločljiva rit in srajca, ki sta večino dneva preživela skupaj. Sam sem bil v tistem obdobju obseden s plezanjem in hitro sva se našla tudi v tem segmentu. Izvoz na avtocesti sva podaljšala za naslednjega do največjega plezališča v Sloveniji, vsaj na začetku, potem sva se potikala kamorkoli naju je že odnesla dnevna vibracija. Plezanje, zabava, noro dober tok življenja in še enkrat plezanje naju je pripeljalo do prvega odhoda v svet. Nahrbtnika na ramah in letalske karte v žepu za potovanje v plezalsko Meko. Življenjska izkušnja, ki ji ni para, vsekakor ne v šolskih klopeh. Saj res, človek hitro pozabi na rdečo nit, še posebej če razlaga o nesmislih. Torej šola je ostala v mirovanju za tisto leto, pa tudi drugo, mogoče še kakšno, zamenjala so jo potovanja. Izkušnje sveta in raziskovanja domačih krajev, pa spoznavanje novih ljudi, druženja s starimi, spoznavanje narave in enostavnosti življenja, vse to je pretehtalo monotonost blebetanja in zrenja v praznino.

Od šolanja sem si vzel daljši premor in izkoristil čas za meni ljubše stvari. Tako sem živel svoj stil raziskovanja in sprejemanja izzivov življenja. Ostajal sem pomirjen in zadovoljen sam s sabo, ampak čez čas se pojavijo tudi drugačne misli. Misli o ciljih v življenju, misli o manjvrednosti, misli o nujnosti formalne izobrazbe. Odločil sem se, da poskusim še enkrat. Oziral sem se za najprimernejšim programom in pristal na višji šoli za oblikovanje. Rad ustvarjam, oblika mi pa tudi ne bo povzročala težav in ponovno sem gulil šolske klopi, tokrat celo bolj zavzeto. Redno sem obiskoval predavanja, zadostil zahtevanemu delu za šolo, postajal vse bolj aktiven v šolskem življenju in počasi je postajal tudi ta svet premajhen zame. Drobljenje tematike v detajle in prepoznavanje problematike je večkrat postalo prenaporno tudi za profesorje. Nedovzetnost za kompromise je bistrila sliko v kateri me ne najdeš v šolski klopi. Z nekaj več razuma sem se odločil da končam s formalnim izobraževanjem, verjetno za zmeraj, ker ne zadosti moji potrebi po izobrazbi. Če zato postajam ne kredibilen za delo in delovna mesta, ki me zanimajo, sprejmem, ampak svojo izobrazbo bom iskal na primernejših mestih zame, daleč stran od kvot učencev, kvot ur, daleč stran od robotskih razlag in apatičnih poslušalcev.

Skozi šolski sistem sem spoznal uporabna znanja, žal v manjšem obsegu kot bi želel, vsekakor pa so leta preživeta v šolskih klopeh prinesla v moje življenje drage ljudi. Ljudi, ki jih spoštujem in iskreno cenim. Z nekaterimi sem v stiku pogosteje, z drugimi redkeje, ampak srčno upam, da bo naš odnos ostal pristen in da bodo tudi globoko v življenju ostali razlogi za preživljanje skupnega časa. Počakajmo, da vidimo kaj nam bo prinesla prihodnost, sedaj pa zaključujem s hvaležnostjo za vse trenutke, ki sem jih preživel z vami.