V svojem
krogu ljudi, pa verjetno tudi širše, se mi zdi, da veljam za precej odpaljenega
človeka. Svojevrsten perfekcionist, analitik v detajle in podkrepljen s
svojeglavostjo precej težko najdem naklonjenega sogovornika. Večinoma se moje
mnenje razlikuje od okolice in potem se vedno krešejo argumenti. Tudi če so
moji šibkejši mi ostaja vodilo odgovor na višjem nivoju, kakršnakoli je že
tema. V družini večkrat najdem primernega sogovornika v svoji teti s katero si
pustiva kritizirat, se spotikat in spoznavat širše obzorje in tokrat sva se
lotila mojega bloga.
S pisanjem
na svojem blogu se sedaj ukvarjam že nekaj časa, čeprav se meni verjetno zdi,
da traja že mnogo dlje kot dejansko na koledarju. Moj blog je nastal iz čistega
prebliska, ko te prešine in je to, to, brez razmišljanja in tehtanja o razlogih
in ciljih. Seveda sem se pisanja lotil precej resno in tako je nastal niz
objav, dan za dnem in še zdaleč, da bi mi zmanjkalo tematike, ko sledil
udarec, direkt bum na nos!
Sediva na
kavi in teta začne, Dejan brala sem tvoj blog, saj fajn in vidim kar nekaj
objav, ampak to nisi ti. Ne zdi se mi, da te začutim.
Hmm…
Spustiva se v debato o začetku moje blogerske kariere in seveda, nisem imel
pojma o čem naj pišem. Pojavil se je klic in jaz sem se odzval. Nekje je treba
začeti in tako sem začel obravnavat vsako temo, ki mi je šinila skozi glavo.
Seveda so teme vezane na razmišljanja iz preteklosti, stvari katere sem
obravnaval, spoznaval in razumel, ampak težava je spisat vso miselno navlako
preteklih let v nekaj objav na blogu. Sedaj moji zapiski nimajo rdeče niti, kar
je precej logično, sploh za mene, ki se mi vedno nekam mudi, še bolj kot
vsebina bloga pa je pomembno naslednje spoznanje.
Ob jutranjem
gledanju v ogledalu, čeprav tega ne počnem pogosto, ampak danes sem, se spomnim
na včerajšnji pogovor in se spomnim na nasvet Steva Jobsa. Z zobno ščetko v
ustih se zazrem globoko v ogledalo in se vprašam kaj če bi bil danes moj zadnji
dan? Bi bil z njim zadovoljen? Kaj pa včerajšnji? In tisti nazaj?
Ne vem kdaj
je zadnji dan, ki se ga spomnim in ne bi imel nič proti, da bi bil zadnji.
Precej čudna reč, sploh če si prepričan, da ti gre odlično. Res odlično. Meni
ob takih trenutkih zastane dah in potem utripajo rdeče luči, pa še tista
nadležna sirena se oglasi zraven. Čisti kaos, ko se ti vse sesuje v
nepomembnost in se sprašuješ kaj je sploh pomembno ob vsem pa se zdiš sam sebi
idiot. Ampak tako je in tukaj sem, da postanem zadovoljen s svojim življenjem.
Vsekakor se zame začnejo spremembe v mojem vsakdanu in verjetno me čaka daljša
pot, da bo odsev v ogledalu spet brez obžalovanj.
Sedaj pa
aktivno na pot in še en krat hvala za kritiko in hvala za namig!
Ni komentarjev:
Objavite komentar