KAJ MI POMENI NAJVEČ?

Sedaj ko sedim v času namenjenemu blogu, da delim vsaj nekaj uporabnega, nekaj, da malo spodbudi dogajanje ali pa vsaj nekaj ob čemer nekdo zadiha v misli, da bo in gre, sem se znašel v precepu. V tistem trenutku, ko bi naj nekaj delil, pa ne najdem prave teme. Ne vem kam in v katero smer in popolnoma mi je jasno tudi zakaj.

V obdobju sem se znašel v precepu odločitev, ki je servirano nekoliko prehitro. Običajno pravim, da je servirano točno ob pravem času, ampak za moj način funkcioniranja me je tokrat prehitelo. Ne da je s tem kaj narobe, ampak sam sem si postavil urnik v katerem vrednotim in ocenjujem stvari v tri mesečnem obdobju, kar bi se naj zgodilo konec meseca, ne na začetku. Očitno je prišel čas, ko bo potrebno okvir funkcioniranja prilagoditi novemu modelu, ampak ne gre čez noč in logično ostajam prazen tistega zame značilnega pogleda navzven, zazrtega v okolico in zato se danes oziram noter, vase, tja od koder ta pogled izvira.

V svojem življenju sem srečal mnoge ljudi, ki jih cenim, pa lahko prihajajo iz popolnoma različnih krogov, interesov, pa tudi različnih korelacij do mene. Med njimi so tisti, ki me občudujejo in v meni vidijo vzor, takšni s katerimi delim enake poglede, pa tudi tisti, ki jih občudujem sam in so mi vzor. Ni pomembno, pomembna mi je iskrenost. Se mi zdi, da se z iskrenostjo začne vse, lahko tudi konča, ampak tako ostanejo vsaj vprašanja zaprta. Glede iskrenosti, bi lahko razglabljal in razpredal v nedogled, ampak zame je najpomembnejša v slabih situacijah in težkih odločitvah. Ni težko hvalit in laskat dobrih stvari, ampak še lažje je o slabih govorit za hrbtom in tukaj se razodene vsa iskrenost. Tisti, ki zna in zmore v takšni situaciji povedat svoje mnenje v obraz se loči od plevela in ne, takšna iskrenost ne podira prijateljstev, ampak vodi k tistim pravim ljudem vrednim zaupanja.

Skozi iskrenost se začne zaupanje, ki ga stimulira podajanje mnenj, zato cenim ljudi, ki kreirajo svoja mnenja in jih ne le povzemajo. Včasih se zdi, da se vse premalo poglabljamo v tisto, kar mi mislimo. Po tem planetu hodimo z dvema ušesoma in enimi usti, pa se zdi, da včasih kar ujame eno uho mora zleteti skozi usta ven. Ne. Dvakrat toliko se naj posluša, kot govori, pa bo izginilo devetdeset procentov vsakdanjih problemov. Še vedno jih bo ostalo deset, tistih pravih, s katerimi bi se naj ukvarjali, ampak bo neprimerno lažje, ko bomo ugotovili, da na Zemlji ni vse samo politika, leva ali desna in da se ne gre samo zato, da je nasprotna stran slabša, kot naša. Moram priznati, da vedno manj srečujem ljudi, ki svoja mnenja podkrepijo s tem, da tako vsi mislijo ali pa da so tako povedali mediji in da me zelo veseli, ko srečam ljudi, ki me dregnejo s suverenimi mnenji, pa četudi so nasprotni mojim. Občudujem tisto, ko nekdo želi več, ko ga zanima kaj je naslednje, ne glede na ali se bo s tem sesula dosedanja slika ali se podkrepila. Občudujem ljudi, ki jim je tisto kar je tam zunaj pomembno bolj, kot njihovo mnenje in zato želijo več.

Več, toliko več, da brez strahu preraščajo sebe, brez problema prestopijo družbene norme in stojijo zase. Namenoma ne bom uporabil metafore stopiti iz škatle, zakaj, ker stopiti iz škatle je danes postala družbena norma in stati iz škatle danes pomeni biti preslikan z indigo papirjem skupaj z nešteto ostalimi, to pa ni tisto kar bi naj stati iz škatle bilo. Ne, stati iz škatle pomeni biti izviren, ostajati pristen, ne glede na kaj, biti avtentičen in zato danes pišem o tem. Ne bi mi bil problem pisati o kakšni temi iz gospodarstva ali politike ali pa kakšni analizi marketinškega modela, ampak izbral sem to temo, temo v kateri ostajam pristen, zato ker mi največ od vsega pomeni avtentičnost.