DELOHOLIK

Svet v 21. stoletju je nasičen z informacijami, ki nas bombanirajo na vsakem koraku. Vibracija se implementira v posameznikovo življenje, kot nenehna izpostavljenost živnčnosti. Svet v katerem živimo nas drži v nenehni konkurenčnosti, v tekmi z ostalimi. Delamo vsi in normalno je da smo enkrat izpostavljeni bolj napornim in stresnim nalogam, spet drugič lažjim in blagim, ki jih opravljamo rutinsko. Ob napornem delovniku oziroma po stresnem obdobju si moramo vzeti čas za počitek, da umirimo um in telo in da si napolnimo baterije za naslednje naloge in kvalitetno življenje.    
Kaj pa če ne?  
Delo predstavlja napor za človeka in bolj kompleksne naloge, kot opravljamo, bolj stresno je opravilo. Dolgotrajna izpostavljenost stresu brez počitka se pojavi kot IZGORELOST, sprva v blagih oblikah, kasneje v težjih, ki s seboj nosijo trajne posledice. Izgorelost je končni simptom deloholizma, ki izhaja iz psihološkega vidika posameznika. Deloholizem ni posledica stvari, ki jih počnemo, ampak kako jih počnemo. Zaradi dojemanja dela, kot merila uspešnosti se deloholik podredi okolici in išče pozornost z opravljanjem dela, da zadosti svoji potrebi po sprejetosti.     
Človek z labilno samopodobo se vrednoti skozi zunanje dejavnike in išče lastno potrditev v oceni, ki mu jo pripišejo drugi. Lastno potrditev išče v delu, ki izhaja iz prepričanja, da je samo tako vreden in sprejet. Deloholik svoj urnik napolni z delovnimi aktivnostmi, ki mu niso prioriteta, ampak jih opravlja iz želje po pozornosti, zato sprejema vedno nove naloge, ki mu predstavljajo občutek sprejetosti. S takšnim dojemanjem se vedno bolj odmika od sebe in zapira v delo. Takšna oseba zabriše mejo med zasebnim in delovnim življenjem, kar je meni uspelo že nekaj časa nazaj. Opravljanje dela, ki mu ni videti konca te preplavi z občutkom izgubljenosti, ki se odraža v paniki pred izgubo samega sebe. Nezadovoljstvo stimulira žalost in depresijo, ki odražata osebnost podrejeno pretiranemu vrednotenju in dokazovanju na podlagi zunanjih dejavnikov. Edina potrditev, ki jo dobiš je na podlagi sprejetosti skozi delo, ki ga povzemaš od drugih, zato se v notranjem dojemanju pojavi dilema med svojimi željami in bojazen pred zapuščenostjo. Izhod je delo skozi katero vrednotiš samopodobo.  
Deloholik je perfekcionist v smislu, da nikoli ni popolnoma zadovoljen s končnim opravilom. Vedno najde napake in išče perfekcijo, ki jo, roko na srce, včasih niti ni mogoče zadovoljiti. Večinoma raje delajo sami, v zadovoljevanju več nalog hkrati pa, kot jaz, iščejo omamo adrenalina, ki se ob tem sprošča. Izziv predstavljajo nemogoči roki in velik obseg dela, kar je posledica prepričanja, da nisi dovolj dober in potrebe po dokazovanju. Zasvojeni z delom radi ugajajo drugim, do ostalih imajo visoka, pravzaprav nerealna pričakovanja in ostajajo čustveno hladni, kjer ne zadovoljujejo potreb drugih, niti ne dovolijo zadovoljevanja svojih. Takšna oseba zanemarja sebe z delom doma, v službi in na dopustu, ker pozablja da je delo še vedno delo, čeprav se prepriča v lastno uživanje ob njegovem opravljanju.  

Deloholizem ni definiran s količino ali zahtevnostjo dela, ampak je posledica dojemanja dela, ki izhaja iz psihološkega vidika posameznika. Obnašanje se ne dogaja zavestno, ampak je posledica globjega notranjega dojemanja, katerega se deloholik ne zaveda in poteka podzavestno. Sam sem deloholizem prepoznal skozi simptome izgorelosti. Želim ga rešit in odpravit, zato se imam namen vanj poglobiti. Upam da bom s tem delil uporabno vsebino, ki bo v pomoč še komu.