IZGORELOST

Še tako dober VLEČNI KONJ omaga pod neusmiljenim kočijažem, ki je lahko marsikdo. Predstavlja ga lahko čas, partner, šef, družina, še v najhujši obliki pa se pojavi, ko ta postaneš sam sebi.
To se je zgodilo meni in ko sedaj razmišljam se priganjam od kar pomnim. Očitno sem imel vzpodbudno okolje, da je šolstvo pustilo krepki pečat z najhitrejši, najmočnejši, najboljši, kar sem vkomponiral v svoj vsakdan. Rastel sem z odgovornostjo do družbe, kjer se strinjate z mano, da današnje življenje za večino ni rožnato. Želja po spremembi pa me je puščala samega na svojem bregu sveta. Da bi približal svoj smisel za svet, zgradil mostove sem poskušal še bolj, iskal še več in se trudil najbolj. Vse za nekaj večjega, kjer zlahka pozabiš nase. Mogoče sem idealist, ampak svet iz mojih sanj funkcionira boljše.   Razvil sem smisel za prepoznavanje problemov in kasneje tudi za naslavljanje rešitev, pa bom sedaj pustil to temo ob strani in nekoliko bolj predstavil svoje delo, ki traja od jutra do večera. Zanima me cel spekter dejavnosti in aktivnosti od družboslovnih do naravoslovnih in z mojim nosom za probleme mi ni težko najti možnosti za izboljšave, pravzaprav še več, rešitve se mi zdijo nujne in potrebne takoj. Z lahkoto se lotevam novih dejavnosti in poskušam, iščem, rešujem. Tako se je moj vsakdan popolnoma podredil reševanju, predvsem problemov drugih in odpadati so začele aktivnosti zame. Čas je dragocena valuta in svojo sprostitev sem zamenjal za pomembnejše stvari. Iz urnika sem umaknil ukvarjanje s Tai-Chijem, da sem čas porabil za kakovost življenja družbe. Strast do plezanja je zamenjalo koristno delo, sprehodi v naravi so se umaknili racionalni porabi časa.  
Zakaj?   
Narediti še več, še hitreje.  
Tako so minevali dnevi, tedni, meseci, ki so pravzaprav pomenili stres, stres, stres. Počasno kopičenje in enak tempo predstavljajo vedno večji pritisk, ki se ga ne zaveš. Naprej, naprej, naprej do rokov, ki jim sledijo novi in novi, vmes pa podajanje roke obveznostim, kot plačevanje položnic, polnjenje in praznjenje denarnice, pa nihaji v medsebojnih odnosih. Solata, ki raste, pa ne zato da bi te nahranila. 

Naenkrat je postalo obveznosti preveč, roki preblizu, aktivnosti pa zmeraj več in več. Svet me je začel prehitevati, energije in zagona pa vedno manj. Nezadovoljstvo, od zadaj pa občutek nemoči v borbi, ki ji ni videti konca. Napetost, občutek, da te bo razneslo, ti pa želiš še vedno naprej. Kam? Daleč vstran od vsega.  
Mehurček, ki poči in ko spoznaš, da si se sesul že zdavnaj, zdaj ti je dano samo, da še vidiš prah. Nezavidljivo spoznanje za katerega ne dojameš, da je resnično. To te spominja vsak pogled na lastno pogorišče. Najmočnejši in omagan, nemogoče, perspektiven in okamenel, neverjetno. Misli, ne gre, ne obstajajo. Glava želi biti vesoljec, pa ji lobanja preprečuje večji volumen. Pritisk, da te bo razgnalo, vse bi in ničesar ne moreš, dokler končno ne spoznaš. Konec je.  
Samo počival bi, ampak obveznosti kličejo. Odpoveš vse dogovorjene termine, pa jim ni videti konca. Odpoveduješ in tavaš v meglenosti, vsaka misel, ki se prebije skozi pretežko glavo je še en termin za odpoved. Spal bi, pa podzavest ne dovoli. Dremaš, se predramiš in spet zaspiš, pa spanec prekine notranji nemir. Šele ko prva napetost popusti in se misli za trenutek sprostijo ugotoviš, da bo počitek daljši. Prekineš obljube, opazuješ sebe. Stres, ki je zategoval cel bit občasno popusti krč in šele s tem zatipam prvo sprostitev. Spanje, spanje, spanje, nemirno, ampak spanje. Dva, tri, štiri dni in še vedno preutrujen, nesposoben za delo in pripravljen, da spoznam izgorelost.