Mogoče si življenjsko poslanstvo izberemo, mogoče nam je dodeljeno. Ne vem. Vem pa, da verjamem v boljši svet. Verjemem, da je lahko naš planet cvetoč, ko potuje v miru skozi Vesolje in zato sem pripravljen storiti vse.
Ne trdim, da vse naredim prav, niti ne poznam tistega, ki bi lahko sodil objektivno, zagotovo pa delam stvari najboljše kot znam in ni jih malo.
Verjamem, da je svet brez denarja mogoč ali po moje, da je denar v svetu že danes nepotreben. Seveda v tej temi težko najdem sogovornika, pa vendar, ali ostanem nerazumljen ali pa naredim vse, da bi me ljudje razumeli in da gremo naprej v lepši svet. Zato dajem vse od sebe, da se premaknemo, najdemo prostor za vsakogar, zagotovimo hrano in vodo vsem. Naj se sliši še tako iluzorno, to je mogoče in to so teme o katerih bi morali razmišljati in govoriti.
Danes živimo v svetu, kjer ostajamo večni dolžniki, podrejeni papirju. Papirju tiskanih bankovcev, papirju izobrazbe.
Mar je to res svet v katerem želimo živeti? Ali še res ni čas, da spremenimo sistem?
Jaz mislim, da je. Menim, da se sistem sesuva sam vase in zato zakreditirani generaciji razlagam o nepotrebnosti denarja. Razlagam o koruptivnosti sistema, nesmiselnosti zakonov, neutrudno pomagam, delam prvo za družbo in posredno zase, se izobražujem, raziskujem in delam, delam, delam...
Vedno me zanima jedro problema in iščem najboljšo rešitev.
V kaj sistem šola naše otroke? V kaj proizvodnji trakovi?
Gluha ušesa potrebujejo denar, treba je delat, pa čeprav brez smisla. V tem kaosu iščem način, da bi gluha ušesa spet slišala in ostajam vlečni konj. Konj, ki dirja od jutra do večera, ne da bi se premaknili za ped naprej, konj, ki mu lastna karavana nastavlja ovire in konj, ki ga kočijaž žene najbolj.Komu mar vsa vnema nekega fanta, ko hipoteka pušča vedno manj fičnikov za hrano? Kaj pomenijo besede o boljšem svetu, ko so sanje že zdavnaj pozabljene?
Kolesje gre naprej in kočijaž me neusmiljeno priganja. Ustvari boljši svet. Predstavi samooskrbo, spremeni šolstvo, spremeni politiko, spremeni medije, približaj naravo, skrb za soljudi, pa dnevne obveznosti, pazi nase in preživi mesec. Ne rečem, stvari se spremenjijajo tudi na boljše, ampak ostajam vlečni konj. Vlečni konj, ki ga kočijaž žene najbolj.
Kam vodi ta svet? Kam pehanje od jutra do večera? Kam pridem, če pozabim nase?
Ni komentarjev:
Objavite komentar