PREBUJANJE STRASTI

Počasi si življenje postavljam v nov tok, kar se mi zdi vse prej kot enostavno. Najtežje v celotnem dnevu je postavit sebe v ospredje, na prvo mesto. Takšna je hiba, ki jo s seboj nosi DELOHOLIK in za svoje življenje jo mora odpravit, da prepreči IZGORELOST, predvsem pa da dvigne svojo kvaliteto življenja.  
V obdobju, ki ga preživljam se ogromno sprašujem o smislu in željah. Vedno so v odspredju naloge in zadolžitve, ki v prvi vrsti ne zadevajo mene, ampak so vezane na nekoga drugega. Na osebo, ki sem ji pomagal, na osebe, s katerimi sem sodeloval in vedno odpiram nove možnosti za katere nisem prepričan, da so moje, namenjene meni in s katerimi rastem sam. S tem se znajdem v popolni zmedenosti kjer ne vem ali se naj stvari lotim ali ne. Če zagrabim vsako priložnost, mar se ne znajdem spet v starem ciklu s katerim škodim sebi, če jo zavrnem, mar ne zapiram vrat sebi? S takšnim razmišljanjem se odvija moje življenje in ko se znajdem pred lastnim jazom ostajam prazen, kjer pravzaprav ne vem kaj želim in česa ne. Ostaja popolna praznina in sedaj, ko je napetost že precej popustila se skušam osredotočiti nase. Mogoče uspem s kakšnimi drobnimi cvetkami, ki bi mi naj prinesle zadovoljstvo, ampak v večini primerov ostajam do njih apatičen s praznino v sebi.  
Nekajkrat sem zavil na stran poti s pohajkovanji po gozdu, da se nadiham svežega zraka, sprostim misli in začnem iskati sebe. Kot sem opisal zgoraj, nisem ravno najboljši v iskanju svojih fokusev in me običajno puščajo prazni, ampak nekam je pa kljub temu treba. Zanimivo mi je razmišljanje o tem kaj bi sam v življenju rad počel in pravzaprav sem vse to že počel, ampak sedaj se zdi da to ni prav. S tem se odpre problematika deloholizma, ki ne sloni na tem kaj počnemo, ampak na tem kako to počnemo. Med takšnimi mislimi se v meni vzbuja strast do pisanja. Želim pisati, pisati o čemerkoli. O svojih prepričanjih, znanjih, o domišljiskih liki, pisati zgodbe in na sploh širit pisano besedo. Sprva se mi je takšna misel zdela absurdna. Vedno sem se ukvarjal s sistemi, sistemskim razmišljanjem, kjer vedno drobiš in iščeš probleme. Nahajanje nekje v sistemu te na eni strani nenehno opozarja na svojo majhnost, a na drugi strani pričara občutek veličine s katero razumeš neko delovanje in z naslavljanjem rešitve, ki je samo drobec v celoti, vplivaš na vse in izboljšaš mnogo več, kot si sam. Neverjetno, šibanje, nenehna razgibanost in kompleksnost, ki vsemu skupaj doda samo še večjo željo po vedeti več in meni ostane pisanje. Res? Pisanje? 

Tisti trenutek, ko noriš nad samim seboj, nekje globoko v sebi pa ti majhen glas pravi, ja pisanje.  Moram priznati, da me je takšna ugotovitev dobesedno sezula. Ostal sem praktično zabetoniran in sprva sem bil bolj v smislu, ah to bo minilo. Pa ni, pravzaprav želja v meni raste in bolj kot razmišljam o čem naj pišem, kaj bodo ljudje brali, bolj notranji glasek kriči ne vem, želim pisati, samo pisati, o čemerkoli.  
Ne vem koliko besed mi bo uspelo preliti na papir, ampak pisanje je zame plemenit izraz spoštovanja do jezika, s katerim mu podarimo brezčasnost. Ne vem od kod izvira moja želja, ampak s strastjo do pisanja, se v meni prebuja spet strast do ustvarjanja in ustvarjanje je smisel življenja.