MED ZVEZDAMI

Vsako leto se Zemlja v poletnem času vrti nekje v roju Perzeidov, ki pričarajo posebno vzdušje z utrinki na nočnem nebu. Letos je svoj vrhunec vesoljno dogajanje na Zemeljskem nebu prišlo še kako ob pravem času, saj se je odvijalo ob koncu tedna, ko je ponavadi več prostega časa.
Sam sem velik zvezdo ljub, čeprav jih ne poznam veliko in sem se začel spogledovati z zvezdnimi kartami šele pred kratkim, ampak gledanje v zvezde mi je od nekdaj pomenilo tisti poseben čas, ki ga preživim sam s seboj in s celotnim Vesoljem.
Večerno opazovaje neba je zame vedno mistično in poraja neskončno vprašanj, od tistih ali smo v vsem tem širnem svetu res sami? Pa vse do popolnoma zemeljskih, zakaj živimo tako kot poteka življenje na Zemlji? In popolnoma osebnih, ko se sprašujem ali mi bo uspelo oz. premlevam ali je nekaj zame ali ne?
Vse to se skriva v opazovanju nočnega neba, ki polni s posebnim čarom od toplih poletnih večerov pa vse tja skozi mrzle zimske noči. 

Letošnjemu opazovanju Perzeidov sem namenil še posebno pozornost, saj sem načrtovano izbral višjo lokacijo na Pohorju. Okoli polnoči sem se z nekaj prijatelji znašel na Arehu, ki smo ga izbrali za opazovanje utrinkov. Vsa mistična atmosfera in pričakovanje dogajanja na nebu me je dodobra napolnilo s pozitivno energijo in zagnano vnemo po človeškem ustvarjanju. Nekakšno posebno strast delim do fotografiranja in na takšen večer me vsekakor spremlja fotografska oprema. Lotil sem se postavljanja in nastavljanja opreme, ter se začel igrati s sprožilcem na fotoaparatu. Kasneje v večeru sem se s pomočjo prijatelja naučil nekaj novih trikov in družno smo se zabavali z ustvarjanjem posnetkov. Noč je postajala temnejša in ura se je vztrajno pomikala v naslednji dan, ko je nebo začelo razsvetljevati več in več utrinkov, zato je počasi fotografska oprema morala na stran in prednost je dobilo drugačno zajemanje fotografij, tisto z očmi.
Kako široko se odpre svet, ko ležeš na tla in zreš v nočno nebo. Misli plavajo sem in tja, medtem ko toneš vedno globje z vsemi zvezdami, ki jih ozre oko. Občasno skozi atmosfero prileti utrinek, ki prevzame vso pozornost in te za trenutek napolni z začudenjem in občudovanjem hkrati. Ravno si bil priča delčku Vesolja, ki je padel na naš planet in že čakaš naslednjega, dokler spet ne zapluješ nekam globoko med zvezde.
Bolj kot se je ura približevala dnevu, bolj intenzivni so postajala utrinki in naša pričakovanja so nizala čas odhoda do še enega in še enega. Naslednji je prišel vedno prekmalu ali pa ravno v tistem času, ko smo že nehali čakati in sledil je samo še eden, dokler ni neba razsvetlil res lep bolid, utrinek, ki je ob prehodu čez nebo pustil intenzivno sled. Z njim se je naše opazovanje letošnjih Perzeidov poslovilo do prihodnjega leta. 

Tako sem preživeli prijetno noč v družbi soljudi in v družbi meni ljubega nočnega neba, Vesolja. Čas, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu in čas, ki bi ga delil z vsem svetom. Tako se poslavljam od letošnjega izleta Zemlje med Perzeide, ki se na istem mestu znajde spet čez leto dni.