na začetek poti
Dr. Karel Gržan v
svoji raziskavi zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v
reki Gračnice ostanki kulture neolitskih ljudstev mi pa se nahajamo
ob slapu, kjer na dan vstopa Gračnica.
Sveta reka Eridian
se vije skozi zanimivo sotesko in se konča pri ribnikih na Marofu.
Tam, kot izvir pride na plan, spet, kot na nebu tako na zemlji, ob
zvezdi Rigel- Orionovi nogi. Reka se vije skoraj po četrtini neba in
se izlije ob najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arab. »Konec
reke«). Na svoji poti Eridian povezuje skoraj tristo zvezd in ob
njeni poti do izliva v Savinjo naletimo na kar nekaj pomenljivih
gradišč. Najbolj ohranjeni pomniki so le najmlajša rekonstrukcija,
saj so bili kot posebej sveti prostori, vzdrževani najdlje. Če
sklenemo lahko najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo,
morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem
ko so manj fascinantni in bolj skriti skalni kompleksi starejša
ostalina. Ti so prav tako sestavljeni iz megalitov in si ostanki več
tisočletij stare kulture. Vsekakor se nahajamo na prostoru, ki ga je
vredno raziskati in ovrednotiti. Sam sem s pomočjo izpiskov iz
informacijskih tabel in lastne izkušnje prenesel nekaj informacij v
življenje, ampak za širšo in bolj kredibilno sliko je najboljša
osebna presoja in vtis, ki ga dobimo ob obisku. Osebno sem z obiskom
zadovoljen, ampak za konkretno mnenje menim, da bo potrebna še
kakšna informacija več. Mogoče pa se kdaj spet znajdem v
Jurkloštru z namenom iskanja resnice, kjer bi se vsekakor lahko
organiziral kakšen tabor s temo namenom. Kakorkoli naj zaključim
pomenljivo zgodbo s pomenljivim vprašanjem.
Kdo lahko živi
sedanjost brez korenin preteklosti?
Pa naj bo odgovor na
to vprašanje vodilo za rast in spodbuda v dialog med človekom in
vsem stvarstvom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar