MUZIKARJADA

Tako, kot sem bil navdušen nad predstavo DIVJI ORIENT, ki sem si jo ogledal prej, sem kasneje zvečer nad Muzikarjado. Vedno znova in znova ostanem presenečen nad složnostjo in organizacijo v majhnih krajih.

Nikoli ne bom pozabil tekme v balvanskem plezanju, ki jo je gostila Črna na Koroškem. Čez dan smo plezali na umetni steni, po končanem plezalnem dogodku, pa hiter obrat. Plezalci, gledalci in sploh vsi so se znašli pod steno, odnašali blazine, pospravljali in na drugi strani postavljali in prinašali odrske deske. V slabe pol ure je pod plezalno steno stal oder in vse pripravljeno za koncert in zabavo. Neverjetno in v teh malih krajih vedno znova in znova ostanem presenečen nad složnostjo in organizacijo. Tako tudi tukaj v Lovrencu na Pohorju.

Muzikarjada je glasbeni dogodek na katerem se zbere cela vas in na katerem nastopajo amaterski, pol in profesionalni glasbeniki, vse povezano v okusno celoto. Glasbena prireditev na prostem pod vsemi zvezdami in domača atmosfera, ki jo pričarajo gasilske klopi in oder postavljen za odprta vrata skednja.

Kaj bi želel boljšega?

Saj res, glasbo, nekaj dobre glasbene podlage.

Nastopajoči se tekoče menjavajo na odru, ki ponuja solo in skupinske nastope. Nekateri bolje glasbeno podkovani, druga manj, ampak s takšnim vzdušjem je vsak nastop pravi, ko se sprehajamo skozi domač in tuj repertoar. Na tem mestu bi rad namenil nekaj besed glasbenikom, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, pa naj začnem z osrednjo gostjo, mlado kantavtorico Ditko. Meni že znana in moram priznati, da sem bil precej presenečen, ko sem ugotovil, da sem eden redkih, ki pozna njeno glasbo. Z očetom sta uglasbila že kar nekaj skladb slovenskih pesnikov med katerimi prosperira Feri Lainšček, izvajata pa tudi avtorsko glasbo v angleškem jeziku. Ditka je izdala svojo prvo zgoščenko, ki sem jo kupil po njunem nastopu. Zakaj?

Prvi razlog je vsekakor, ker mi je glasba všeč, drugi pa se mi zdi bolj zanimiv in izhaja iz moje načelnosti. Nikoli ne bom pozabi sprehajanja po Karlovem mostu v Pragi na katerem se zbirajo umetniki. Umetnost mi je bila vedno precej blizu, predvsem kot opazovalcu in znašel sem se na pravem mestu za svojo dušo. Na Karlovem mostu se zbirajo tudi glasbeniki, ki s trobili preigravajo jazz, blues... Prava glasba za božanje mojega okusa in da ne izgubljam preveč besed sem tam res užival. Preden sem odšel, pa sem naredil eno napako. Nisem kupil zgoščenke skupine, ki sem jo poslušal in moram priznati, da mi je bilo takoj žal. Žal toliko, da sem sklenil kupiti zgoščenko vsakega uličnega glasbenika, ki ga srečam od takrat naprej in mi bo njegova glasba blizu. V nekaj stavkih, ki sva jih izmenjala z Ditko je izvedela sledečo zgodbo, jaz pa sem izvedel da v dveh tednih izda nov album. Verjetno trdo delo prijetne punce, ki bo poplačano samo s podporo nas poslušalcev.

Naslednja skupina, ki sem jo z veseljem poslušal je odigrala nekaj skladb v akustični izvedbi. Žanr, ki ga obožujem in tudi izbor pesmi je bil popolnoma v mojem okusu med Siddharto in Sio. Presenečenje večera je bilo očitno prihranjeno za konec večera. Kot češnja na torti, se je na odru pojavila skupina v kateri so med drugim za inštrumente prijeli kar vsi trije fantje, ki so prej postavljali ozvočenje in pripravljali oder. Da gre zares je nakazala že prva skladba, meni enkratnih, Pink Floydov. Prizorišče je dobro ogrel Comfortably Numb, potem pa se je nadaljevalo z jagodnim izborom David Bowieja, Princa in Gerrya Raffertya z znamenitim saksofonskim vložkom. Res silovit zaključek dneva in čeprav sem bil že dodobra utrujen od celodnevnega skakanja sem in tja, pa prej od tedenskih aktivnosti, se zdi, da se je ta prireditev končala prehitro.

Vsekakor je bil dan poln doživetij in dobrih občutkov, zato se bom, kot zmeraj, v ta kraj z veseljem vrnil.