NAMESTO GOLFA, ČEBELE

 Včeraj sem odkril, da je Maribor, mesto v katerem živim, obogaten s prostori za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov. Bolj kot to za kakšno dejavnost je moje mesto bogatejše, pa je pomenljivo to na kakšnem mestu ti prostori so, gre namreč za bivšo golf igrišče ali bolj točno za bivši driving range namenjen treningu udarcev za igro golfa. 

Simbolno ima ta menjava namembnosti precej globji pomen, kot se mogoče zdi na prvi pogled, saj igra golfa v naravo posega precej bolj kot se zdi. Mogoče se zdi spremljanje igre golfa precej idilično. Sprehajanje po naravi, ob žvrgolenju ptic in uživanje v dobri družbi, s prijatelji, ko si krajšamo čudovit dan z igro golfa. Idilična in izumetničena podoba, predvsem pa daleč od realnosti, saj že samo golf igrišče, da omogoča igranje, zahteva ogromne posege v okolje in ne govorim zgolj o preureditvi okolja, da je primerno za igro, ampak vzdrževanju igrišč. Igrišča so opremljena z različnimi tratami, brez plevelov. Vzdrževanje takih zelenic zahteva ogromne količine vode, gnojil, pa tudi uporabo pesticidov, insekticidov, fungicidov in ostalih invazivnih pripomočkov, ki zatirajo in zavirajo naravne procese v zelenici, da ostaja primerna za igro. 

Ob vsem naštetem je travna ruša, katero odtrga vsak udarec žogice s palico, še najmanjši problem, čeprav se ravno ob tega obregne večina opazovalcev. Etika nalaga igralcu, da po udarcu odtrgano travno rušo namesti nazaj.

Sedaj ko sem ti predstavil golf iz zornega kota tudi malo pod njegovim površjem je verjetno bolj evidentna ta močna sporočilnost, da je igrišče za trening golfa zamenjal poligon za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov, ob tem pa želim izpostavit še eno stvar, ki se mi zdi še kako pomembna.

Sam obožujem naravo, ampak všeč mi je tudi golf s katerim se spoznavam. Lahko bi rekla, da sem nekako pol igralec golfa in moram ti priznati, da me je ta sprememba namembnosti prostora za trening golfa zabolela v prsih. Ne glede na to, da obožujem naravo, da podpiram čebelarstvo, še več celo spogledujem se z njim. Bil sem že pri čebelarju, da mi je predstavil delo v čebeljnjaku, ker ga želim imeti tudi sam. Ne glede na to kako logično je, da je bolje če imajo namesto golf igrišč, svoj prostor čebele, me je zabolelo v prsih. 

Začutil sem težo v duši, ker sem se počutil kot, da mi je bilo odvzeto nekaj, kaj rad počnem. Zaradi spremembe trening igrišča za golf v prostor za čebele nisem izgubil nobene stvari, ki bi bila potreba za moje preživetje na tem planetu, prej bi lahko rekli, da sem jo pridobil, ampak vseeno me je zabolelo. Zabolela me je sebičnost. Čustva, ki postavljajo lastno ugodje pred skupno dobro, zato, če bomo želeli zaživeti v boljšem svetu se bomo morali odpovedati stvarem, ki nas vsaj malo zabolijo.

SVETA REKA ERIDIAN

na začetek poti

Dr. Karel Gržan v svoji raziskavi zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v reki Gračnice ostanki kulture neolitskih ljudstev mi pa se nahajamo ob slapu, kjer na dan vstopa Gračnica.

Sveta reka Eridian se vije skozi zanimivo sotesko in se konča pri ribnikih na Marofu. Tam, kot izvir pride na plan, spet, kot na nebu tako na zemlji, ob zvezdi Rigel- Orionovi nogi. Reka se vije skoraj po četrtini neba in se izlije ob najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arab. »Konec reke«). Na svoji poti Eridian povezuje skoraj tristo zvezd in ob njeni poti do izliva v Savinjo naletimo na kar nekaj pomenljivih gradišč. Najbolj ohranjeni pomniki so le najmlajša rekonstrukcija, saj so bili kot posebej sveti prostori, vzdrževani najdlje. Če sklenemo lahko najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo, morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem ko so manj fascinantni in bolj skriti skalni kompleksi starejša ostalina. Ti so prav tako sestavljeni iz megalitov in si ostanki več tisočletij stare kulture. Vsekakor se nahajamo na prostoru, ki ga je vredno raziskati in ovrednotiti. Sam sem s pomočjo izpiskov iz informacijskih tabel in lastne izkušnje prenesel nekaj informacij v življenje, ampak za širšo in bolj kredibilno sliko je najboljša osebna presoja in vtis, ki ga dobimo ob obisku. Osebno sem z obiskom zadovoljen, ampak za konkretno mnenje menim, da bo potrebna še kakšna informacija več. Mogoče pa se kdaj spet znajdem v Jurkloštru z namenom iskanja resnice, kjer bi se vsekakor lahko organiziral kakšen tabor s temo namenom. Kakorkoli naj zaključim pomenljivo zgodbo s pomenljivim vprašanjem.

Kdo lahko živi sedanjost brez korenin preteklosti?

Pa naj bo odgovor na to vprašanje vodilo za rast in spodbuda v dialog med človekom in vsem stvarstvom.

 

BIK

na začetek poti

V preteklosti pogled v zvezde ni pomenil le znanstvenega, ampak se je nanašal predvsem na odnos do človeka in njegovega življenja na Zemlji. S temi prepričanji so živele neolitske civilizacije in kulture bronaste dobe, živele so s prepričanji da je zemeljsko povezano z nebesnim. 

Ozvezdje Bika je na tem območju za laičnega opazovalca precej nezanimivo na oko, ampak s poglobljenim opazovanjem je še posebej zanimiva, saj ohranja celotno strukturo, kot je vidna na nebu. Struktura govori o razsežnosti gradbenega projekta, ki je sama po sebi zanimiva, saj smo priča obrednemu središču določenega območja, na katerem so se odvijale obredne in ceremonialne dejavnosti, ki so predstavljale središče družbenega življenja. Bika so častile mnoge kulture in civilizacije v preteklosti, meni pa je ob dokazovanju in vrednotenju tega območja pozornost prevzelo kamenje. Tako kot prej na območju ORIONA se tudi tukaj, kjer strukture ponazarjajo ozvezdje Bika pojavlja enako kamenje, kamenje, ki ga ne srečaš nikjer po poti ali pa vsaj ni razporejeno v neko smiselno strukturo, kar se mi zdi posebej zanimivo.

Pot se nadaljuje nekoliko naprej do bikovega očesa, ki je označeno z veliko skalo, še bolj zanimivo odkritje pa me je čakalo nekoliko naprej.

Ponovno nas pot pripelje na čistino, ki ponudi pogled po okoliških hribih in moj pogled se ustavi na sosednjem hribu, ki sem ga pred tem obiskal. Na vznožju so dobro vidne tri strukture, ki molijo v zrak svoje vrhove in zdi se da so tam končale brez namena, vsaj brez namena, ki ga bi imela narava. Pogled na griče poravnane z Orionom iz te strani hitro opravi z dvomi in zdi se prav neverjetno.

Sprehajam se po poti, ki so jo neke davne civilizacije uporabljale za rituale, po poti, ki na Zemlji riše zemljevid zvezd. Ne drznem se vprašati kako? Samo puščam prostor svoji začudenosti in neverjetnemu spoznanju.

Verjetno je ta pogled glavni razlog, da si upam trditi, da je to območje zapuščina nekih preteklih generacij, ki so hodile po tej zemlji in ustvarjale na njej. Hkrati pa bi želel, da takšnim stvarem namenimo več časa in pozornosti, ker bomo s pogledom v preteklost in razumevanjem tega kar se je na tej Zemlji že dogajalo, razumeli svet in Vesolje bolje.

Skoraj že pri koncu poti dodamo še en ključni faktor vseh starodavnih svetih mest in svetišč. Voda, ki je redni spremljevalec tovrstnih mest je na tem območju našla mesto v zanimivi soteski Svete reke ERIDIAN.

OZVEZDJE ORIONA

na začetek poti

Po daljšem sprehodu po cesti, ki se vije skozi grapo se povzpnemo na odprto dolino z manjšimi zaselki. Pot nadaljujemo levo kjer nas obdajajo travniki in bogata pestrost rastja na njih nam pričara posebne občutke. Pot mimo zadnje kmetije zavije v gozd in po nekaj metrih stojimo pred tremi griči, ki ponazarjajo pas treh zvez v Orionu in simbolizirajo tri svetove: nebeški, zemeljski in podzemeljski. 

 Pas treh zvez v Orionu je dobro znana povezava s posvetnimi dejavnostmi preteklih civilizacije. Sveti prostor pribaltskih Slovanov je v virih naveden s tremi griči, ki simbolizirajo tri med seboj povezane svetove, katere simbolizirajo prav zvezde v Orionu. Postavitev piramid v Gizi je razložena s položajem teh istih zvezd in prav tako je Orion središče sanskrtskih ved. Na območje pridemo iz južne smeri, pokrite s senco gričev in simbolno prihajamo iz temnega, nezavednega dela sebe, medtem ko stopamo na severno stran, ki je odprta, svetla in jasna.

Vsekakor je to območje, ki odpira vprašanja. Naš um ali pa predvsem moj je naravnan k logičnim razlagam in smiselnim zaključkom, zato želim na tem mestu vrednotit.

Ali je res kaj na tem? Je to mesto, ki je posebno in nosi vrednost preteklih civilizacij? Ali je mogoče , da so vedeli več, kot si znamo predstavljati?

Nahajam se na pravem mestu, da najdem odgovore in da ugotovim ali je vse navadna izmišljotina ali pa je res kaj na tem. Opazujem okolico in razporeditev se mi zdi zanimiva, čeprav ne dovolj da bi lahko karkoli sklepal, zato se povzpnem na srednji grič. Sedim na vrhu in opazujem, opazujem okolico in opazujem sebe. Počutim se prijetno, tako kot bi pričakoval na svetem mestu in povezujem točke. V tem trenutku sem povezan s točno določeno zvezdo, s točno določeno vibracijo. Stavek, ki zveni preveč spiritualno in ne dokazuje ničesar. Mogoče ničesar zaenkrat ali pa ne dokazuje sploh ničesar brez vere, ne vem, ampak želim nekoliko bolj racionalno razlago. Ogledujem si grič in v oči bodejo skale, štrleče iz podrasti, naslednja še bolj zanimiva ugotovitev pa se mi zdi vznožje griča. Grič stoji na relativno ravnem terenu, ki ga obdajajo hribovite strukture, kar bode najbolj je naklon. Od vznožja pa do vrha se tvorba vzpne silovito in ostro, kar ponovi tri krat. Precej neverjetno za naravno strukturo. Naslednja značilnost, ki mi pusti misliti je višina vseh treh gričev, ki je relativno identična.

Sprehodim se okoli in se oziram za kakršnokoli nenavadno značilnostjo, pa ostajam deljenih občutkov, brez utemeljene razlage, da naredim konec in potegnem črto s smiselnim zaključkom. Pot nadaljujem do ozvezdja v znamenju BIKa.

ORIONOVA POT

Nedavno nazaj sem zasledil zanimiv članek o megalitskih strukturah v Sloveniji, ki so poravnane z ozvezdji in za katere se domneva da so prastara sveta območja. Seveda se je moji avanturistični duši takoj utrnila ideja o obisku tega območja in priložnost se je pojavila kaj kmalu, ko sem v planirano krajšo cestno etapo vključil še obisk in ogled megalitskih struktur.

Megaliti se nahajajo v dolini reke Gračnice, kjer naj bi bila gradišča, ki iz Zemlje odsevajo zvezdne konstelacije na nebu. Prva gradišča je odkril pater Gržan, ki je leta 2008 vznemiril javnost z drzno tezo, da je ozemlje med Savinjo in Sotlo, severno od Save, posejano z gradišči, ki odsevajo postavitev zvezd na nebu.

»Kakor na nebu, tako na Zemlji« pravi sveto pravilo in Dr. Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona trdi, da je na našem območju tovrstnih gradišč, ki ponazarjajo to pravilo, največ, le bolj pozorno moramo opazovati, ker nas je narava obdarila z bujno poraščenostjo.

Začetek poti se začne v Jurkloštru, kjer stojimo pred samostanom kartuzijancev. Prva zanimivost je pravzaprav že prihod menihov v ta odročni kraj. Kartuzijanci so se upirali svoji nastanitvi izven matičnega območja Francije in so v Žiče prišli šele s posredovanjem Otokarja III. pri papežu Aleksandru III.. Komaj desetletje po prihodu v Žiče pa so se brez obotavljanja prestavili v Jurklošter.

Ali lahko sklepamo da jih je v dolino Gračnice pritegnila bogata duhovna dediščina njihovih prednikov?

Domneva je precej verjetna, saj so kartuzijanci precej pomenljivo kazali zanimanje za duhovno dediščino, zaradi svoje puščavniške odmaknjenosti pa so si lažje privoščili večjo duhovno širino kot ostali menihi in redovniki.

Samostan v Jurkloštru je vstopna točka Orionove poti, ki je poravnana z zvezdo Sirij v ozvezdju Velikega psa in od katere nadaljujemo do OZVEZDJA ORIONA.

MED ZVEZDAMI

Vsako leto se Zemlja v poletnem času vrti nekje v roju Perzeidov, ki pričarajo posebno vzdušje z utrinki na nočnem nebu. Letos je svoj vrhunec vesoljno dogajanje na Zemeljskem nebu prišlo še kako ob pravem času, saj se je odvijalo ob koncu tedna, ko je ponavadi več prostega časa.
Sam sem velik zvezdo ljub, čeprav jih ne poznam veliko in sem se začel spogledovati z zvezdnimi kartami šele pred kratkim, ampak gledanje v zvezde mi je od nekdaj pomenilo tisti poseben čas, ki ga preživim sam s seboj in s celotnim Vesoljem.
Večerno opazovaje neba je zame vedno mistično in poraja neskončno vprašanj, od tistih ali smo v vsem tem širnem svetu res sami? Pa vse do popolnoma zemeljskih, zakaj živimo tako kot poteka življenje na Zemlji? In popolnoma osebnih, ko se sprašujem ali mi bo uspelo oz. premlevam ali je nekaj zame ali ne?
Vse to se skriva v opazovanju nočnega neba, ki polni s posebnim čarom od toplih poletnih večerov pa vse tja skozi mrzle zimske noči. 

Letošnjemu opazovanju Perzeidov sem namenil še posebno pozornost, saj sem načrtovano izbral višjo lokacijo na Pohorju. Okoli polnoči sem se z nekaj prijatelji znašel na Arehu, ki smo ga izbrali za opazovanje utrinkov. Vsa mistična atmosfera in pričakovanje dogajanja na nebu me je dodobra napolnilo s pozitivno energijo in zagnano vnemo po človeškem ustvarjanju. Nekakšno posebno strast delim do fotografiranja in na takšen večer me vsekakor spremlja fotografska oprema. Lotil sem se postavljanja in nastavljanja opreme, ter se začel igrati s sprožilcem na fotoaparatu. Kasneje v večeru sem se s pomočjo prijatelja naučil nekaj novih trikov in družno smo se zabavali z ustvarjanjem posnetkov. Noč je postajala temnejša in ura se je vztrajno pomikala v naslednji dan, ko je nebo začelo razsvetljevati več in več utrinkov, zato je počasi fotografska oprema morala na stran in prednost je dobilo drugačno zajemanje fotografij, tisto z očmi.
Kako široko se odpre svet, ko ležeš na tla in zreš v nočno nebo. Misli plavajo sem in tja, medtem ko toneš vedno globje z vsemi zvezdami, ki jih ozre oko. Občasno skozi atmosfero prileti utrinek, ki prevzame vso pozornost in te za trenutek napolni z začudenjem in občudovanjem hkrati. Ravno si bil priča delčku Vesolja, ki je padel na naš planet in že čakaš naslednjega, dokler spet ne zapluješ nekam globoko med zvezde.
Bolj kot se je ura približevala dnevu, bolj intenzivni so postajala utrinki in naša pričakovanja so nizala čas odhoda do še enega in še enega. Naslednji je prišel vedno prekmalu ali pa ravno v tistem času, ko smo že nehali čakati in sledil je samo še eden, dokler ni neba razsvetlil res lep bolid, utrinek, ki je ob prehodu čez nebo pustil intenzivno sled. Z njim se je naše opazovanje letošnjih Perzeidov poslovilo do prihodnjega leta. 

Tako sem preživeli prijetno noč v družbi soljudi in v družbi meni ljubega nočnega neba, Vesolja. Čas, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu in čas, ki bi ga delil z vsem svetom. Tako se poslavljam od letošnjega izleta Zemlje med Perzeide, ki se na istem mestu znajde spet čez leto dni.

SPREHOD

Včeraj sem se končno uspel prepustit sprehodu po gozdu. Za kratek čas sem odložil delo in zapustil štiri stene, da pobegnem med drevesa in se nadiham zraka, predvsem pa da ustavim mlinček v svoji glavi. Dan je bil oblačen in nenehno je deževalo v intervalih, skratka težek in nič prijazen, ampak kot vsak drugi, primeren za sprehod.

Sprva sem bil kar malo zmeden, ko so misli še vedno šibale v svojo smer, jaz pa se že potikam po gozdu. Precej hitro posvetim svojo pozornost okolici, ki me obdaja in sedaj posvečam svojo pozornost naravi. Premočeni in pusti, skozi katero vidim zadelano nebo z oblaki. Poskačem sem in tja, ko se domislim, da me res zanima kaj se v naravi dogaja. Stopim do prvih listavcev in pregledam veje, veš kaj, popki. Stopim naprej, se sklonim in pogledam podrast, popki. Se ozrem okoli, precej hladno je, in si mislim pomlad prihaja, pomlad je tukaj. 

Med žvrgolenjem ptic razmišljam o človeku, ki ga vodi razum. Želi razumeti vse kar ga obdaja, zato nenehno raziskuje, povezuje in išče smisel. Zveni zanimivo in v resnici tudi je. Pot polna spoznanj in nepričakovanih odgovorov, ampak na določenem nivoju preraste v željo po nadzoru. Pohlep razuma nezavedno preide v željo po nadzoru, kjer človek uveljavlja svoj vpliv po nadzoru stvari, ki ga obdajajo. Mogoče na prvi pogled bode v oči sebičnost takšnega človeka, ampak njegov razum je uperjen navznoter. 

Človekov nadzor nikoli ne nadzoruje okolice v tolikšni meri, kot njegov razum sužnji njega samega.

Notranji nemir, ki ga vodi razum človeka, ga preganja skozi dneve. Vsak dan se zdi prekratek in nobene priložnosti ni dovoljeno izpustit ali preložit, ker bo s tem izgubljena vsa uporabnost za jutrišnji dan. Želja po nadzoru mu tudi spati ne pusti, ko v neprespanih nočeh sprašuje o smislih in išče razumljive poti, ampak razumljive poti so brez nadzora. Življenje dobi smisel, ko razumemo, da naš vpliv ne potrebuje razumskih razlag. Enostavno smo premajhni, da bi razumeli vso stvarstvo, ki nas obdaja. Ni potrebno, da bi ga nadzorovali. Tako kot pomlad, ki samo pride, brez da bi jo nadzirali in brez da bi imel vpliv nanjo. Samo je.

Prav v tem trenutku se narava počasi prebuja in vanjo vstopa pomlad. Prihajajo daljši in toplejši dnevi, ki ponujajo še več priložnosti, da stopimo ven iz miselnih procesov in se prepustimo v očeh preprostega opazovalca. Opazovalca, ki nima potrebe po vplivu, ampak je hvaležen za možnost opazovanja iz katere rase smisel razuma. Ne rad tarnam, še manj se ponavljam, ampak iz vsakodnevne teže napornih dni je bil ta sprehod mojih najboljši petnajst minut v dnevu. Petnajst minut, ki pomenijo več od vseh aktivnosti v tednu in petnajst minut, ki jih želim delit s celim svetom. Takšen sprehod mi pusti bliže sebi, kot karkoli drugega in mi dovoli razumeti več, kot vse ure razmišljanja skupaj, zato postaja najdragocenejša stvar v mojem življenju. Ali ni namen ravno to? Razvoj sebe in svoje osebnosti v svetu, ki dovoli spremembe.

KAKŠNA BO NASLEDNJA GENERACIJA?

Večkrat razmišljam o družbi in povezavah znotraj nje. Vedno smo razdeljeni na tri skupine, ki gradijo družbeno shemo. Tisti, ki še niso družbeno aktivni in so naslednja generacija, gradniki trenutnega stanja družbe, ki pravzaprav skrbijo za vse tri skupine in starejši, ki niso več ustvarjalci, ampak predstavljajo preteklo generacijo. Ne vem kdaj, ampak očitno se je nekam v družbo zasejal plevel, ki sili da se kolektivno samouničujemo. Rak rana, ki jo hranimo. Danes se nam zdi normalno, da so ljudje lačni, čeprav vemo, da je na svetu dovolj hrane. Da je dovolj hrane se nam zdi tako neverjetno, da spregledamo vso zavrženo hrano in ohranimo logiko, da je nemogoče vsem zagotovit obrok. Večina je prepričana, da je razlog za razlike v družbi prevelika populacija, da nas je preveč, čeprav lahko celotno človeško populacijo naselimo v Avstralijo, ki je najmanjši kontinent. Si znate predstavljat, da se to res zgodi? Verjetno bi se naša populacijo konkretno reducirala s podlago vseh nebuloz in predsodkov, ki jih nosimo v sebi in naša neumnost bi dobila lesk v ogledalu resnice.

Torej, družba ima lačne, ima revne, so bogati in tako pač je. Vsi želimo biti sprejeti in normalni in normalne je da hodiš v službo, danes že skoraj več ne, da plačuješ položnice, otroci se šolajo, v štirih letih oddaš en glas, pa trgovina, tankat avto, pokrit kredit in starci živijo v domovih starostnikov. Tako pač je. Mogoče res, ampak kam vodi pa ni ugodno za nikogar. Generacija naših staršev opravlja stvari po svoje in če pogledam kakšen svet nam puščajo mi je jasno, da nas čaka veliko dela. Pretekla generacija je ustvarjala svet v nasprotju z logičnimi univerzalnimi zakoni. Gradila je kapital namesto blaginje, pustila, da šolstvo vzgaja in ne izobražuje, nikoli ni zahtevala odgovornosti in je prepustila breme kolektivni skupnosti, pustila, da zdravstvo gasi bolezni, namesto preprečuje in še in še. Verjetno smo priča eni najbolj izgubljenih generacij oziroma vsaj upam da je temu tako. To je generacija, ki je od vseh generacij človeštva preživela največ časa na kavču pred ekranom, se pustila manipulirat in programirat, v sebe vnašala najbolj neprimerno hrano in se najbolj distancirala od povezanosti z naravo. Generacija, ki ni uspela zagotoviti niti pitne vode, ne zase, ne za prihodnost.

Kaj pa mi?

Smo generacija, ki bo nadomestila naše starše. Ali bomo nadaljevali zgodbo, ki so jo ustvarili naši starši oziroma za njih ali pa se bomo odločili naredit stvari po svoje. Odločitev je naša in upam, da se bomo odločili za spremembe, čeprav nas čaka ogromno dele. Prva težava je vsekakor skrb za naše starše, ki bodo zaradi stila življenja tudi ena najbolj bolnih generacij. Neprimerna hrana, podvrženost vsej sintetiki in nenehna izpostavljenost stresu bo vsekakor terjala svoj davek. Naša dolžnost je, da jim zagotovimo primerno preživeto starost. Šele od tod naprej se začne resno delo za našo generacijo. Vsekakor se bomo morali za dolgoročno preživetje začet ukvarjat s trajnostjo. Trajnostjo na vseh nivojih, kar pomeni da nam narava ne bo smela biti več tujec, ampak zaveznik. Ponovno učenje in postavljanje vezi z naravo, saj veste, obdelovanje zemlje, opazovanje in razmišljanje na dolgi rok. Si zagotovit pitno vodo, hrano, čist zrak, skratka imeti dostop do osnovnih človekovih potreb. Spet bo potrebno vzpostavit medsebojni stik, se povezat s sočlovekom in gradit osebne odnose na razumevanju in sprejemanju. Prihodnji generaciji zagotovit primerno izhodišče za razvoj, spremenit šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo. Vsekakor dela nam ne bo zmanjkalo. Če se sedaj kdo sprašuje ali se nam izplača, pravzaprav druge možnosti nimamo.

Koliko možnosti imamo za uspeh, da ustvarimo zgoraj opisan svet ne vem, vsekakor pa tisti, ki berete te vrstice dokazujete, da se mu približujemo. Je sprememba sploh mogoča, če nihče nima volje brat do sem? Vsekakor je danes že uspeh, če je nekdo sposoben procesirat in vrednotit informacije. Pisana beseda to vsekakor potrebuje in v času sličic in klikov še toliko bolj, zato te dragi bralec pozivam, da podpreš mojo pisano besedo. Oceni mojo objavo, mi pusti komentar ali pa mi v nabiralnik pošlji opazko. Naredimo svet boljši in se pri tem podpirajmo.

Svet, ki smo si ga izmislili je obsojen na propad, tako je bilo že pri vseh znanih civilizacijah in vedno bo. Tudi ta sistem je obsojen na propad in ta se hitro približuje. Nadomestil ga bo nov sistem, drugačen svet, ki čaka da ga zgradimo. Zgradimo svet po svojih merilih. 

SUPERHRANA

Danes trg z živili sičijo izdelki s super naravnimi lastnostmi. Ponujajo polno vrednost vseh zahtevanih sestavin za dnevne potrebe človeškega organizma, izboljšujejo počutje in pozitivno vplivajo na naše zdravje. Moje izhodišče prihaja od nekje drugje, daleč od trgovinskih polic in nakupovalnih centrov. Sem človek, ki nenehno obira in lovi učinkovitost, zato močno dvomim v smotrnost kupovanja »superživil«.

Z oziranjem v življenja naših babic, ki so hrano pridelale doma, mi je postalo popolnoma nelogično zakaj bi ljudje kupovali živila po tako visoki ceni v trgovini? 
Bode predvsem obratno sorazmerna povezava med ceno in količino. Če je pred časom veljalo prepričanje, da se hrana kupuje v trgovini, ker se je doma ne izplača pridelat, se danes o tem ne sprašuje nihče več. 
Kupovanje hrane je samoumevno in za kvaliteto se odšteje več. Kot zvestega analitika me je zanimalo ali ni bolj smotrno tako imenovane super kakovostne hrane pridelat doma in odgovor me niti ni toliko presenetil. 
Superživila iz trgovinskih polic niso doma v našem okolju, torej jih ni mogoče pridelat, če že, pa vsaj ne enostavno ali pa je njihova pridelava pravno-formalno regulirana.

Oditi v trgovino in kupit je zame vsekakor preveč tipično potrošniško razmišljanje, zato so me zanimali razlogi, zakaj superživila prihajajo iz daljnih dežel  ni pa jih pri nas? Odgovor je preprost in logičen. Nihče ne bi odštevali visokih vsot za nekaj kar lahko pridela sam in ker je živilo sploh super in boljše kot lokalno, precej lažje opravičimo logistične stroške in izkoriščanje tretjega sveta.

Vsekakor nas narava v lokalnem okolju ni prikrajšala za superhrano, le reklamira je ne nihče. 
V prvi vrsti je kvaliteta živila odvisna od semena. Ja, tudi živalski produkti so odvisni od kvalitete krme. Kvaliteta raste z reduciranjem škropiv in se stopnjuje do ekološke pridelave, ki popolnoma zadosti telesnim potrebam po hrani ob tem pa še racionalno gospodari s ciklom virov in to je zame superhrana.

Med nami živijo ljudje s potrebami po specifičnih vsebinah živil. Vsekakor jih lahko najdejo na gredi v dosegu roke. Narava v lokalnem okolju zadovolji vse potrebe človeka in vsak človek, ki pozna svoje potrebe, bo temu pritrdil. Superhrana raste na naših vrtovih in v naši divjini, da izkoristimo njene lastnosti, pa se moramo distancirati od vsak teden novega trenda, ter se ozreti v lokalno okolje.

Bliža se pomlad in narava se bo prebudila, hkrati pa servirala prvo superhrano. Izkoristite jo!