SPREHOD

Včeraj sem se končno uspel prepustit sprehodu po gozdu. Za kratek čas sem odložil delo in zapustil štiri stene, da pobegnem med drevesa in se nadiham zraka, predvsem pa da ustavim mlinček v svoji glavi. Dan je bil oblačen in nenehno je deževalo v intervalih, skratka težek in nič prijazen, ampak kot vsak drugi, primeren za sprehod.

Sprva sem bil kar malo zmeden, ko so misli še vedno šibale v svojo smer, jaz pa se že potikam po gozdu. Precej hitro posvetim svojo pozornost okolici, ki me obdaja in sedaj posvečam svojo pozornost naravi. Premočeni in pusti, skozi katero vidim zadelano nebo z oblaki. Poskačem sem in tja, ko se domislim, da me res zanima kaj se v naravi dogaja. Stopim do prvih listavcev in pregledam veje, veš kaj, popki. Stopim naprej, se sklonim in pogledam podrast, popki. Se ozrem okoli, precej hladno je, in si mislim pomlad prihaja, pomlad je tukaj. 

Med žvrgolenjem ptic razmišljam o človeku, ki ga vodi razum. Želi razumeti vse kar ga obdaja, zato nenehno raziskuje, povezuje in išče smisel. Zveni zanimivo in v resnici tudi je. Pot polna spoznanj in nepričakovanih odgovorov, ampak na določenem nivoju preraste v željo po nadzoru. Pohlep razuma nezavedno preide v željo po nadzoru, kjer človek uveljavlja svoj vpliv po nadzoru stvari, ki ga obdajajo. Mogoče na prvi pogled bode v oči sebičnost takšnega človeka, ampak njegov razum je uperjen navznoter. 

Človekov nadzor nikoli ne nadzoruje okolice v tolikšni meri, kot njegov razum sužnji njega samega.

Notranji nemir, ki ga vodi razum človeka, ga preganja skozi dneve. Vsak dan se zdi prekratek in nobene priložnosti ni dovoljeno izpustit ali preložit, ker bo s tem izgubljena vsa uporabnost za jutrišnji dan. Želja po nadzoru mu tudi spati ne pusti, ko v neprespanih nočeh sprašuje o smislih in išče razumljive poti, ampak razumljive poti so brez nadzora. Življenje dobi smisel, ko razumemo, da naš vpliv ne potrebuje razumskih razlag. Enostavno smo premajhni, da bi razumeli vso stvarstvo, ki nas obdaja. Ni potrebno, da bi ga nadzorovali. Tako kot pomlad, ki samo pride, brez da bi jo nadzirali in brez da bi imel vpliv nanjo. Samo je.

Prav v tem trenutku se narava počasi prebuja in vanjo vstopa pomlad. Prihajajo daljši in toplejši dnevi, ki ponujajo še več priložnosti, da stopimo ven iz miselnih procesov in se prepustimo v očeh preprostega opazovalca. Opazovalca, ki nima potrebe po vplivu, ampak je hvaležen za možnost opazovanja iz katere rase smisel razuma. Ne rad tarnam, še manj se ponavljam, ampak iz vsakodnevne teže napornih dni je bil ta sprehod mojih najboljši petnajst minut v dnevu. Petnajst minut, ki pomenijo več od vseh aktivnosti v tednu in petnajst minut, ki jih želim delit s celim svetom. Takšen sprehod mi pusti bliže sebi, kot karkoli drugega in mi dovoli razumeti več, kot vse ure razmišljanja skupaj, zato postaja najdragocenejša stvar v mojem življenju. Ali ni namen ravno to? Razvoj sebe in svoje osebnosti v svetu, ki dovoli spremembe.