VODA ZA ZAČETEK

Zadnjič sem opisal svoje stanje o lastnem zadovoljstvu in spoznanje, da je čas za spremembo. Ob vseh nivojih nezadovoljstva se vprašaš kje začeti medtem ko bi rad spremenil vse. To se ne da, pa tudi če poskusiš je možnost uspeha tako majhna, da se ne izplača. Večina ljudi se odloči za spremembo momentalno in želi spremenit celotno kvaliteto bivanja, ampak ker temu ni kos se po hitrem postopku vrne v stare tirnice življenja. Skoraj nemogoče se mi zdi iz nič začeti zadovoljevati vse nivoje hkrati.

Odločil sem se, da bom začel z delom na svojem telesu, torej fizično obliko sebe. Moje objave se bodo nanašale na fizično aktivnost in aktivnosti, ki efektirajo telo, zato bom danes nekaj besed namenil večinskemu gradniku našega telesa in znanilki življenja, vodi. Naše telo je v 75% sestavljeno iz vode, kar pomeni, da je kot večinski predstavnik našega telesu tudi izjemno pomembna za pravilno delovanje. Človek naj bi dnevno zaužil dva do tri litre tekočin, ampak pozor, ni vsaka tekočina v prid dnevnemu priporočilo. Sladke pijače, alkohol, kava so prej ovira na poti do primerne dnevne hidracije. Voda je nedvomno najbolj primerna tekočina za človeško telo, ampak kot mnogo drugih, tudi sam rad popestrim dan s pitjem kave. Kava veže iz telesa vodo in ga dehidrira, zato jo je potrebno primerno nadomestit. Sam po pitju kave zaužijem pol litra vode, pa se mi ta tema niti ne zdi toliko pomembma, ker je že pitje vode ob uživanju kave dobro uveljavljeno pravilo v gostinskih lokalih.

Koliko pa dejansko užijemo vode čez dan?

Iskreno povedano zase nisem prepričan, zato bom posvetil več pozornosti na količino vode, ki jo užijem čez dan. Primerno hidrirano telo se izžareva v vedrem obrazu in lepi, čisti koži, zato punce pozabite puder, pijte vodo. Sam bom dan začel z vodo. Torej prva stvar, ki si jo zjutraj privoščim bo kozarec naravne vode. Za dovolj uživanja vode skozi dnevne aktivnosti sem si priskrbel pol litrsko plastenko, torej jo moram vsak dan spraznit vsaj štiri krat. Mislim, da navada na primerno hidracijo ne bi smela biti prevelik zalogaj, zato bom o učinkih vsekakor v kratkem tudi poročal, sedaj pa bi nekaj več besed naklonil še kvaliteti vode.

 

 

Samoumevno je, da voda iz vodovoda vsebuje klor, čeprav nihče pravzaprav ne ve čemu v njej služi. Mene osebno razlaga o bakterijah in nekih varnostnih razlogih ne prepriča, vem pa, da je klor škodljiv vsem živim organizmom, tudi meni. Iz pohajkovanj vem, da se v naravi najde voda in čeprav vedno ni videti, je tudi pitna, brez klora. To me je naučila Kenija v sušni dobi in zato še z večjim veseljem pijem vodo mogočnih izvirov domačih krajev. Obožujem naravno vodo in sčasoma sem se navadil odhajat po zalogo k lokalnemu izviru. Razlog je predvsem razlika med vodnim izvirom v naravi in vodo, ki priteče po vodovodnih ceveh. Ja, sčasoma je ta razlika tako očitna, da je odpor do vodovodne vode prevelik, zato jo uporabljamo za kuhanje, pijemo pa izvirsko vodo. Vsekakor vsakomur priporočam, da se odpravi po vodo v naravo, tam kjer je voda doma in hitro se zna zgoditi, da bo telo protestiralo proti vodovodnim cevem.   

MOJ POGLED: TO NISI TI

V svojem krogu ljudi, pa verjetno tudi širše, se mi zdi, da veljam za precej odpaljenega človeka. Svojevrsten perfekcionist, analitik v detajle in podkrepljen s svojeglavostjo precej težko najdem naklonjenega sogovornika. Večinoma se moje mnenje razlikuje od okolice in potem se vedno krešejo argumenti. Tudi če so moji šibkejši mi ostaja vodilo odgovor na višjem nivoju, kakršnakoli je že tema. V družini večkrat najdem primernega sogovornika v svoji teti s katero si pustiva kritizirat, se spotikat in spoznavat širše obzorje in tokrat sva se lotila mojega bloga.

S pisanjem na svojem blogu se sedaj ukvarjam že nekaj časa, čeprav se meni verjetno zdi, da traja že mnogo dlje kot dejansko na koledarju. Moj blog je nastal iz čistega prebliska, ko te prešine in je to, to, brez razmišljanja in tehtanja o razlogih in ciljih. Seveda sem se pisanja lotil precej resno in tako je nastal niz objav, dan za dnem in še zdaleč, da bi mi zmanjkalo tematike, ko sledil udarec, direkt bum na nos!

 

Sediva na kavi in teta začne, Dejan brala sem tvoj blog, saj fajn in vidim kar nekaj objav, ampak to nisi ti. Ne zdi se mi, da te začutim.

Hmm… Spustiva se v debato o začetku moje blogerske kariere in seveda, nisem imel pojma o čem naj pišem. Pojavil se je klic in jaz sem se odzval. Nekje je treba začeti in tako sem začel obravnavat vsako temo, ki mi je šinila skozi glavo. Seveda so teme vezane na razmišljanja iz preteklosti, stvari katere sem obravnaval, spoznaval in razumel, ampak težava je spisat vso miselno navlako preteklih let v nekaj objav na blogu. Sedaj moji zapiski nimajo rdeče niti, kar je precej logično, sploh za mene, ki se mi vedno nekam mudi, še bolj kot vsebina bloga pa je pomembno naslednje spoznanje.

Ob jutranjem gledanju v ogledalu, čeprav tega ne počnem pogosto, ampak danes sem, se spomnim na včerajšnji pogovor in se spomnim na nasvet Steva Jobsa. Z zobno ščetko v ustih se zazrem globoko v ogledalo in se vprašam kaj če bi bil danes moj zadnji dan? Bi bil z njim zadovoljen? Kaj pa včerajšnji? In tisti nazaj?

Ne vem kdaj je zadnji dan, ki se ga spomnim in ne bi imel nič proti, da bi bil zadnji. Precej čudna reč, sploh če si prepričan, da ti gre odlično. Res odlično. Meni ob takih trenutkih zastane dah in potem utripajo rdeče luči, pa še tista nadležna sirena se oglasi zraven. Čisti kaos, ko se ti vse sesuje v nepomembnost in se sprašuješ kaj je sploh pomembno ob vsem pa se zdiš sam sebi idiot. Ampak tako je in tukaj sem, da postanem zadovoljen s svojim življenjem. Vsekakor se zame začnejo spremembe v mojem vsakdanu in verjetno me čaka daljša pot, da bo odsev v ogledalu spet brez obžalovanj.

Sedaj pa aktivno na pot in še en krat hvala za kritiko in hvala za namig!

VSAKO DELO ŠTEJE

Pred časom sem se udeležil podjetniškega dogodka na katerem so se podeljevala priznanja najuspešnejšim svežim podjetjem. C sklopu povezovalnega programa so se odvili nizi zgodb iz podjetniškega sveta med katerimi so se predstavili globalni predstavniki iz Slovenije, finančni vidiki poslovanja in aktualna start-up scena. Med start-upi sta fanta predstavljala zaključek zgodbe njihove ideje. Ustvarjali so platformo za pomoč pri učenju vožnje za katero so rešili večino problemov. V času razvoja so prejeli tudi nekaj deset tisoč visoko investicijo za nadaljevanje razvoja, ampak se je kljub temu ustavilo. Ustavilo se je v zadnji fazi razvoja , ko so ugotovili, da je tržišče premajhno za želeno rast. Enostavno trg, ki ga želiš ne obstaja. Odločili so se, da je nesmiselno porabljat sredstva za neperspektiven razvoj, zato so investicijo vrnili in ugasnili start-up. Vsekakor visok etičen vzor po katerem si lahko vzame zgled marsikatera entiteta iz bolj stabilnega sektorja. Fanta sta predstavila idejo, njihov problem, razlog prenehanja in pot naprej, kot skupina, kot posameznika ali kakorkoli drugače. Zelo zanimivo s kolikšno vnemo sta razlagala o razvoju ideje, reševanju problemov, prejemu investicije in v kakšno polje ne sigurnosti smo vstopili z vprašanjem kaj zdaj?

Trenutek zavedanja in občutek izgubljene priložnosti sta pričarala turobno vzdušje manjvrednosti. Trenutno delam v regularni službi je zvenelo kot poslovna skrivnost, čeprav smo kasneje izvedeli tudi naziv podjetja in ugotovili, da je eden od zgoraj omenjenih razvijalcev sedaj prodajalec športne opreme. Očitno je z distanco pristopal do sedanjega delovnega mesta. Prej si razvijal, bil del nečesa in verjel da spreminjaš svet. sedaj pa prodajaš športno opremo, nikakor ne zveni v skladu z uspešnim življenjem, ampak zakaj bi gledal iz te perspektive?

Sodili bodo, ampak sodijo nam v vsakem primeru in prodajalec športne opreme je samo še ena izmed sodb življenja. Spreminjanje sveta ni delo v start-upu, ampak ustvarjanje, razvoj, gonilna sila napredka na vsakem koraku. Kreiranje realnosti z razpoložljivimi sredstvi in če je regularna služba edino razpoložljivo sredstvo to ne sme zaustavit diha svobode. Gre za začasno  stanje, namenjeno bodisi rehabilitaciji po padcu ali pripravi na nov začetek. V neustavljivem duhu ni nobeno delo odveč za dosego cilja. Uspešnost je strogo pogojena z mentalno, fizično, čustveno in duhovno stabilnostjo posameznika, zato je popolnoma odveč izgubljat čas z nepomembnimi faktorji, kot kaj si mislijo drugi in kako to zgleda. Nihče ne vidi naše situacije bliže kot mi sami in zato je edina pomembna stvar prepoznavanje lastnih želja, definiranje ciljev in popolna predanost njihovemu uresničevanju.

V lastnem razvoju je ključna identifikacija situacije v kateri se nahajamo. Objektivno ocenjevanje okoliščin, ki smo jim priča in optimalno koriščenje sredstev dopušča manevrski prostor za razvoj, zato se je popolnoma brez pomensko lovit v pogledu drugih in ponižno pristopat do kakršnegakoli dela, vsako delo šteje, dokler obstaja prekleto dober razlog, da ga opravljate.

Delovno mesto ni in ne sme biti nad človekom, ampak mora obstajati, da se posameznik razvija in izpopolnjuje. Delo nas mora krepit in podpirat na poti do samoizpolnitve in s takšnim pristopom ni razloga za obsojanje sebe in drugih. To nam preprečuje razsodnost in z razsodnostjo se fokus usmeri v doseganje ciljev, zato jih izpolni ne glede na to kakšno delo boš opravljal na poti do uresničitve svojih želj. 

KAKŠNA BO NASLEDNJA GENERACIJA?

Večkrat razmišljam o družbi in povezavah znotraj nje. Vedno smo razdeljeni na tri skupine, ki gradijo družbeno shemo. Tisti, ki še niso družbeno aktivni in so naslednja generacija, gradniki trenutnega stanja družbe, ki pravzaprav skrbijo za vse tri skupine in starejši, ki niso več ustvarjalci, ampak predstavljajo preteklo generacijo. Ne vem kdaj, ampak očitno se je nekam v družbo zasejal plevel, ki sili da se kolektivno samouničujemo. Rak rana, ki jo hranimo. Danes se nam zdi normalno, da so ljudje lačni, čeprav vemo, da je na svetu dovolj hrane. Da je dovolj hrane se nam zdi tako neverjetno, da spregledamo vso zavrženo hrano in ohranimo logiko, da je nemogoče vsem zagotovit obrok. Večina je prepričana, da je razlog za razlike v družbi prevelika populacija, da nas je preveč, čeprav lahko celotno človeško populacijo naselimo v Avstralijo, ki je najmanjši kontinent. Si znate predstavljat, da se to res zgodi? Verjetno bi se naša populacijo konkretno reducirala s podlago vseh nebuloz in predsodkov, ki jih nosimo v sebi in naša neumnost bi dobila lesk v ogledalu resnice.

Torej, družba ima lačne, ima revne, so bogati in tako pač je. Vsi želimo biti sprejeti in normalni in normalne je da hodiš v službo, danes že skoraj več ne, da plačuješ položnice, otroci se šolajo, v štirih letih oddaš en glas, pa trgovina, tankat avto, pokrit kredit in starci živijo v domovih starostnikov. Tako pač je. Mogoče res, ampak kam vodi pa ni ugodno za nikogar. Generacija naših staršev opravlja stvari po svoje in če pogledam kakšen svet nam puščajo mi je jasno, da nas čaka veliko dela. Pretekla generacija je ustvarjala svet v nasprotju z logičnimi univerzalnimi zakoni. Gradila je kapital namesto blaginje, pustila, da šolstvo vzgaja in ne izobražuje, nikoli ni zahtevala odgovornosti in je prepustila breme kolektivni skupnosti, pustila, da zdravstvo gasi bolezni, namesto preprečuje in še in še. Verjetno smo priča eni najbolj izgubljenih generacij oziroma vsaj upam da je temu tako. To je generacija, ki je od vseh generacij človeštva preživela največ časa na kavču pred ekranom, se pustila manipulirat in programirat, v sebe vnašala najbolj neprimerno hrano in se najbolj distancirala od povezanosti z naravo. Generacija, ki ni uspela zagotoviti niti pitne vode, ne zase, ne za prihodnost.

Kaj pa mi?

Smo generacija, ki bo nadomestila naše starše. Ali bomo nadaljevali zgodbo, ki so jo ustvarili naši starši oziroma za njih ali pa se bomo odločili naredit stvari po svoje. Odločitev je naša in upam, da se bomo odločili za spremembe, čeprav nas čaka ogromno dele. Prva težava je vsekakor skrb za naše starše, ki bodo zaradi stila življenja tudi ena najbolj bolnih generacij. Neprimerna hrana, podvrženost vsej sintetiki in nenehna izpostavljenost stresu bo vsekakor terjala svoj davek. Naša dolžnost je, da jim zagotovimo primerno preživeto starost. Šele od tod naprej se začne resno delo za našo generacijo. Vsekakor se bomo morali za dolgoročno preživetje začet ukvarjat s trajnostjo. Trajnostjo na vseh nivojih, kar pomeni da nam narava ne bo smela biti več tujec, ampak zaveznik. Ponovno učenje in postavljanje vezi z naravo, saj veste, obdelovanje zemlje, opazovanje in razmišljanje na dolgi rok. Si zagotovit pitno vodo, hrano, čist zrak, skratka imeti dostop do osnovnih človekovih potreb. Spet bo potrebno vzpostavit medsebojni stik, se povezat s sočlovekom in gradit osebne odnose na razumevanju in sprejemanju. Prihodnji generaciji zagotovit primerno izhodišče za razvoj, spremenit šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo. Vsekakor dela nam ne bo zmanjkalo. Če se sedaj kdo sprašuje ali se nam izplača, pravzaprav druge možnosti nimamo.

Koliko možnosti imamo za uspeh, da ustvarimo zgoraj opisan svet ne vem, vsekakor pa tisti, ki berete te vrstice dokazujete, da se mu približujemo. Je sprememba sploh mogoča, če nihče nima volje brat do sem? Vsekakor je danes že uspeh, če je nekdo sposoben procesirat in vrednotit informacije. Pisana beseda to vsekakor potrebuje in v času sličic in klikov še toliko bolj, zato te dragi bralec pozivam, da podpreš mojo pisano besedo. Oceni mojo objavo, mi pusti komentar ali pa mi v nabiralnik pošlji opazko. Naredimo svet boljši in se pri tem podpirajmo.

Svet, ki smo si ga izmislili je obsojen na propad, tako je bilo že pri vseh znanih civilizacijah in vedno bo. Tudi ta sistem je obsojen na propad in ta se hitro približuje. Nadomestil ga bo nov sistem, drugačen svet, ki čaka da ga zgradimo. Zgradimo svet po svojih merilih. 

KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.  

ZAKAJ PREPOZNATI NEZADOVOLJSTVO?

V zadnjih dneh se je moje zadovoljstvo spustilo na nižji nivo. Postal sem manj produktiven, prišel je padec motivacije in nezadovoljstvo raste. Nekaj težkega je sedlo na moj um. Vse težje se je sprostit in pustit, da me napolni radost, ampak moj namen ni opravičevat svojega počutja. Nimam razlogov za iskanje žrtev ali igranje žrtve. Ne, želim si svoje počutje dvignit na višji nivo, se sprostit in se napolniz z radostjo življenja, da spet najdem lahkotnost bivanja.

Prepoznavanje nihanj v življenju omogoča, da jih odpravimo, zato je ključno, da zaznamo, ko se pojavijo. Nihanja so sestavni del življenja in so posledica, včasih logičnih, drugič nelogičnih dejavnikov. Dejstvo je, da obstajajo in naša odločitev je ali jih sprejmemo ali prezremo. Večina, ki si nihanj ne prizna podleže strahu. Strahu pred slabimi občutki in negotovimi razmerami, katere si običajno predstavljamo kot pot navzdol. Odločitev, da nihanja prezremo ni najboljša, saj jim sledijo občutki in če se z njimi ne želimo ukvarjat, se znajdemo v vrtincu negativnih čustev, obsojeni na čakanje, da se prevetrijo. S prepoznavanjem nihanj v življenju, tako, da smo na njih pozorni, nam postanejo jasne logične povezave in zato so tudi čustva, ki sledijo, bolj razumljiva.

 

Strah pred padcem je popolnoma brez potrebe, ker padeš v vsakem primeru. Vse kar šteje je , da se pobereš nazaj na noge!

Vsekakor se tisti, ki si dovolijo sprejemat nihanje v življenju, hitreje poberejo na noge, kot tisti, ki raje iščejo izgovore in igrajo žrtve, zato sprejmite odgovornost za svoje življenje in se postavite na lastne noge.

Seveda ne temelji vse na prepoznavanju nihanj, ampak je pomembno kako jih v življenju premostimo. Večkrat sem že omenil, da je človek večplastno bitje. Osebnost, ki jo gradijo fizično, mentalno, čustveno in duhovno stanje. Ukvarjanje s samim seboj prinaša nova spoznanja na katerih temelji naša osebnost. Več časa kot vložimo v lasten razvoj na vseh nivoji, bolj kompaktna oseba postajamo. Višje kot smo razvili našo osebnost, lažje se spoprimemo s težavami in nihanji v življenju.

Vse temelji na učenju in učimo se z reševanjem problemov, največ prav iz največjih težav, ki jih imamo. Nezadovoljstvo je priložnost, da se naučimo nekaj novega, razvijemo svojo osebnost in postanemo močnejši. Življenje nam nikoli ne postreže s prevelikimi problemi, zna pa vedno presenetiti. Znova in znova nas preizkuša, ampak za vsako preizkušnjo, ki nam jo servira, smo pripravljeni, da jo doživimo.

Nikoli v življenju nas ne čakajo preveliki problemi in za vse poznamo rešitev, zato ponudi življenju roko in se razvijaj z njim, ki te sili naprej in želi, da nenehno gradiš svojo osebnost.

DENAR

Se vam dogaja, da se zdi kako se vse vrti okoli denarja? Meni se, ampak na srečo poredko. Ogromno razmišljam o denarju in njegovem pomenu, da bi odkril namen te magične valute. Magična valuta se mi ne zdi zato ker bi imel kakršnokoli čarobno moč, ampak zaradi misterioznega prostora, ki ga zaseda v družbi. Pravzaprav vsi delamo zanj in si ga na nek način želimo v izobilju, ampak kakor hitro opazimo nekoga, ki ga ima v večji količini, je ta oseba baraba in lopov. Čudna reč, ko si vsi želimo postat barabe.

Večina ljudi vidi v denarju instant rešitev za vse težave in tegobe. V obilici denarja se skriva imaginarna podoba sanjskega življenja. Ne vem kaj to je, ampak nekaj v smislu ležanja na plaži, ogromne vile in dragih avtomobilov. Izkrivljena podoba življenja, ki ne upošteva potreb zdravja, prijateljstva in ljubezni. To ne pomeni da teh vrednot ne moremo dosegat, če nam je denar na voljo v izobilju. Lahko, ampak percepcija denarja se spremeni. Ni več nedosegljiva podoba rešitve za probleme, ki jih lahko rešimo brez njega.

O tem kako denar ni rešitev življenjskih tegob nam nadzorno kaže statistika glavnih dobitkov na loteriji. Povprečni igralec v lovu na sanjske številke prihaja iz spodnjega dela premoženjske lestvice. Tako so večinski dobitniki glavnih dobitkov prav predstavniki te statusne skupine. Večina glavnih dobitkov se v relativno kratkem času vrne v svoj statusni razred k enakim problemom, kot jih je imela prej. Ali je torej vsota glavnega dobitka premajhna za sanjsko življenje? Po moje ne, pripisujemo pa ji prevelik pomen.

Sam v vsotah denarja ne iščem iluzij o brezskrbnem življenju, raje ga dojemam kot orodje. Z uporabo orodij si človek olajša delo, nikakor pa ga orodje ne naredi namesto nas. Tako kot z lopato prekopljemo gredo ali s kladivom zabijemo žebelj si tudi z denarjem olajšamo delo. Mogoče bi se sedaj obregnili ob moje besede v smislu, no vidiš, več denarja in manj dela, pa naj vas pomirim. Si predstavljate, da bi naši dedje z lopato čakali na izum bagra, da izkopljejo temelje za svojo hišo ali naše babice kako čakajo na izum pomivalnega stroja? Si predstavljate sebe kako čakate, da vam bo na voljo najsodobnejša tehnologija iz kvantne znanosti, ker je izvijač preveč primitivno orodje? Jaz si ne, če že, pa moja predstava opazuje popolnega idiota. Enako je z denarjem, poznate koliko ga imate na voljo in uporabite ga za svoj namen. Ne bodite nesmiselni, ker tudi juhe ne mešate z izvijačem.

 

S svojim denarjem skušam ravnat gospodarno, kar pri meni pomeni da s čim manj sredstvi dosežem čim višji rezultat. Včasih ga imam več, drugič nič. Trenutno si lahko privoščim, da vsa svoja sredstva namenim za stvari v katere verjamem. Verjamem da spreminjajo svet v boljši kraj za vse in upam da bom vedno sposoben ustvarit dovolj denarnih sredstev za širjenje pozitivnih idej in lepše prihodnosti.