Za nami so parlamentarne volitve, ki so pravzaprav šele prvi krog volilnega leta. V jeseni nas čakajo še lokalne volitve na katerih bomo izbirali predstavnike občin.
V predvolilnem času sem ogromno prostora na blogspotu namenil prav volitvam, zato je sedaj pravi čas, da sedaj naredimo en povzetek in tako vidimo celotno sliko.
Preden se posvetim analizi stanja se moram ustavit pri tem čemu je vse skupaj sploh namenjeno in to je volilna udeležba. Celotnega sklopa sem se lotil predvsem zaradi tega, da dvignem državljansko zavest in približam politiko volivcem, da začnemo razumet poanto odločanja na volitvah. Kaj se je zgodilo?
Volitev se je udeležila dobra polovica volilnih upravičencev, kar pomeni, da se slaba polovica še vedno ni udeležila glasovanja in ni soodločala o naši skupni poti. Na tem mestu ne morem kaj, da se ne vprašam o smiselnosti volitev. Eden največjih ponosov sodobne družbe in dokaz borbe za enakost. Sklicevanje na človekove pravice in izboritev glasovalne pravice. Kakšen smisel ima vse skupaj?
Mogoče da nam služi v ponos boja predhodnjih generacij, ampak kakšno težo ima ponos, ki postane floskula? Ne velike in bojim se dneva, ko ne bomo več imeli volilne pravice, ker ne bo potrebna, ker ne bo imela smisla. Pravzaprav ga v veliki meri nima že danes.
Vsaka stranka ima svojo bazo, svoje privržence, vernike, ki oddajo svoj glas dotični stranki ne glede na to koliko smisla ima njena politika. Takšne fanatične privržence ima vsaka stranka, ne glede na levo-desni pol. Pri višji volilni udeležbi takšni glasovi izgubljajo jakost in se njihov odločevalni procent drobi, kar je edino pravilno. Danes pa takšni glasovi v večji meri odločajo volitve in to je tudi razlog za fanatično nagovarjanje volivcev levega in desnega pola.
Kakorkoli, glasovanje je za nami in sedaj se lahko posvetimo analitiki. V pomoč nam bo spodnja grafika.
Za začetek bom podal okvir, ki sem ga postavil skozi predvolilno obdobje. Stranke so razdeljene v koordinanti sistem, kjer je skrajno levo postavljena stranka SDS, kot eksterm desnega pola in nasproti njej Levica, kot ekstrem levega pola. Na vertikalni osi sem stranke razdelil glede na utopičnost, kjer je najvišje postavljena Za zdravo družbo na nasprotnem koncu, spodaj, pa Zedinjena Slovenija. Z razlogom določitve teh ekstremov sem pred volitvami pisal o SDS, Levica, Zedinjena Slovenija in Za zdravo družbo.
Rdeči kvadrat predstavlja stranke, ki so predstavniki ljudstva v parlamentu po volitvah. Spodaj desno se je z nazadnjaško politiko v parlament vrnila SNS, nasprotni pol z nazadnjaško levo politiko predstavljata Stranka Alenke Bratušek in Desus.
SMC predstavlja popolno izhodišče koordinatnega sistema, status-quo, strmenje k točki ohranjanja obstoječega stanja. Nobene drznosti, nikamor ne gremo, smo kjer smo, je tako kot je, samo da je vse vredu.
Ćeprav uverstitev LMŠ v državni zbor ni presenečenje, pa je nekoliko bolj presenetljiva moja umestitev. Nekoliko višje, ampak pomaknjena v desno. Skozi predvolilno kampanijo se mi je nenehno potrjeval občutek, da je lista Marjana Šarca perspektivna, ponuja napredne rešitve, ampak nekoliko bolj zadržana in konzervativna, zato mislim, da se bo moja umestitev s časom še bolj potrdila.
V zelenem polju sem označil vlado, ki se mi zdi smiselna. SDS, NSi, LMŠ in SMC.
ZAKAJ NE LEVA VLADA?
Najboljše da začnem pri stebru, ki definira levi pol in to je Levica. Stranki raste podpora, kar potrjujejo tudi rezultati s katerimi je povečala svojo prisotnost v parlamentu, ampak po teh istih rezultatih ni primerljiva z desnim polom in mu je zato še nedorasla.
Precej bolj otipljiv pa je naslednji razlog, ki se razsteza od levega pola proti sredini. Po letošnjem predvolilnem fiasku, ki ga je doživelo to polje si nikakor ne morem predstavljati, da lahko v tednu dni začne delovati kompatibilno in homogeno, vsaj v interesu državljanov ne. Celo predvolilno tekmo smo pravzaprav gledali kako se blok levo od sredine žre med seboj, kar se je na koncu implementiralo v razdrobljenosti glasov. Nikakor ne morem mimo dejstva, da levi del potrebuje predvsem samorefleksijo in ne verjamem, da je vodenje vlade del tega.
Na drugi strani je desna stran skozi kampanijo delovala precej bolj povezano, brez medsebojnih ekscesov, kar predstavlja neprimerno višjo stabilnost. Nekako se ni moč izogniti, da je SDS zmagovalka volitev, pa ne le to. Ne vem, ali se levi blok namerno izogiba specifičnih rezultatov ali pa se sploh ne zaveda, da je SDS zmagala homogeno, praktično skozi celotni zemljevid Slovenije. Šele s tem se razkrije razsežnost krize levega bloka. S takšnim pritiskom se mi ne zdi mogoča uspešna leva vlada, sploh če dodamo še razdrobljenost in lastne interese deležnikov.
Nekako ne gre mimo SDS in zato se mi zdi najbolj optimalna izpeljava koalicije skupaj z NSi, LMŠ in SMC. Mislim, da je podobno rešitev predlagala NSi, nisem pa prepričan, ampak to ni toliko pomembno, bolj pomembno je zakaj je ta rešitev najboljša?
NSi je tako ali tako znana kot partner SDS, zato takoj ko začnemo govoriti o desni koaliciji prideta v račun obe stranki, čeprav ne bi bili potrebni.
LMŠ in SMC sta obe relativno sredinski stranki, ki imata precej podobno volilno bazo in pri tem ne gre zanemariti da se je pravzaprav 30% volilne baze SMC prelilo k LMŠ. Skupaj torej tvorita precej homogen centralni blok, ki v takšni koaliciji predstavlja ključno utež, na drugi strani pa tvori močno koalicijo, čeprav desno-sredinsko.
Menim, da je takšna koalicija najbolj optimalna izpeljava glede na rezultate volitev. Omogoča politično stabilnost in dovolj preudarnosti, hkrati pa ponuja dobršen del nove generacije politikov, sploh če ob LMŠ in SMC ne pozabimo, da je tudi NSi precej pomladila ekipo.
Ne vem koliko je takšna koalicija mogoča, verjetno so še glave prevroče, mogoče bodo takšne tudi ostale, ampak vsak drugačen poskus bo zadel ob neplodna tla in vodil v nove predčasne volitve, kar pa si vedno težje privoščimo. Slovenija se mora v naslednjih dvanajstih letih nekam premakniti ali pa bo za vedno ostala na mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar