sreda, 10. oktober 2018

FAŠIZEM JE MRTEV

Danes je medijski prostor nasičen s terminologijo druge svetovne vojne o tem kako se vrača fašizem in radikalne oblike politike. Sicer ne vem kam nas vodi obstoječa politika pri kateri gre le še za samopromocijo in nabiranje glasov, ampak nekaj je precej jasno, fašizem v podjetništvi je mrtev.

Za nekoliko lažjo sliko o čem bomo govorili naj povem, da je fašizem totalitaren režim, ki temelji na avtoritarni moči in se v ljudski rabi pojmuje kot omejevanje svobode s koncentracijo moči, torej temelji na argumentu moči in ne na moči argumenta.


V obliki politike, ki smo ji priča danes in katera stigmatizira podjetništvo v obliko nenasitnih kapitalistov, ki izkoriščajo rajo za delovno živino, se riše slika podjetnika v obleki fašista, ampak kakšna je realnost?

"Tudi v podcastu #Neustavljiv"

Večinoma se o podjetništvu govori s primeri uspešnih zgodb, ki temeljijo na visokotehnoloških produktih in že skozi opazovanje strukture dela v takšnem podjetju ugotovimo, da gre za liberalno delovno okolje v katerem govorimo o fleksibilnem delovnem času, skrbi za zaposlene v smislu dobrega počutja in zdravja, pa tudi dobro plačanih delovnih mestih. Več kot jasno, da ne moremo govoriti o fašističnih oblikah zaposlovanja, ampak na trgu niso le visokotehnološka podjetja. Pravzaprav je kar večina podjetij znotraj utečenih branž in tradicionalnih trgov, zato bom za razlago poslavljanja fašizma iz podjetništva, uporabil prav takšna podjetja.


Zdi se da se sodobni svet lomi v dve skrajnosti. Na eni strani popolna liberalizacija, kot sem jo omenil zgoraj in na drugi popolni nadzor, ki se uvaja na podlagi informacijske tehnologije, kamer, čipov idr. 
Še najbolj ilustratorno prikazujejo popolnoma nadzorovana delovna mesta veliki korporacijski konglomerati v proizvodnji, kjer je delavec nadzorovan praktično na vsakem koraku, mu je odmerjen čas za opravljanje potrebe, ob vsem, pa je okoli obdan še z žičnato ograjo, tudi bodečo. S tem lahko določimo ekstrem najbolj fašističnega delovnega mesta, ki se lajša skozi liberalizacijo preko video nadzora, avtoritete šefa, fleksibilnosti urnika, pa do popolne avtonomije posemeznika na delovnem mestu. Lahko bi rekli, da gre za borbo med svobodno in fašistično obliko, ampak katera bo zmagala?
Iz opazovanja dogajanja na trgu z zagotovostjo trdim, da bo prevladala svobodna oblika dela in da bo fašistične oblike zaposlitev požrla zgodovina. V prvi vrsti bosta, kot je pričakovano, človeško delovno silo v proizvodnih obratih nadomestili avtomatizacija in robotizacija, pa niso ta delovna mesta ključni indikator za smrt fašizma v podjetjih. Ne, ključni indikator je trg na katerem poznam primere tako v eno, kot v drugo smer in iz katerih se učimo da avtoritativen način vodi v propad, lahko tudi na precej kratek rok. Pri vsem skupaj gre za to, da management začne pritiskati po piramidi navzdol z raznimi represivnimi sredstvi od avtoritete šefa do montiranja nadzornih sistemov, ki so bolj namenjeni nadzoru zaposlenih, kot varovanju latnine. Prvi indikator, da se v podjetju nekaj ne odvija v pravo smer in da se odgovornost prelaga na zaposlene z manj odgovornosti v podjetju. Lahko tudi v podjetjih s popolnoma vzdržnim finančnim tokom, ki ne dosega projekcij, še bolj pa pridejo tovrstni pritiski do izraza v podjetjih, ki izgubljajo vzdržen finančni tok.
S pritiski na zaposlene se krha volja do opravljanja dela, ki se kaže v pomankanju motivacije, pojavi se strah pred delanjem napak, ker se namesto tega kje napaka nastaja išče krivca zanjo. S tem se začne prelaganje odgovornosti iz ene osebe na drugo, medsebojno obtoževanje, rivalstvo in tako je krog počasi sklenjen. Utrujeni zaposleni, ki jih bolj muči način in sistem dela, kot samo opravljanje le tega, bolj nezavedno, kot zavedno, prenašajo slabo vzdušje na stranke, kar pa vemo kaj pomeni. Izgubljanje tržnega deleža, še večjo represijo, še bolj napeto vzdušje in vedno manj strank. 
Tovrstno delovanje sem videl pri nekaj lokalnih podjetjih, katera so se že poslovila od trga. Torej so zaprla svoja vrata in propadla, ampak bolj zanimivo se mi zdi, da sem pred kratkim takšno delovanje opazil pri regionalnem igralcu in spet z gotovostjo trdim, da ne bo delovalo na dolgi rok. Minili so časi v katerih bi si lahko privoščili nenehno menjavanje in uvajanje zaposlenih, ker nas obstoječi zapuščajo zaradi nezadovoljstva. Konkurenca je prehuda in svet v poslu se danes vrti prehitro. Že samo stanje na trgu je dovolj naporno in stresno, zato je uvajanje in kreiranje še dodatnega stresa znotraj podjetja popolnoma zgrešeno in neracionalno. Vse bolj prihajajo v ospredje podjetja, ki so se naučila delovat na trgu tako, da so zaposleni izpostavljeni stresu čim manj, so avtonomni in se zavedajo svojih odgovornosti, pri tem pa jih ni strah narediti napake.



Seveda moramo za korektnost pogledati še na drugo stran medalje, kjer najdemo bolj hipijske družbe, kot pa podjetja. Verjetno poznam vsaj ducat takšnih primerov, ki so zaradi dobre družbe in imeti se fajn, pozabili na posel. Govorim o kvazi zagonskih podjetjih, ki pravzaprav niso nikoli postala podjetja, ker pač pri slogu postane matematika nepomembna, vse dokler ne udari kruta realnost in je romantike konec. O tem govorim predvsem zato, da se ne dobi vtis, kako svet postajajo samorogi na mavrici in da se začnemo zavedati pomembnosti človeških virov (HRM), pri čemer morajo biti zaposleni kar se da sproščeni na delovnem mestu in dovolj motivirani, da opravijo potrebno delo. Fašizem na delovnem mestu je mrtev ali pa bo slej kot prej umrl skupaj s podjetjem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar