ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

KRŠČANSKA MEDITACIJA

Nikoli še nisem slišal za izraz krščanska meditacija. Meditacija že, tista ki prihaja iz daljnega vzhoda, tam nekje od Indije pa do začetka Zemlje na Japonskem. Že pred precej leti sem se srečal s tovrstno doktrino iskanja sebe in luščenja bistva. Vedno me je zanimala globina, filozofija zadaj in tako sem začel prakticirati meditacijo iz popolne radovednosti. Vsak dan sem se enostavno usedel in meditiral ali bolje rečeno poskušal meditirati ob tem pa sem čez dan brskal informacije o tovrstnih zadevah. Ni trajalo dolgo, ko sem začenjal s prepoznavanjem indikatorjev v katero smer vleče takšna praksa.

Smisel meditiranja je osredotočenost na dih s katero omogočimo možganom, da preusmerijo pozornost iz nizanja slik in kreiranja raznoraznih scenarijev na tukaj in sedaj. Zavedanje sebe v prostoru in času. Vsekakor bi takšno prakso priporočal vsakomur predvsem iz praktičnih razlogov, čeprav moja izkustva nenehno spremlja tudi duhovna plat. Naj povem le nekaj ključnih razlogov zakaj se mi zdi meditacija odlična praksa v vsakdanu.

Prvi razlog je vsekakor spanec, ki sem ga izboljšal hitro po začetku prakticiranja meditacije.

Drugi razlog je čas počitka, ki sem ga zmanjšal, ker energija za delo ostaja dalj časa.

Tretji razlog je dvig produktivnosti in lastnega zadovoljstva zaradi takšnega občutka.

Četrti razlog je veselje, postal sem bolj vesel, kar je verjetno posledica in kombinacija vseh zgoraj naštetih razlogov in

peti razlog je redna rutina vstajanja, torej urejen bioritem.

Vse to so razlogi, brez skepse do tega da je potrebno verjeti v angele, demone in podobne like, pa je meditacija praktična in uporabna v vsakdanjem življenju. Takšna meditacija prihaja iz ezoteričnih dežel, znanih po svojih doktrinah, kaj pa krščanska meditacija?

Sedaj ko držim v rokah letak z napisom krščanska meditacija me misli precej begajo. Le kaj bi to bilo? Z lahkoto bi pripisal tovrstno aktivnost neki »New Age« kulturi, ki pač išče simbiozo med doktrino in marketinško povezavo, pa me bega pridevnik krščanska. Kdo bi uporabil za ekskluzivno domačo, precej omajano in osovraženo vero, pa saj je vendar nekaj eksotičnega, neznanega iz daljnih krajev precej bolj mikavno, mar ne?

Ne morem si kaj, da se ne bi udeležil tovrstnega izkustva. Kam vse nas pripelje človeška radovednost? Mene je v predavalnico v kateri stoji menih v tradicionalni halji, krščanski. Ker sem nekoliko pozen se hitro usedem na stol in začnem spremljati dogajanje. Menih govori v umirjenem tonu s počasnim tempom in zaključi uvodni nagovor s tem, da se karkoli najlažje naučimo s tem da to delamo. Usede se na stol in začne z vodenjem meditacije.

Sedimo na stolu, zravnano in roke počivajo na kolenih. Zapremo oči in se osredotočimo na točko na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli in pozornost posvetimo našemu telesu. V mislih počasi potujemo do vratu in naprej, da občutimo stol, ter do konca kjer se stopala stikajo s tlemi. Počasi se v mislih v počasnem tempu odpravimo nazaj do točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli. Osredotočimo se na dih, ga opazujemo in puščamo, da teče. Nobenega nasilja ne izvajamo nad telesom in vse skrbi, ki nas obdajajo prepustimo Bogu. Vse kar nas muči, stiska, tišči, prepustimo Bogu. V mislih prikličemo Jezusa, se z njim pogovorimo in mu prisluhnemo. Počasi se poslovimo in se nežno zavemo svojega telesa, opazujemo dih. Spet se zavemo točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse misli in se počasi odpravimo po telesu navzdol in nazaj, tako kot na začetku. Počasi odpremo oči in se zavemo prostora, s tem se meditacija zaključi.

Zame precej zanimiva izkušnja ne toliko v smislu meditacije, kot to, da tovrstna meditacija izhaja iz krščanstva. Meditacije se po mojem mnenju razlikujejo v niansah imajo pa enak namen in tako se v krščanski gradi odnos z Bogom, kot pravi, med molitvijo in branjem posameznik išče Boga, skozi meditacijo ga najde (pater Pij). Ne morem si kaj, da ne bi želel izvedeti več, zato pristopim k menihu, da ga povprašam kaj več. Pove mi, da se tovrstne meditacije dogajajo v posameznih cerkvah, glede na dogovor, tečaje meditiranja pa organizirajo v samostanu Stična. Krščanska meditacije ne sloni na mantrah in ne zahteva posebne drže, spodbuja pa razmišljanje in poglabljanje v pomen ter razvija posameznikovo razmerje z Bogom. Če se želite spoznati z meditacijo vam vsekakor svetujem, da povprašate v lokalni cerkvi ali pa sledite opisu zgoraj.

ZGODBA O PUŠČAVNIKU

V soboto sem pristal v Kozjem. Del Urškine družine izvira iz velike kmečke družine, kot jih poznamo iz preteklosti in njena neguje medsebojne odnose iz roda v rod. V ta namen organizirajo družinska srečanja, kjer se srečajo štiri generacije in več ducatov ljudi iz istega rodu. Precej zavidljivo, glede na današnji čas v katerem je brat bratu konkurent, pa vendar iz tega izhaja dober nauk o združevanju, medsebojnem sodelovanju in zavedanju svojih korenin. To družinsko srečanje se dogaja nekje v Kozjem, od koder družina izvira in na njem  so združeni člani iste družine iz vseh koncev Slovenije.

Letos je srečanje potekalo na vinotoču Gruska, ki stoji sredi goric v katerih pridelujejo vino. Posebna atmosfera okusno urejenega gospodarskega poslopja v rustikalnem slogu, je v meni zbudila nostalgijo. Vsi trsi tukaj okoli so prebudili spomine na dedkove vinograde, ki sem jih nekaj let zapored negoval po njegovih napotkih. Obrezovanje, pa čiščenje in potem košnja, ter škropljenje. Nikoli nisva uporabljala sodobnih škropiv, ampak dobro staro modro galico, ko sva pazila da je dež ne spere prehitro. Vse za tisti dan, ko se iz gorce sliši: »Puta hej!«

Tod okoli pa okolje povezuje zanimiva zgodba Valentina Podstenška. Njegova želja je bila postati duhovnik, ampak čas med obema vojnama je bil še vedno takšen, da je bil študij privilegij bogatih. No ja, čeprav je študij danes brezplačen (za študenta) pa ne izobražuje, ampak šola in izobrazba še vedno ostaja v domeni bolje situiranih. Kakorkoli, tej temi posvetim več pozornosti kdaj v prihodnosti, danes pa naj moje besede povzamejo zgodbo, ki sem jo začutil, zgodbo, ki jo na nek način delim tudi sam. Ker je Valentin ostal brez možnosti izobrazbe za duhovnika je postal gozdar in v tistih časih je sistem potekal tako, da je velik kmet imel svojega skrbnika gozdov. Valentin je delo našel pri bogatem kmetu, kateremu pa življenjska sreča ni bila mila. Pokopal je že svojo ženo, pokopal dva sinova in vse kar mu je ostalo od družinske sreče je hčer Anica. Anica in Valentin sta stkala ljubezensko vez, čemur pa je njen oče strogo nasprotoval. Nesprejemljiva je ljubezen med revnim in bogatim, ko družbene norme presegajo čustva. Mogoče se zdi takšno razmišljanje daleč in stvar preteklosti, pa vendar je bolj prisotno kot si mislimo, ko ostaja zamegljeno v meglici sodobnega sveta. Čeprav v nas zbudi še toliko zgražanja, ne živimo daleč od kastnega sistema v Indiji. Takoj ko se mladostniška radovednost in igrivost umiri začnejo pobudo prevzemati pričakovanja in norme, ki jih narekuje posamezni družbeni sloj. Naj se sliši še tako bedasto, ampak še vedno si redki drznejo štrleti iz družbe, in še redkeje na tej poti ostajajo pari, ki vztrajajo. Valentin in Anica sta si drznila stopit naprej in načrtovala sta poroko. Srečevala sta se na svojem kotičku trate in si pustila sanjati, sanjati o življenju, sanjati v oblakih, sanjati tako močno, da sanje lahko postanejo resničnost, dokler jih ne preseka realnost. Oče Anice je bil strasten lovec in po smrti žene in sinov mu je ta krajšal tegobe in rezal trpljenje. V svoji obsedeni strasti se je namenil ubiti Valentina. Skrit v grmu je čakal nanj in hčer, ter trenutek da ga ustreli, ampak usoda je hotela drugače. Naj bo še tako umirjena roka in izostreno oko, ko poči je človek naredil vse, trenutek pa še vedno čaka da metek naredi konec. Strel je končal v prsih Anice in umrla je v Valentinovem naročju.

S tem se je Valentin predal samoti in pokori, ki jo je našel v jami. Prvo bližje njegovi rodni Koroški, a ker ni našel miru v njej, se je kasneje prestavil v jamo, ki smo si jo ogledali. Živel je življenje posebneža, katero ostaja neznanka. Nekateri ljudje so mu bili naklonjeni, ko so poslušali njegove pridige in nauke, drugi o njem niso imeli najboljšega mnenja. Po govoricah je znal tudi kakšno zagosti in predvsem moškim ni odgovarjalo, da je znal pihniti na dušo ženskam. Kot pravijo njegovi zapisi, pa je iskal duhovni mir in puščal za sabo zemeljske pregrehe. Živel je asketsko življenje puščavnika, ki je v svoji votlini vodil pridige. Prišla je vojna in po njej se je za njim izgubila sled. Nekateri so prepričani, da je umrl ali da ga je kdo pospravil v votlini, po pričevanjih pa naj bi se vrnil na Koroško in tam umrl zaradi bolezni. 

Danes so naša življenja bolj povezana, bolj prepletena kot so bila včasih, vsaj iz zunanjega vidika, ki ga omogoča sodobna tehnologija, pa vendar, kdo se ne znajde v samoti? V prekletstvu, ki ga nosi volk samotar ali lev, čeprav kralj, v svoji praznini vladanja ali pa kot puščavnik nekje v votlini, nekje v širnem svetu, brez posluha. Spoznal sem nekaj ljudi s katerimi delimo takšno usodo, kar mi je v čast, pa vendar ostajamo ujetniki samote. Dovolj blizu, da razumemo in preveč daleč da bi dojeli smo kot puščavnik Eremit, katerega življenjsko zgodbo najlepše opišejo njegovi PUŠČAVNIKOVI VERZI.

MED ZVEZDAMI

Vsako leto se Zemlja v poletnem času vrti nekje v roju Perzeidov, ki pričarajo posebno vzdušje z utrinki na nočnem nebu. Letos je svoj vrhunec vesoljno dogajanje na Zemeljskem nebu prišlo še kako ob pravem času, saj se je odvijalo ob koncu tedna, ko je ponavadi več prostega časa.
Sam sem velik zvezdo ljub, čeprav jih ne poznam veliko in sem se začel spogledovati z zvezdnimi kartami šele pred kratkim, ampak gledanje v zvezde mi je od nekdaj pomenilo tisti poseben čas, ki ga preživim sam s seboj in s celotnim Vesoljem.
Večerno opazovaje neba je zame vedno mistično in poraja neskončno vprašanj, od tistih ali smo v vsem tem širnem svetu res sami? Pa vse do popolnoma zemeljskih, zakaj živimo tako kot poteka življenje na Zemlji? In popolnoma osebnih, ko se sprašujem ali mi bo uspelo oz. premlevam ali je nekaj zame ali ne?
Vse to se skriva v opazovanju nočnega neba, ki polni s posebnim čarom od toplih poletnih večerov pa vse tja skozi mrzle zimske noči. 

Letošnjemu opazovanju Perzeidov sem namenil še posebno pozornost, saj sem načrtovano izbral višjo lokacijo na Pohorju. Okoli polnoči sem se z nekaj prijatelji znašel na Arehu, ki smo ga izbrali za opazovanje utrinkov. Vsa mistična atmosfera in pričakovanje dogajanja na nebu me je dodobra napolnilo s pozitivno energijo in zagnano vnemo po človeškem ustvarjanju. Nekakšno posebno strast delim do fotografiranja in na takšen večer me vsekakor spremlja fotografska oprema. Lotil sem se postavljanja in nastavljanja opreme, ter se začel igrati s sprožilcem na fotoaparatu. Kasneje v večeru sem se s pomočjo prijatelja naučil nekaj novih trikov in družno smo se zabavali z ustvarjanjem posnetkov. Noč je postajala temnejša in ura se je vztrajno pomikala v naslednji dan, ko je nebo začelo razsvetljevati več in več utrinkov, zato je počasi fotografska oprema morala na stran in prednost je dobilo drugačno zajemanje fotografij, tisto z očmi.
Kako široko se odpre svet, ko ležeš na tla in zreš v nočno nebo. Misli plavajo sem in tja, medtem ko toneš vedno globje z vsemi zvezdami, ki jih ozre oko. Občasno skozi atmosfero prileti utrinek, ki prevzame vso pozornost in te za trenutek napolni z začudenjem in občudovanjem hkrati. Ravno si bil priča delčku Vesolja, ki je padel na naš planet in že čakaš naslednjega, dokler spet ne zapluješ nekam globoko med zvezde.
Bolj kot se je ura približevala dnevu, bolj intenzivni so postajala utrinki in naša pričakovanja so nizala čas odhoda do še enega in še enega. Naslednji je prišel vedno prekmalu ali pa ravno v tistem času, ko smo že nehali čakati in sledil je samo še eden, dokler ni neba razsvetlil res lep bolid, utrinek, ki je ob prehodu čez nebo pustil intenzivno sled. Z njim se je naše opazovanje letošnjih Perzeidov poslovilo do prihodnjega leta. 

Tako sem preživeli prijetno noč v družbi soljudi in v družbi meni ljubega nočnega neba, Vesolja. Čas, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu in čas, ki bi ga delil z vsem svetom. Tako se poslavljam od letošnjega izleta Zemlje med Perzeide, ki se na istem mestu znajde spet čez leto dni.

KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.  

MINIMALIST

Človeško telo deluje na gorivo, ki se imenuje hrana. Zdrava prehrana se spreminja glede na trend, sam pa zagotovo trdim, da je najbolj primerna hrana za naše telo lokalnega izvora. Okolje v katerem živimo nas je obdarilo tudi s primerno hrano, da zagotovimo zdravo življenje.

Daljše obdobje se prehranjujem z vegetarijansko prehrano, moj koncept prehranjevanja pa ne temelji zgolj na zadovoljevanju telesnih potreb, ampak tudi duhovnih. Hranjenje mi predstavlja obred skozi katerega vnašam energijo za prihodnost. Prihodnjih nekaj ur, naslednji teden, mesec, za takrat, ko bo določen atom v mojem telesu pripravljen spoznat relativnostno teorijo.

Obožujem okušat obrok, ki ga vnašam v telo, zato se izogibam pretirani uporabi začimb. Ko hrano pripravljam sam, običajno ne uporabim soli. Zanima me struktura, zato uživam sestavine posamično. Med obrokom se hranim tudi duhovno, zato puščam polno koncentracijo jedi, ki jo uživam.

 

 

Ob praznem krožniku je obrok najbogatejši.

Prehranjujem se iz potrebe po hrani, zato puščam v trebuhu dovolj prostora. S polnim trebuhom imamo oteženo gibanje in razmišljanje, medtem ko smo polno zaposleni s prebavo. Meni je pomembno, da sem lahko aktiven. Ne da vedno sem, ampak da imam možnost biti, mi daje občutek polne svobode.

Svoboda, ki ni vezana na čas. Brezčasje v sodobnem svetu. Obožujem prebirat dneve s potjo Sonca čez nebo. Se zaposlit s poslušanjem ptic ali opazovanjem vetra v zibajočih se vejah. Iskanje bogastva v drobnih stvareh, ki vedno najdejo nekaj zame.

V zameno poklanjam svoje prijetne občutke, ki se sproščajo v enostavnost življenja. Uživam v stvareh, ki so na voljo vsem in dosegljive vsakomur, zato ne pozabite, da vam je sreča vedno v dosegu roke. Nikole ni pogojena z nedosegljivim, zanjo je potrebno le pobrskat na pravih mestih in kakor hitro vemo da se nahaja v naši bližini, znamo tudi seči za njo. Sezi in jo zgrabi!