ZAKAJ SE POSTITI?

Tradicionalno pustu sledi pepelnica, ki jo zaznamuje strogi post in v krščanski kulturi pomeni  začetek štirideset dnevnega postnega obdobja pred Veliko nočjo.

Preden te prevzame občutek da me je odpeljalo versko doživljanje posta, naj povem da je ta članek namenjen popolnoma praktičnim vidikom posta. Seveda pa se ne moremo izognit verskemu doživljanju posta, saj ga poznajo praktično vse dominantne religije, pa tudi zakaj bi se temu izogibal? 

Ne vem zakaj se tako otepamo verskega vidika vse dokler gre za nauk, ki se širi v okolju kateremu smo podvrženi. Zdi se mi, da bliže kot nam je verska doktrina, lažje kot nam je dostopna, tem bolj jo zavračamo in bolj kot je oddaljena, bolj ko prihaja iz drugih koncev sveta, bolj smo ji pripravljeni pripadat in jo sprejemat, pa čeprav v zasanjani romantični podobi.

Vsekakor je duhovni vidik zelo pomemben v življenju človeka in zato bi mu morali posvetiti več pozornosti, vsekakor več kot smo je pripravljeni posvečat v sodobnem svetu in vsekakor več v tistem pravem, iskrenem smislu.

Duhovnost nas skupaj s fizičnim in mentalnim združuje v človeško bitje in kako se vse poveže v smiselno celoto nam praktično kaže post.

foto: Trinity

Prva asociacija na post je vsekakor odpoved hrani in v našem okolju vzdržnost do mesnih jedi. Asocijacija je vsekakor pravilna, saj katoliška doktrina zahteva odpoved mesu vsaj dvakrat v štiridesetih dnevih in se stopnjuje preko vzdržnosti do mesa vsak petek do tega da se prehranimo zgolj s kruhom in vodo. V tem okviru so si podobne vse dominantne verske doktrine. Glede posta se razlikujejo v posameznih niansah, skupno jim je pa to, da prakticiranje posta upada skozi celotno družbo.

Zakaj?

Verjetno zaradi brezbrižnosti in oddaljevanja od sebe, od svojega bistva, od tistega kar človek je in kaj bi naj bil.

V krščanski doktrini se postni čas odvija v zelo primernem času. Verjetno so tudi ostale doktrine izbrale primeren čas v letu, ampak krščanstvo mi je znano in ta čas je med zimo in pomladjo. Torej v času, ko prehajamo iz najbolj zahtevnega letnega časa za preživetje človeka v bolj blagi del leta, ko se že pojavi prva sezonska hrana. 

Čez zimo se gibljemo manj, jemo bolj obilno in močno hrano, kar je povsem normalno za človeški bioritem. Dnevi so krajši in ne glede na to koliko jih podaljšamo z umetno lučjo je človek še vedno dnevno bitje. Zunaj je mrzlo in vzdževanje temperature je razlog za prej omenjeni vnos hrane s katerim pa se v telesu kopičijo tudi odvečne obloge. Postni čas je priložnost da telo temeljito očistimo, da ga pripravimo na novo sezono toplejšega dela leta. K temu nedvomno spada odpoved hrani. Tako damo priložnost telesu da izloči odvečne snovi, ki so se nakopičile čez zimo.

Mislim da je sedaj že postalo jasno zakaj je dobro da opravimo post, ne glede na to ali se naslanjamo na versko vsebino ali ne. Gre zgolj za to, da namenimo neko obdobje v letu temu da prečistimo telo s tem da se odpovemo vnosu hrane, povečamo količino vode ob tem pa vztrajamo tudi pri tem da se odpovemo raznim priboljškom, kot so sladkarije in slanarije.

Že sama odočitev da sprejmemo post, od nas zahteva nekaj mentalnega napora in miselne trdnosti, v bolj poglobljenem smislu pa nas nagovarja k temu da postanemo boljši. Tako kot čistimo telo nepotrebnih in celo škodljivih snovi, ki so se nabrale skozi zimo, očistimo tudi misli in se trudimo da smo prijazni, spoštljivi in dobronamerni. S tem dobi post popolnoma nov pomen v katerem ne gre več le za to čemu vse se moram odpovedati, ampak za to kaj lahko dam in kako lahko prispevam k boljšemu svetu.

V duhovnem smislu se na tem mestu ne bomo poglobljeno spuščali v post, predvsem zaradi tega ker je duhovnost intimno doživljanje vere vsakega posameznika. Različne religije predstavljajo različne koncepte, zagotovo pa lahko na tem mestu rečemo da tako kot post krepi fizično in mentalno, tako blagodejno vpliva tudi na duhovno krepost. Ponuja nam priložnost za bolj poglobljeno doživljanje sebe in sveta, ki nas obdaja, ponuja nam priložnost da postanemo boljši in prispevamo k skupnemu dobro, če ne drugače, tako, da darujemo v dober namen vse kar smo prihranili skozi postno odpovedovanje.

foto: bahaiteachings.org

Skozi ta članek smo ugotovili da post blagodejno vpliva na vse nivoje človeka. Opravlja predvsem očiščevalno funkcijo v bolj poglobljenem smislu pa stimulira to da smo pripravljeni na spreobrnenje in da smo pripravljeni narediti korak do tega da postanemo boljša oseba. 

Ostane le še vprašanje koliko blagodejnim učinkom, ki jih prinaša post, dovoliš v svoje življenje?

Preberi še:

SPOMLADANSKO ČIŠČENJE JETER

ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

NAUČI SE POSLUŠATI SEBE

Počasi mineva že leto dni odkar sem se srečal z IZGORELOSTOJO, ampak spomin na tisto obdobje ostaja še kako živ. Že vmes sem se spet srečal z mejo gorenja, ki me je za nekaj dni zavezala k počitku, pa kolikokrat me je nanj spomnila okolica, tudi tisti, ki so spremljali moj blog, pa me bolj v šali spodbodli k temu, da je odlično izhodišče za promoviranje antidepresivov, čeprav jih nikoli nisem potreboval, pa upam, da bo tako tudi ostalo.

Za nasvet proti antidepresivom, proti slabemu počutju, nesreči in žalosti imam samo en odgovor in ta je naučite se poslušati sebe. Nič druga, kot poslušati sebe. Vse stvari okoli nas postanejo takšne kot so zaradi naše interpretacije, zaradi tistega, kar ustvari naš pogled, ko jih opazujemo. Če jih vidimo slabo, so stvari okoli nas slabe in če vidimo sebe, svoja dejanja za slaba, da v njih ni lastnega zadovoljstva, ostanemo nesrečni in neizpolnjeni, kar pa je lahko posledica samo ene stvari, ki je da ne počnemo tistih stvari, ki nas osrečujejo in polnijo. 

Vse skupaj izhaja samo iz tega, da ne znamo prisluhniti sebi in lastnim željam, ker samo z zadovoljevanjem lastnih potreb lahko napredujemo in rastemo.

Kako se naučiti poslušati sebe?

Edina pot do tega da smo zadovoljni z življenjem in da nas polni z veseljem je ta, da poslušamo sebe in zadovoljujemo potrebe, ki nam, osebno, pomenijo dokaz, da smo na pravi poti. 

Vem, včasih je težko najti lastno voljo v ponorelem svetu okoli nas in še težje, se ravnati v skladu z njo, medtem, ko se položnice in obroki kopičijo vsak mesec, ampak prva stvar je prepoznati in slišati tisto, kar nam pravi notranji glas.

Ne glede na to koliko komplicirane zgledajo stvari zunaj nas, pa so tiste v nas precej enostavne. Za začetek si je potrebno vzati čas zase, da se naučimo poslušati sebe. tokrat nimam v mislih vseh radosti, ki jih s seboj nosi pijača s prijatelji ali sprostitev z masažo, ne, tokrat govorim o popolnem začetku, ki je ta, da si znamo v dnevu namenit nekaj trenutkov, ki jih preživimo sami s seboj, s svojimi mislimi in opazovanjem sebe. Ta čas je lahko tudi samo 10 minut na dan, za katere pa sem prepričan, da jih lahko v dnevu najde vsak, ki želi postati zvest sebi. 

Meni je najbolj učinkovito orodje, ki ga priporočam vsakomur za pogovor in stik s seboj, meditacija. Prastara doktrina, ki ponuja različne pristope in izpeljave, glede na interpretacijo, ampak v osnovi z enim ciljem, spoznati sebe in najti svoj prostor glede na okolico. V poplavi današnjega “new age” gibanja se mogoče vzbuja občutek, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nerazumljivega, višek spiritualnega, pa ni. Gre se samo za umirjanje misli, osredotočenost nase in za začetek je to dovolj. 

Predlagam da si namensko vsak dan za nekaj minut vzameš to osredotočenost nase in se preprosto spoznaš. Pogledaj svoje misli, kaj ti govorijo? Te vznemirjajo ali so pomirjujoče? 

Kaj pravi tvoj dih? Osredotoči se nanj in ga poslušaj. 

Počasen, enakomeren vdih, ki do konca napolni pljuča, nežno zadržiš in potem enakomeren izdih, ki počasi pušča zrak. Vse naj bo naravno, brez prisile, ker ni ničesar nad teboj, samo ti sam s seboj.

Kakšne misli se vrinjajo v glavo? Opazuj jih, ampak poslušaj svoj dih. 

Počasi misli prevzemajo osredotočenost na dih, zato opazuje kje si, kaj te obkroža? 

Nežno zaznavaj okolico okoli sebe in se z njo poveži. Ob koncu takšnega cikla ne bo odveč, da se zahvališ sebi, zato da si dopustiš prisluhnit, zato da si dovoliš poslušati sebe in verjamem, da ti bo kmalu življenje zato hvaležno. 

Ne glede na vse, naše življenji ni odvisno od stvari, ki se odvijajo okoli nas, ampak od tega kako te stvari vidimo in ne bo odveč, če omenim, da vsaka slaba stvar v sebi nosi kanček dobrega, tako kot vsaka dobra na sebi nosi odtis slabega. Jin in Jang življenja.

KRŠČANSKA MEDITACIJA

Nikoli še nisem slišal za izraz krščanska meditacija. Meditacija že, tista ki prihaja iz daljnega vzhoda, tam nekje od Indije pa do začetka Zemlje na Japonskem. Že pred precej leti sem se srečal s tovrstno doktrino iskanja sebe in luščenja bistva. Vedno me je zanimala globina, filozofija zadaj in tako sem začel prakticirati meditacijo iz popolne radovednosti. Vsak dan sem se enostavno usedel in meditiral ali bolje rečeno poskušal meditirati ob tem pa sem čez dan brskal informacije o tovrstnih zadevah. Ni trajalo dolgo, ko sem začenjal s prepoznavanjem indikatorjev v katero smer vleče takšna praksa.

Smisel meditiranja je osredotočenost na dih s katero omogočimo možganom, da preusmerijo pozornost iz nizanja slik in kreiranja raznoraznih scenarijev na tukaj in sedaj. Zavedanje sebe v prostoru in času. Vsekakor bi takšno prakso priporočal vsakomur predvsem iz praktičnih razlogov, čeprav moja izkustva nenehno spremlja tudi duhovna plat. Naj povem le nekaj ključnih razlogov zakaj se mi zdi meditacija odlična praksa v vsakdanu.

Prvi razlog je vsekakor spanec, ki sem ga izboljšal hitro po začetku prakticiranja meditacije.

Drugi razlog je čas počitka, ki sem ga zmanjšal, ker energija za delo ostaja dalj časa.

Tretji razlog je dvig produktivnosti in lastnega zadovoljstva zaradi takšnega občutka.

Četrti razlog je veselje, postal sem bolj vesel, kar je verjetno posledica in kombinacija vseh zgoraj naštetih razlogov in

peti razlog je redna rutina vstajanja, torej urejen bioritem.

Vse to so razlogi, brez skepse do tega da je potrebno verjeti v angele, demone in podobne like, pa je meditacija praktična in uporabna v vsakdanjem življenju. Takšna meditacija prihaja iz ezoteričnih dežel, znanih po svojih doktrinah, kaj pa krščanska meditacija?

Sedaj ko držim v rokah letak z napisom krščanska meditacija me misli precej begajo. Le kaj bi to bilo? Z lahkoto bi pripisal tovrstno aktivnost neki »New Age« kulturi, ki pač išče simbiozo med doktrino in marketinško povezavo, pa me bega pridevnik krščanska. Kdo bi uporabil za ekskluzivno domačo, precej omajano in osovraženo vero, pa saj je vendar nekaj eksotičnega, neznanega iz daljnih krajev precej bolj mikavno, mar ne?

Ne morem si kaj, da se ne bi udeležil tovrstnega izkustva. Kam vse nas pripelje človeška radovednost? Mene je v predavalnico v kateri stoji menih v tradicionalni halji, krščanski. Ker sem nekoliko pozen se hitro usedem na stol in začnem spremljati dogajanje. Menih govori v umirjenem tonu s počasnim tempom in zaključi uvodni nagovor s tem, da se karkoli najlažje naučimo s tem da to delamo. Usede se na stol in začne z vodenjem meditacije.

Sedimo na stolu, zravnano in roke počivajo na kolenih. Zapremo oči in se osredotočimo na točko na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli in pozornost posvetimo našemu telesu. V mislih počasi potujemo do vratu in naprej, da občutimo stol, ter do konca kjer se stopala stikajo s tlemi. Počasi se v mislih v počasnem tempu odpravimo nazaj do točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse naše misli. Osredotočimo se na dih, ga opazujemo in puščamo, da teče. Nobenega nasilja ne izvajamo nad telesom in vse skrbi, ki nas obdajajo prepustimo Bogu. Vse kar nas muči, stiska, tišči, prepustimo Bogu. V mislih prikličemo Jezusa, se z njim pogovorimo in mu prisluhnemo. Počasi se poslovimo in se nežno zavemo svojega telesa, opazujemo dih. Spet se zavemo točke na vrhu glave, kjer so zbrane vse misli in se počasi odpravimo po telesu navzdol in nazaj, tako kot na začetku. Počasi odpremo oči in se zavemo prostora, s tem se meditacija zaključi.

Zame precej zanimiva izkušnja ne toliko v smislu meditacije, kot to, da tovrstna meditacija izhaja iz krščanstva. Meditacije se po mojem mnenju razlikujejo v niansah imajo pa enak namen in tako se v krščanski gradi odnos z Bogom, kot pravi, med molitvijo in branjem posameznik išče Boga, skozi meditacijo ga najde (pater Pij). Ne morem si kaj, da ne bi želel izvedeti več, zato pristopim k menihu, da ga povprašam kaj več. Pove mi, da se tovrstne meditacije dogajajo v posameznih cerkvah, glede na dogovor, tečaje meditiranja pa organizirajo v samostanu Stična. Krščanska meditacije ne sloni na mantrah in ne zahteva posebne drže, spodbuja pa razmišljanje in poglabljanje v pomen ter razvija posameznikovo razmerje z Bogom. Če se želite spoznati z meditacijo vam vsekakor svetujem, da povprašate v lokalni cerkvi ali pa sledite opisu zgoraj.

SVETA REKA ERIDIAN

na začetek poti

Dr. Karel Gržan v svoji raziskavi zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v reki Gračnice ostanki kulture neolitskih ljudstev mi pa se nahajamo ob slapu, kjer na dan vstopa Gračnica.

Sveta reka Eridian se vije skozi zanimivo sotesko in se konča pri ribnikih na Marofu. Tam, kot izvir pride na plan, spet, kot na nebu tako na zemlji, ob zvezdi Rigel- Orionovi nogi. Reka se vije skoraj po četrtini neba in se izlije ob najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arab. »Konec reke«). Na svoji poti Eridian povezuje skoraj tristo zvezd in ob njeni poti do izliva v Savinjo naletimo na kar nekaj pomenljivih gradišč. Najbolj ohranjeni pomniki so le najmlajša rekonstrukcija, saj so bili kot posebej sveti prostori, vzdrževani najdlje. Če sklenemo lahko najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo, morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem ko so manj fascinantni in bolj skriti skalni kompleksi starejša ostalina. Ti so prav tako sestavljeni iz megalitov in si ostanki več tisočletij stare kulture. Vsekakor se nahajamo na prostoru, ki ga je vredno raziskati in ovrednotiti. Sam sem s pomočjo izpiskov iz informacijskih tabel in lastne izkušnje prenesel nekaj informacij v življenje, ampak za širšo in bolj kredibilno sliko je najboljša osebna presoja in vtis, ki ga dobimo ob obisku. Osebno sem z obiskom zadovoljen, ampak za konkretno mnenje menim, da bo potrebna še kakšna informacija več. Mogoče pa se kdaj spet znajdem v Jurkloštru z namenom iskanja resnice, kjer bi se vsekakor lahko organiziral kakšen tabor s temo namenom. Kakorkoli naj zaključim pomenljivo zgodbo s pomenljivim vprašanjem.

Kdo lahko živi sedanjost brez korenin preteklosti?

Pa naj bo odgovor na to vprašanje vodilo za rast in spodbuda v dialog med človekom in vsem stvarstvom.

 

BIK

na začetek poti

V preteklosti pogled v zvezde ni pomenil le znanstvenega, ampak se je nanašal predvsem na odnos do človeka in njegovega življenja na Zemlji. S temi prepričanji so živele neolitske civilizacije in kulture bronaste dobe, živele so s prepričanji da je zemeljsko povezano z nebesnim. 

Ozvezdje Bika je na tem območju za laičnega opazovalca precej nezanimivo na oko, ampak s poglobljenim opazovanjem je še posebej zanimiva, saj ohranja celotno strukturo, kot je vidna na nebu. Struktura govori o razsežnosti gradbenega projekta, ki je sama po sebi zanimiva, saj smo priča obrednemu središču določenega območja, na katerem so se odvijale obredne in ceremonialne dejavnosti, ki so predstavljale središče družbenega življenja. Bika so častile mnoge kulture in civilizacije v preteklosti, meni pa je ob dokazovanju in vrednotenju tega območja pozornost prevzelo kamenje. Tako kot prej na območju ORIONA se tudi tukaj, kjer strukture ponazarjajo ozvezdje Bika pojavlja enako kamenje, kamenje, ki ga ne srečaš nikjer po poti ali pa vsaj ni razporejeno v neko smiselno strukturo, kar se mi zdi posebej zanimivo.

Pot se nadaljuje nekoliko naprej do bikovega očesa, ki je označeno z veliko skalo, še bolj zanimivo odkritje pa me je čakalo nekoliko naprej.

Ponovno nas pot pripelje na čistino, ki ponudi pogled po okoliških hribih in moj pogled se ustavi na sosednjem hribu, ki sem ga pred tem obiskal. Na vznožju so dobro vidne tri strukture, ki molijo v zrak svoje vrhove in zdi se da so tam končale brez namena, vsaj brez namena, ki ga bi imela narava. Pogled na griče poravnane z Orionom iz te strani hitro opravi z dvomi in zdi se prav neverjetno.

Sprehajam se po poti, ki so jo neke davne civilizacije uporabljale za rituale, po poti, ki na Zemlji riše zemljevid zvezd. Ne drznem se vprašati kako? Samo puščam prostor svoji začudenosti in neverjetnemu spoznanju.

Verjetno je ta pogled glavni razlog, da si upam trditi, da je to območje zapuščina nekih preteklih generacij, ki so hodile po tej zemlji in ustvarjale na njej. Hkrati pa bi želel, da takšnim stvarem namenimo več časa in pozornosti, ker bomo s pogledom v preteklost in razumevanjem tega kar se je na tej Zemlji že dogajalo, razumeli svet in Vesolje bolje.

Skoraj že pri koncu poti dodamo še en ključni faktor vseh starodavnih svetih mest in svetišč. Voda, ki je redni spremljevalec tovrstnih mest je na tem območju našla mesto v zanimivi soteski Svete reke ERIDIAN.

OZVEZDJE ORIONA

na začetek poti

Po daljšem sprehodu po cesti, ki se vije skozi grapo se povzpnemo na odprto dolino z manjšimi zaselki. Pot nadaljujemo levo kjer nas obdajajo travniki in bogata pestrost rastja na njih nam pričara posebne občutke. Pot mimo zadnje kmetije zavije v gozd in po nekaj metrih stojimo pred tremi griči, ki ponazarjajo pas treh zvez v Orionu in simbolizirajo tri svetove: nebeški, zemeljski in podzemeljski. 

 Pas treh zvez v Orionu je dobro znana povezava s posvetnimi dejavnostmi preteklih civilizacije. Sveti prostor pribaltskih Slovanov je v virih naveden s tremi griči, ki simbolizirajo tri med seboj povezane svetove, katere simbolizirajo prav zvezde v Orionu. Postavitev piramid v Gizi je razložena s položajem teh istih zvezd in prav tako je Orion središče sanskrtskih ved. Na območje pridemo iz južne smeri, pokrite s senco gričev in simbolno prihajamo iz temnega, nezavednega dela sebe, medtem ko stopamo na severno stran, ki je odprta, svetla in jasna.

Vsekakor je to območje, ki odpira vprašanja. Naš um ali pa predvsem moj je naravnan k logičnim razlagam in smiselnim zaključkom, zato želim na tem mestu vrednotit.

Ali je res kaj na tem? Je to mesto, ki je posebno in nosi vrednost preteklih civilizacij? Ali je mogoče , da so vedeli več, kot si znamo predstavljati?

Nahajam se na pravem mestu, da najdem odgovore in da ugotovim ali je vse navadna izmišljotina ali pa je res kaj na tem. Opazujem okolico in razporeditev se mi zdi zanimiva, čeprav ne dovolj da bi lahko karkoli sklepal, zato se povzpnem na srednji grič. Sedim na vrhu in opazujem, opazujem okolico in opazujem sebe. Počutim se prijetno, tako kot bi pričakoval na svetem mestu in povezujem točke. V tem trenutku sem povezan s točno določeno zvezdo, s točno določeno vibracijo. Stavek, ki zveni preveč spiritualno in ne dokazuje ničesar. Mogoče ničesar zaenkrat ali pa ne dokazuje sploh ničesar brez vere, ne vem, ampak želim nekoliko bolj racionalno razlago. Ogledujem si grič in v oči bodejo skale, štrleče iz podrasti, naslednja še bolj zanimiva ugotovitev pa se mi zdi vznožje griča. Grič stoji na relativno ravnem terenu, ki ga obdajajo hribovite strukture, kar bode najbolj je naklon. Od vznožja pa do vrha se tvorba vzpne silovito in ostro, kar ponovi tri krat. Precej neverjetno za naravno strukturo. Naslednja značilnost, ki mi pusti misliti je višina vseh treh gričev, ki je relativno identična.

Sprehodim se okoli in se oziram za kakršnokoli nenavadno značilnostjo, pa ostajam deljenih občutkov, brez utemeljene razlage, da naredim konec in potegnem črto s smiselnim zaključkom. Pot nadaljujem do ozvezdja v znamenju BIKa.

ORIONOVA POT

Nedavno nazaj sem zasledil zanimiv članek o megalitskih strukturah v Sloveniji, ki so poravnane z ozvezdji in za katere se domneva da so prastara sveta območja. Seveda se je moji avanturistični duši takoj utrnila ideja o obisku tega območja in priložnost se je pojavila kaj kmalu, ko sem v planirano krajšo cestno etapo vključil še obisk in ogled megalitskih struktur.

Megaliti se nahajajo v dolini reke Gračnice, kjer naj bi bila gradišča, ki iz Zemlje odsevajo zvezdne konstelacije na nebu. Prva gradišča je odkril pater Gržan, ki je leta 2008 vznemiril javnost z drzno tezo, da je ozemlje med Savinjo in Sotlo, severno od Save, posejano z gradišči, ki odsevajo postavitev zvezd na nebu.

»Kakor na nebu, tako na Zemlji« pravi sveto pravilo in Dr. Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona trdi, da je na našem območju tovrstnih gradišč, ki ponazarjajo to pravilo, največ, le bolj pozorno moramo opazovati, ker nas je narava obdarila z bujno poraščenostjo.

Začetek poti se začne v Jurkloštru, kjer stojimo pred samostanom kartuzijancev. Prva zanimivost je pravzaprav že prihod menihov v ta odročni kraj. Kartuzijanci so se upirali svoji nastanitvi izven matičnega območja Francije in so v Žiče prišli šele s posredovanjem Otokarja III. pri papežu Aleksandru III.. Komaj desetletje po prihodu v Žiče pa so se brez obotavljanja prestavili v Jurklošter.

Ali lahko sklepamo da jih je v dolino Gračnice pritegnila bogata duhovna dediščina njihovih prednikov?

Domneva je precej verjetna, saj so kartuzijanci precej pomenljivo kazali zanimanje za duhovno dediščino, zaradi svoje puščavniške odmaknjenosti pa so si lažje privoščili večjo duhovno širino kot ostali menihi in redovniki.

Samostan v Jurkloštru je vstopna točka Orionove poti, ki je poravnana z zvezdo Sirij v ozvezdju Velikega psa in od katere nadaljujemo do OZVEZDJA ORIONA.

RUTINA V USPEŠNOST

Vsak pozna uspešne ljudi in vsak si želi stopit v čevlje svojih vzornikov. Vsaj za trenutek, če že ne za dalj časa.
Večkrat slišim kako mu lahko uspe in povem vam, da to ne gre. Ali ni lahko ali pa ne uspe, vsaj na začetku ne.
Uspešnost je bolj kot na srečo, vezana na življenjski slog. Uspešnost je posledica dojemanja sveta. Svet dojemamo skozi preteklost, ki se afirmira skozi čustva, skozi prihodnost, ki se afirmira v naših željah in skozi sedanjost, ki se afirmira v dnevnih opravilih. Vpliv imamo zgolj na eno od teh in to je sedanjost, pa čeprav ni edina, ki vpliva na kvaliteto našega življenja. Vsakodnevna opravila se odvijajo več ali manj v enakem zaporedju. Vsak dan vstanemo ob približno enaki uri in se v enakem zaporedju oblečemo, obiščemo kopalnico, zajtrkujemo in gremo v službo. Skreiramo neko rutiono, ki se je še najbolj zavemo na delovnem mestu. Dan za dnem ponavljamo enake aktivnosti, ki postanejo naša prihodnost in preteklost. Prav naš vsakdan je tisti, ki odloči o kvaliteti našega življenja. Kadarkoli nismo zadovoljni s kvaliteto življenja, moramo spremenit svoj dnevni slog, svoje vsakodnevne aktivnosti, ki so v vsoti ravno tisto nezadovoljstvo, ki ga izkušamo.
Uspešni ljudje vstajamo zgodaj, začnemo dan zjutraj, tako da ga
lahko maksimalno izkoristimo. Edina valuta na katero imamo neposreden vpliv je naš čas in kako ga preživimo, zatp je pomembno kako ga izkoristimo. Izživet vsak trenutek do skrajnosti in življenje bo uspešno. Vse raste iz našega individualnega dojemanja in ljudje, ki se tega zavedajo postanejo uspešni.

Človek je sestavljen iz več nivojev, ki so medsebojno povezani. Bolj natančno treh, ki jih predstavlja fizično telo, mentalno in duhovno.
Fizično telo je pogojeno s telesno pripravljenostjo. Telo potrebuje gibanje, zato je pomembno da ga vključimo v naš vsakdan. Živimo v dobi avtomobilov in pisarniških stolov, ki telo silijo v nenaravne drže in preprečujeje naravno gibanje. Izkoristimo vsako priložnost, ki se ponudi za in gibanje. Sprehodimo se do delovnega mesta, namesto z dvigalo, pojdimo peš. Vstanimo nekoliko prej, da razgibamo telo in načrtujmo popoldanske športne aktivnosti. 
Telesna pripravljenost pa ni odvisna samo od fizičnih aktivnosti, ampak tudi hrane, ki jo vnašamo v telo. Privoščimo telesu primerno hrano. Ne sprejemaj kompromisov s kvaliteto hrane in zagotovi si dovoljšnjo hidracijo. Vzpostavljaj in išči ravnovesje. 
Ni težko biti nasmejan in ljubezniv, težje je zatret žalost in jezo na drugi strani. Čustveni balans naj izhaja iz zmernosti za katero moramo najti iskrenost v sebi, do sebe.

Ravnovesje je pogojeno z mentalno aktivnostjo, zato je pomembno da izkoriščamo svoje potenciale. Izberi stvari, ki zaposlijo tvoj um in ne tistih, ki ga uspavajo. Zamenjaj televizijo z branjem knjig in ždenje v zidove socialnih omrežij za sedenje v parku s prijateljem, sogovornikom, živo interakcijo. Le razmišljanje o sebi in o svojem življenju prinaša napredek zate.

Razvijaj svojo duhovno plat in ji pusti rast. Refleksija svoje podzavestne zgodbe prinaša spremembo vzorcev. Meditacija je dober začetek, ki bo spodbudil Vesolje da opazi tvojo aktivnost. Popolnoma vseeno je kakšna je tvoja predstava o tem kako bi naj izgledala duhovnost. Naj ob tem uporabim primero atoma, najmanjšega delca v katerem se reflektira delovanje celotnega Vesolja. Popolnoma možno je, da to kar za nas predstavlja atom, naše Vesolje predstavlja za nekoga drugega. Neskončnost kjer se najmanjši del preslikava v največjega in največji skozi najmanjšega. Božja popolnost del katere je tudi človek. Naj te pri tem opomnim, da je duhovnost resna praksa, enako kot telovadba za telo in razmišljanje za um, zato jo tudi jemlji resno. Nobene mistike in ohole interpretacije, ampak resna in zavzeta praksa, zato ti priporočam da izbereš doktrino, ki jo imaš dnevno na voljo in je del kulture tvojega okolja.

Omenjeni pristopi izboljšajo bivanje na vseh nivojih. Prinašajo zadovoljstvo s samim seboj kar krepi občutek uspeha in ukvarjanje z osebno rastjo prinaša uspešnost. Za korak naprej ne išči magičnih receptov, ker jih ni. Vse kar je potrebno storit je zamenjat dnevno rutino in z njo pridejo rezultati. Podal sem ti ključa izhodišča da postaneš boljša oseba, vse kar moraš storiti je da zamenjaš dnevno rutino

Človek je rastoče bitje, zato ni nobeno presenečenje, če se z izpolnjevanjem ciljev utira pot želji po vedno novi rutini. Spremeni jo in si dovoli rast.