LENDAVA

Ravnina kam ti seže oko in počasi ti je že dolg čas ko voziš po ravni cesti, ki traja v nedogled dokler je ne preseka devetdeset stopinjski ovinek. Potem pa spet enako naprej. Tako izgleda Prekmurje skozi okno avtomobila, ko si namenjen v čisti kljun Slovenske kokoške. Ne vem prav dosti kaj se da tukaj početi, vem pa da je pokrajina od nekdaj ločena in precej izolirana od države. Za začetek se je verjetno najbolje razgledati po okolici, pa mi je prišlo na uho, da so nekje pri Lendavi odprli razgledni stolp iz katerega se vidi celo Dunaj. Ne bi rekel, ampak tako odmevno zadevo, pa je vseeno treba pogledati, ko te žene človeška radovednost in bi prodajal zijala.

Nekaj lovljenja po Lendavi, kjer sledim lastnim občutkom, ker ni smerokazov, katerim bi lahko in naposled zagato reši Googlov zemljevid v smislu polkrožno obrnite. No iz druge smeri so smerokazi in hitro stojim pod tem čudom, ki me čudi, ker je čudno. Gmota železa zložena v stolp, ki po mojem mnenju nima tukaj kaj iskati.

Ne vem kje so zagovorniki ptičev takrat ko jih potrebuješ? Samo vetrnic ne, to skropocalo pa je lahko. 

Sedaj na tem mestu sem seveda dolžan povedati zakaj sem toliko nastrojen proti temu objektu in v prvi vrsti je to izbira materiala. Stolp leži na območju Slovenije, vsaj zaenkrat še in naša država se po dolgem in počez baha z lesom, tukaj pa so postavili vse skupaj iz hladne kovine, ki v jesenskih barvah deluje hladno in odbijajoče. Odbijajoče tudi zaradi dizajna, ki ga je stavba izpustila. Vse skupaj spominja na pokal, ki so si ga postavili neki veljaki, ki se skrivajo za zastavami, ki plapolajo pred vhodom.

Svoje nerganje umirim s kratkim slavospevom našim gradbenikom, ki nosijo širok nabor znanj in kvalitet, no upam da so bili aktivni tudi pri tej stavbi in petdeset metrov visok stolp tudi ne pade kar tako iz neba.

Vhod je precej sodobno urejen in takoj stojim pri blagajni, kjer pa se ponovno zalomi. Cena vstopnice za vstop na razgledno ploščat je sedem evrov. Sedem evrov, ki torej pomeni, da boš za solidno urno postavko na stolpu preživel čez uro svojega časa. Težko verjetno.

Gor se zapelješ z dvigalom in imaš dve možnosti, sam pristanem v galeriji, zastekljen prostor, ki se rahlo ziba v popolni tišini. Čisto nebo ni všteto v ceno in zato zrem v zapackano ozračje, ko gledam v smereh, ki jih nakazujejo informacijske table z razdaljami. Raje se osredotočim na okoliške griče z vinogradi, ki so lepo porumeneli in seveda je treba tudi na vrh, na zunanjo ploščad. Hitro me zbudi veter, ki prepihava tla pod nogami in takoj začutim življenje v sebi. Prepojen z veseljem se razgledujem po okolici, ampak to je to in počasi nazaj dol.

Ne preveč prepričan zapuščam Vinarum Lendava.

Ne pustim si preveč motiti razpoloženja, ko sem namenjen na sprostitev v Terme Lendava. Precej dotrajana infrastruktura, ki me ne moti preveč, saj sem tukaj zato da se sprostim in ure preživim na ležalniku ali v zdravilni vodi. Kmalu želodec pravi, da nekaj manjka in čas je da obiščem restavracijo. O nerganju nad cenami sem se razpisal že zgoraj, zato bom sedaj prihranil nadaljevanje o isti tebi, pa naj nekaj več povem o ponudbi.

Glede na zelen, zdrav, aktiven slogan države, ki ga skuša poosebit predvsem tovrstna ponudba bi blago rečeno pričakoval več, vsekakor pa ne plastične juhe, ki bi naj bila zelenjavna. Ta dan zavidam vsem, ki so jedli v McDonaldsu, ker so verjetno imeli bolj zdrav obrok, kot jaz. Sicer meni lista ne skopati z mesnimi obroki, od brez mesne hrane pa je na voljo...tri krat lahko ugibate... ocvrt sir. Velikost porcije je zavidljiva, ampak ne sprejmem kompromisa in ostanem pri svojem kritičnem mnenju. Počasi mi je dovolj, pa grem nazaj na ležalnik. Kakorkoli, nimam vsakega dne namenjenega relaksaciji in počitku, zato ne spustim tega, da zbeži mimo.

ŠOŠTANJ

Po nekem naključju sem spet taval po tej lepi Sloveniji, ki ji ljubkovalno pravim Kuraland. Pristal sem v Šoštanju v nekem meglenem, deževnem dnevu. Šoštanj izvira že tam iz srednjega veka in je tipično obcestno naselje. Z vsemi hišami natlačenimi na kup deluje prav ljubko, piko na i pa dajejo še poraščene škarpe, majhne grede in notranji vrtovi. Vse deluje s pravim smislom za toplino, ampak ne morem si kaj mimo parne »mašine«, ki te pozdravi ob vstopu v mesto.

V Šoštanju stoji termoelektrarna, ki deluje gigantska, mogoče še bolj ker cesta vodi tik ob njej. Vse deluje kot vstop v neko drugo, ne človeško ero iz katere bruhajo gigantski dimniki. Pogled na to deluje zastrašujoče, ko pa povežeš še s tem koliko to stane, pa prav brezupno. Ne morem si kaj, da na tem mestu ne grem mimo enega super predloga.

V Sloveniji se razvija gibanje v katerem posamezniki, entuzijasti, pa tudi neprofitne organizacije in drugi sodelujejo in se posvečajo prihodnosti. Iščejo drugačne, alternativne poti, ki vodijo do bolj trajnostne prihodnosti. Med drugim interpretirajo tudi TEŠ, katerega razlaga mi je še posebej všeč. Njihova rešitev pravi, da bo termoelektrarna že zdavnaj ugasnjena, ko bo služila v poduk prihodnjim generacijam. V njej bodo muzejske in izobraževalne aktivnosti, tja pa bodo vodile vse ekskurzije prihajajočih generacij v opomin na človeško neumnost in v opozorilo, da se takšne bedarije ne bodo dogajale nikoli več. Precej ljubka izpeljava iz nečesa kar stoji, stane veliko denarja in ne bomo vedeli kaj s tem v prihodnosti, mar ne?

Vsekakor neprijetno in tudi, če se trudiš, na vsakem koraku pogled prevzame ta termoelektrarna, ampak Šoštanj ima tudi še kakšno drugo reč, ki jo ujame pogled.

V starem mestnem jedru se prav privlačno dviga stolp cerkve, ki vabi da si jo ogledam pobližje. Cerkev v Šoštanju stoji tukaj od začetka Šoštanja samega in iz nje kuka zvonik po mojem okusu. Lepo umerjen tloris in piramidna streha, vse v lepi bež kombinaciji svetle in temne barve. Tradicionalno nas iz njega pozdravlja ura, ki je sicer vpadljiva, ampak še vedno dovolj minimalistična, da mi je povsem povšeči. Mimogrede, cerkev je posvečena Sv. Mohorju in Fortunatu, pa kdo bi vedel kaj ima to veze? Upam da vsaj slednji prinaša srečo.

Nekoliko korakov naprej stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne, ki jih je okupator postrelil v maščevanje na odpor in nekoliko višje OŠ Karla Destovnika- Kajuha. Osnovna šola je pravi biser tega mesta. Z svojo dejavnostjo na likovnem področju je pravi atelje mlajših generacij, ki čvorglajo, packajo in ustvarjajo na zavidljivem nivoju, ampak to je samo en del. Drugi del je to, kako je bila šola zgrajena. S koncem šolskega leta so se vrata zaprla, prihrumeli so stroji, podrli stare stavbe in potem so se zgradili novi prostori. Učenci so sicer imeli podaljšane počitnice, ker je gradnja trajala štiri mesece, ampak si predstavljate, v štirih mesecih so zgradili novo šolo. Na vse standarde in prakso v naši deželi je to zavidljiv rezultat, več kot zavidljiv.

Glede na prej opisano katastrofo iz dimnikov, se mi sedaj, ko hodim mimo postaje za izposojo koles, zdi da sem v drugi dimenziji. No, brez truda se v objektiv mojih oči spet ujamejo te gromozanske tvorbe, ki puščajo dim, zato ne vem točno kaj želi povedati Šoštanj s temi postajami, ampak so okusne, sodobne in enostavne za uporabo. So zadnja stvar preden zavijem v Kavarno Šoštanj.

Pozdravi me prijeten ambient kraljevega sloga. Viseči lestenci, ki visijo nad okroglimi, dekoriranimi mizami ob katerih so stoli. Tisti pravi stoli, prizemljeni, obdani z blagom in visoko naslonjalo, ki daje občutek grajskega. Hitro mi postane udobno, ko se potopim v stol in veste kaj, na naslonjalih, med zapestjem in komolcem ,tam kjer smo naslonjeni na stol so naslonjala obdana in prevlečena z blagom. Hitro mi postane udobno in če vključim še strežbo. Stalna praksa je že da se ob kavi postreže tudi voda, ampak tukaj je voda postrežena v steklenički, v tisti z gumijastim pokrovčkom. Običajno preživljam ta čas s pregledom urnikov in mailov, a tokrat ne. Uživam brez elektronskih naprav in drugih motečih faktorjev, samo jaz in kava in ja, detajli štejejo, malenkosti prepričajo.

Tako na prvo žogo Šoštanj ni ravno mesto v katerem bi imel znova in znova kaj početi, ampak, če se že izgubiš v tem koncu, pa se tudi da preživeti. Vsaj tistih nekaj uric dokler se spet ne najdeš.

ZGODBA O PUŠČAVNIKU

V soboto sem pristal v Kozjem. Del Urškine družine izvira iz velike kmečke družine, kot jih poznamo iz preteklosti in njena neguje medsebojne odnose iz roda v rod. V ta namen organizirajo družinska srečanja, kjer se srečajo štiri generacije in več ducatov ljudi iz istega rodu. Precej zavidljivo, glede na današnji čas v katerem je brat bratu konkurent, pa vendar iz tega izhaja dober nauk o združevanju, medsebojnem sodelovanju in zavedanju svojih korenin. To družinsko srečanje se dogaja nekje v Kozjem, od koder družina izvira in na njem  so združeni člani iste družine iz vseh koncev Slovenije.

Letos je srečanje potekalo na vinotoču Gruska, ki stoji sredi goric v katerih pridelujejo vino. Posebna atmosfera okusno urejenega gospodarskega poslopja v rustikalnem slogu, je v meni zbudila nostalgijo. Vsi trsi tukaj okoli so prebudili spomine na dedkove vinograde, ki sem jih nekaj let zapored negoval po njegovih napotkih. Obrezovanje, pa čiščenje in potem košnja, ter škropljenje. Nikoli nisva uporabljala sodobnih škropiv, ampak dobro staro modro galico, ko sva pazila da je dež ne spere prehitro. Vse za tisti dan, ko se iz gorce sliši: »Puta hej!«

Tod okoli pa okolje povezuje zanimiva zgodba Valentina Podstenška. Njegova želja je bila postati duhovnik, ampak čas med obema vojnama je bil še vedno takšen, da je bil študij privilegij bogatih. No ja, čeprav je študij danes brezplačen (za študenta) pa ne izobražuje, ampak šola in izobrazba še vedno ostaja v domeni bolje situiranih. Kakorkoli, tej temi posvetim več pozornosti kdaj v prihodnosti, danes pa naj moje besede povzamejo zgodbo, ki sem jo začutil, zgodbo, ki jo na nek način delim tudi sam. Ker je Valentin ostal brez možnosti izobrazbe za duhovnika je postal gozdar in v tistih časih je sistem potekal tako, da je velik kmet imel svojega skrbnika gozdov. Valentin je delo našel pri bogatem kmetu, kateremu pa življenjska sreča ni bila mila. Pokopal je že svojo ženo, pokopal dva sinova in vse kar mu je ostalo od družinske sreče je hčer Anica. Anica in Valentin sta stkala ljubezensko vez, čemur pa je njen oče strogo nasprotoval. Nesprejemljiva je ljubezen med revnim in bogatim, ko družbene norme presegajo čustva. Mogoče se zdi takšno razmišljanje daleč in stvar preteklosti, pa vendar je bolj prisotno kot si mislimo, ko ostaja zamegljeno v meglici sodobnega sveta. Čeprav v nas zbudi še toliko zgražanja, ne živimo daleč od kastnega sistema v Indiji. Takoj ko se mladostniška radovednost in igrivost umiri začnejo pobudo prevzemati pričakovanja in norme, ki jih narekuje posamezni družbeni sloj. Naj se sliši še tako bedasto, ampak še vedno si redki drznejo štrleti iz družbe, in še redkeje na tej poti ostajajo pari, ki vztrajajo. Valentin in Anica sta si drznila stopit naprej in načrtovala sta poroko. Srečevala sta se na svojem kotičku trate in si pustila sanjati, sanjati o življenju, sanjati v oblakih, sanjati tako močno, da sanje lahko postanejo resničnost, dokler jih ne preseka realnost. Oče Anice je bil strasten lovec in po smrti žene in sinov mu je ta krajšal tegobe in rezal trpljenje. V svoji obsedeni strasti se je namenil ubiti Valentina. Skrit v grmu je čakal nanj in hčer, ter trenutek da ga ustreli, ampak usoda je hotela drugače. Naj bo še tako umirjena roka in izostreno oko, ko poči je človek naredil vse, trenutek pa še vedno čaka da metek naredi konec. Strel je končal v prsih Anice in umrla je v Valentinovem naročju.

S tem se je Valentin predal samoti in pokori, ki jo je našel v jami. Prvo bližje njegovi rodni Koroški, a ker ni našel miru v njej, se je kasneje prestavil v jamo, ki smo si jo ogledali. Živel je življenje posebneža, katero ostaja neznanka. Nekateri ljudje so mu bili naklonjeni, ko so poslušali njegove pridige in nauke, drugi o njem niso imeli najboljšega mnenja. Po govoricah je znal tudi kakšno zagosti in predvsem moškim ni odgovarjalo, da je znal pihniti na dušo ženskam. Kot pravijo njegovi zapisi, pa je iskal duhovni mir in puščal za sabo zemeljske pregrehe. Živel je asketsko življenje puščavnika, ki je v svoji votlini vodil pridige. Prišla je vojna in po njej se je za njim izgubila sled. Nekateri so prepričani, da je umrl ali da ga je kdo pospravil v votlini, po pričevanjih pa naj bi se vrnil na Koroško in tam umrl zaradi bolezni. 

Danes so naša življenja bolj povezana, bolj prepletena kot so bila včasih, vsaj iz zunanjega vidika, ki ga omogoča sodobna tehnologija, pa vendar, kdo se ne znajde v samoti? V prekletstvu, ki ga nosi volk samotar ali lev, čeprav kralj, v svoji praznini vladanja ali pa kot puščavnik nekje v votlini, nekje v širnem svetu, brez posluha. Spoznal sem nekaj ljudi s katerimi delimo takšno usodo, kar mi je v čast, pa vendar ostajamo ujetniki samote. Dovolj blizu, da razumemo in preveč daleč da bi dojeli smo kot puščavnik Eremit, katerega življenjsko zgodbo najlepše opišejo njegovi PUŠČAVNIKOVI VERZI.

PUŠČAVNIKOVI VERZI

V tihi tu živim samoti,

daleč od šumnega sveta.

Nobena stvar me tu ne moti

v mislih mojih na Boga.

Sam za sebe samotarim

na gričku, na višini.

Tu živim in gospodarim,

v miru in tišini.

Tu ne moti me ropot

posvetnega vrvenja,

ni nobenih tukaj zmot

zemskega življenja.

Ptičic drobnih žvrgolenja

v jutranji zbudi me zori,

slajša moje mi življenje

in trpljenje v pokori.

Tudi jaz sem bil poprej drugod,

drugo živel sem življenje,

sem srečo iskal vsepovsod,

a našel le sveta slepljenje.

Iskal sem v bogastvu srečo,

zbiral sem blago, denar.

Spoznal pa rano v srcu sem skelečo,

da v bogastvu sreče ni nikdar.

V ljubezni iskal sem utehe,

v ljubezni mladi, vroči;

se v strastne vrgel sem pregrehe,

da utešim ogenj žgoči.

V orgijah ponočnih

zastonj sem iskal mir;

po plesih bučnih in poskočnih

je še večji v srcu bil nemir.

Se vdal ljubezni sem globoki,

misleč, da najdem sreče dar.

Rad vodil dekle bi k poroki

tja v cerkev pred oltar.

Leta tri sva se poznala,

leta nedolžnega življenja;

se sreče svoje radovala

v veselju brez trpljenja.

Ali glej, Bog ni hotel, da našel bil

bi posvetno srečo.

Mi pelina kupo polno je nalil

in poslal mi težko je nesrečo.

Oče od deklice mi ljubljene

je zvezi naj'ni bil nasproten;

ko izve za načrte moje, njene,

do skrajnosti je bil togoten.

Hčerka bila mu edinka,

ženo že je pokopal,

in ko mu umrjeta še sinka,

z Anico je sam ostal.

Strastno divji lov je ljubil

v svoji že mladosti;

ko je pa ženo, sinka zgubil,

se vrgel v lov je do blaznosti...

Je v gozdu bila tratica,

ah, tratica zelena,

kjer mi moja Anica

obljubila je, da bo mi žena.

Na tratici sedela

sva premnogokrat,

kjer Anica prejela

poljub od me je prvikrat.

Ptičke drobno žvrgolele

pesmi mile so nad nama;

cvetlice opojno so dehtele

in sklanjale se proti nama.

Enkrat zopet tam sediva

na tratici zeleni,

šepetaje govoriva

o sreči moji, njeni.

Iz gozda se zabliska strel,

na me je bil oddan;

je v srce Anico zadel,

v prsi nje deviške, v levo stran.

Glasno Anica zavpije

in v naročje se mi zgrudi.

V grozi strašni se mi srce vije,

v grozi, boli vse prehudi.

Še enkrat milo me pogleda,

na ustih trpek ji smehljaj,

več hip se drugi ne zaveda --

njen zadnji čutil sem vzdihljaj.

Niso ptičke žvrgolele

več, na drevju tam sedeče,

cvetke niso več dehtele --

priče b'le so strte sreče.

Oh tratica, oh tratica,

nikdar mi pozabljena,

saj je na tebi moja Anica

za vedno b'la zgubljena...

Prišlo je vse, le spomin

se včasih vrača nazaj,

tedaj pa v srcu globočin

vstane mi velik: »Zakaj?«...

Tam v kotu pa, glej, križ stoji

na njega se oko ozre;

na Njega, ki razpet visi

na križu, za roke, noge.

Glej, On, ki na sebe vzel

grehe vsega je sveta,

On, ki ponižno je trpel,

On mi zacelil rano je srca.

Po neskončno hudih bojih,

ki sem v srcu jih imel,

priplazil sem do nog se Tvojih,

in Ti grešnika si me sprejel...

Zameljskih ne iščem več dobrot,

bogastva več si ne želim;

za popravo prejšnjih zmot

v samote zdaj se pokorim.

Kakor nekdaj Judi

so Kristusa preganjali,

tako se vedno tudi

v mene se nasprotniki zaganjali.

V skalnati sem bival

do sedaj votlini,

nisem pa miru užival

kot v tihi tu višini.

Tu postavljam hšico, kapelo;

upam, da v miru bom živel;

življenje mirno bo, veselo,

če pred ljudmi bom mir imel.

V svetu zdaj je sama zloba;

za bogastvom vse drvi.

Pa v bogastvu skrita je hudoba,

ki še nobenemu sreče dala ni.

Zastonj za srečo hodiš,

neumni ti zemljan;

zastonj po zemlji blodiš,

ker trud ti je zaman!

Zastonj jo bodeš iskal

do konca svojih dni,

čeprav bogastvo stiskal

ogromno v rokah bi.

Delež človeštva je trpljenje,

ki deležen ga je vsak;

celo zemlejsko življenje

spremlja ga na vsak korak.

Ko obijam svoje si spomine,

se vedno glas mi v duši oglasi:

Sreča, bogastvo, slava, hitro mine,

vekomaj le večni Bog živi.

Kličem vam, oj vi zemljani:

nastopite pot k pokori,

da ne boste razuzdani

pozabili na: Memento mori!

Naprej na Zgodbo o puščavniku

MUZIKARJADA

Tako, kot sem bil navdušen nad predstavo DIVJI ORIENT, ki sem si jo ogledal prej, sem kasneje zvečer nad Muzikarjado. Vedno znova in znova ostanem presenečen nad složnostjo in organizacijo v majhnih krajih.

Nikoli ne bom pozabil tekme v balvanskem plezanju, ki jo je gostila Črna na Koroškem. Čez dan smo plezali na umetni steni, po končanem plezalnem dogodku, pa hiter obrat. Plezalci, gledalci in sploh vsi so se znašli pod steno, odnašali blazine, pospravljali in na drugi strani postavljali in prinašali odrske deske. V slabe pol ure je pod plezalno steno stal oder in vse pripravljeno za koncert in zabavo. Neverjetno in v teh malih krajih vedno znova in znova ostanem presenečen nad složnostjo in organizacijo. Tako tudi tukaj v Lovrencu na Pohorju.

Muzikarjada je glasbeni dogodek na katerem se zbere cela vas in na katerem nastopajo amaterski, pol in profesionalni glasbeniki, vse povezano v okusno celoto. Glasbena prireditev na prostem pod vsemi zvezdami in domača atmosfera, ki jo pričarajo gasilske klopi in oder postavljen za odprta vrata skednja.

Kaj bi želel boljšega?

Saj res, glasbo, nekaj dobre glasbene podlage.

Nastopajoči se tekoče menjavajo na odru, ki ponuja solo in skupinske nastope. Nekateri bolje glasbeno podkovani, druga manj, ampak s takšnim vzdušjem je vsak nastop pravi, ko se sprehajamo skozi domač in tuj repertoar. Na tem mestu bi rad namenil nekaj besed glasbenikom, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, pa naj začnem z osrednjo gostjo, mlado kantavtorico Ditko. Meni že znana in moram priznati, da sem bil precej presenečen, ko sem ugotovil, da sem eden redkih, ki pozna njeno glasbo. Z očetom sta uglasbila že kar nekaj skladb slovenskih pesnikov med katerimi prosperira Feri Lainšček, izvajata pa tudi avtorsko glasbo v angleškem jeziku. Ditka je izdala svojo prvo zgoščenko, ki sem jo kupil po njunem nastopu. Zakaj?

Prvi razlog je vsekakor, ker mi je glasba všeč, drugi pa se mi zdi bolj zanimiv in izhaja iz moje načelnosti. Nikoli ne bom pozabi sprehajanja po Karlovem mostu v Pragi na katerem se zbirajo umetniki. Umetnost mi je bila vedno precej blizu, predvsem kot opazovalcu in znašel sem se na pravem mestu za svojo dušo. Na Karlovem mostu se zbirajo tudi glasbeniki, ki s trobili preigravajo jazz, blues... Prava glasba za božanje mojega okusa in da ne izgubljam preveč besed sem tam res užival. Preden sem odšel, pa sem naredil eno napako. Nisem kupil zgoščenke skupine, ki sem jo poslušal in moram priznati, da mi je bilo takoj žal. Žal toliko, da sem sklenil kupiti zgoščenko vsakega uličnega glasbenika, ki ga srečam od takrat naprej in mi bo njegova glasba blizu. V nekaj stavkih, ki sva jih izmenjala z Ditko je izvedela sledečo zgodbo, jaz pa sem izvedel da v dveh tednih izda nov album. Verjetno trdo delo prijetne punce, ki bo poplačano samo s podporo nas poslušalcev.

Naslednja skupina, ki sem jo z veseljem poslušal je odigrala nekaj skladb v akustični izvedbi. Žanr, ki ga obožujem in tudi izbor pesmi je bil popolnoma v mojem okusu med Siddharto in Sio. Presenečenje večera je bilo očitno prihranjeno za konec večera. Kot češnja na torti, se je na odru pojavila skupina v kateri so med drugim za inštrumente prijeli kar vsi trije fantje, ki so prej postavljali ozvočenje in pripravljali oder. Da gre zares je nakazala že prva skladba, meni enkratnih, Pink Floydov. Prizorišče je dobro ogrel Comfortably Numb, potem pa se je nadaljevalo z jagodnim izborom David Bowieja, Princa in Gerrya Raffertya z znamenitim saksofonskim vložkom. Res silovit zaključek dneva in čeprav sem bil že dodobra utrujen od celodnevnega skakanja sem in tja, pa prej od tedenskih aktivnosti, se zdi, da se je ta prireditev končala prehitro.

Vsekakor je bil dan poln doživetij in dobrih občutkov, zato se bom, kot zmeraj, v ta kraj z veseljem vrnil.

DIVJI ORIENT

Lovrenc na Pohorju se v vsakoletnem avgustu znajde v dogajanju, ki ga zaznamujejo tradicionalni Jezernikovi dnevi. Letos me je v elektronskem nabiralniku pričakalo vabilo na posebno prireditev, ki je v lokalnem okolju precej eksotična. Društvo za gibanje in zdravo življenje Habibah je pripravilo plesno predstavo v orientalskem duhu in takoj sem si termin rezerviral za udeležbo na njej.
Kulturni dom Jožeta Petruna se je za nekaj časa spremenil v dogajanje na Bližnjem vzhodu, mistično dogajanje, ki ga nosijo kulture tistega območja. Oder je začela prežemati ženska energija, ki je v plesnih gibih risala in vzbujala občutke, ki jih s seboj nosi tamkajšnje okolje.

                                                                                                    več fotografij

Osrednje dogajanje je postavljeno v puščavsko okolje, predstava pa se odvija v zdravi simbiozi med plesom in igranimi vložki, ki z besedami podkrepijo doživljanje opisovanega območja. Skozi zgodbo nas popeljeta Sahara, ženska, ki je vse življenje preživela v puščavi in čeprav pozna vse njene skrivnosti, ji puščava še vedno ostaja uganka, ter »Habib«, mož, ki je življenje preživel v tujini, svojo jesen pa prišel preživet nazaj v rodno puščavo. Tako kot vse ostalo, je tudi puščava živo bitje, ki jo podnevi muči Sonce, da ji drobi kosti, ponoči pa poje, pleše in tolče po bobnih, ko deli svoj prostor z volkovi in raznimi plazilci.
Puščava je kot ženska, ki jo je od začetka težko razumeti. Z njo moraš dolgo prijateljevati, preden končno razumeš njeno skrivnost. Prijateljstvo, ki narekuje dolgo pot, tako dolgo, kot jo prehodita lika izgubljena v puščavi, preden zaključita zgodbo v mestu.
Divji Orient nas popelje skozi obilico plesnega dogajanja, ki ga kreirajo samostojne in skupinske točke z glasbenimi podlagami iz Orienta in zahoda, od retro do modernih ritmov, pa vendar ostane navihano skrivnosten, toliko, kot skrivnost, ki jo nosi v sebi.
Predstava, ki sem si jo ogledal je zanimiva in kvalitetna ob kateri sem res užival. Vedno znova me preseneča in razvname kako neverjetne stvari lahko nastanejo, če so ljudje složni in polni zagona. Brez neomejenih resursov in brez ogromnih proračunov, se lahko naredijo neverjetne stvari, tako neverjetne kot je predstava Divji Orient, ki je po mojem mnenju prevelika za oder kulturnega doma v Lovrencu na Pohorju. Le volja po ustvarjanju mora biti dovolj velika in potem človeška kreativnost ne pozna meja, pa naj bo to vodilo za prihodnost. Ustvarjanje.
S tem se moj obisk Lovrenca na Pohorju še ni končal, saj sem večer preživel na še enem dogodku, ki ga vsako leto organizirajo glasbeni navdušenci. Odprt oder z imenom MUZIKARJADA.

SVETA REKA ERIDIAN

na začetek poti

Dr. Karel Gržan v svoji raziskavi zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v reki Gračnice ostanki kulture neolitskih ljudstev mi pa se nahajamo ob slapu, kjer na dan vstopa Gračnica.

Sveta reka Eridian se vije skozi zanimivo sotesko in se konča pri ribnikih na Marofu. Tam, kot izvir pride na plan, spet, kot na nebu tako na zemlji, ob zvezdi Rigel- Orionovi nogi. Reka se vije skoraj po četrtini neba in se izlije ob najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arab. »Konec reke«). Na svoji poti Eridian povezuje skoraj tristo zvezd in ob njeni poti do izliva v Savinjo naletimo na kar nekaj pomenljivih gradišč. Najbolj ohranjeni pomniki so le najmlajša rekonstrukcija, saj so bili kot posebej sveti prostori, vzdrževani najdlje. Če sklenemo lahko najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo, morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem ko so manj fascinantni in bolj skriti skalni kompleksi starejša ostalina. Ti so prav tako sestavljeni iz megalitov in si ostanki več tisočletij stare kulture. Vsekakor se nahajamo na prostoru, ki ga je vredno raziskati in ovrednotiti. Sam sem s pomočjo izpiskov iz informacijskih tabel in lastne izkušnje prenesel nekaj informacij v življenje, ampak za širšo in bolj kredibilno sliko je najboljša osebna presoja in vtis, ki ga dobimo ob obisku. Osebno sem z obiskom zadovoljen, ampak za konkretno mnenje menim, da bo potrebna še kakšna informacija več. Mogoče pa se kdaj spet znajdem v Jurkloštru z namenom iskanja resnice, kjer bi se vsekakor lahko organiziral kakšen tabor s temo namenom. Kakorkoli naj zaključim pomenljivo zgodbo s pomenljivim vprašanjem.

Kdo lahko živi sedanjost brez korenin preteklosti?

Pa naj bo odgovor na to vprašanje vodilo za rast in spodbuda v dialog med človekom in vsem stvarstvom.

 

BIK

na začetek poti

V preteklosti pogled v zvezde ni pomenil le znanstvenega, ampak se je nanašal predvsem na odnos do človeka in njegovega življenja na Zemlji. S temi prepričanji so živele neolitske civilizacije in kulture bronaste dobe, živele so s prepričanji da je zemeljsko povezano z nebesnim. 

Ozvezdje Bika je na tem območju za laičnega opazovalca precej nezanimivo na oko, ampak s poglobljenim opazovanjem je še posebej zanimiva, saj ohranja celotno strukturo, kot je vidna na nebu. Struktura govori o razsežnosti gradbenega projekta, ki je sama po sebi zanimiva, saj smo priča obrednemu središču določenega območja, na katerem so se odvijale obredne in ceremonialne dejavnosti, ki so predstavljale središče družbenega življenja. Bika so častile mnoge kulture in civilizacije v preteklosti, meni pa je ob dokazovanju in vrednotenju tega območja pozornost prevzelo kamenje. Tako kot prej na območju ORIONA se tudi tukaj, kjer strukture ponazarjajo ozvezdje Bika pojavlja enako kamenje, kamenje, ki ga ne srečaš nikjer po poti ali pa vsaj ni razporejeno v neko smiselno strukturo, kar se mi zdi posebej zanimivo.

Pot se nadaljuje nekoliko naprej do bikovega očesa, ki je označeno z veliko skalo, še bolj zanimivo odkritje pa me je čakalo nekoliko naprej.

Ponovno nas pot pripelje na čistino, ki ponudi pogled po okoliških hribih in moj pogled se ustavi na sosednjem hribu, ki sem ga pred tem obiskal. Na vznožju so dobro vidne tri strukture, ki molijo v zrak svoje vrhove in zdi se da so tam končale brez namena, vsaj brez namena, ki ga bi imela narava. Pogled na griče poravnane z Orionom iz te strani hitro opravi z dvomi in zdi se prav neverjetno.

Sprehajam se po poti, ki so jo neke davne civilizacije uporabljale za rituale, po poti, ki na Zemlji riše zemljevid zvezd. Ne drznem se vprašati kako? Samo puščam prostor svoji začudenosti in neverjetnemu spoznanju.

Verjetno je ta pogled glavni razlog, da si upam trditi, da je to območje zapuščina nekih preteklih generacij, ki so hodile po tej zemlji in ustvarjale na njej. Hkrati pa bi želel, da takšnim stvarem namenimo več časa in pozornosti, ker bomo s pogledom v preteklost in razumevanjem tega kar se je na tej Zemlji že dogajalo, razumeli svet in Vesolje bolje.

Skoraj že pri koncu poti dodamo še en ključni faktor vseh starodavnih svetih mest in svetišč. Voda, ki je redni spremljevalec tovrstnih mest je na tem območju našla mesto v zanimivi soteski Svete reke ERIDIAN.

OZVEZDJE ORIONA

na začetek poti

Po daljšem sprehodu po cesti, ki se vije skozi grapo se povzpnemo na odprto dolino z manjšimi zaselki. Pot nadaljujemo levo kjer nas obdajajo travniki in bogata pestrost rastja na njih nam pričara posebne občutke. Pot mimo zadnje kmetije zavije v gozd in po nekaj metrih stojimo pred tremi griči, ki ponazarjajo pas treh zvez v Orionu in simbolizirajo tri svetove: nebeški, zemeljski in podzemeljski. 

 Pas treh zvez v Orionu je dobro znana povezava s posvetnimi dejavnostmi preteklih civilizacije. Sveti prostor pribaltskih Slovanov je v virih naveden s tremi griči, ki simbolizirajo tri med seboj povezane svetove, katere simbolizirajo prav zvezde v Orionu. Postavitev piramid v Gizi je razložena s položajem teh istih zvezd in prav tako je Orion središče sanskrtskih ved. Na območje pridemo iz južne smeri, pokrite s senco gričev in simbolno prihajamo iz temnega, nezavednega dela sebe, medtem ko stopamo na severno stran, ki je odprta, svetla in jasna.

Vsekakor je to območje, ki odpira vprašanja. Naš um ali pa predvsem moj je naravnan k logičnim razlagam in smiselnim zaključkom, zato želim na tem mestu vrednotit.

Ali je res kaj na tem? Je to mesto, ki je posebno in nosi vrednost preteklih civilizacij? Ali je mogoče , da so vedeli več, kot si znamo predstavljati?

Nahajam se na pravem mestu, da najdem odgovore in da ugotovim ali je vse navadna izmišljotina ali pa je res kaj na tem. Opazujem okolico in razporeditev se mi zdi zanimiva, čeprav ne dovolj da bi lahko karkoli sklepal, zato se povzpnem na srednji grič. Sedim na vrhu in opazujem, opazujem okolico in opazujem sebe. Počutim se prijetno, tako kot bi pričakoval na svetem mestu in povezujem točke. V tem trenutku sem povezan s točno določeno zvezdo, s točno določeno vibracijo. Stavek, ki zveni preveč spiritualno in ne dokazuje ničesar. Mogoče ničesar zaenkrat ali pa ne dokazuje sploh ničesar brez vere, ne vem, ampak želim nekoliko bolj racionalno razlago. Ogledujem si grič in v oči bodejo skale, štrleče iz podrasti, naslednja še bolj zanimiva ugotovitev pa se mi zdi vznožje griča. Grič stoji na relativno ravnem terenu, ki ga obdajajo hribovite strukture, kar bode najbolj je naklon. Od vznožja pa do vrha se tvorba vzpne silovito in ostro, kar ponovi tri krat. Precej neverjetno za naravno strukturo. Naslednja značilnost, ki mi pusti misliti je višina vseh treh gričev, ki je relativno identična.

Sprehodim se okoli in se oziram za kakršnokoli nenavadno značilnostjo, pa ostajam deljenih občutkov, brez utemeljene razlage, da naredim konec in potegnem črto s smiselnim zaključkom. Pot nadaljujem do ozvezdja v znamenju BIKa.

ORIONOVA POT

Nedavno nazaj sem zasledil zanimiv članek o megalitskih strukturah v Sloveniji, ki so poravnane z ozvezdji in za katere se domneva da so prastara sveta območja. Seveda se je moji avanturistični duši takoj utrnila ideja o obisku tega območja in priložnost se je pojavila kaj kmalu, ko sem v planirano krajšo cestno etapo vključil še obisk in ogled megalitskih struktur.

Megaliti se nahajajo v dolini reke Gračnice, kjer naj bi bila gradišča, ki iz Zemlje odsevajo zvezdne konstelacije na nebu. Prva gradišča je odkril pater Gržan, ki je leta 2008 vznemiril javnost z drzno tezo, da je ozemlje med Savinjo in Sotlo, severno od Save, posejano z gradišči, ki odsevajo postavitev zvezd na nebu.

»Kakor na nebu, tako na Zemlji« pravi sveto pravilo in Dr. Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona trdi, da je na našem območju tovrstnih gradišč, ki ponazarjajo to pravilo, največ, le bolj pozorno moramo opazovati, ker nas je narava obdarila z bujno poraščenostjo.

Začetek poti se začne v Jurkloštru, kjer stojimo pred samostanom kartuzijancev. Prva zanimivost je pravzaprav že prihod menihov v ta odročni kraj. Kartuzijanci so se upirali svoji nastanitvi izven matičnega območja Francije in so v Žiče prišli šele s posredovanjem Otokarja III. pri papežu Aleksandru III.. Komaj desetletje po prihodu v Žiče pa so se brez obotavljanja prestavili v Jurklošter.

Ali lahko sklepamo da jih je v dolino Gračnice pritegnila bogata duhovna dediščina njihovih prednikov?

Domneva je precej verjetna, saj so kartuzijanci precej pomenljivo kazali zanimanje za duhovno dediščino, zaradi svoje puščavniške odmaknjenosti pa so si lažje privoščili večjo duhovno širino kot ostali menihi in redovniki.

Samostan v Jurkloštru je vstopna točka Orionove poti, ki je poravnana z zvezdo Sirij v ozvezdju Velikega psa in od katere nadaljujemo do OZVEZDJA ORIONA.