SVETA REKA ERIDIAN

na začetek poti

Dr. Karel Gržan v svoji raziskavi zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v reki Gračnice ostanki kulture neolitskih ljudstev mi pa se nahajamo ob slapu, kjer na dan vstopa Gračnica.

Sveta reka Eridian se vije skozi zanimivo sotesko in se konča pri ribnikih na Marofu. Tam, kot izvir pride na plan, spet, kot na nebu tako na zemlji, ob zvezdi Rigel- Orionovi nogi. Reka se vije skoraj po četrtini neba in se izlije ob najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arab. »Konec reke«). Na svoji poti Eridian povezuje skoraj tristo zvezd in ob njeni poti do izliva v Savinjo naletimo na kar nekaj pomenljivih gradišč. Najbolj ohranjeni pomniki so le najmlajša rekonstrukcija, saj so bili kot posebej sveti prostori, vzdrževani najdlje. Če sklenemo lahko najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo, morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem ko so manj fascinantni in bolj skriti skalni kompleksi starejša ostalina. Ti so prav tako sestavljeni iz megalitov in si ostanki več tisočletij stare kulture. Vsekakor se nahajamo na prostoru, ki ga je vredno raziskati in ovrednotiti. Sam sem s pomočjo izpiskov iz informacijskih tabel in lastne izkušnje prenesel nekaj informacij v življenje, ampak za širšo in bolj kredibilno sliko je najboljša osebna presoja in vtis, ki ga dobimo ob obisku. Osebno sem z obiskom zadovoljen, ampak za konkretno mnenje menim, da bo potrebna še kakšna informacija več. Mogoče pa se kdaj spet znajdem v Jurkloštru z namenom iskanja resnice, kjer bi se vsekakor lahko organiziral kakšen tabor s temo namenom. Kakorkoli naj zaključim pomenljivo zgodbo s pomenljivim vprašanjem.

Kdo lahko živi sedanjost brez korenin preteklosti?

Pa naj bo odgovor na to vprašanje vodilo za rast in spodbuda v dialog med človekom in vsem stvarstvom.

 

BIK

na začetek poti

V preteklosti pogled v zvezde ni pomenil le znanstvenega, ampak se je nanašal predvsem na odnos do človeka in njegovega življenja na Zemlji. S temi prepričanji so živele neolitske civilizacije in kulture bronaste dobe, živele so s prepričanji da je zemeljsko povezano z nebesnim. 

Ozvezdje Bika je na tem območju za laičnega opazovalca precej nezanimivo na oko, ampak s poglobljenim opazovanjem je še posebej zanimiva, saj ohranja celotno strukturo, kot je vidna na nebu. Struktura govori o razsežnosti gradbenega projekta, ki je sama po sebi zanimiva, saj smo priča obrednemu središču določenega območja, na katerem so se odvijale obredne in ceremonialne dejavnosti, ki so predstavljale središče družbenega življenja. Bika so častile mnoge kulture in civilizacije v preteklosti, meni pa je ob dokazovanju in vrednotenju tega območja pozornost prevzelo kamenje. Tako kot prej na območju ORIONA se tudi tukaj, kjer strukture ponazarjajo ozvezdje Bika pojavlja enako kamenje, kamenje, ki ga ne srečaš nikjer po poti ali pa vsaj ni razporejeno v neko smiselno strukturo, kar se mi zdi posebej zanimivo.

Pot se nadaljuje nekoliko naprej do bikovega očesa, ki je označeno z veliko skalo, še bolj zanimivo odkritje pa me je čakalo nekoliko naprej.

Ponovno nas pot pripelje na čistino, ki ponudi pogled po okoliških hribih in moj pogled se ustavi na sosednjem hribu, ki sem ga pred tem obiskal. Na vznožju so dobro vidne tri strukture, ki molijo v zrak svoje vrhove in zdi se da so tam končale brez namena, vsaj brez namena, ki ga bi imela narava. Pogled na griče poravnane z Orionom iz te strani hitro opravi z dvomi in zdi se prav neverjetno.

Sprehajam se po poti, ki so jo neke davne civilizacije uporabljale za rituale, po poti, ki na Zemlji riše zemljevid zvezd. Ne drznem se vprašati kako? Samo puščam prostor svoji začudenosti in neverjetnemu spoznanju.

Verjetno je ta pogled glavni razlog, da si upam trditi, da je to območje zapuščina nekih preteklih generacij, ki so hodile po tej zemlji in ustvarjale na njej. Hkrati pa bi želel, da takšnim stvarem namenimo več časa in pozornosti, ker bomo s pogledom v preteklost in razumevanjem tega kar se je na tej Zemlji že dogajalo, razumeli svet in Vesolje bolje.

Skoraj že pri koncu poti dodamo še en ključni faktor vseh starodavnih svetih mest in svetišč. Voda, ki je redni spremljevalec tovrstnih mest je na tem območju našla mesto v zanimivi soteski Svete reke ERIDIAN.

OZVEZDJE ORIONA

na začetek poti

Po daljšem sprehodu po cesti, ki se vije skozi grapo se povzpnemo na odprto dolino z manjšimi zaselki. Pot nadaljujemo levo kjer nas obdajajo travniki in bogata pestrost rastja na njih nam pričara posebne občutke. Pot mimo zadnje kmetije zavije v gozd in po nekaj metrih stojimo pred tremi griči, ki ponazarjajo pas treh zvez v Orionu in simbolizirajo tri svetove: nebeški, zemeljski in podzemeljski. 

 Pas treh zvez v Orionu je dobro znana povezava s posvetnimi dejavnostmi preteklih civilizacije. Sveti prostor pribaltskih Slovanov je v virih naveden s tremi griči, ki simbolizirajo tri med seboj povezane svetove, katere simbolizirajo prav zvezde v Orionu. Postavitev piramid v Gizi je razložena s položajem teh istih zvezd in prav tako je Orion središče sanskrtskih ved. Na območje pridemo iz južne smeri, pokrite s senco gričev in simbolno prihajamo iz temnega, nezavednega dela sebe, medtem ko stopamo na severno stran, ki je odprta, svetla in jasna.

Vsekakor je to območje, ki odpira vprašanja. Naš um ali pa predvsem moj je naravnan k logičnim razlagam in smiselnim zaključkom, zato želim na tem mestu vrednotit.

Ali je res kaj na tem? Je to mesto, ki je posebno in nosi vrednost preteklih civilizacij? Ali je mogoče , da so vedeli več, kot si znamo predstavljati?

Nahajam se na pravem mestu, da najdem odgovore in da ugotovim ali je vse navadna izmišljotina ali pa je res kaj na tem. Opazujem okolico in razporeditev se mi zdi zanimiva, čeprav ne dovolj da bi lahko karkoli sklepal, zato se povzpnem na srednji grič. Sedim na vrhu in opazujem, opazujem okolico in opazujem sebe. Počutim se prijetno, tako kot bi pričakoval na svetem mestu in povezujem točke. V tem trenutku sem povezan s točno določeno zvezdo, s točno določeno vibracijo. Stavek, ki zveni preveč spiritualno in ne dokazuje ničesar. Mogoče ničesar zaenkrat ali pa ne dokazuje sploh ničesar brez vere, ne vem, ampak želim nekoliko bolj racionalno razlago. Ogledujem si grič in v oči bodejo skale, štrleče iz podrasti, naslednja še bolj zanimiva ugotovitev pa se mi zdi vznožje griča. Grič stoji na relativno ravnem terenu, ki ga obdajajo hribovite strukture, kar bode najbolj je naklon. Od vznožja pa do vrha se tvorba vzpne silovito in ostro, kar ponovi tri krat. Precej neverjetno za naravno strukturo. Naslednja značilnost, ki mi pusti misliti je višina vseh treh gričev, ki je relativno identična.

Sprehodim se okoli in se oziram za kakršnokoli nenavadno značilnostjo, pa ostajam deljenih občutkov, brez utemeljene razlage, da naredim konec in potegnem črto s smiselnim zaključkom. Pot nadaljujem do ozvezdja v znamenju BIKa.

ORIONOVA POT

Nedavno nazaj sem zasledil zanimiv članek o megalitskih strukturah v Sloveniji, ki so poravnane z ozvezdji in za katere se domneva da so prastara sveta območja. Seveda se je moji avanturistični duši takoj utrnila ideja o obisku tega območja in priložnost se je pojavila kaj kmalu, ko sem v planirano krajšo cestno etapo vključil še obisk in ogled megalitskih struktur.

Megaliti se nahajajo v dolini reke Gračnice, kjer naj bi bila gradišča, ki iz Zemlje odsevajo zvezdne konstelacije na nebu. Prva gradišča je odkril pater Gržan, ki je leta 2008 vznemiril javnost z drzno tezo, da je ozemlje med Savinjo in Sotlo, severno od Save, posejano z gradišči, ki odsevajo postavitev zvezd na nebu.

»Kakor na nebu, tako na Zemlji« pravi sveto pravilo in Dr. Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona trdi, da je na našem območju tovrstnih gradišč, ki ponazarjajo to pravilo, največ, le bolj pozorno moramo opazovati, ker nas je narava obdarila z bujno poraščenostjo.

Začetek poti se začne v Jurkloštru, kjer stojimo pred samostanom kartuzijancev. Prva zanimivost je pravzaprav že prihod menihov v ta odročni kraj. Kartuzijanci so se upirali svoji nastanitvi izven matičnega območja Francije in so v Žiče prišli šele s posredovanjem Otokarja III. pri papežu Aleksandru III.. Komaj desetletje po prihodu v Žiče pa so se brez obotavljanja prestavili v Jurklošter.

Ali lahko sklepamo da jih je v dolino Gračnice pritegnila bogata duhovna dediščina njihovih prednikov?

Domneva je precej verjetna, saj so kartuzijanci precej pomenljivo kazali zanimanje za duhovno dediščino, zaradi svoje puščavniške odmaknjenosti pa so si lažje privoščili večjo duhovno širino kot ostali menihi in redovniki.

Samostan v Jurkloštru je vstopna točka Orionove poti, ki je poravnana z zvezdo Sirij v ozvezdju Velikega psa in od katere nadaljujemo do OZVEZDJA ORIONA.

MED ZVEZDAMI

Vsako leto se Zemlja v poletnem času vrti nekje v roju Perzeidov, ki pričarajo posebno vzdušje z utrinki na nočnem nebu. Letos je svoj vrhunec vesoljno dogajanje na Zemeljskem nebu prišlo še kako ob pravem času, saj se je odvijalo ob koncu tedna, ko je ponavadi več prostega časa.
Sam sem velik zvezdo ljub, čeprav jih ne poznam veliko in sem se začel spogledovati z zvezdnimi kartami šele pred kratkim, ampak gledanje v zvezde mi je od nekdaj pomenilo tisti poseben čas, ki ga preživim sam s seboj in s celotnim Vesoljem.
Večerno opazovaje neba je zame vedno mistično in poraja neskončno vprašanj, od tistih ali smo v vsem tem širnem svetu res sami? Pa vse do popolnoma zemeljskih, zakaj živimo tako kot poteka življenje na Zemlji? In popolnoma osebnih, ko se sprašujem ali mi bo uspelo oz. premlevam ali je nekaj zame ali ne?
Vse to se skriva v opazovanju nočnega neba, ki polni s posebnim čarom od toplih poletnih večerov pa vse tja skozi mrzle zimske noči. 

Letošnjemu opazovanju Perzeidov sem namenil še posebno pozornost, saj sem načrtovano izbral višjo lokacijo na Pohorju. Okoli polnoči sem se z nekaj prijatelji znašel na Arehu, ki smo ga izbrali za opazovanje utrinkov. Vsa mistična atmosfera in pričakovanje dogajanja na nebu me je dodobra napolnilo s pozitivno energijo in zagnano vnemo po človeškem ustvarjanju. Nekakšno posebno strast delim do fotografiranja in na takšen večer me vsekakor spremlja fotografska oprema. Lotil sem se postavljanja in nastavljanja opreme, ter se začel igrati s sprožilcem na fotoaparatu. Kasneje v večeru sem se s pomočjo prijatelja naučil nekaj novih trikov in družno smo se zabavali z ustvarjanjem posnetkov. Noč je postajala temnejša in ura se je vztrajno pomikala v naslednji dan, ko je nebo začelo razsvetljevati več in več utrinkov, zato je počasi fotografska oprema morala na stran in prednost je dobilo drugačno zajemanje fotografij, tisto z očmi.
Kako široko se odpre svet, ko ležeš na tla in zreš v nočno nebo. Misli plavajo sem in tja, medtem ko toneš vedno globje z vsemi zvezdami, ki jih ozre oko. Občasno skozi atmosfero prileti utrinek, ki prevzame vso pozornost in te za trenutek napolni z začudenjem in občudovanjem hkrati. Ravno si bil priča delčku Vesolja, ki je padel na naš planet in že čakaš naslednjega, dokler spet ne zapluješ nekam globoko med zvezde.
Bolj kot se je ura približevala dnevu, bolj intenzivni so postajala utrinki in naša pričakovanja so nizala čas odhoda do še enega in še enega. Naslednji je prišel vedno prekmalu ali pa ravno v tistem času, ko smo že nehali čakati in sledil je samo še eden, dokler ni neba razsvetlil res lep bolid, utrinek, ki je ob prehodu čez nebo pustil intenzivno sled. Z njim se je naše opazovanje letošnjih Perzeidov poslovilo do prihodnjega leta. 

Tako sem preživeli prijetno noč v družbi soljudi in v družbi meni ljubega nočnega neba, Vesolja. Čas, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu in čas, ki bi ga delil z vsem svetom. Tako se poslavljam od letošnjega izleta Zemlje med Perzeide, ki se na istem mestu znajde spet čez leto dni.